VSL sodba in sklep II Cpg 453/2015

I. Pritožba zoper I. in II. točko izreka sodbe in sklepa z dne 6. 2. 2015 se zavrne in se izpodbijani del odločbe sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pritožba zoper sklep z dne 17. 2. 2015 se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

III. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

1S sodbo in sklepom z dne 6. 2. 2015 je sodišče prve stopnje sklenilo, da se ugovor stvarne pristojnosti tožene stranke z dne 3. 6. 2014 zavrne (I. točka izreka) ter razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 193490/2013 z dne 5. 12. 2013 ostane v prvem odstavku izreka v veljavi za znesek 2.178,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 11. 2013 dalje do plačila; za znesek 134,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 9. 12. 2013 dalje od plačila; za znesek 86,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 11. 2013 dalje do plačila ter v tretjem odstavku izreka v celoti v veljavi (II. točka izreka). V preostalem delu je navedeni sklep razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo (III. točka izreka). S sklepom z dne 17. 2. 2015 je sodišče prve stopnje sklenilo, da mora tožena stranka v 8 dneh povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v znesku 162,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

2Zoper I. in II. točko izreka odločbe z dne 6. 2. 2015 je vložila pritožbo tožena stranka iz pritožbenih razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano odločbo spremeni tako, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 193490/2013 z dne 5. 12. 2013 razveljavi še v preostalem delu oziroma, da izpodbijano odločbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico. Priglasila je pritožbene stroške.

3Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4Tožena stranka je pritožbo vložila tudi zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 17. 2. 2015. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi, oziroma podrejeno, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglasila je pritožbene stroške.

5V skladu s prvim odstavkom 366. člena ZPP v zvezi s 7. alinejo drugega odstavka 366. člena ZPP tožeči stranki pritožba tožene stranke zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 17. 2. 2015 ni bila vročena v odgovor.

6Pritožbi nista utemeljeni.

Glede pritožbe zoper odločbo sodišča prve stopnje z dne 6. 2. 2015

7V tem gospodarskem sporu gre za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena ZPP). Sodba, s katero je končan spor v postopku v sporu majhne vrednosti, se sme izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

8V obravnavni zadevi tožeča stranka od tožene stranke zahteva plačilo 2.313,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V pripravljalni vlogi z dne 30. 4. 2014, ki se skupaj s predlogom za izvršbo šteje kot tožba, je tožeča stranka pojasnila, da vtoževana glavnica sestoji iz neplačanih računov, ki se nanašajo na plačilo razlike med ceno programa in plačilom staršev za otroka – varovanca T. in ki jo mora na podlagi dokončnih odločb Centra za socialno delo K. št. 1231-7429/2012 z dne 25. 10. 2012 in št. 1231-15788/2012 z dne 17. 1. 2013 zagotoviti občina – tožena stranka.

9Tožena stranka v pritožbi trdi, da tožeča stranka z zgoraj povzetimi navedbami ni zadostila zahtevi sklepčnosti tožbenega zahtevka oziroma da je tožničina trditvena podlaga glede višine tožbenega zahtevka pomanjkljiva, vendar neutemeljeno. Tožeča stranka je namreč v tožbi določno opisala življenjski primer, navedla pravno podlago za vtoževane račune (odločbi CSD), tako da, tudi po oceni pritožbenega sodišča, ni nobenega dvoma, kaj vtožuje. Prav tako je tožeča stranka ustrezno opredelila zahtevek po višini, saj je v dopolnitvi tožbe za vsak račun navedla datum izdaje, višino in zapadlost, posamezne postavke (polno ceno vrtca po posameznih mesecih, odstotek ter višino plačila programa, ki odpade na starše oziroma toženo stranko) pa v pripravljalni vlogi z dne 4. 7. 2014 natančneje substancirala z izrecnim sklicevanjem na priloge (konkretno odločbi CSD in specifikacije posameznih vtoževanih računov), katerih vsebino je sodišče prve stopnje pravno dopustno štelo kot del trditvene podlage tožeče stranke,(1) še dodatno, ker so podatki v njih maloštevilni, pregledni, s tem pa višina tožbenega zahtevka jasno razvidna in enostavno preverljiva. Ugovori tožene stranke, da tožeča stranka ni pojasnila načina izračuna vtoževanih zneskov in vsebine predloženih specifikacij računov, so bili posledično že na prvi pogled neutemeljeni oziroma pavšalni,(2) vsled česar se sodišče prve stopnje do njih ni bilo dolžno posebej opredeljevati.

10Glede na navedeno, torej, da je bila trditvena podlaga sklepčna, tožeča stranka pa je trditve natančneje substancirala v prilogah tako, da je bilo sodišču in toženi stranki omogočeno hitro in učinkovito povzemanje in povezovanje zatrjevanih dejstev (tožena stranka nasprotnega ni zatrjevala), se je trditveno in dokazno breme, da izkaže neutemeljenost tožbenega zahtevka, prevalilo na toženo stranko. Slednjega pa tožena stranka ni zmogla, saj ni izkazala, da bi bili odločbi CSD razveljavljeni ali kakorkoli spremenjeni, niti ni ponudila trditev, še manj dokazov, zakaj bi bila višina vtoževanih terjatev nepravilna ali zmotna (čeprav je imela po predložitvi računov s specifikacijami in odločbami CSD za to vse možnosti). Sodišče prve stopnje bi zato tožbenemu zahtevku lahko ugodilo že na podlagi neprerekanih trditev tožeče stranke (in je po nepotrebnem ugotavljalo pravilnost izračuna vtoževanih zneskov), saj se dejstva, ki jih nasprotna stranka ne zanika oziroma jih zanika brez navajanja razlogov, štejejo za priznana (drugi odstavek 214. člen ZPP).

11Kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, kadar sodišče prve stopnje napačno izvede „postopek prenosa“ tistega, kar je zapisano na listini ali v zapisniku o izvedbi dokazov, v obrazložitev sodbe, šele potem pa sodišče táko (zaradi napačnega prenosa popačeno) vsebino dokaza oceni in uporabi kot dokazni argument. Tožena stranka v pritožbi trdi, da iz 13. točke obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da naj bi delež kritja stroškov (metodologijo) tožeča stranka navedla v pripravljalni vlogi z dne 30. 4. 2014, čeprav v navedeni listini kaj takega ni zapisano. Pritožbeno sodišče po vpogledu v spisu ugotavlja, da te trditve v vlogi tožeče stranke z dne 30. 4. 2014 res ni mogoče najti, vendar ugotovljeno ne predstavlja kršitve 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožnica namreč s tem de facto ne uveljavlja napačnega prenosa podatkov, temveč, da je sodišče prve stopnje sodbo oprlo na nezatrjevano dejstvo, kar predstavlja relativno bistveno kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP (konkretno kršitev 7. člena ZPP), ki pa v sporih majhne vrednosti ni dovoljen pritožbeni razlog (prvi odstavek 458. člen ZPP). Ob tem pritožbeno sodišče pripominja, da navedena nedoslednost sodišča prve stopnje tudi sicer ni pravno odločilna, saj del trditvene podlage predstavljata tudi odločbi CSD, v katerih je metodologija izračuna jasno opredeljena (prim. prvo alinejo 10. točko obrazložitve izpodbijane sodbe) in z vsebino katere je bila tožena stranka nesporno seznanjena, zato toženi stranki niso mogle ostati neznane meje obravnavanja v tem postopku, posledično pa ne prekršeno načelo kontradiktornosti postopka oziroma enakega varstva pravic.

12Končno ni utemeljen niti pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni ustrezno opredelilo do ugovora stvarne nepristojnosti. Sodišče prve stopnje je v 9. točki obrazložitve izpodbijane odločbe pojasnilo, da gre v obravnavani zadevi za tipičen gospodarski premoženjski spor (tožeča stranka kot javni zavod od tožene stranke kot samoupravne lokalne skupnosti zahteva plačilo neplačanih računov), vsled česar je v skladu s 1. členom ZPP v zvezi s 1. točko prvega odstavka 481. člena ZPP in 7. točko drugega odstavka 32. člena ZPP pravilno ugotovilo stvarno pristojnost Okrožnega sodišča v Ljubljani. Drži sicer, da je tožena stranka ugovor stvarne nepristojnosti gradila na tezi, da je bila podlaga za vložitev izvršilnega predloga upravna odločba, le-te pa se izvršujejo v izvršilno upravnem postopku, vendar je bila ta trditev očitno neutemeljena, saj že iz navedb tožeče stranke, povzelo pa jih je tudi sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane odločbe, izhaja, da predmet tega postopka ni bila izvršitev upravne odločbe – slednja je bila le podlaga (pravni temelj) za izdajo vtoževanih računov.

13Pritožba tožene stranke glede na navedeno ni utemeljena in ker pritožbeno sodišče obenem ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), jo je zavrnilo ter sodbo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

Glede pritožbe zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 17. 2. 2015

14Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom na podlagi predloženega stroškovnika (list. št. 68 spisa) in pravočasne zahteve tožeče stranke za povrnitev vtoževanih stroškov (list št. 67 spisa) sklenilo, da mora tožena stranka tožeči stranki povrniti 162,38 EUR pravdnih stroškov.

15Tožena stranka v pritožbi navaja, da je tožeča stranka stroške zgolj specificirala, ni pa navedla, da zahteva njihovo povračilo. Navedeno ne drži, saj je, kot že v prejšnji točki pojasnjeno, tožeča stranka v vlogi z dne 16. 2. 2015 (list. št. 67 spisa) izrecno zahtevala povrnitev pravdnih stroškov, s tem pa izpolnjena zahteva prvega odstavka 163. člena ZPP.

16Ker drugih ugovorov tožena stranka zoper izpodbijani sklep ni podala, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

17Pritožnica s pritožbama ni uspela, zato sama nosi svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče ocenjuje, da odgovor na pritožbo zoper odločbo sodišča prve stopnje z dne 6. 2. 2015 ni pripomogel k odločitvi v zadevi (prvi odstavek 155. člena ZPP), zato stroškov odgovora na pritožbo ni naložilo v plačilo toženi stranki.

-------

Op. št. (1): Primerjaj A. Galič, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, str. 132 ter sklep VS RS II Ips 489/2005 z dne 13. 9. 2007, sodba VSL I Cpg 1463/2012 z dne 29. 11. 2013.

Op. št. (2): Glede ugovora metodologije izračuna še dodatno, ker iz navedb tožene stranke izhaja, da je bila z njo seznanjena (tožena stranka je že v ugovoru zoper sklep o izvršbi navedla, da je zoper odločbi CSD, s katero je bilo odločeno, da znaša prispevek staršev 66%, vložila pritožbo oziroma predlog za obnovo postopka).