VSK sklep II Kp 24871/2013

Predlog oškodovanca kot tožilca J.B., da se Višje sodišče v Kopru, kot pritožbeno sodišče, izloči iz tega postopka ter zadeva prenese na drugo sodišče, se zavrže.

Pritožba oškodovanca kot tožilca J.B. se kot neutemeljena zavrne.

Oškodovanec kot tožilec je dolžan kot strošek pritožbenega postopka plačati sodno takso (6. točka drugega odstavka 92. člena ZKP), ki jo bo odmerilo sodišče prve stopnje v skladu z Zakonom o sodnih taksah (ZST-1) ter druge stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in potrebne izdatke obdolženih, v kolikor so ti nastali.

Okrajno sodišče v Novi Gorici je z izpodbijanim sklepom na podlagi tretjega odstavka 76. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zavrglo obtožni predlog oškodovanca kot tožilca J.B. z dne 17.5.2013, dopolnjen 14.11.2014, vložen zoper prvoobdolženo M.A.Z., zaradi kaznivih dejanj po drugem v zvezi s prvim odstavkom 288. člena KZ-1, drugem odstavku 59. člena KZ-1, prvem odstavku 285. člena KZ-1 in drugem v zvezi s prvim odstavkom 144. člena KZ-1 ter zoper drugoobdolženega S.O., zaradi kaznivih dejanj po drugem odstavku 257. člena KZ-1, drugem v zvezi s prvim odstavkom 288. člena KZ-1, drugem v zvezi s prvim odstavkom 259. člena KZ-1, 144. členu KZ-1 in 285. členu KZ-1. Sklenilo je še, da je po drugem odstavku 96. člena ZKP oškodovanec kot tožilec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in potrebne izdatke obdolženih.

Zoper sklep je oškodovanec kot tožilec vložil pritožbo v kateri predlaga, da se Višje sodišče v Kopru kot pritožbeno sodišče, izloči iz tega postopka, ter se zadeva prenese na drugo sodišče, ker obstajajo utemeljeni razlogi za dvom glede nepristranskega odločanja. Glede tega predlaga naj se sodišče obrne na predsednika Višjega sodišča v Kopru ter naj pridobi in prebere njegovo vlogo „istitucionalna skorumpirana sodniška „mafija“, ki deluje na sodiščih v Kopru“ z dne 30.5.2012 in njegovo vlogo „pravosodna mafijska združba, ki deluje na sodiščih v Kopru“ z dne 18.12.2014. Predlaga tudi, naj sodišče pri Okrajnem sodišču v Kopru, kazenski oddelek, pridobi in prebere obtožni predlog z dne 6.1.2015, zoper sodnice R.N., S.V., M.L., B.F.H. in obtožni predlog z dne 12.1.2015, zoper sodnice M.K.U., T.M.S., M.L. in A.U.. Predlaga še, naj sodišče pridobi pisno pojasnilo Okrožnega državnega tožilstva v Kopru o stanje kazenske zadeve po vloženi kazenski ovadbi dne 19.1.2015 zoper sodnice P.L.P., S.V., B.F. in M.L.. Sodišče opozarja, da so skoraj vse pravdne zadeve v katerih je bil stranka v postopkih medseboj povezane, presojale pa so omenjene sodnice, tako da obstaja utemeljen sum, da so vse sodnice bile natančno delegirane in instruirane, predpostavlja, da iz istega mesta, da bi ga onemogočile v vseh pravdah na sodiščih v Kopru, s tem, da sta ravno oba obdolženca iz spornega obtožnega predloga, na posreden ali neposreden način vpletena tudi v vse pravdne zadeve, v katerih je bil stranka in postopkih, vključno tudi s to zadevo. Glede na povedano predlaga, da sodišče sklep spremeni ali razveljavi in zadevo pošlje v novo odločitev.

Pritožba ni utemeljena, predlog za prenos pristojnosti pa je pritožbeno sodišče zavrglo, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

Pritožbeno sodišče je po pregledu zadeve, ki ga je opravilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti na podlagi prvega odstavka 383. člena ZKP, ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo odločilno dejstvo, da vloga oškodovanca kot tožilca J.B. ne obsega vsega, kar je treba, da bi se jo dalo obravnavati, saj oškodovanec kot tožilec, kljub vloženemu popravku h kateremu ga je sodišče pozvalo, obtožnega predloga ni popravil tako, da bi vseboval določno podane opise – izreke obdolžencema očitanih kaznivih dejanj z zakonskimi znaki. Glede na določbo 434. člena ZKP mora namreč obtožni predlog (poleg imena in priimka obdolženca, z osebnimi podatki, če so znani, navedbe sodišča pred katerim naj se opravi glavna obravnava in predloga kateri dokazi naj se izvedejo na glavni obravnavi ter predloga, da se obdolženec spozna za krivega in obsodi po zakonu) v izreku vsebovati opis kaznivega dejanja in njegovo zakonsko označbo. Poleg navedenega mora obtožni predlog vsebovati tudi obrazložitev v kateri se navede katera dejstva in dokazi utemeljujejo sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, ki je predmet obtožbe. Iz vloge oškodovanca kot tožilca ni razvidno, kaj naj bi predstavljalo opis kaznivega dejanja, zato pritožnik zgolj z nestrinjanjem z odločitvijo sodišča prve stopnje ne more uspeti.

Neutemeljeno se pritožnik spušča tudi v presojo zakonske podlage za vložitev obtožnega predloga. Oškodovanec kot tožilec se namreč ne sklicuje, da bi bil na vložitev obtožnega predloga napoten s strani državnega tožilca v smislu določbe 60. člena ZKP (navaja le, da odločitve državnega tožilstva, ki bi bila skladna 60. členu ZKP ni dobil), zato ga je sodišče prve stopnje utemeljeno opozorilo, da je v takem primeru treba iskati zakonsko podlagi v določbi 433. člena ZKP, po kateri ima oškodovanec pravico, da sam kot tožilec začne pregon s tem, da poda sodišču obtožni predlog, če je predhodno podal kazensko ovadbo pa državni tožilec v enem mesecu po prejemu ovadbe ni vložil obtožnega predloga niti obvestil oškodovanca, da je ovadbo zavrgel oziroma odložil kazenski pregon. Sodišče prve stopnje se je zgolj odzvalo na navedbe oškodovanca kot tožilca v njegovi vlogi, zato so očitki s tem v zvezi neutemeljeni, še posebej, ker ga je hkrati tudi pozvalo, da sodišču posreduje tudi kazenski ovadbi zoper obdolžena. Slednji bi bili namreč ob izpolnjenem pogoju, da se državno tožilstvo nanju ne bi odzvalo, pogoj, da se oškodovancu kot tožilcu sploh dovoli, da sam kot tožilec začne pregon.

Brez vsake podlage so tudi pritožnikova razglabljanja o razlogih za delegacijo pristojnosti na Okrajno sodišče v Novi Gorici. Zadeva je bila namreč prenesena hkrati z določenim številom drugih kazenskih zadev na podlagi prvega odstavka 105.a člena Zakona o sodiščih (ZS) na Okrajno sodišče v Novi Gorici kot drugo manj obremenjeno sodišče na območju Višjega sodišča v Kopru. Takšna ugotovitev je razvidna tudi iz elektronskega sporočila oškodovanca kot tožilca sodišču z dne 11.6.2014 o načrtovanem potovanja v tujino (list. št. 20 spisa). Gre torej za prenos zadev med katerimi je tudi zadeva oškodovanca kot tožilca iz razloga enakomerne obremenjenosti sodišč in ne iz kakšnih drugih razlogov kot meni pritožnik. Namigovanja oškodovanca kot tožilca, da je Okrajno sodišče v Novi Gorici v tej zadevi odigralo zgolj nalogo trojanskega konja, so zato očitno popolnoma neutemeljena in ne potrebujejo podrobnejše obrazložitve.

Iz navedenih razlogov je zato pritožbeno sodišče pritožbo oškodovanca kot tožilca v navedeni zadevi ob uporabi določbe tretjega odstavka 402. člena ZKP kot neutemeljeno zavrnilo.

Ob tem je pritožbeno sodišče zavrglo tudi predlog oškodovanca kot tožilca, da se Višje sodišče v Kopru kot pritožbeno sodišče izloči iz tega postopka, ker da obstajajo utemeljeni razlogi za dvom glede nepristranskega odločanja. V skladu z določbo 41. člena ZKP mora stranka zahtevati izločitev le poimensko določenega sodnika višjega sodišča, ki postopa v zadevi, pri čemer mora v zahtevi navesti okoliščine, zaradi katerih misli, da je podana kakšna zakonska podlaga za izločitev. V obravnavani zadevi se oškodovanec kot tožilec zgolj sklicuje na nekakšne svoje vloge glede katerih naj se „sodišče obrne na predsednika Višjega sodišča v Kopru“ ne da bi konkretno utemeljil razloge za dvom v nepristranskost sodnikov pritožbenega senata. Poleg tega navaja še vrsto sodnic sodišča prve in druge stopnje, ki so, glede na zatrjevanje pritožnika, odločale v pravdnih zadevah v katerih je bil oškodovanec kot tožilec stranka, pri tem pa konkretno ni navedel ničesar, razen tega, da je iz njegovih navedb utemeljeno sklepati, da v pravdah ni bil uspešen. Glede na to, da je iz njegovega predloga razvidno, da gre za očitno neutemeljeno zahtevo, podano z namenom izpodkopavanja avtoritete sodišča (glede na neargumentirane pritožbene navedbe naj bi glede vseh sodnic, ki jih navaja obstajal utemeljen sum, da so bile natančno delegiranje in instruirane, da bi ga onemogočile v vseh pravdah na sodiščih v Kopru, oba obdolženca pa naj bi bila na posreden ali neposreden način vpletena tudi v vse pravdne zadeve, v katerih je bil stranka v postopkih vključno tudi s to zadevo), je pritožbeno sodišče na podlagi petega odstavka 42. člena ZKP takšen predlog oškodovanca kot tožilca zavrglo.

Ker pritožnik s svojo pritožbo ni uspel, mu je višje sodišče na podlagi prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 96. člena ZKP kot strošek pritožbenega postopka naložilo plačilo sodne takse, ki jo bo odmerilo sodišče prve stopnje v skladu z Zakonom o sodnih taksah ter mu naložilo dolžnost povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in potrebne izdatke obdolženih, v kolikor so ti nastali.