VSL sodba II Cp 433/2015

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožeča stranka je v roku 15 dni dolžna povrniti prvi toženi stranki stroške pritožbenega postopka v višini 893,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za solidarno plačilo 22.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 6. 2011 naprej, za plačilo prve tožene stranke tožeči stranki 2.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 6. 2011 naprej ter za solidarno plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke (točka I. izreka). O pravdnih stroških je odločilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v višini 1.679,15 EUR tako, da povrne prvi toženi stranki 1.477,11 EUR, drugi toženi stranki pa 201,04 EUR, vse v roku 15 dni, po poteku tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Pritožbo vlaga tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku.(1) Predlaga spremembo sodbe z ugoditvijo celotnemu tožbenemu zahtevku. Podrejeno se zavzema za razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Kot zmotno in nepravilno graja dokazno oceno ter pomanjkljivo obrazložitev sodbe (absolutna bistvena kršitev pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP) o neobstoju pooblastilnega razmerja za zastopanje v postopku odkupa terjatev. Vztraja in razlaga, da ga je dokazala že s svojim zaslišanjem. Napačno je ugotovljeno dejansko stanje o obstoju mandata, namenu nakazila denarja ter o protipravnosti ravnanja toženke. Razlogi sodbe so nejasni, v nasprotju z listinami v spisu (UPN obrazec). Dokazna ocena je opravljena v nasprotju z 8. členom ZPP. Namen nakazila je bil odkup terjatve. Navodil za izročitev denarja B. G. ni bilo. Toženka je z denarjem razpolagala mimo tožničinih navodil. Podani so elementi in znaki protipravnega ravnanja v mandatnem razmerju do tožnice in posledično odgovornost prve tožene stranke. Ravnala je skrajno malomarno. Ni varovala interesov tožnice. Kršila je določila Zakona o pranju denarja, Zakona o gospodarskih družbah in Zakona o davčnem postopku. Denar je bil izročen v nasprotju z voljo tožnice in njenimi interesi. Toženka bi morala ravnati s skrbnostjo dobrega gospodarstvenika kot strokovnjaka. Merilo za presojo njenega ravnanja je tipično, normalno ravnanje strokovnjaka. V obravnavanem primeru bi bilo treba denar nakazati na transakcijski račun. Splošna skrbnost zahteva upoštevanje zakonskih predpisov. Vsakršno drugačno ravnanje je malomarno. Toženka bi se morala pozanimati pri tožnici, kako naj ravna z denarjem. Ker tega ni storila, je ravnala samovoljno, nepremišljeno in v nasprotju z interesi tožnice. Sodišče je bistveno kršilo 286. člen ZPP, ker je v sodbo povzelo dokazno listino z navodili o izpolnjevanju UPN obrazca, kar je toženka predložila prepozno. Dejansko stanje o namenu uporabe denarja je nepravilno ugotovljeno. Ne držijo ugotovitve, da je bil namenjen za vplačilo v tiho družbo. Mimo trditvene podlage tožene stranke so sprejeti zaključki o neodplačnosti naročila (bistvena kršitev 212. člena ZPP). Dokazna ocena je napačna. Element neodplačnosti ni dokazan. Sodišče je napačno ugotavljalo elemente protipravnosti ravnanja prve tožene stranke. Ne drži, da je ravnala s potrebno skrbnostjo. Ugotovitve, da je prebrala pogodbo o tihi družbi, so protispisne – v nasprotju z izpovedb B. G. Sodba nima razlogov o pravno odločilnih dejstvih: o vsebini zapisnika o zaslišanju B. G. v I Kpd 9663/2014 in o očitnem namenskem sodelovanju prve toženke in B. G. z namenom oškodovati tožnico. Zaradi nepravilne zavrnitve temelja zahtevka je napačna odločitev o zavrnitvi zahtevka zoper drugo toženo stranko. Napačno je odločilo o separatnih stroških zaradi zaslišanja priče B.K. Razlogi sodbe so v nasprotju z izvedenim dokazom. Priča je izpovedovala o pravno odločilnih dejanskih okoliščinah. Podrejeno ugovarja še višini separatnih stroškov. Toženi stranki bi za zastopanje lahko pooblastili pooblaščenca s sedežem iz okrožja razpravljajočega sodišča in s tem zmanjšali stroške prevozov na sodišče.

3Na pritožbo je odgovorila prva tožena stranka, druga tožena stranka pa ne. Prva toženka v obrazloženem odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Priglaša stroške z odgovorom na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožnica od toženih strank (od prve tožene stranke kot povzročiteljice škode, od druge tožene stranke pa z direktnim zahtevkom po 965. členu Obligacijskega zakonika,(2) kot zavarovalnica, pri kateri je imela povzročiteljica sklenjeno pogodbo o zavarovanju poklicne odgovornosti pri opravljanju odvetniškega poklica – do višine pogodbeno dogovorjene odbitne franšize) uveljavlja plačilo odškodnine zaradi kršitve mandatne pogodbe.(3) Trdila in dokazovala je, da prva tožena stranka kot njena odvetnica in pooblaščenka ni izpolnila svoje obveznosti pri zastopanju tožnice pri odkupu terjatev oziroma jo je izpolnila nepravilno tako, da je s strani tožnice namensko nakazani denar na toženkin fiduciarni račun (za odkup terjatev) izročila R. d.o.o. in jo s tem oškodovala za 25.000,00 EUR (nakazani znesek). Toženi stranki sta se branili z ugovorom, da pooblastilnega razmerja za odkup terjatve ni bilo in da je bil denar, nakazan na toženkin fiduciarni račun izročen tretjemu skladno s tožničinimi navodili in ob pravilni skrbnosti tožene stranke.

6Temelj pogodbene odškodninske odgovornosti(4) je v kršitvi pogodbene obveznosti – v obravnavanem primeru pogodbe o naročilu (mandat), ki ima znake protipravnega stanja. Pogodbena obveznost je lahko kršena z neizpolnitvijo ali nepravilno izpolnitvijo pogodbene obveznosti. Tožeča stranka je toženi očitala oba načina kršitve: neizpolnitev naročila pri zastopanju v postopku odkupa terjatve, za kar naj bi toženko pooblastila s pisnim pooblastilom, in nepravilno izpolnitev pri razpolaganju z denarjem tožeče stranke.

7V zvezi s prvim očitkom je sodišče ugotovilo, da tožeča stranka ni dokazala podelitve pooblastila toženki za zastopanje tožnice kot stranke. V zvezi z drugim očitkom pa, da je tožena stranka izvedla naročilo po prejetih navodilih tožeče stranke, skladno z njenimi interesi in njenim naročilom, vse ob ustrezni skrbnosti. Ob takih dejanskih ugotovitvah, ko ni ugotovilo zatrjevanih kršitev mandatne pogodbe, ki bi imele znake protipravnega ravnanja, je tožbeni zahtevek proti prvi toženi stranki, posledično pa tudi zoper drugo toženo stranko, pravilno zavrnjen.

8Pravilno in popolno so ugotovljena vsa pravno relevantna dejstva. Dokazna ocena in odločitev sta utemeljeni v popolnih, jasnih in prepričljivih razlogih. V točkah 14 – 17 sodbe je dovolj jasno razloženo, zakaj sodišče o podelitvi pisnega pooblastilnega razmerja ni verjelo tožnici, pač pa toženki. Tožničine izpovedbe ni potrdil niti B. G., ki naj bi bil navzoč pri skupnem sestanku, kjer naj bi bilo pooblastilo podpisano. Da sestanka ni bilo, pa se je sodišče zanesljivo prepričalo tudi z drugimi dokazi, ki jih je v točki 15 – 16 sodbe ocenilo pravilno in skladno z metodološkimi napotki iz 8. člena ZPP. Pritožnica dokazne ocene ne more z ničemer omajati. Zgolj dejstvo, da se z njo ne strinja, pa tudi ne predstavlja bistvene kršitve 8. člena ZPP. Sodišče je tudi ni zagrešilo, saj je celovito in popolno ocenjevalo celotno zbrano dokazno gradivo, ne pa le tistih dokazov, ki jih izpostavlja tožnica (npr. navedba namena nakazila na plačilnem nalogu), in ki bi ji utegnili koristiti. Kakšno je pravilno izpolnjevanje plačilnih nalogov (UPN) in da je bilo tožnici slednje dobro poznano, se je prepričalo zlasti z njenim zaslišanjem (razlogi v točki 21). Očitki v smeri relativne bistvene kršitve 286. in 212. člena ZPP, češ da je upoštevalo prepozno predložene listine in odločalo mimo trditvene podlage strank, so neutemeljeni. Tako na pravilno izpolnjevanje plačilnih nalogov kot na splošno znana dejstva o pravilni izpolnitvi plačilnih nalogov se je toženka sklicevala, sodišče pa navedena dejstva v okviru trditvene podlage obeh strank pravilno ocenjevalo in ocenilo. Sicer pa pritožba niti ne pove, kako naj bi upoštevanje prepozno predloženih listin vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe, torej očitane procesne kršitve po prvem odstavku 339. člena ZPP ni.

9Tudi ključna dejstva o vsebini mandatnega razmerja (točka 18 sodbe), naročilu tožeče stranke (razlogih v točkah 21 – 29 sodbe), namenu nakazila denarja na fiduciarni račun toženke in njeni uporabi (razlogi v točkah 21 – 35 sodbe), skrbnosti toženke pri izvedbi naročil (točka 36 sodbe) ter (ne)odplačnosti naročila (razlogi v točki 37 sodbe), kar vse pritožnica graja kot dejansko zmotno ter pomanjkljivo in protispisno obrazloženo (absolutni bistveni kršitvi po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP), so pravilno in popolno ugotovljena. Pojasnjena so s pravilnimi in popolnimi razlogi, v katerih ni očitani vrzeli in nasprotij. V celoti omogočajo vsebinsko preizkušnjo pravilnosti sprejete odločitve. Pritožbeno sodišče jim pritrjuje in odgovarja le na ključne pritožbene poudarke (prvi odstavek 360. člena ZPP).

10Ob zbranem dokaznem gradivu ne more biti dvoma o pravilnosti ocene, da tožnica ni naročila odkupa terjatve, kot je zatrjevala sama, pač pa prenos denarja B. G. z namenom tožničinega vlaganja v tiho družbo. Osnovo zanjo je imelo sodišče v pravilno in popolno ocenjenih izpovedbah pravdnih strank. Izpovedbo toženke je v celoti potrjevala izpovedba B. G. ter predložena pogodba o ustanovitvi tihe družbe. Ob pomanjkljivi izpolnitvi plačilnega naloga, ki toženki ni razkril zatrjevanega namena nakazila, je bila ključna za oceno, da ni šlo za naročilo odkupa terjatve, nezanesljiva izpovedba tožnice same. O terjatvi, ki naj bi bila predmet naročila, namreč ni znala povedati ničesar (pravilne ugotovitve pod točko 26 sodbe). Na drugi strani je bil namen nakazila (vložek tožnice v tiho družbo) zanesljivo potrjen z zaslišanjem B. G. in s pogodbo o tihi družbi. Ključne so dejanske ugotovitve o sočasnosti sklenitve pogodbe o tihi družbi in prejetega nakazila, o naročilu, naj toženka pri izplačilu denarja ravna po nadaljnjih navodilih priče, ki je potrdila, da so bila navodila dana po medsebojnem dogovoru priče s tožnico z namenom njene udeležbe v tihi družbi. Vse to pa je v celoti ustrezalo zapisu v predloženi listini (pogodba o tihi družbi). Ob upoštevanju tipičnega pogodbenega razmerja pri tovrstnih pogodbah, ko tihi družbenik želi ostati prikrit, je sodišče tudi v tem delu upravičeno sledilo toženki, da je v takem kontekstu razumela navodilo in interese tožnice in ne tožnici, ki slednjega ni uspela z ničemer ovreči. Njene navedbe in izpovedbe o drugačnem namenu nakazila, prekoračenju naročila in neskrbnosti toženke pri izročitvi denarja tretji osebi so ostale osamljene in v celoti ovržene z ostalimi dokazi. Zato sprejete dokazne ocene, utemeljene v prepričljivih, popolnih in življenjsko logičnih razlogih, pritožnica ne more z ničemer omajati.

11Pri mandatni pogodbi naročitelj opredeli značilnosti posla, ki naj jih prevzemnik naročila opravi, prevzemnik posla pa se ga zaveže opraviti po naročiteljevih navodilih kot dober gospodarstvenik oziroma kot dober gospodar.(5) Merilo za presojo pravilnosti ravnanja mandatarja so naročiteljevi interesi. Povsem mora paziti nanje in posel opraviti pod pogoji, ki so za naročitelja najbolj ugodni. Upoštevati mora tiste naročiteljeve interese v zvezi z opravo (izvršitvijo) posla, za katere ve oziroma bi zanje moral vedeti. Tipični interes je interes, zaradi katerega stranke običajno sklepajo poslovna obligacijska razmerja določenega tipa in se domnevajo. Šteje se, da bi mandatar, ki ravna z ustrezno profesionalno skrbnostjo, zanje moral vedeti, tudi če ga naročnik nanje ob sklepanju pogodbe oziroma kasneje ni izrecno opozoril.(6) Sodišče je navedena materialnopravna izhodišča glede na ugotovljene dejanske okoliščine pravilno upoštevalo. Da je toženka izpolnila naročilo tožnice po njenih navodilih in skladno z njenimi interesi ter s potrebno profesionalno skrbnostjo, je pravilno ugotovilo na podlagi zaslišanja B. G. Ne drži, da je zanikal, da bi toženka prebrala pogodbo o tihi družbi, kot trdi pritožba in sodišču očita absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Povedal je, da tega ni videl, pojasnil pa, kaj vse je toženka preverila in na kaj ga je opozorila pred izplačilom gotovine. Dokazna ocena o pravilnem izpolnitvenem ravnanju toženke (razlogih v točki 36) oziroma potrebni profesionalni skrbnosti je pravilna. Tožeča stranka je ne omaje s sklicevanjem na kršitve zakonov, saj je sodišče ugotovilo, da je prav taka navodila za izpolnitev dala tožnica sama in da so bila slednja v njenem interesu kot tihe družbenice.

12Protipravnega ravnanja pri izpolnjevanju mandata sodišče torej ni ugotovilo. Torej slednje tudi ne more biti oziroma ni vzrok za tožničino oškodovanje – izgubo nakazanega zneska. Ker za poslovno odškodninsko odgovornost niso izpolnjene predpostavke iz 239. člena OZ, je sprejeta odločitev z zavrnitvijo tožbenega zahtevka pravno pravilna.

13Kar zadeva očitano krivdo toženke, slednja za presojo poslovne odškodninske odgovornosti ni relevantna. Bistvena je kršitev pogodbene obveznosti kot morebitni vzrok za oškodovančevo škodo. Če mandatar pri opravljanju posla ravna z ustrezno skrbnostjo, svojo obveznost izpolni pravilno. Za tak primer gre po pravilnih ugotovitvah in presoji sodišča prve stopnje tudi v obravnavani zadevi. Pritožbeno naziranje o toženkini malomarnosti in neupoštevanju interesov tožnice pri izvajanju naročila nimajo opore v dokaznem gradivu.

14Tudi pritožbene navedbe o ugotavljanju dejstev o neodplačnosti mandata mimo trditvene podlage tožene stranke (relativna bistvena procesna kršitev 212. člena ZPP) ni utemeljena. Tožena stranka je izrecno zatrdila, da med pravdnima strankama ni bilo nikakršnega dogovora o plačilu oziroma odplačnosti (primer. list. št. 49). Ugotovitve o neodplačnosti mandata ter presoja o potrebni skrbnosti(7) v točki 37 sodbe so opravljene v okviru podane trditvene podlage strank. Očitane kršitve 212. člena ZPP ni.

15Pritožba nasprotuje še stroškovni odločitvi. Izpodbija odločitev o separatnih stroških in njeni višini. Tudi v tem delu je neutemeljena.

16Zaslišani notar, ki je predhodno na pobudo sodišča podal že pisno izjavo, (tudi) ob ustnem zaslišanju o obravnavanem spornem razmerju oziroma dejanskih odločilnih okoliščinah iz lastnega poznavanja ni vedel ničesar. Ocena sodišča, da je bilo predlagano ustno zaslišanje nepotrebno, je zato pravilna. Sprejeta odločitev o separatnih stroških pa je skladna s sedmim odstavkom 236.a člena ZPP ter pravilno in popolno obrazložena.

17Pritožbeni očitek o neprimerni višini stroškov(8) je neutemeljen. Ob dejstvu, da tudi tožnico zastopa odvetnik s sedežem iz drugega sodnega okrožja, pa tudi nekorekten.

18Stranka ima pravico do proste izbire odvetnika. Glede na specifično zavarovalno pogodbo, s katero se ne ukvarjajo vse poslovne enote zavarovalnice, gre tudi zavarovalnici priznati pravico do zastopanja po pooblaščencu iz tiste poslovne enote, ki vodi zavarovalni primer. Tako ustaljena sodna praksa glede na konkretne okoliščine vsakega primera priznava kot potrebne stroške tudi odvetniške stroške s prihodom na sodišče v primeru izbire odvetnika izven kraja sedeža sodišča. Ob nespornem dejstvu, da sta obe pravdni stranki odvetnici, ki delujeta na območju sedeža sodišča prve stopnje, je bila njuna izbira odvetnikov, ki imata sedeža izven sedeža sodišča, logična in primerna. Njuni potni stroški za prihod na sodišče pa so potrebni in pravno upoštevni. Enako velja za potne stroške pooblaščenke druge tožene stranke, kar vse je sodišče ob odmeri separatnih stroškov pravilno upoštevalo.

19Pritožbeni razlogi torej niso podani. Sprejeta odločitev je pravilna v dejanskem in pravnem pogledu in ni obremenjena ne z očitanimi procesnimi kršitvami ne s tistimi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Zato je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

20Ker pritožnica ni uspela s pritožbo, ni upravičena do povračila pritožbenih stroškov, prvi toženi stranki pa mora povrniti njene stroške z odgovorom na pritožbo. Odmerjeni so po priglašenem stroškovniku na odgovoru na pritožbo ob upoštevanju Zakona o odvetniški tarifi. V primeru zamude bo tožnica dolgovala tudi pripadajoče zakonske zamudne obresti od odmerjenega zneska.

-------------

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 26/1999 in naslednji

Op. št. (2): Uradni list RS, št. 83/2001 in naslednji

Op. št. (3): Členi 766 in naslednji OZ

Op. št. (4): 239. člen OZ

Op. št. (5): 768. člen OZ

Op. št. (6): Plavšak N., V: Obligacijski zakonik s komentarjem, posebni del, četrta knjiga, GV Založba Ljubljana, 2004, strani 221 – 227.

Op. št. (7): Tretji odstavek 768. člena OZ.

Op. št. (8): Priznani so potni stroški pooblaščencev toženih strank za prihod na narok, na katerem je bila zaslišana priča