784. člen OZ

Predlog se zavrne.

V razmerju med prvo tožnico, pokojnim A. A. in prvo toženko je sodišče prve stopnje pravilno prepoznalo elemente (ustne) mandatne pogodbe. Prva toženka je s prihranki staršev razpolagala na podlagi njunega naloga. Prva toženka je imela naročilo za razpolaganje s prihranki staršev najkasneje ob sklenitvi pogodb o vezavi depozitov. Izvršitev naročila dokazuje njegov obstoj. Sorodstveno razmerje pogodbenih strank pa pojasnjuje odsotnost dogovora o plačilu za trud. Sodišče prve stopnje v tožbenih navedbah ni imelo podlage, da bi kot skupno premoženje upoštevalo še kaj drugega kot sporna denarna sredstva.

Očitek o storitvi procesne kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kot tudi v tem okviru implicite uveljavljan očitek nadaljnje procesne kršitve iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP, sta prvič uveljavljana v reviziji in gre zato za nedopustno „preskakovanje pravnih sredstev“. Na ti kršitvi pritožbeno sodišče namreč ne pazi po uradni dolžnosti, kar pomeni, da se glede teh v reviziji prvič uveljavljanih procesnih očitkov, ki zadevajo način ravnanja sodišča prve stopnje sodišče druge stopnje niti ni smelo niti moglo opredeljevati. Protispisnost lahko predstavlja le tehnično napako in sicer napačen postopek prenosa samega avtentičnega zapisa listine ali zapisnika o izvedbi dokazov v razlogih (povzetka oz. prepisa vsebine zapisa), pri katerem se sodišče dokazno in pravno (vrednostno) še ne opredeljuje. Takšne zmote v operaciji prenosa pa sodišči nista zagrešili. Naročilo, ki je zaupne narave, sicer res preneha s smrtjo prevzemnika naročila (prvi odstavek 784. člena OZ), vendar pa s tem ne preneha že nastala pričakovana pravica do plačila na podlagi že pred tem izvršenega naročila. V konkretnem primeru je torej terjatev, ki je pod sicer o

Na stališče, da smrt stranke pred vložitvijo tožbe pomeni absolutno oviro za začetek postopka ter na stališče, da gre za neodpravljivo pomanjkljivost, ne more vplivati dejstvo, da je stranka pred svojo smrtjo dala odvetniku veljavno pooblastilo za vložitev tožbe.

Z mandatarjevo smrtjo naročilo (upravičenje opravljati posle za naročitelja) preneha. Vendar pa s prenehanjem naročila preneha zgolj obveznost mandatarja opraviti posel (ta obveznost tako ne preide na mandatarjeve dediče), ne pa morebitne terjatve za plačilo že opravljenih storitev, ki iz mandatne pogodbe izvirajo. Ker je bil dogovor o nagradi nižji od zakonsko dovoljenega, odvetnik pa tudi ne bi bil upravičen do nagrade, če v postopku denacionalizacije ne bi uspel, očitano nesorazmerje med storitvami odvetnika in koristjo toženke ni podano.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka na podlagi določb pogodbe o opravljanju storitev upravljanja poslovne stavbe pridobila aktivno legitimacijo kot upravnik izterjati obratovalne stroške od tožene stranke. Investicijski stroški se v konkretnem primeru nanašajo na dela v zvezi s primopredajo poslovne stavbe, dokončanjem objekta, tehničnim pregledom in pridobitvijo uporabnega dovoljenja, zato po mnenju pritožbenega sodišča sodijo med posle rednega upravljanja, za sklenitev katerih je v skladu z 2. odstavkom 67. člena SPZ potrebno le soglasje lastnikov, katerih idealni deleži sestavljajo več kot polovico vrednosti stavbe. Na podlagi 776. člena OZ morajo etažni lastniki (kot naročitelji) povrniti tožeči stranki – upravniku (kot prevzemniku naročila) v primeru, če se je njen trud brez njene krivde izjalovil, vse potrebne stroške, ki jih je imela z izpolnitvijo naročila, prevzeti pa morajo tudi obveznosti, ki jih je tožeča stranka prevzela nase, ko je v svojem imenu opravljala zaupane ji posle.