VSM sklep I Cpg 410/2014

I. Pritožbi se ugodi in izpodbijani sklep razveljavi.
II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se obravnavani postopek prekine do pravnomočnega zaključka predkazenskega ali kazenskega postopka zoper toženca B.C. v zvezi s sklenitvijo pogodbe o finančnem leasingu in kupoprodajne pogodbe za nakup nepremičnin št. 300/07 z dne 1. 8. 2007.

2Proti temu sklepu se pritožuje tožena stranka (v nadaljevanju toženec) in uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. Po stališču pritožbe je izpodbijana odločitev materialnopravno zmotna. Toženec navaja, da se lahko po določbi prvega odstavka 353. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) predpisan daljši zastaralni rok, ki teče za kazenski pregon, uporabi le v primeru, če je škoda povzročena s kaznivim dejanjem, odškodninski zahtevek proti odgovorni osebi pa v tem primeru zastara v času, ki je določen za zastaranje kazenskega pregona. Ob tem ima po določbi drugega odstavka istega člena pretrganje zastaranja kazenskega pregona za posledico pretrganje zastaranja odškodninskega zahtevka. Toženec je tekom postopka pred sodiščem prve stopnje večkrat navajal, da kazenski postopek zoper toženo stranko ni uveden. Kazenska ovadba, ki bi jo naj tožeča stranka podala zoper toženca, namreč ne predstavlja uvedbe kazenskega pregona oziroma kazenskega postopka, saj je ta uveden šele takrat, ko preiskovalni sodnik poda soglasje k zahtevi za preiskavo v obliki izdaje sklepa o uvedbi preiskave, oziroma v primeru vložitve neposredne obtožnice z njeno pravnomočnostjo. Predhodno se mora namreč vzpostaviti tristransko procesno razmerje med organom odločanja kot sodiščem ter strankami postopka kot pristojnim Okrožnim državnim tožilstvom in obdolženim. S samo vložitvijo kazenske ovadbe se namreč ne pretrga zastaranje kazenskega pregona in kazenskega postopka in kot tako torej ne more imeti posledic na pretrganje zastaranja odškodninskega zahtevka. Sodišče prve stopnje je zato zmotno štelo, da je izkazana okoliščina kazenskega pregona oziroma kazenskega postopka zoper toženo stranko, ki bi lahko pomenila tek daljšega zastaralnega roka odškodninskega zahtevka in bi v tem primeru rok iztekel v času, določenem za zastaranje kazenskega pregona. V konkretnem primeru kazenski postopek ni uveden in torej ni utemeljeno prekinjati civilnega postopka zaradi rešitve predhodnega vprašanja, ki glede na fazo postopka nima vpliva na pretrganje zastaranja odškodninskega zahtevka oziroma njegovo podaljšanje. Sodišče prve stopnje je razen tega tudi bistveno kršilo določbe postopka s tem, ko je preseglo trditveno in dokazno podlago tožeče stranke v zvezi z iniciranim kazenskim postopkom, ki bi naj imel vpliv na tek zastaranja odškodninskega zahtevka. S tem je zagrešilo relativno bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost izdanega sklepa. Tožeča stranka namreč v ničemer ni pojasnila, zakaj bi naj šlo za vezanost civilnega sodišča na odločitev v kazenskem postopku v zvezi z obravnavano vtoževano odškodninsko terjatvijo, kot to določa 14. člen ZPP. Zgolj kadar temelj tožbenega zahtevka tožnik opira na isto dejansko podlago, o katerem bo odločeno v kazenskem postopku, je namreč sodišče vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca. Tožeča stranka pa je zgolj navajala, da je podala kazensko ovadbo zoper toženca, ni pa substancirala navedb o tem, v čem in zakaj bi naj kazenska ovadba predstavljala tudi temelj odškodninskega zahtevka. Nenazadnje sodišče prve stopnje pred prekinitvijo postopka tudi ni odločalo o ostalih predhodnih vprašanjih, ki jih je uveljavljala tožena stranka v zvezi z materialnimi in procesnimi predpostavkami vložene tožbe. Na ta način je sodišče prekinilo postopek, čeprav je imelo podlago, da bi odločilo pred vsebinsko obravnavo tožbenega zahtevka tudi na podlagi ostalih odgovornih navedb in že priloženih listinskih dokazov v spisu. S pritožbenim predlogom se zavzema za razveljavitev izpodbijanega sklepa ter priglaša stroške pritožbenega postopka.

3Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo pritrjuje sprejeti odločitvi sodišča prve stopnje, predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene ter priglaša stroške pritožbenega postopka.

4Pritožba je utemeljena.

5V obravnavani zadevi tožeča stranka zoper toženca uveljavlja odškodninsko terjatev. Po ugovoru zastaranja in po tem, ko je tožeča stranka zatrjevala, da je bila škoda, nastala tožeči stranki, povzročena s kaznivim dejanjem toženca, zaradi česar je potrebno za zastaranje uporabiti rok iz 353. člena OZ, ki velja za zastaranje kazenskega pregona, je sodišče prve stopnje postopek prekinilo do pravnomočnega zaključka predkazenskega ali kazenskega postopka zoper toženca v zvezi s sklenitvijo pogodbe o finančnem leasingu in kupoprodajne pogodbe za nakup nepremičnin št. 300/07 z dne 1. 8. 2007.

5Sodišče prve stopnje je izpodbijano odločitev sprejelo z obrazložitvijo, da je glede na to, da je od nastanka škode v skladu s 352. členom OZ objektivni zastaralni rok že potekel, v skladu s prvim odstavkom 353. člena OZ pa v primeru, če je bila škoda povzročena s kaznivim dejanjem, za kazenski pregon pa je predpisan daljši zastaralni rok, zastara odškodninski zahtevek proti odgovorni osebi, ko izteče čas, ki je določen za zastaranje kazenskega pregona, v obravnavani zadevi bistveno, ali je bila vtoževana škoda povzročena s kaznivim dejanjem. Po stališču sodišča prve stopnje predstavlja ta okoliščina predhodno vprašanje v smislu 13. člena ZPP, v zvezi s katerim pa se že vodi predkazenski postopek, zato po presoji sodišča prve stopnje ni podlage, da bi o tem vprašanju odločalo pravdno sodišče.

7Za presojo ugovora zastaranja terjatve in v tem pogledu vprašanja, ali je v zvezi z vtoževano odškodninsko terjatvijo, ki jo tožeča stranka med drugim opira na trditve, da je bila škoda povzročena s kaznivim dejanjem, potrebno uporabiti zastaralni rok iz 353. člena ZPP, je sodišče prve stopnje zavzelo pravilno stališče, da predstavlja vprašanje, ali je bila škoda povzročena s kaznivim dejanjem, v predmetni zadevi predhodno vprašanje.

8Pritožba takšnemu stališču neutemeljeno nasprotuje. Kadar je odločba sodišča odvisna od predhodne rešitve vprašanja, ali obstaja kakšna pravica ali pravno razmerje, pa o njem še ni odločalo sodišče ali kakšen drug pristojen organ, lahko sodišče samo reši to vprašanje, če ni s posebnimi predpisi drugače določeno. Od vprašanja obstoja kaznivega dejanja, v posledici katerega naj bi tožeči stranki nastala škoda (v tem primeru je za zastaranje terjatve določen rok iz 353. člena ZPP), je odvisna pravica tožeče stranke, ali lahko zoper toženo stranko uveljavlja predmetno odškodninsko terjatev, saj je v nasprotnem primeru zaradi poteka objektivnega zastaralnega roka ta pravica prenehala.

9Ker se glede na obrazloženo v konkretni zadevi še ne ve, kateri zastaralni rok bo potrebno uporabiti za presojo ugovora zastaranja, je vprašanje pretrganja zastaranja, ki ga v pritožbi izpostavlja toženec, zaenkrat nerelevantno. Dejstvo je namreč, da je predkazenski postopek zoper toženca v teku, zato je pravno negotovo, ali bo do začetka kazenskega postopka sploh prišlo in ali bo ta zaključen s kazensko obsodilno sodbo. Z odločitvijo o predhodnem vprašanju se ta pravna negotovost odpravi, zato je pravilno, da se do te odločitve postopek, ki je od rešitve tega vprašanja odvisen, prekine.

10Vendar pa sodišče druge stopnje po pregledu zadeve ugotavlja, da je sodišče prve stopnje izpodbijano odločitev sprejelo preuranjeno. Prav ima namreč pritožba, da se prvostopno sodišče ni odzvalo na odgovorne trditve toženca o pomanjkanju materialnopravnih predpostavk vložene tožbe. Če te namreč niso izpolnjene, je to razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka brez nadaljnjega obravnavanja in se tedaj za nerelevantno izkaže potreba po prekinitvi postopka zaradi rešitve predhodnega vprašanja.

11V predmetni zadevi tožeča stranka, ki je družba z omejeno odgovornostjo, katere edini družbenik je N.K. d.d., uveljavlja odškodninsko terjatev zoper toženca kot bivšega poslovodjo tožeče stranke. V družbi z omejeno odgovornostjo o uveljavljanju zahtevkov družbe proti poslovodjem ali družbenikom v zvezi s povračilom škode, nastale pri ustanavljanju ali poslovanju, odločajo družbeniki (osma alineja 505. člena Zakona o gospodarskih družbah - v nadaljevanju ZGD-1). Na podlagi tretjega odstavka 523. člena ZGD-1 velja enako za eno osebno družbo z omejeno odgovornostjo. Tudi akt o ustanovitvi tožeče stranke (priloga B18 spisa) v 7. členu določa, da družbenik odloča o vseh zadevah, pomembnih za obstoj in poslovanje družbe, med drugim o uveljavljanju zahtevkov družbe proti poslovodji v zvezi s povračilom škode, nastale pri ustanavljanju ali poslovanju, ter je sprejete odločitve dolžan vpisovati v knjigo sklepov, ker sicer nimajo pravnega učinka (8. člen akta o ustanovitvi). Sklep družbenika je glede na citirana zakonska določila tedaj materialnopravna predpostavka za uveljavljanje terjatve, kakršna je obravnavana, takšno pa je stališče tudi sodne prakse (VSL I Cpg 898/2012, VSL II Cpg 335/2011 in III Ips 30/2012).

12Iz podatkov spisa ni razvidno, da bi tožeča stranka sklep družbenika o vložitvi tožbe zoper toženca priložila, oziroma je zaslediti njeno stališče, da takšen sklep ni potreben. Že pravilna uporaba materialnega prava, nato pa tudi ugovor tožene stranke o pomanjkanju materialnopravnih predpostavk za vložitev tožbe, bi od sodišča prve stopnje, preden je sprejelo izpodbijano odločitev, terjalo ustrezno postopanje v smeri ugotovitve, ali je obravnavana materialnopravna predpostavka izpolnjena.

13Ker sodišče prve stopnje zadeve ni obravnavalo iz navedenega materialnopravnega vidika in je izpodbijano odločitev sprejelo preuranjeno, je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa (prvi odstavek 339. člena ZPP). Zato je sodišče druge stopnje pritožbi toženca ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da postopa v že nakazani smeri (3. točka 365. člena ZPP).

14Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).