VSM sklep II Kp 45087/2012

Ob reševanju pritožbe zagovornika obdolženega B.S. in ob ugoditvi pritožbi zagovornice obdolžene M.K. se sodba sodišča prve stopnje razveljavi in zadeva vrne v novo sojenje.

1Okrožno sodišče v Slovenj Gradcu je kot sodišče prve stopnje obdolženega B.S. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po četrtem v zvezi s prvim odstavkom 209. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), obdolženo M.K. pa za krivo storitve kaznivega dejanja pomoči h kaznivemu dejanju poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po četrtem v zvezi s prvim odstavkom 209. člena v zvezi z 38. členom KZ-1. Obema obdolženima je bila izrečena kazen eno leto zapora ter nato po drugem odstavku 45. člena KZ-1 še vsakemu stranska denarna kazen v višini 200 dnevnih zneskov po 50,00 EUR za posamezni znesek, kar skupno znaša 10.000,00 EUR, ki sta jih obdolžena dolžna plačati v roku treh mesecev. Če se denarna kazen ne bo dala niti prisilno izterjati, jo bo sodišče izvršilo tako, da bo za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni določilo en dan zapora. Po 74. v zvezi s prvim odstavkom 75. člena KZ-1 je bila obdolženima odvzeta premoženjska korist, pridobljena s kaznivim dejanjem v višini 4.903,00 EUR, ki jo morata obdolžena po drugem odstavku 75. člena KZ-1 plačati v roku enega leta. Oškodovana družba G.A. d.o.o. je bila po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) s premoženjskopravnim zahtevkom napotena na pravdo, obdolžena morata po tretjem odstavku 95. člena ZKP nerazdelno vrniti stroške tega postopka od 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, nato vsak zase plačati sodno takso in znova nerazdelno nagrado in potrebne izdatke pooblaščenke oškodovanca. Po izreku mora obdolženi B.S. po prvem odstavku 97. člena ZKP plačati še nagrado in potrebne izdatke zagovornika po pooblastilu do dne 5. 11. 2013, medtem ko se nagrada in potrebni izdatki zagovornice, postavljene obdolženi M.K., izplačajo iz proračunskih sredstev. Vse navedeno je bilo storjeno s sodbo III K 45087/2012.

2Zoper sodbo sta se pritožila zagovornik obdolženega B.S. in zagovornica obdolžene M.K.. Prvi se je pritožil zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja s predlogom, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da obdolženega B.S. oprosti obtožbe ali da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Enako za obdolženo M.K. predlaga njena zagovornica, ki se je pritožila zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o kazenski sankciji.

3Pritožbeno sodišče je po zahtevi zagovornika obdolženega B.S. o seji obvestilo višjo državno tožilko, oba obdolženca in njuna zagovornika. V redu so bili obveščeni vsi, seje pa sta se udeležila višja državna tožilka in navedeni zagovornik. Razlogi za izostanek obeh obdolženih s seje pritožbenemu sodišču niso bili sporočeni, medtem ko je zagovornica obdolžene M.K. svoj izostanek opravičila. Ob takšnem stanju stvari je bila seja opravljena po četrtem odstavku 398. člena ZKP.

4Pritožbeni preizkus je pokazal naslednje:

5Ni se strinjati z zagovornikom obdolženega B.S., ki v pritožbeni obrazložitvi zatrjuje, da v opisu dejanja ni navedeno izvršitveno ravnanje, s katerim bi naj bilo kaznivo dejanje, za katerega je bil obdolženi obsojen, storjeno. Zakonski opis kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po prvem odstavku 209. člena KZ-1 posebnega načina prilastitve premične stvari ne predvideva, se pravi, da je podobno kot pri kaznivem dejanju tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1 možen tudi njen fizični odvzem. Razlika je zgolj ta, da je v prvem primeru stvar odvzeta, ko se je že nahajala v storilčevi posesti, ker mu je bila predhodno zaupana, medtem ko je v drugem primeru storilec posest na stvar, ki je bila pred tem pri drugem, z odvzemom šele pridobil. Nerazumljivost izreka sodbe, kot jo v smislu uveljavljanja bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP vidi pritožnik, ni podana, nasprotje med izrekom in razlogi sodbe, opredeljeno kot nesklepčnost, pa je v pritožbi obrazloženo na način, ki po vsebini pomeni uveljavljanje drugega pritožbenega razloga. Zatrjevano neskladje med posameznimi predmeti iz izreka sodbe in predmeti iz inventurnih popisnih listov kot dokazov zadeva ugotovljena dejstva, ki jim pritožnik nasprotuje in ne logične združljivosti med izrekom sodbe in razlogi, ki izreku sledijo.

6Drugače je pri izreku sodbe, ki se nanaša na obdolženo M.K., za katerega je pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (1. točka prvega odstavka 383. člena ZKP) ugotovilo, da je nerazumljiv, ko se je nato strinjalo z obdolženkino zagovornico, da sodba v tem delu nima razlogov o odločilnih dejstvih ter ko je znova samo ugotovilo, da so razlogi nerazumljivi, oziroma da nasprotujejo izreku sodbe.

7Po opisu dejanja bi naj obdolžena M.K. obdolženemu B.S. pomagala fizično z dajanjem sredstev na razpolago za storitev kaznivega dejanja ter psihično z vnaprejšnjo obljubo, da bo prikrila kaznivo dejanje. Zadnje v opisu ni konkretizirano, temveč je v sklepnem delu le ponovljeno, medtem ko pri pomoči v fizični obliki v opisu niso razvidna sredstva, ki so bila obdolženemu dana na razpolago pred ali med storitvijo kaznivega dejanja oziroma je ta v nadaljevanju opisana kot pomoč po dokončanem kaznivem dejanju, kar vse je nerazumljivo. Enako kot lahko glavni storilec kaznivo dejanje stori na različne načine, mu lahko pomočnik pri tem različno pomaga. Bistveno je, da je znana/opisana vsebina pomoči, in da je bila ta dana pred ali med storitvijo glavnega storilca.

8Glede vsebine pomoči obdolžene M.K. obdolženemu B.S., sodba po utemeljeni pritožbeni obrazložitvi nima razlogov glede vprašanja, kdaj je bila pomoč dana, pa je pritožbeno sodišče znova po uradni dolžnosti ugotovilo, da je po razlogih sodbe obdolžena kot pomočnica ravnala po tem, ko je bilo dejanje obdolženega B.S. kot glavnega storilca končano. V tem primeru pa gre za kaznivo dejanje prikrivanja po prvem odstavku 217. člena KZ-1 in ne za kaznivo dejanje, za katerega je bila obdolžena M.K. spoznana za krivo, in ki bi potemtakem moralo biti drugače obrazloženo, kot zdaj, ko nasprotuje izreku sodbe.

9Čeprav so bile bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ugotovljene le za izrek in razloge sodbe, izrečene obdolženi M.K., je pritožbeno sodišče razveljavilo sodbo še za obdolženega B.S.. Ravnanji obeh obdolženih se po opisih v sodbi prepletata, celo tako, da je odvisna, ne samo dokazanost kaznivih dejanj posameznemu obdolžencu, ampak tudi njuna pravilna pravna opredelitev, s čemer se pritožbeno sodišče, zaradi učinkov ugotovljenih bistvenih kršitev (prvi odstavek 392. člena ZKP), ni moglo ukvarjati. To bo storilo sodišče prve stopnje, ki bo v ponovljenem postopku še enkrat preizkusilo ravnanje obdolženega B.S., najprej kot samostojnega storilca, nato kot glavnega storilca v razmerju do obdolžene M.K. in na koncu še njeno ravnanje, za katero bo po izreku in po razlogih nove sodbe moralo biti znano, ali je delovala pri oziroma ob tujem dejanju, ali potem, ko je bilo to že storjeno.