VSRS sodba II Ips 286/2013

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka je dolžna plačati tožečima strankama njune stroške revizijskega postopka v znesku 2.752,32 EUR, v roku 15 dni pod izvršbo, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka paricijskega roka dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in naložilo toženi stranki, da je dolžna solidarno plačati tožečima strankama znesek 112.068,57 EUR in zakonske zamudne obresti od zneska 112.068,57 EUR od dne 29. 2. 2009 dalje do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo. V presežku za znesek 2.931,43 EUR z zamudnimi obrestmi je tožbeni zahtevek zavrnilo kot neutemeljen. Toženi stranki je naložilo tudi plačilo stroškov postopka v znesku 8.744,07 EUR z zamudnimi obrestmi.

2Sodišče druge stopnje je na pritožbo tožene stranke tej delno ugodilo in izpodbijano sodbo v stroškovnem delu v 2. točki izreka spremenilo tako, da se dosojeni znesek v višini 8.744,07 EUR zniža na 6.868,59 EUR, v preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je še, da pravdne stroške sami nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

3Zoper sodbo sodišča druge stopnje vlaga revizijo tožena stranka. Uveljavlja revizijske razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka istega člena, storjene pred sodiščem druge stopnje in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj se reviziji ugodi in sodba v izpodbijanem delu spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, oziroma podredno razveljavi sodbi obeh sodišč v izpodbijanem delu in vrne zadevo v novo sojenje, ter tožečima strankama naloži povrnitve vseh revidentki nastalih pravdnih stroškov, povečanih za stopnjo DDV, v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo. Graja materialnopravni zaključek sodišča druge stopnje, da naj bi s prenehanjem naročila prenehala zgolj obveznost mandatarja opraviti posel, ne pa morebitne terjatve za plačilo že opravljenih storitev, ki iz mandatne pogodbe izvirajo. Ni upoštevano določilo drugega odstavka 125. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki določa, da ima pogodba učinek za univerzalne pravne naslednike pogodbenih strank samo, če ni v pogodbi določeno kaj drugega, ali če ne izhaja kaj drugega iz narave same pogodbe. Že Cigoj poudarja, da je poslovna podlaga (kavza) mandatne pogodbe zaupne narave (glej v: Obligacijski zakonik s komentarjem – posebni del, IV. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 191). Osebna narava mandatne pogodbe pa tudi v sodni praksi ni sporna. Gre za okoliščino iz citiranega zakonskega določila. Iz narave pogodbe izhaja, da je zaradi zaupnega razmerja med strankama pogodbe le mandatar upravičen do plačila za svoje delo, ne pa njegov pravni naslednik, ki ni vložil nobenega truda in izvedel nobenega dela in z mandantom ni imel nikakršnega, še najmanj pa zaupnega razmerja. Nepravilno je v izpodbijanih sodbah uporabljena tudi določba 784. člena OZ, saj s tem, ko mandat preneha s smrtjo mandatarja, glede na prenehanje zaupnega, osebnega razmerja, prenehajo tako pravice kot obveznosti pogodbenih strank. Mandatar je bil zavezan posel opraviti osebno, zato se tudi plačilo lahko izvrši le njemu, saj je le on upravičen do plačila. Drugostopenjsko sodišče se ni opredelilo do navedb tožene stranke, da je vtoževana terjatev neutemeljena, ker je predmetni dogovor prenehal veljati in učinkovati ob smrti mandatarja – 14. 11. 2008, torej preden je odločba o denacionalizaciji postala pravnomočna (dne 19. 2. 2009), kar sta kot pogoj plačila dogovorili tožena stranka ter pokojni B. B. Ni pomembno, ali je bilo „čakati potrebno zgolj še na odločitev sodišča, na katero pokojnik ni mogel več vplivati“, kakor navaja drugostopenjsko sodišče, ampak je pomembno, da uspeh v trenutku prenehanja mandata ni bil dosežen. Dan dogovorjene zapadlosti predmetne terjatve je nastopil po trenutku prenehanja veljavnosti predmetnega dogovora (mandata). Ker je bila okoliščina, katero sta stranki dogovora določili kot pogoj za zapadlost predmetne terjatve, izpolnjena po prenehanju veljavnosti dogovora, ta ne more imeti nikakršnega učinka in nanjo ni mogoče vezati nobene posledice. Drugostopenjsko sodišče se do teh pritožbenih navedb ni opredelilo, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Obe sodišči sta tudi napačno uporabili materialno pravo, ker nista uporabili 82. člena OZ, ki določa, da se pri razlagi spornih določil ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, da ustreza načelom obligacijskega prava, ki so določena v tem zakonu, na kar je tožena stranka opozorila v vlogi z dne 9. 2. 2012. Skupen namen toženke in odvetnika je bil, da se nagrada plača kvečjemu takrat, ko bo premoženje prodano, toženka pa ga lahko proda le, če je kot lastnica vpisana v zemljiško knjigo. Toženka kot tujka, brez poznavanja jezika in brez pravnega znanja ni vedela, kaj pomeni „pravnomočnost odločbe o denacionalizaciji“ in da to ne pomeni nujno, da bo lahko premoženje prodala. Tožnik je izpovedal, da pri sklenitvi dogovora ni bil prisoten in da „glede vsebine dogovora ni vedel in v to se potem ni več spuščal“, tako da tožnika dejansko ne vesta, kaj sta se toženka in B. B. dogovorila. Dogovorjeno je bilo, da bo nagrada plačana, potem ko bo premoženje prodano, in bodo na voljo denarna sredstva iz prodanega premoženja. Sodišči tudi nista upoštevali načela enakopravnosti udeležencev v obligacijskih razmerjih, načela vestnosti in poštenja, prepovedi zlorabe pravice, načela enake vrednosti dajatev, dolžnost izpolnitev obveznosti in prepovedi povzročanja škode, in je zato v tem delu prav tako kršeno materialno pravo. Obe sodišči sta napačno uporabili materialno pravo, ker nista uporabili določbe 119. člena OZ. V tem delu sta sodbi tudi neobrazloženi. Zato je ponovno podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zgolj sklicevanje na zakonska določila in tam določeno gornjo mejo še dopustne odvetniške nagrade namreč ne more biti zadostna podlaga za zaključek, da v obravnavani zadevi ne gre za oderuštvo. Določila Zakona o odvetniških storitvah in Odvetniška tarifa namreč ne izključujeta uporabe določbe 119. člena OZ. Sodišči se nista opredelili do ključnih navedb tožene stranke, da je bila tujka, brez poznavanja slovenskega jezika, brez pravnega znanja in brez poznavanja pravnih postopkov v RS povsem izgubljena in izpostavljena prevaram in zlorabam s strani oseb, ki jim je sicer zaupala, da jo bodo zastopali v njeno korist, da je bila spričo številnih zapletenih sodnih postopkov in pooblaščencev, ki so vsi po vrsti izkoriščali njeno odsotnost in nepoznavanje jezika in prava za svojo lastno obogatitev, obupana in pripravljena storiti oziroma podpisati karkoli, da v razmerju med njo in odvetnikom ni bilo nikakršne enakopravnosti, saj je bila toženka veliko šibkejša stranka, itd. Ker ni poznala slovenskega jezika, ji je odvetnik lahko v angleški jezik pretolmačil karkoli mu je ustrezalo, pa tega ni mogla preveriti. Da odvetnik ni predstavil vseh postopkov in možnih zapletov, jasno izhaja iz izpovedi toženke, da ji ni nikoli razložil, da bo poleg denacionalizacijskega postopka potreben še kakšen postopek, da se bo lahko vpisala v zemljiško knjigo. To jasno dokazuje, da je odvetnik izkoristil njeno stisko in v dogovor vnesel določilo o zapadlosti nagrade, ob pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji, pri čemer je ni seznanil, da sama pravnomočnost odločbe še ne bo pomenila, da bo nepremičnino lahko prodala in da bo torej potrjen še postopek vpisa v zemljiško knjigo, hkrati pa se je z njo dogovoril, da bo nagrado plačala šele ob prodaji premoženja. V nasprotju z načelom enake vrednosti dajatve in prepovedjo povzročanja škode bi bilo, če bi morala plačati nagrado že, če odločba o denacionalizaciji postane pravnomočna, saj tedaj še ne more razpolagati z nepremičnino. V tem primeru bi namreč odvetnik prejel nesorazmerno visok znesek denarja, toženka pa v zameno prav ničesar. Načelo enake vrednosti dajatev bi bilo upoštevano šele, če bi dobila nepremičnine v last in jih prodala, nato pa bi s to kupnino lahko plačala nagrado odvetniku, ki ji je omogočil pridobitev teh sredstev. Drugačna razlaga dogovora o odvetniški nagradi je neživljenjska in neskladna, tako z namenom pogodbenih strank kot z načeli obligacijskega prava. O vsem tem sodbi ne vsebujeta razlogov. Obrazložitev sodišča druge stopnje je pavšalna, saj zgolj navaja zakonska določila in povzema razloge prvostopenjske sodbe, poleg tega pa je tudi protispisna. Ni namreč res, da toženka ne bi ponudila drugih trditev in dokazov, ki bi dokazovali, da obstaja objektivni kriterij oderuške pogodbe, saj je mogoče že iz njenih navedb, ki jih je podala v vlogah ter iz samega dogovora in izpovedbe, zaključiti, da je podana nesorazmernost vzajemnih dajatev, le da se drugostopenjsko sodišče do teh navedb in dokazov ni opredelilo. V tem delu je sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje tudi ni zaslišalo predlagane priče D. D., v sodbi se celo napačno govori o E. E. Priča je bila predlagana že v odgovoru na tožbo in na naroku dne 31. 3. 2010, ko je sama toženka na vprašanje, ali je dobila obračun vseh odvetniških stroškov, odgovorila, da jih je plačala v gotovini, da ni dobila potrdila, ima pa pričo D. D., pri kateri je živela na Bledu. Tudi na naroku dne 14. 1. 2011 je tožena stranka vztrajala pri zaslišanju omenjene priče v zvezi z dejstvom, da je sinu tožečih strank plačevala storitve na roke. Prav tako pa je tožena stranka tudi na naroku 15. 2. 2012 ponovila, naj se glede vprašanja gotovine, ki jo je prejel pokojni odvetnik, zasliši predlagano pričo D. D. Ni utemeljena obrazložitev o zavrnitvi izvedbe tega dokaza s tem, da naj bi toženka povedala, da po predmetnem dogovoru o odvetniški nagradi odvetniku ni plačala ničesar. Seveda ni plačala nagrade po tem dogovoru, če pa mu jo je plačala na roke v gotovini brez potrdila. Če mu pri tem dogovoru ni plačala ničesar, to ne pomeni, da mu ni plačala istih storitev na podlagi same opravljene storitve sproti. V zvezi s tem odločilnim dejstvom, bi bilo ključno zaslišati pričo D. D., ki bi vedela povedati, koliko, kdaj, zakaj in na kakšen način je tožena stranka plačala pokojnemu odvetniku. O teh odločilnih dejstvih, ki jih je v vlogah in na narokih navajala tožena stranka, se sodišči nista opredelili in je zato podana bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodbi obeh sodišč sta namreč tako pomanjkljivi, da se ju ne da v tem delu preizkusiti. Sodišče prve stopnje ji tudi ni dalo roka, v katerem bi se lahko opredelila do obširnih navedb tožečih strank, podanih na naroku dne 15. 2. 2012, in ni izvedlo dokaza s ponovnim zaslišanjem toženke, ki se je za potrebno izkazalo po izvedbi dokaza z zaslišanjem tožnikov in priče F. F. Toženi stranki bi bilo varstvo njenih pravic zagotovljeno le, če bi imela glede na izpovedbe kasneje zaslišanih strank in prič možnosti razjasnitve glede njihovih izpovedb ter glede vsebine in obsega samega dogovora o nagradi. Samo na ta način bi bila lahko enakopravno obravnavana. Ker sodišče zaslišanja ni izvedlo, toženi stranki ni bilo zagotovljeno načelo kontradiktornosti in so ji bile kršene ustavno varovane pravice do enakosti pred zakonom. Obe navedeni kršitvi predstavljata kršitev načela kontradiktornosti iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Kršena ji je namreč pravica do izjave, ki je v okviru dokaznega postopka zagotovljena le, če je stranki dana možnost vsebinsko polne kontrole nad izvedbo odločilnih dokazov in ji je tako zagotovljen vpliv na rezultat dokaznega postopka. V konkretnem primeru pa je toženi stranki sodišče to možnost brez razloga in brez pojasnila odvzelo, s čimer ji je z nezakonitim postopanjem odvzelo možnost obravnave pred sodiščem. Tožena stranka je bila na ta način postavljena v izrazito neenakopraven in podrejen položaj nasproti tožečima strankama. S selektivnim in arbitrarnim ravnanjem je sodišče poseglo v enakost orožij in toženo stranko obravnavalo izrazito neenakopravno. Sodišči se tudi nista opredelili do ključne izpovedbe tožene stranke, na katero je ta opozorila v vlogi z dne 9. 2. 2012. Toženka je namreč ob zaslišanju jasno povedala, da naj bi B. B. dobil 10 % nagrado, vendar šele „ko bo ona dobila to lastnino, ko bo prodano, ko se zaključi postopek denacionalizacije in bi ona postala lastnica, to bi bilo na prodaj, od te vrednosti, ko bi se prodalo, bi ona dala 10 % nagrade njemu. Plačala bi, če bi dobila to premoženje nazaj in če bi bilo napisano na njeno ime in bi bilo moč prodati. Pogovarjala sta se, da bo nagrada poplačana iz premoženja, ki ga bo dobila nazaj, drugače ga nima s čim poplačati.“ Dogovorjeno je bilo, da odvetnik izpelje postopek do faze, da bo toženka kot lastnica vseh vrnjenih nepremičnin vpisana v zemljiško knjigo. Toženka je tudi povedala, da izraz denacionalizacija razume, da gre za premoženje, ki ga vrnejo nazaj in da ji pokojni odvetnik ni povedal, da bi bil poleg denacionalizacijskega postopka potreben še kakšen postopek, da se bo lahko vpisala v zemljiško knjigo. Ker sodbi ne vsebujeta razlogov o teh odločilnih dejstvih, niti se nobeno od sodišč sploh ni opredelilo do te ključne izpovedbe toženke, sta tako pomanjkljivi, da se ju ne da preizkusiti in je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče druge stopnje očitke o kršitvah v pritožbi na hitro odpravi s pavšalno in vsebinsko prazno floskulo, da „glede številnih kršitev določb pravdnega postopka, na katero se sklicuje tožena stranka v pritožbi, pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP“. V nadaljevanju samo povzema navedbe prvostopenjskega sodišča, tako da v resnici drugostopenjska odločba sploh ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih iz pritožbe in je zato podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz načina izražanja je razvidno, da se drugostopenjsko sodišče v zadevo ni poglobilo in ni presojalo vseh pritožbenih navedb, pač pa jih je kar v celoti „paketno“ zavrnilo, pri čemer ni uporabilo določbe 8. člena ZPP, saj ni vestno in skrbno presojalo vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj, poleg tega pa so razlogi sodbe pavšalni, da ne morejo šteti za obrazložitev v smislu 324. člena ZPP, katerega sodišče očitno ni uporabilo, in je zato podana tudi relativna bistvena kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP, saj tako pavšalna obrazložitev vpliva na pravilnost in zakonitost sodbe. Navedb tožnikov, da je bil denacionalizacijski postopek zapleten in dolgotrajen, toženi stranki ni bilo treba prerekati, saj že iz samih listinskih dokazov izhaja kronologija dogodkov. Denacionalizacijski postopek je bil dolgotrajen, vendar to ni ključno in odločilno dejstvo. Bistveno je, do česar pa se sodišči nista opredelili, da je bil dogovor sklenjen šele sredi leta 2006. To pa pomeni, da je pokojni odvetnik toženo stranko zastopal le dve leti in pol (od podpisa dogovora dne 19. 5. 2006 do smrti 14. 11. 2008). Tako je na dlani zaključek, da je pokojni toženko upoštevajoč 16-letno trajanje denacionalizacijskega postopka zastopal zgolj v delu 15 % celotnega postopka, kljub temu pa si je izgovoril nagrado od celotne vrednosti nepremičnin denacionalizacijskega postopka, kar je ne le nemoralno, temveč tudi za toženo stranko nepravično, ker je podana nesorazmernost vzajemnih dajatev ter s tem objektivni kriterij oderuštva. Pravično bi bilo, če bi odvetnik svojo nagrado dogovoril sorazmerno z zastopanjem od sklenitve dogovora dalje, torej največ 15 % od 15 % vrednosti nepremičnin. Tudi do teh pritožbenih navedb se drugostopenjsko sodišče ni opredelilo in je zato ponovno podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Kar se tiče subjektivnega elementa med strankama, ni sporno, da je bil dogovor podpisan po enournem mučnem moledovanju toženke, do česar se sodišči nista opredelili, gre pa za ključno dejstvo, ki kaže na to, v kakšni hudi stiski je bila toženka in kako je bila pripravljena podpisati karkoli. Že zgolj dejstvo, da je bil dogovor za več kot 100.000,00 EUR visoko nagrado podpisan, kaže na izkoriščanje toženkine stiske. Tako glede ničnosti sodba sodišča druge stopnje nima razlogov, saj navajanje zakonskih določil ne šteje za obrazložitev, poleg tega pa se sodišče ni opredelilo do toženkinih navedb glede nemoralnosti. Izpodbija tudi odločitev o pravdnih stroških, saj bi moralo sodišče tožbeni zahtevek v celoti zavrniti in naložiti tožečima strankama povrnitev vseh pravdnih stroškov.

4Tožeči stranki sta odgovorili na revizijo. Predlagata njeno zavrnitev in povrnitev stroškov v zvezi z odgovorom na revizijo.

5Revizija ni utemeljena.

6Glede očitkov procesnega značaja.

7Ni mogoče pritrditi revizijskim očitkom o pomanjkanju pravno odločilnih razlogov in posledični kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodba sodišča druge stopnje ima prav tako kot že sodba sodišča prve stopnje zadostne razloge glede vseh odločilnih pravotvornih dejstev. Sodišče druge stopnje se je tudi opredelilo do vseh pravno pomembnih pritožbenih očitkov, pri čemer tudi ni nanje odgovarjalo vsebinsko prazno oziroma izvotljeno, sklicujoč se zgolj na abstraktna zakonska določila, in zato ni mogoče ugotoviti pomanjkanja razlogov v drugostopni sodbi, ki bi onemogočalo njen preizkus. Torej tudi ni zgolj pavšalno, „v paketu“, odpravilo pritožnico, temveč je dovolj substancirano (adekvatno pritožbenim očitkom) odgovarjalo na njene trditve (primerjaj zadostne razloge na 3., 4. in 5. strani sodbe sodišča druge stopnje). Ko pa se je pri tem sklicevalo tudi na razloge sodišča prve stopnje, na ta način prav tako ni storilo očitane procesne kršitve. Bistveno je, da se je s pritožbenimi očitki seznanilo in pritrdilo pravilnim izpodbijanim razlogom sodišča prve stopnje. Obširno je odgovorilo na pritožbene očitke o nepravilni uporabi materialno pravnih določb, ki urejajo zaupni značaj mandatne pogodbe in njeno vezanost na življenje prevzemnika naročila ter na očitke v zvezi z neugotovitvijo ničnosti pogodbe kot tudi na očitke o neobstoju objektivnega in subjektivnega kriterija oderuške pogodbe. V okviru presoje obstoja objektivnega elementa oderuške pogodbe se je posebej opredelilo tudi do pritožbenega očitka, da denacionalizacijski postopek ni trajal nekaj let, poudarilo je tudi, da je šlo za neprerekano trditev o več letnem trajanju zastopanja. Pri presoji subjektivnega kriterija pa je kratko odgovorilo, da zgolj dejstvo, da je toženka iz Južnoafriške Republike, ne izkazuje njene odvisnosti, lahkomiselnosti ali stiske, vendar pa je tudi na ta način vendarle še ustrezno odgovorjeno na skope pritožbene očitke o neupoštevanju „toženkine jezikovne in pravne nevednosti“. Obe nižji sodišči sta se opredelili tudi do očitka, da ni bila zaslišana priča, ki bi izpovedovala o delnih plačilih. Obrazložili sta, da je bil ta dokazni predlog zavrnjen kot nepotreben, ker je sama toženka izpovedala, da „ni po tem dogovoru ničesar plačala“. Kolikor pa revidentka poizkuša svojo izpovedbo v reviziji drugače interpretirati, kot sta jo dokazno ocenili obe sodišči, pa gre za na revizijski stopnji nedopustno izpodbijanje dejanskih ugotovitev (tretji odstavek 370. člena ZPP). Obrazložitev izpodbijane sodbe je torej takšna, kot jo predvideva določba prvega odstavka 360. člena ZPP(1) in zato v postopku pred sodiščem druge stopnje tudi ni storjena očitana kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s citirano procesno določbo.

8Očitek o storitvi procesne kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (zgoraj povzeto revizijsko navajanje o neupoštevanju predloga za podajo vloge, v kateri bi odgovorila na navedbe nasprotne stranke in do tedaj izvedene dokaze, neupoštevanju novih dokaznih predlogov za zaslišanje priče in novo zaslišanje revidentke), kot tudi v tem okviru implicite uveljavljan očitek nadaljnje procesne kršitve iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP (očitek o pomanjkljivi formalni dokazni oceni), sta prvič uveljavljana v reviziji in gre zato za nedopustno „preskakovanje pravnih sredstev“. Na ti kršitvi pritožbeno sodišče namreč ne pazi po uradni dolžnosti, kar pomeni, da se glede teh v reviziji prvič uveljavljanih procesnih očitkov, ki zadevajo način ravnanja sodišča prve stopnje (njegovega procesnega vodenja ter izvajanja dokaznega postopka) sodišče druge stopnje niti ni smelo niti moglo opredeljevati; razen tega pa (relativne) procesne kršitve iz prvega odstavka 339. člena ZPP v revizijskem postopku ni mogoče uveljavljati, razen če ni storjena pred sodiščem druge stopnje (prvi odstavek 370. člena ZPP), kar v spornem primeru pomeni, da bi to kršitev sodišče druge stopnje storilo, če na podlagi morebitnih pritožbenih očitkov ob ugotovitvi te kršitve, le te ne bi odpravilo.

9Neutemeljen je tudi revizijski očitek o storitvi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijani sodbi ne vsebujeta nobenega nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samo vsebino teh listin. Navedena procesna kršitev (tako imenovana protispisnost) pa lahko predstavlja le tehnično napako in sicer napačen postopek prenosa samega avtentičnega zapisa listine ali zapisnika o izvedbi dokazov v razlogih (povzetka oz. prepisa vsebine zapisa), pri katerem se sodišče dokazno in pravno (vrednostno) še ne opredeljuje.(2) Takšne zmote v operaciji prenosa pa sodišči nista zagrešili. Revizijske navedbe, da ugotovitev sodišča druge stopnje, da namreč ni res, da toženka ne bi ponudila drugih trditev in dokazov, ki bi dokazovali, da obstaja objektiven kriterij oderuške pogodbe, saj je mogoče že iz njenih navedb, ki jih je podala v vlogah ter iz samega dogovora in izpovedbe, zaključiti, da je podana nesorazmernost vzajemnih dajatev, le da se drugostopenjsko sodišče do teh navedb in dokazov ni opredelilo, takšni procesni kršitvi torej ne ustrezajo, upoštevaje njihovo vsebino pomenijo uveljavljanje druge kršitve - iz 14. točke istega člena, ki pa, kot je bilo že zgoraj pojasnjeno, prav tako ni izkazana.

10Glede očitkov materialnopravnega značaja:

11Tožbenemu zahtevku je bilo pravnomočno ugodeno na podlagi pravno pravilnih razlogov, da ni pomembno, da je mandatna pogodba glede na kavzo pogodba zaupnega značaja, saj je bila še za časa življenja odvetnika z njegove strani v celoti izpolnjena, in je na podlagi njegovega zastopanja bil tudi dosežen namen in cilj pogodbe – to je izdaja za toženo stranko ugodne denacionalizacijske odločbe. Sodišči prve in druge stopnje pravilno poudarjata, da je bilo odvetnikovo delo zaključeno z zaključkom zastopanja v denacionalizacijskem postopku, torej še pred samo izdajo ugodilne denacionalizacijske odločbe, in nadalje, da je treba od kavze mandatne pogodbe, ki se nanaša na njeno izpolnitev, ki je seveda zaupnega značaja, kar pomeni, da lahko storitev na podlagi pogodbe opravi le pogodbeni prevzemnik naročila, ločiti pojem zapadlosti plačila za opravljeno storitev po pogodbi. Naročilo, ki je zaupne narave (izvrši ga lahko le prevzemnik naročila), sicer res preneha s smrtjo prevzemnika naročila (prvi odstavek 784. člena OZ), vendar pa s tem ne preneha že nastala pričakovana pravica do plačila na podlagi že pred tem izvršenega naročila. V konkretnem primeru je torej terjatev, ki je pod sicer odložnim pogojem, nastala s trenutkom izvršitve naročila (zaključkom zastopanja s strani odvetnika, ki kot omenjeno, sovpada s trenutkom zaključka denacionalizacijskega postopka), zapadla pa sicer že po odvetnikovi smrti (v trenutku pravnomočnosti denacionalizacijske odločbe), podedljiva (2. člen Zakona o dedovanju) in sta zato tožeči stranki aktivno stvarnopravno legitimirani stranki. Enak materialnopravni rezultat izhaja tudi iz splošne določbe o prenehanju obveznosti. V skladu z določbo 334. člena OZ obveznost plačila preneha s smrtjo dolžnika ali upnika samo, če je nastala glede na osebne lastnosti katere izmed pogodbenih strank ali glede na osebne sposobnosti dolžnika. Terjatev plačila za opravljeno storitev v konkretnem primeru ni nastala glede na osebne lastnosti prvotnega (umrlega) upnika, temveč glede na njegovo do tedaj že opravljeno delo. Revizijski očitki o zmotni uporabi materialnega prava v tej smeri tako ne morejo biti utemeljeni.

12Prav tako niso materialnopravno utemeljeni revizijski očitki, ki se nanašajo na zatrjevano pravno zmotno presojo elementov oderuške pogodbe. Pravno odločilni razlogi obeh sodišč so, da je bila dogovorjena nagrada še v okviru Odvetniške tarife, in sicer do višine 10 % od tržne vrednosti vrnjenih nepremičnin (tarifa je tedaj dovoljevala celo do 15 % dosežene vrednosti v postopku, kar pomeni, da je bil dogovor celo pod še dopustno mejo plačila, običajnega za to vrsto „posla“). Revidentka ima sicer načelno prav, ko opozarja na možnost obstoja objektivnega elementa oderuškosti – torej nesorazmerja med opravljeno storitvijo ter višino plačila, kljub opisani ureditvi tarife, vendar pa iz dejanskih ugotovitev obeh sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), izhaja, da je odvetnik več let, od leta 2006 dalje (torej do smrti približno dve leti in pol), zastopal toženko v zahtevnem denacionalizacijskem postopku, da je zaradi svoje strokovnosti uspel, da je bil dogovor tudi takšen, da če ne bi uspel, ne bi prejel nikakršnega plačila (navkljub temu, da je mandatna pogodba celo pogodba prizadevanja in ne rezultata), nepremičnine so bile na revidentkino zahtevo vrnjene denacionalizacijski upravičenki, katere dedinja je, in zato nesorazmerja ni. Ob takšnih ugotovitvah revizijski očitek, da je bil dogovor o zastopanju podpisan šele leta 2006, postopek pa je sicer potekal skupaj 16 let, ne more biti pravno upošteven. Prav tako sta se sodišči pravno ustrezno opredelili do vseh toženkinih navedb glede subjektivnega elementa oderuškosti pogodbe - možnosti izkoriščanja njenega nepoznavanja slovenskega jezika in pravne ureditve v Republiki Sloveniji. Poudarili sta, da sta bili pogodbeni stranki v zaupnem razmerju in da sta se poznali že od prej, ko jo je odvetnik prav tako zastopal, da ga je v tej zadevi ponovno zaprosila za zastopanje, da ji je bila že prej vrnjena nepremičnina, da je bila torej s poteki postopkov, povezanih z vračanjem nacionaliziranega oziroma podržavljenega premoženja, že seznanjena. Toženka sicer tudi ni zatrjevala ali izpovedovala o kakšni konkretni pravno upoštevni prisili, zlorabi oziroma stiski. Na podlagi takšnih ugotovitev pa je izpodbijani pravni zaključek, da dejstvo, da je toženka iz Južnoafriške Republike in da ne pozna slovenskega jezika in slovenske pravne ureditve, ne izkazuje njene odvisnosti, lahkomiselnosti ali stiske, pravilen. „Enourno mučno moledovanje toženke pred podpisom pogodbe“, ponovno izpostavljeno v reviziji, tudi samo po sebi že „prima facie“ ne ustreza omenjenemu pravnemu standardu - subjektivnemu elementu oderuškosti pogodbe, in tako s temi trditvami revidentka ne opozarja na spregledano pravotvorno dejstvo, o katerem bi se moralo sodišče druge stopnje sploh izreči. Izkazuje namreč prav nasprotno: da je odvetnik sprejel zastopanje šele na precejšnje vztrajanje toženke in nanjo ni v ničemer vplival, pritiskal, jo zavajal, ipd.. Tako tudi ni mogoče pritrditi revizijskim navedbam, da naj bi izkoristil njen šibkejši položaj in neizkušenost ter nepoznavanje slovenskega jezika in pravne ureditve. Materialno pravna ocena obeh sodišč dejanskih ugotovitev v zvezi z neobstojem oderuškosti pogodbe, tako objektivnega kot tudi subjektivnega elementa, na katere je revizijsko sodišče prav tako vezano, je torej pravilna.

13Prav tako ni mogoče pritrditi nadaljnjim revizijskim očitkom pravne narave, da gre za nično pogodbo. Vse očitke o ničnosti sta sodišči prve in druge stopnje ocenili v okviru presoje elementov oderuškosti pogodbe, ki bi bila nična, če bi se res izkazala za takšno pogodbo, ki bi izpolnjevala vse opisane abstraktne pogoje iz določbe 119. člena OZ. Kolikor se toženka v reviziji ponovno (kot v postopku pred sodiščem prve stopnje) sklicuje na splošno določbo o ničnosti iz 92. člena OZ, ker naj bi bil dogovor tudi posebej ničen (nemoralen), pa ji je pravilno odgovorilo pritožbeno sodišče, da bi morala konkretno dokazovati, v čem bi bila lahko še posebej izkazana ničnost (torej neustavnost, nezakonitost, nemoralnost), pa tega ni storila.

14Revizijsko sklicevanje na 82. člen OZ o razlagalnih metodah pogodbenih določil (potrebi po opustitvi zgolj jezikovne razlage sporne pogodbene določbe, ter sklicevanje na skupen namen pogodbenih strank, in na načela obligacijskega prava, ki naj ne bi bila upoštevana z „zgolj“ jezikovno interpretacijo pogodbenih določil) pomeni prav tako nedopustno „preskakovanje pravnih sredstev“. Revidentka namreč v pritožbi teh očitkov, ki so tako dejanske (trditve o drugačnem dogovoru od izrecno zapisanega), kot tudi materialno pravne narave (opustitev predpisanih dopolnilnih razlagalnih metod pogodbenih določil), ni uveljavljala, kar pomeni, da tudi ni izpodbijala dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil namen pravdnih strank, da nagrada ne vključuje razen uspeha denacionalizacijskega postopka, tudi še uspešnosti temu postopku sledečih drugih postopkov (primerjaj razloge v 14. točki na 10. strani sodbe sodišča prve stopnje), še več sklicevala se je na jasen in nedvoumen dogovor o zapadlosti nagrade ob pravnomočnosti denacionalizacijske odločbe (glej revidentkine navedbe v predzadnjem odstavku na 2. strani ter v drugem odstavku na 3. strani pritožbe) in se je torej tedaj sprijaznila tudi z ugotovitvijo o vsebini dogovora v spornem pogodbenem razmerju. Obravnavani revizijski očitek je tako neupošteven tudi glede na njegovo nedopustno dejansko naravo (že citirana določba tretjega odstavka 370. člena ZPP).

15Ob povedanem je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

16Ker je bila tožena stranka z revizijo neuspešna, mora plačati tožečima strankama njune stroške revizijskega postopka, ki so jima nastali v zvezi z vložitvijo odgovora na revizijo (prvi in drugi odstavek 154. člena ZPP in prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP). Stroški so odmerjeni v skladu z Zakonom o sodnih taksah in Odvetniško tarifo, natančnejša specifikacija pa je razvidna iz stroškovnika toženih strank v odgovoru na revizijo.

---.---

Op. št. (1): V reviziji očitno pomotno navedena določba 324. člena ZPP, ki se nanaša na obvezne sestavine sodbe sodišča prve stopnje.

Op. št. (2): Glej v teoriji tudi J. Zobec v: L. Ude et alt., „Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga (305.a-503. člen); GV Založba, Ljubljana 2009, stran 313.