334. člen OZ

Prvi odstavek 109. člena SZ-1 za primer smrti najemnika določa, da mora lastnik stanovanja skleniti najemno pogodbo pod istimi pogoji z enim od ožjih družinskih članov, če je v času najemnikove smrti dejansko prebival v stanovanju, imel v tem stanovanju prijavljeno stalno bivališče ter bil naveden v najemni pogodbi, zahteva pa mora biti podana lastniku v pisni obliki v 90 dneh po smrti najemnika. Višina najemnine ter način in rok plačevanja najemnine je ena od bistvenih sestavin najemne pogodbe (7. alineja prvega odstavka 91. člena SZ-1). Najemnina mora biti določena v najemni pogodbi, ni pa nujno, da je pri neprofitni najemnini znesek enak prejšnjemu. Način določanja višine najemnine predpisuje 115. člen SZ-1. Določa, da za uporabo najemnega stanovanja plačuje najemnik lastniku stanovanja najemnino, ki se določi z najemno pogodbo, vendar ne v nasprotju z določbami SZ-1. Najemnina za neprofitna stanovanja se oblikuje v skladu z metodologijo iz 117. člena SZ-1 (neprofitna najemnina). Podrobnejši način in postopek za izračun neprofitnih najemnin, postopnost pri njihovi uveljavitvi ter merila in postopek za uveljavljanje subvencionirane najemnine določi Vlada Republike

Vsled obstoja Pogodbe, ki jo je že 14. 11. 2006 kot odjemalec in lastnik nepremičnine sklenil A. A., v katere razmerja je z njegovo smrtjo vstopil njegov dedič B. B. in ki je jasno določala obveznost odjemalca (tj. B. B., ki bi tožečo stranko o dejstvu smrti A. A. moral obvestiti, kasneje pa tudi o tem, da je 4. 1. 2018 zemljiškoknjižna lastnica nepremičnine postala tožena stranka, saj slednja z nakupom ni avtomatično postala stranka Pogodbe; z obstojem Pogodbe niti ni bila seznanjena in tožeče stranke o spremembi odjemalca ni bila dolžna obvestiti), tožene stranke ni mogoče obremeniti s plačilom vtoževanih stroškov.

Smrt enega od pogodbenikov najemnega razmerja (bodisi najemodajalca bodisi najemnika) praviloma, torej če ni drugače dogovorjeno, ne vpliva na veljavnost pogodbenega razmerja in se ta nadaljuje z dediči umrlega pogodbenika (618. člen OZ). Enako izhaja že iz splošnega pravila, vsebovanega v 334. členu OZ, ki določa, da pogodbeno razmerje s smrtjo ne preneha, razen če gre za razmerje, sklenjeno glede na osebne lastnosti katere izmed pogodbenih strank. Pri zakupu (najemu) običajno takšni (osebni) elementi niso izpolnjeni in se pravno razmerje v okviru univerzalne sukcesije zato praviloma prenaša. Takšno – običajno, neosebno – je bilo tudi obravnavano najemno razmerje, zato je pravico najema spornega zemljišča toženec podedoval po očetu (najemniku).

Smrt pogodbene stranke lahko vpliva na obstoj obveznosti iz pogodbe (334. člen OZ), ne pa na obstoj pogodbe. Nenazadnje v nasprotnem primeru beneficiar ne bi imel pravice zahtevati njene izpolnitve. Pogodba o življenjskem zavarovanju se od drugih razlikuje v tem, da ima po smrti sklenitelja zavarovanja zahtevke do zavarovalnice le beneficiar (drugi odstavek 984. člena OZ). Zavarovalna vsota tudi ni predmet dedovanja (prvi odstavek 984. člena OZ). V primeru negotovosti, ali bo beneficiar kljub zavarovalčevi kršitvi sodelovalne dolžnosti iz 932. člena OZ uveljavil zahtevo za izpolnitev pogodbe, mora biti zavarovalnici dana možnost, da zavaruje svoj pravni položaj. Upoštevaje določbe 932. člena OZ lahko to stori le s tožbo za razveljavitev pogodbe. Ker je priča izpovedala o dejstvih, ki jih je zaznala iz osebnega stika s pokojno, ni utemeljen pritožbeni očitek o kršitvi pravil o molčečnosti izvedenca. Tudi njena predhodna seznanitev s procesnim gradivom ni ovira, da ne bi o pomembnih dejstvih izpovedal kot priča.

Priznanje terjatve v stečaju s strani stečajnega upravitelja ima smiselno enake učinke kot pripoznava zahtevka v pravdi in tudi ustvarja učinek pravnomočno razsojene stvari (res judicata). Stečajni upravitelj se ni dolžan posvetovati s stečajnim dolžnikom o priznanju terjatve. Ko je zaradi zaključka stečajnega postopka pravna oseba izbrisana iz sodnega registra, je to dokončno in nepreklicno prenehanje pravne osebe brez pravnih naslednikov, zato pravice in obveznosti iz lizing pogodbe niso avtomatično prešle na nikogar. Gospodarske družbe so samostojni pravni subjekti, torej samostojni nosilci pravic in obveznosti, njihovo premoženje, pravice in obveznosti pa so pravno formalno strogo ločeni od premoženja, pravic in obveznosti družbenikov, delničarjev, poslovodij in drugih fizičnih oseb, ki imajo kakršnokoli povezavo s pravnimi osebami. Za kakršenkoli prehod premoženja, pravic ali obveznosti s pravne osebe na fizično osebo mora biti izkazan ustrezen pravni posel ali kakšen drug pravni naslov. S popravkom številke katastrske občine s strani sodišča (ob nespremenjenih parcelnih številkah in imenu katastrske občine) se identiteta zahtevka ni spremenila. <

Obveznost, ki je bila izgovorjena s pogodbo o izročitvi in razdelitvi premoženja za življenja, s smrtjo C.C. ni prenehala, temveč je ta obveznost prešla na njegovega dediča E.E.. V tem primeru pa je potrebno tudi njega upoštevati in mu omogočiti sodelovanje pri odločanju o oprostitvi oziroma plačilu institucionalnega varstva. Ker tožena stranka vsega tega v predsodnem postopku ni ugotavljala, je sodišče prve stopnje utemeljeno izpodbijane odločbe odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno upravno odločanje.

Pravnomočnost sklepa o ustavitvi neuspešne izvršbe na določen predmet (nepremičnino) preprečuje, da bi se v enakih okoliščinah, ki so utemeljevale ustavitev, izvršba na isti predmet ponovno izvajala v istem ali v novem postopku. S takšno razlago se tudi preprečuje, da bi upnik zaobšel zakonsko omejitev poskusov prodaje s takojšnjo sprožitvijo novega izvršilnega postopka. Kar pa ne pomeni, da je upnik dokončno izčrpal svojo pravico do izvršbe. Izvršbo na isti predmet lahko upnik ponovno zahteva (v obstoječem ali novem postopku), ko nastopijo spremenjene okoliščine, iz katerih je s stopnjo verjetnosti mogoče sklepati na uspešnost nove prodaje nepremičnine. Zatrjevanje spremenjenih okoliščin sicer v prvi vrsti bremeni upnika, ki zahteva ponovno izvršbo na isto nepremičnino. Sodišče pa na procesno predpostavko pravnomočnosti pazi tudi po uradni dolžnosti. Pri presoji obstoja navedene procesne ovire sodišče lahko sámo upošteva tudi okoliščine, ki so javno znane. Javne podatke o razmerah na trgu nepremičnin redno objavlja Geodetska uprava RS.

Ker posest ni pravica, se ne deduje. Zgolj s ciljem, da se dediču, ki je v trenutku zapustnikove smrti najpogosteje odsoten, nudi posestno varstvo nasproti tretjim (ne pa tudi obratno), SPZ v 29. členu določa, da dedič pridobi na zapustnikovih stvareh posest v trenutku zapustnikove smrti. Zato v sporu zaradi vrnitve stvari dedič ni pasivno legitimiran, če stvari, katere vrnitev se z lastninsko tožbo zahteva, nima tudi v dejanski posesti. Tožnica pa utemeljeno opozarja na napačnost zaključka, da ni podana njuna pasivna stvarna legitimacija, kolikor zahteva odstranitev stvari in opustitev nadaljnjih poseganj v nepremičnino. Zanjo ni odločilno, ali sta toženca za protipravno stanje na tožničinih nepremičninah vedela ali k njemu kaj prispevala. Kolikor tožnica zahteva odstranitev stvari in opustitev nadaljnjih poseganj v nepremičnino, je predmet obravnave (zatrjevani) dolg pokojne, ki je nastal zaradi (zatrjevanega) protipravnega vznemirjanja s strani njune pravne prednice. Drugi in tretji toženec sta njena dediča in kot taka njena univerzalna pravna naslednika. Ker se ne dedujejo le pravice, temveč tudi dolgovi, in sicer tako denarni, kot tudi nedenarni, če niso osebne narave

Pravnomočno odločitev o obstoju terjatve je treba šteti za neizpodbitno resnično (pozitivni učinek materialne pravnomočnosti). Proti pravilnosti ugotovitev, ki izhajajo iz pravnomočnih sodnih odločb, nasprotni dokaz ni dopusten.

Očitek o storitvi procesne kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kot tudi v tem okviru implicite uveljavljan očitek nadaljnje procesne kršitve iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP, sta prvič uveljavljana v reviziji in gre zato za nedopustno „preskakovanje pravnih sredstev“. Na ti kršitvi pritožbeno sodišče namreč ne pazi po uradni dolžnosti, kar pomeni, da se glede teh v reviziji prvič uveljavljanih procesnih očitkov, ki zadevajo način ravnanja sodišča prve stopnje sodišče druge stopnje niti ni smelo niti moglo opredeljevati. Protispisnost lahko predstavlja le tehnično napako in sicer napačen postopek prenosa samega avtentičnega zapisa listine ali zapisnika o izvedbi dokazov v razlogih (povzetka oz. prepisa vsebine zapisa), pri katerem se sodišče dokazno in pravno (vrednostno) še ne opredeljuje. Takšne zmote v operaciji prenosa pa sodišči nista zagrešili. Naročilo, ki je zaupne narave, sicer res preneha s smrtjo prevzemnika naročila (prvi odstavek 784. člena OZ), vendar pa s tem ne preneha že nastala pričakovana pravica do plačila na podlagi že pred tem izvršenega naročila. V konkretnem primeru je torej terjatev, ki je pod sicer o

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil med tožničinim pravnim prednikom in toženko sklenjena posodbena pogodba o brezplačni uporabi stanovanja s časovno omejitvijo do toženkine smrti. Ker je pogodba časovno zamejena s trenutkom toženkine smrti, se sodišču ni treba ukvarjati z vprašanjem, ali je posodbeno pogodbo, ki je sklenjena za nedoločen čas/trajno, sploh mogoče odpovedati tudi po splošnih predpisih (333. člen OZ), ali pa je to mogoče zgolj iz razlogov, navedenih v 584. členu OZ. Pač pa je sodišče prve stopnje spregledalo, da je tožnica navedla, da stanovanje nujno potrebuje, zato je posodbeno pogodbo odpovedala v skladu s 3. točko 584. člena OZ. Te navedbe, če bi se izkazale za resnične, bi lahko privedle do drugačne odločitve, kot izhaja iz izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje bo moralo presoditi, ali bi ob sklenitvi posodbene pogodbe posodbenik moral in mogel predvideti okoliščine, zaradi katerih stanovanje sedaj nujno potrebuje, saj golo dejstvo, da je do sprememb okoliščin prišlo, ne zadošča za odpoved posodbenega razmerja.

Zaznamba prepovedi odtujitve in obremenitve predstavlja po določbah Zakona o zemljiški knjigi oviro za dovolitev naslednjih vpisov proti lastniku, tudi vknjižbe lastninske pravice, ne predstavlja pa absolutne nemožnosti njene izvedbe. Zato je ni mogoče šteti za okoliščino, zaradi katere pogodb o prenosu nepremičnin ni mogoče izpolniti. S smrtjo dolžnika pa po določbah 334. člena OZ preneha obveznost samo, če je nastala glede na osebne lastnosti katere od pogodbenih strank. To pa v konkretnem primeru pomeni, da zaradi izbrisa družbe C. d.o.o. obveznost iz sklenjenih prodajnih pogodb ni prenehala in da zato tudi izbris družbe kot tak še ne pomeni (objektivne) nemožnosti izpolnitve.

Denarna obveznost, v zavarovanje katere se lahko ustanovi hipoteka, ne spada med obveznosti, ki prenehajo s prenehanjem pravne osebe. Obveznost ne preneha niti v primeru, če preneha pravna oseba, ki je glavni dolžnik brez pravnega nasledstva, saj takega pravila ne določa noben zakon. S prenehanjem pravne osebe preneha samo njena odgovornost za obveznosti, ne pa tudi obveznost sama. Nepriglasitev terjatve upnika v stečaju glavnega dolžnika ima za upnika zgolj to posledico, da poroku odškodninsko odgovarja, ne pa da obveznost preneha.

Za uveljavljanje zahtevka hipotekarnega upnika zoper toženca kot hipotekarnega dolžnika ne velja določba o prekluzivnem roku za uveljavljanje terjatev do družbenikov izbrisane družbe iz drugega odstavka 394. člena ZGD. Prenehanje gospodarske družbe – dolžnika – je v bistvenem mogoče primerjati s smrtjo dolžnika: odločilna skupna značilnost obeh primerov (tertium comparationis) v tem primeru je izginotje pravnega subjekta, ki je (bil) nosilec obveznosti. Kako smrt dolžnika vpliva na obstoj njegovih obveznosti, ureja OZ v 334. členu (enako pred tem ZOR v 359. členu): s smrtjo dolžnika preneha obveznost samo, če je nastala glede na osebne lastnosti katere izmed pogodbenih strank ali glede na osebne sposobnosti dolžnika. Stališče, da so z izbrisom, osebnega dolžnika, pravne osebe, brez likvidacije, prenehale terjatve proti njemu, je pravno zmotno.

Dediči vstopijo v položaj zapustnika. To pomeni, da proti dolžniku neposredno uveljavljajo denarno terjatev. Nobenega razloga ni, da bi morali dolžnika tožiti na ugotovitev, da terjatev spada v zapuščino. Za takšno tožbo tudi nimajo pravnega interesa.

Če iz dednega dogovora, ki sta ga sklenila C.C. in A.A., izhaja preživninska obveznost, potem je ta obveznost po smrti C.C. prešla tudi na dediče po njem. Iz pravice do brezplačnega, ogrevanega stanovanja v točno določeni stanovanjski hiši ne izhaja drugačna obveznost od te, ki je dogovorjena. To pomeni, da ji ni mogoče pripisati pomena obveznosti preživljanja. Tudi iz pravice užitka njive ne izhaja preživninska obveznost. Denarna obveznost je dogovorjena za določen čas in ne do smrti upravičenca. Samo dejstvo, da gre za obveznosti, ki imajo premoženjsko vrednost, pa še ne pomeni, da gre za preživninsko obveznost. Če za preživninsko obveznost ni šlo ob sklenitvi dednega dogovora, mu take pravne narave ni mogoče pripisati zaradi kasnejše uveljavitve Uredbe oziroma zaradi odločitve upravičenca za storitve institucionalnega varstva.

Pri vpisu maksimalne hipoteke se ne navajajo posamezne vrednostno določene terjatve, ki so nastale ali pa bodo nastale, pač pa se zavarovanje omeji le z navedbo najvišjega zneska.

Če obveznost dolžnika v izvršilnem postopku ni takšna, da bi nastala glede na njegove osebne lastnosti in sposobnosti z njegovo smrtjo ne preneha. Zato pa dolžnikova smrt tekom izvršilnega postopka ne more pomeniti takšne ovire v izvršilnem postopku, ki bi narekovala njegovo ustavitev.

Trditve, da je tožena stranka s tožečo sklenila sporno pogodbo samo zato, ker je bil odgovorni projektant sedaj pokojni u.d.i.a. M. K., in da je zaradi smrti tega arhitekta naknadno odpadla podlaga sporne pogodbe, pritožbeno sodišče razume kot opozorilo, da je treba sporno pogodbo presojati kot pogodbo, ki je nastala glede na osebne lastnosti in sposobnosti prevzemnika posla.