VSRS Sodba I Ips 30095/2010-100

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

A.

1Okrožno sodišče v Kranju je z uvodoma navedenim sklepom ugotovilo, da je S. K. izpolnil vse objektivne zakonske znake kaznivega dejanja grožnje po drugem odstavku 135. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1B) v zvezi z drugim odstavkom 29. člena KZ-1B in kaznivega dejanja napada na uradno osebo, ko ta opravlja naloge varnosti po tretjem, drugem in prvem odstavku 300. člena KZ-1B v zvezi z drugim odstavkom 29. člena KZ-1B, mu po določbi prvega odstavka 70.a člena KZ-1B izreklo varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu ter odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ter potrebni izdatki in nagrada zagovornika po uradni dolžnosti bremenijo proračun, S. K. pa oprostilo plačila sodne takse.

2Višje sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom ob reševanju pritožbe zagovornika S. K. odločilo, da se izpodbijani sklep spremeni tako, da se predlog državnega tožilca za izrek varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu zavrne in se postopek za izrek tega varnostnega ukrepa ustavi, glede potrebnih izdatkov S. K. ter potrebnih izdatkov in nagrade njegovega zagovornika pa odločilo, da bremenijo proračun. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je svojo odločitev utemeljilo s tem, da za nobeno od kaznivih dejanj, katerih objektivne zakonske znake je po oceni prvostopenjskega sodišča izpolnil S. K., ni predpisana najmanj enoletna zaporna kazen, kar je objektivni zakonski pogoj za izrek obravnavanega varnostnega ukrepa. Zato je sodišče prve stopnje z izrekom varnostnega ukrepa po 70.a členu KZ-1B storilo kršitev kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP, ki je narekovala ustrezno spremembo izpodbijanega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).

3Vrhovna državna tožilka vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti iz razloga po 1. točki 420. člena ZKP. Navaja, da naj bi višje sodišče v izpodbijanem sklepu nepravilno razlagalo zakonski pogoj iz prvega odstavka 70.a člena KZ-1B, po katerem se sme obravnavani varnostni ukrep izreči le za kaznivo dejanje za katero je predpisana kazen zapora najmanj enega leta, kot zakonski minimum kazni enega leta zapora. Takšna razlaga zakonske norme niti po metodi jezikovne niti po metodi teleološke razlage ni pravilna, saj bi pomenila, da varnostnega ukrepa (ob izpolnjenih ostalih pogojih) ne bi bilo mogoče izreči za številna huda kazniva dejanja, kot npr. za kaznivo dejanje hude telesne poškodbe po prvem odstavku 123. člena KZ-1, za kaznivo dejanje spolnega nasilja po prvem odstavku 171. člena KZ-1, za kaznivo dejanje izsiljevanja po prvem odstavku 213. člena KZ-1, kaznivo dejanje nasilništva po 296. členu KZ-1. Namen (neposrečeno) formulirane dikcije prvega odstavka 70.a člena KZ-1B je po mnenju vrhovne državne tožilke v genezi tega varnostnega ukrepa, kjer se je poleg teže storjenega dejanja, kjer je predpisana kazen samo eden od kriterijev, skušala najti tudi rešitev za optimalni čas trajanja tega ukrepa. Zato je po mnenju vložnice potrebno določbo prvega odstavka 70.a člena KZ-1B razlagati tako, da je sporni zakonski pogoj izpolnjen v primeru, ko je za kaznivo dejanje v okviru predpisane kazni določena kazen najmanj enega leta zapora. Razlaga sodišča v izpodbijanem sklepu namreč vodi do nesprejemljive situacije, ko za druge nevarnim neprištevnim ali bistveno zmanjšano prištevnim storilcem hudih kaznivih dejanj zoper življenje, telo, spolno nedotakljivost ali premoženje, ob ostalih zakonsko predpisanih izpolnjenih pogojih, ne bi bilo mogoče izreči tega varnostnega ukrepa.

B.

4Po določbi prvega odstavka 70a. člena KZ-1B je varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu mogoče izreči storilcu, ki je storil protipravno dejanje v stanju neprištevnosti ali kaznivo dejanje v stanju bistveno zmanjšanje prištevnosti in je zanj predpisana kazen najmanj enega leta zapora, če sodišče na podlagi teže storjenega dejanja in stopnje storilčeve duševne motenosti ugotovi, da bi na prostosti lahko storil kakšno hudo kaznivo dejanje zoper življenje ali telo, spolno nedotakljivost ali premoženje in da je tako nevarnost mogoče odvrniti le z zdravljenjem in varstvom v forenzičnem psihiatričnem oddelku zdravstvenega zavoda, ki ustreza posebnim varnostnim pogojem, določenim z zakonom.

5Vrhovna državna tožilka v zahtevi za varstvo zakonitosti izraža nestrinjanje z razlago višjega sodišča v izpodbijanem sklepu, ki zakonski pogoj, po katerem je varnostni ukrep mogoče izreči le v primeru storilca, ki je izvršil protipravno dejanje, za katero je v zakonu predpisana kazen najmanj enega leta zapora, razlaga v smislu posebnega zakonskega minimuma. Ker je posebni zakonski minimum določen le pri najhujših kaznivih dejanjih, bi to pomenilo, da varnostnega ukrepa ne bi bilo mogoče izreči za kazniva dejanja, ki upoštevaje dosedanjo sodno prakso štejejo za takšna, ki hudo posegajo v življenje, telo, spolno nedotakljivost ali premoženje. Zato meni, da razlaga višjega sodišča ni v skladu z voljo zakonodajalca.

6Načelo sorazmernosti je pri varnostnem ukrepu obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu konkretizirano s klavzulo subsidiarnosti („ni mogoče drugače zagotoviti varnosti ljudi“), pa tudi z novo dodanim pogojem, da je ta varnostni ukrep mogoče izreči le v primeru storilca, ki je izvršil protipravno dejanje, za katero je v zakonu predpisana kazen najmanj enega leta zapora. Že stroga jezikovna razlaga utemeljuje sklepanje, sprejeto v izpodbijanem pravnomočnem sklepu, da je takšno pojmovno opredelitev tega pogoja treba razumeti kot posebni minimum zaporne kazni, predpisane za kaznivo dejanje. Določba pa v tem delu vendarle ni toliko pomensko nepropustna, da bi je ne bilo treba razlagati tudi z uporabo ostalih razlagalnih metod.

7Vsebinsko enako besedno zvezo kot pri določbi prvega odstavka 70a. Člena KZ-1B kazenski zakon uporablja tudi pri opredelitvi zakonskega minimuma pri izreku pogojne obsodbe (drugi odstavek 58. člena KZ-1), ko zakonsko mejo za izrek pogojne obsodbe zamejuje s posebnim minimumom kazni zapora treh let („pogojna obsodba se ne sme izreči za kazniva dejanja, za katere je predpisana kazen zapora najmanj treh let“). Razlaga, da gre pri tej določbi za posebni minimum zaporne kazni, je enotno sprejeta. Jezikovno metodo razlage novo dodanega objektivnega zakonskega pogoja za izrek psihiatričnega varnostnega ukrepa, torej, da ga je razlagati kot posebni zakonski minimum tako dopolnjuje tudi sistemska metoda razlage.

8Kazenski zakonik pri opredelitvi zakonskega minimuma predpisane kazni ni dosleden, saj ne uporablja vedno enake besedne zveze. Za zakonski minimum predpisane kazni v 51. člena KZ-1 - meje omilitve kazni zapora, je kot navaja tudi vrhovna državna tožilka uporabljena drugačna besedna zveza in sicer „če je za kaznivo dejanje kot najnižja kazen predpisano eno leto zapora (tretja točka prvega odstavka 51. člena KZ-1). Tudi za kaznivost poskusa kaznivega dejanja je v določbi prvega odstavka 34. člena KZ-1 uporabljena drugačna besedna zveza, saj se kaznivost poskusa omejuje na „kazniva dejanja, za katera se sme po zakonu izreči tri leta zapora ali hujša kazen“.

9Pojasnjeno je že bilo, da je zaradi ugotovitve prave vsebine zakonskega besedila, treba zakon razlagati tudi v okviru drugih poznanih razlagalnih metod, ki jezikovno razlago zakona, njegove vsebine in smisla zakonske norme dopolnjujejo (poleg sistemske v obravnavanem primeru še zlasti teleološka ter zgodovinska metoda), saj stroga jezikovna razlaga ne privede nujno do pravilnega zaključka.

10Iz Poročevalca Državnega zbora z dne 3. 6. 2011 izhaja, da je novela KZ-1B izrekanje varnostnih ukrepov vezala na načelo sorazmernosti (drugi odstavek 70. člena), ki igra pri izrekanju varnostnih ukrepov podobno omejevalno vlogo kot krivda pri odmeri kazni (49. člen KZ-1). Kot merila (oziroma razloge), ki utemeljujejo (opravičujejo) izrek varnostnega ukrepa zakon (poleg formalnih pogojev iz prvega odstavka 70. člena), kot odločilne okoliščine določa težo storjenega kaznivega dejanja (oziroma za neprištevnega storilca težo protipravnega ravnanja, ki ima znake kaznivega dejanja) ter težo dejanj, za katera se lahko utemeljeno sklepa, da obstaja nevarnost njihove ponovitve. Ker gre pri prisilnih „psihiatričnih“ varnostnih ukrepih za hujši poseg v človekove pravice, kot pri drugih varnostnih ukrepih, je z novelo zakona opredeljena tudi ustavna podlaga, ki izrekanje ukrepa opravičuje, in sicer z ustavno kategorijo (zagotavljanja) „varnosti ljudi“, ki kot ustrezna in sorazmerna ustavna vrednota vključuje varstvo najpomembnejših (kazenskopravno varovanih) pravnih dobrin, kot vsebinske podlage za izrekanje prisilnega zdravljenja(1). Zato je po presoji vrhovnega sodišča sorazmernost takšnega posega podana le, če se sporni zakonski pogoj tolmači kot posebni zakonski minimum.

11Novela KZ-1B v primerjavi s prejšnjo ureditvijo varnostnega ukrepa v KZ/94 najdaljše trajanje ukrepa skrajšuje z 10 na 5 let, skrajšan pa je tudi rok, po preteku katerega mora sodišče znova odločiti, ali je izvajanje ukrepa še potrebno in sicer z enega leta na šest mesecev, prav tako pa je določeno, kje se ukrep izvaja. Gre torej za ureditev, ki neprištevnemu storilcu protipravnega dejanja, ki ima znake kaznivega dejanja oziroma bistveno zmanjšano prištevnemu storilcu kaznivega dejanja zagotavlja več garancij glede na ureditev v KZ/94, ki se je na podlagi prehodnih določb uporabljala tudi po 1. 11. 2008. Krajšanje periodičnih kontrol ter krajšanje končne časovne omejitve glede na prej veljavno ureditev pa sta nedvomno tudi utemeljeni s prisilno naravo ukrepa, ki prisilno posega v človekove pravice in temeljne svoboščine, predvsem do osebne svobode, varstva duševne integritete, prostovoljnega zdravljenja in gibanja (19., 35., 51. in 32. člen Ustave RS). Pogoj, ki je v primerjavi KZ/94 nov, da je mogoče varnostni ukrep izreči le za kazniva dejanja, za katera je predpisana kazen najmanj enega leta zapora, bi bil v primeru, če bi to določbo razlagali kot posebni zakonski maksimum, praktično nepotreben, saj je kaznivih dejanj, za katera je kot maksimalna kazen predpisana kazen enega leta zapora v kazenskem zakoniku zanemarljivo malo.

12Vzrok za izrek obravnavanega psihiatričnega varnostnega ukrepa ima podlago v storjenem protipravnem dejanju in ne le v negotovi prihodni nevarnosti storilca, ki bi omogočala uporabo prisilnega ukrepa. Tudi zato je razlaga, po kateri se novo dodani objektivni zakonski pogoj tolmači v smislu posebnega zakonskega minimuma, pravilna, saj je za storilca protipravnega dejanja milejša, hkrati pa temelji na načelu sorazmernosti. Ta pa sicer glede na težo dejanja in trajanje zdravljenja ob drugačni razlagi spornega zakonskega pogoja ne bi bila podana.

13Vrhovno sodišče zato ugotavlja, da je razlaga, ki jo je sprejelo sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi, pravilna. Čeprav v obravnavanem primeru ni podlage za dvom glede razlage kazenskega zakona, pa je treba opozoriti tudi na pravilo in dubio mitius, po katerem je treba pravno normo ob upoštevanju cilja in namena, ki ga zasleduje, v dvomu razlagati v korist storilca.

14Interpretacija, za katero se zavzema vrhovna državna tožilka, torej da (stroga) jezikovna razlaga določbe prvega odstavka 70a. člena KZ-1B ni v skladu z namenom, ki naj bi ga zasledoval zakonodajalec, saj ne omogoča odvračanja nevarnosti, ki jo za družbo predstavlja neprišteven (oziroma bistveno zmanjšano prišteven) storilec protipravnega dejanja, ki ima znake kaznivega dejanja (oziroma kaznivega dejanja), ko bi bilo to potrebno in so v praksi najpogostejša (nasilje v družini, nasilništvo, lahka telesna poškodba ipd.), se po mnenju Vrhovnega sodišča opira na ekstenzivno teleološko razlago, ki v kazenskem pravu ni sprejemljiva. Na njeni podlagi bi sodišča (kot pred uveljavitvijo novele) lahko varnostni ukrep izrekala storilcem dejanj, ob sicer ugotovljeni in sočasno izraženi kvalificirani negativni prognozi ter indiciranem zdravljenju in varstvu v forenzičnem psihiatričnem oddelku zdravstvenega zavoda z utemeljitvijo, da je bil takšen namen zakonodajalca. Široka teleološka razlaga je po presoji Vrhovnega sodišča v nasprotju tako z namenom kazenskega prava kot načelom zakonitosti, katerega vloga je predvsem v (negativnem) normiranju omejitve kaznovalne oblasti države. S preširoko teleološko razlago sodna praksa tudi v nasprotju z določbo 125. člena Ustave RS, po kateri so sodniki pri opravljanju svoje funkcije neodvisni tudi od zakonodajne veje oblasti, čeprav so vezani na zakonodajalčev zakon, prevzema zakonodajno funkcijo, kolikor iz norme razbira nekaj, kar iz nje prima facie ni razvidno, z utemeljitvijo oziroma opravičilom, da je bil tak namen zakonodajalca(2).

C.

15Iz navedenih razlogov je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo.

----

(1) Poročevalec Državnega zbora z dne 3. 6. 2011, str. 97 do 99.

(2) Odločba Ustavnega sodišča RS Up-40/94 z dne 3. 11. 1995.