VSL sodba in sklep I Cp 3049/2014

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje

a) spremeni v točki IV a) izreka tako, da se tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, ki se glasi:

„Za potrebe gospodujočih zemljišč ID znak 000-20/0 in ID znak 000-26/0, ki sta last tožnika F. Č., obstaja na podlagi priposestvovanja v korist vsakokratnega lastnika teh dveh nepremičnin služnostna pravica hoje in vožnje z vsemi vozili po obstoječi poti v širini 3 m, ki ob izdaji te sodbe že poteka po SV delu služečega zemljišča z ID znakom 000-24/2 in po sredini služečega zemljišča z ID znakom 000-24/4, ki sta v lasti tožencev J. L. in A. L., vsakega do ½, v breme vsakokratnega lastnika teh dveh zemljišč.“

z a v r ž e;

razveljavi v točki I, II, III in točki IVb izreka sodbe ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da v korist parcele št. 20/0, k. o. X in 26/0 k. o. X, ki sta last tožene stranke, ne obstaja pravica stvarne služnosti hoje in vožnje po parceli št. 24/2, k. o. X in parceli št. 24/4, k. o. X, last tožnikov, vsakega do ½ in to ne po poti/cestišču, ki poteka po njima lastnih parcelah v SZ smeri poti javni cesti parcela 2318/0, k. o. X, niti kjerkoli drugje po teh nepremičninah (točka I izreka). Tožencu je z isto sodbo prepovedalo vsako nadaljnje izvrševanje vsebine te služnosti in poseganje v lastninsko pravico tožnikov, zlasti pa je prepovedalo hojo in vožnjo z vsemi vozili za dostop do nepremičnin z ID znakoma 000-20/0 in 000-26/0 v SZ smeri po poti/cestišču proti javni cesti z ID znakom 000-2318/0 (točka II izreka). Tožbeni zahtevek toženca po nasprotni tožbi, s katerim je toženec kot nasprotni tožnik zahteval ugotovitev služnostne pravice hoje in vožnje z vsemi vozili po obstoječi poti v širini 3 m, ki poteka po SV delu služečega zemljišča z ID znakom 000-24/2 in po sredini služečega zemljišča z ID znakom 000-24/4, ki sta v solasti tožnikov oziroma nasprotnih tožencev vsakega do ½ ter zahtevek, da se tožnikoma oziroma nasprotnima tožencema prepove vsakršno poseganje v to služnostno pravico, pa je zavrnilo (točka IV izreka). Glede stroškov je odločilo, da je toženec dolžan povrniti tožnikoma 696,89 EUR pravdnih stroškov s pripadki (točka III izreka).

2Zoper takšno odločitev vlaga pritožbo toženec oziroma nasprotni tožnik (v nadaljevanju toženec). Sodbo izpodbija v celoti in uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano odločitev spremeni tako, da bo tožbeni zahtevek po tožbi v celoti zavrnjen, ugodeno pa bo zahtevku po nasprotni tožbi, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške. Navaja, da sodišče, glede na časovno obdobje dogodkov, ki jih je obravnavalo v tem postopku, ni pojasnilo, zakaj je uporabilo le Stvarnopravni zakonik (v nadaljevanju: SPZ). Kršeno je bilo materialno pravo, saj SPZ ne predvideva tožbe na ugotovitev neobstoja služnosti. Na razloge, ki jih je navedlo za odločitev o zahtevku tožnikov, o katerem ne bi smelo odločati, je oprlo odločitev o zavrnitvi zahtevka po nasprotni tožbi. Tega ni vsebinsko obravnavalo. Posebej izpodbija tudi odločitev sodišča v točki I izreka, da služnost ne obstoji niti kjerkoli drugje na nepremičninah tožnikov. Druga pot, ki jo toženec uporablja, ni bila predmet postopka, saj sodišče ni ugotavljalo ne služnosti, ne dejanske rabe. Odločitev je brez podlage v izvedenem postopku. Sodišče je dejansko stanje glede priposestvovanja stvarne služnosti ugotovilo nepravilno, ker ni izvedlo dokaza z ogledom zemljišč in sporne poti. Tako bi se prepričalo, da pot obstaja in da je v celotnem delu, ko poteka po parceli 24/4, asfaltirana. Dejansko stanje ni pravilno ugotovljeno tudi zato, ker sodišče ni izvedlo dokaza z izvedencem. Na ta način bi ugotovilo, da druge poti, ki jo zatrjujeta tožnika, toženec s kmetijsko mehanizacijo ne more uporabljati. To posledično pomeni, da so zaključki sodišča o tem, da naj bi bila služnost dovoljena le do preklica oziroma do ureditve javne ceste (t. i. strma pot) nepravilni. Toženec te poti ni mogel in ne more uporabljati za potrebe kmetijskega gospodarstva. Z ogledom bi sodišče ugotovilo, da se zaključeni asfaltirani del poti na parceli 24/4 nadaljuje s potjo po parceli 24/2. Iz tega izhaja, da se je pot že ob asfaltiranju leta 1978 nadaljevala tudi po parceli 24/2. Iz soglasja mejaša in priloženega geodetskega načrta, je razviden enak potek poti za potrebe novogradnje kot je v naravi. Sodišče ni obrazložilo, zakaj predlaganih dokazov ni izvedlo, zato toženec očita kršenje pravil postopka. Tožencu ni bilo omogočeno, da svoje trditev dokaže. Sodišče je zaključilo, da niso izpolnjeni pogoji za priposestvovanje, ker za uporabo poti ni bilo dano soglasje, niti toženec poti ni uporabljal v dobri veri. Zakaj toženec ne bi bil v dobri veri, sodišče niti ni ugotovilo niti obrazložilo in odločitve ni mogoče preizkusiti. Do sporov med strankama je prišlo šele v letu 2010. Postavitev traktorja na sporno pot ter kasnejši postopki zoper toženca in njegovega sina, so posledica tega incidenta in ne reakcija na dotedanje neuslišane zahteve tožnika po prenehanju uporabe poti. To velja tudi za to pravdo. Življenjsko je nelogično, da bi se po več kot 20-letni neovirani uporabi poti in dobrih sosedskih odnosih tožnika odločila, da je vseskozi neprerekane uporabe poti dokončno dovolj. Ravno to, da sta tožnika in vse njune priče zatrjevali, da služnosti ni bilo in da je bila ves čas prerekana, bi moralo biti za sodišče indic, da bolj pazljivo presodi verodostojnost takšnih trditev in izjav. Izjave bi moralo sodišče presojati v kontekstu interesa tako tožeče kot tožene stranke, da v postopku uspeta in v povezavi z objektivnimi okoliščinami, nespornimi dejstvi glede uporabe poti, časovnega obdobja uporabe in listinske dokumentacije. Izjave prič so bile pripravljene za potrebe te pravde. Vse priče so zgolj na abstraktni ravni govorile, da sporne poti ni bilo, da je toženec in predniki niso uporabljali, da je bil toženec seznanjen in opozarjan, da pot uporablja le z dovoljenjem in podobno, vendar pa v konkretnosti pričanja izgubijo verodostojnost, saj kažejo, da priče ne poznajo konkretnih razmer, ko npr. trdijo, da sporne poti ni in je nikoli ni bilo, dejansko pa je bila že od leta 1978 asfaltirana. V kolikor je pri sodišču pretehtalo zgolj število prič, je to v nasprotju s pravili ZPP. Sodišče ni pojasnilo in zato odločitve ni mogoče preizkusiti, zakaj tožencu, njegovi ženi in sestri ni verjelo in zakaj je verjelo tožnikoma in njunim pričam. V nadaljevanju opozarja na sorodstvena razmerja obeh tožnikov s pričami. Izpovedbe prič, ki so govorile, da toženec poti ni uporabljal, ali da je moral zanjo prositi, ali da mu je tožnik prepovedal uporabo, so v nasprotju z navedbami tožnika, da je pot toleriral in da je toženca občasno opozarjal. Popolnoma neverodostojna je izpovedba prič J. T. in N. V., saj sta oba trdila, da pot ne obstaja in ni obstajala. Zaradi napačne presoje izpovedb strank, prič in listin, je napačen zaključek sodišča, da so si skladne izjave prič, da je bila uporaba poti s strani toženca ali posebej dovoljena ali pa dopuščena do ureditve javne poti, torej do preklica. Tožnica je izpovedala, da naj bi toženca opozorili, da je toleranca zaključena, ustno, po spornem pluženju, ki je bilo leta 2010. Zgodba tožnikov, da naj bi tožencu dovolili uporabo poti do ureditve javne poti, je seveda izmišljena. Tožnika namreč nista trdila in predložila dokazov, da sta onadva ali priče, ob domnevno časovno omejenem soglasju za uporabo poti, vedeli, da se bo in kdaj se bo ter ali se sploh bo, javna pot kadarkoli asfaltirala. Nesprejemljiva in s strani sodišča napačno presojena je tudi izpovedba tožnika, da je podpisal izjavo tožencu za gradnjo, vendar ob opozorilu, da toženec nima dostopa oziroma služnosti. Sodišče bi jo moralo presoditi kot prirejeno za potrebe te pravde. Iz listine, ki jo je predložil toženec izhaja, da sta bila tožnika seznanjena z vsemi pogoji gradnje in sta soglašala z lokacijo in gradnjo brez pripomb. Opozorilo, ki ga navajata tožnika, bi zagotovo zapisala v soglasje, če bi bilo res dano. Da sta bila tožnika že ob dajanju soglasja seznanjena s potekom služnostne poti, izhaja iz dejstva, da je pot, kot je vrisana v načrtu „sedanjega in prihodnjega terena objektov in komunalnih naprav“ iz novembra 1990, toženec uporabljal od priprav na gradnjo hiše dalje do današnjega dne. Napačen je zato zaključek, da iz priloženih listin ni razvidno, da bi tožnika dala soglasje za uporabo poti, saj je na načrtu vrisana dostopna pot do novogradnje. Da je sodišče pristransko presojalo izpovedbe tožečih strank in prič izhaja tudi iz dejstva, da je v kazenskem spisu tožnik navajal, da je pot mimo njegove hiše služnostna, ki jo lahko tudi Č. uporablja, pa tej izjavi ne daje teže oziroma jo upošteva v kontekstu izjav, da gre za občasno, z dovoljenjem dopuščeno uporabo. Izjava, dana neposredno po incidentu, je po vseh kriterijih zagotovo veliko bolj realna in verodostojna glede dejanskega stanja in statusa poti, kot izjava v pravdi. Dokazuje, da do incidenta med strankama ni bilo sporno, da gre za služnostno pot, ki se je uporabljala neprerekano in brez omejitev, sporna pa je postala šele po tem incidentu. Če bi že leta 2010 obstajale vse okoliščine, ki jih tožnika navajata v tej pravdi, je življenjsko mogoče pričakovati in sklepati, da bi tožnik ob podajanju ovadbe navedel, da jo toženec uporablja brez dovoljenja in da gre le za tožnikovo toleriranje uporabe poti. Napačen je zaključek sodišča, da pravdni postopek zaradi motenja posesti kaže le na drugačen način opozarjanja tožnika na to, da služnost tam ne obstaja. Neživljenjsko je, da tožnik, če bi uporabi poti res nasprotoval, 20 let ne storil nič konkretnega. Bolj verjeten je zaključek, da je to storil zaradi incidenta s tožnikovim sinom. Čeprav sodišče o zahtevku tožene stranke po nasprotni tožbi niti ni odločalo, iz obrazložitve, da služnost ne obstaja, izhaja stališče, da toženec ni v dobri veri uporabljal poti kot služnostne. Tudi to stališče je zmotno. Toženec je izpovedal, da mu leta 1989 oziroma 1990, ko je pričel urejati novogradnjo, nihče od tožnikov ni prepovedal ali nasprotoval uporabi poti, od leta 1991, ko sta mu podpisala soglasje, pa je bil prepričan, da ima pravico to pot uporabljati kot služnostno pot. Trditve tožnikov, da sta ga leta 1991 opozorila, da služnosti nima, sodišče ne bi smelo sprejeti, saj sta soglasje podpisala brez vpisanih pripomb in ima takšna listina gotovo večjo dokazno moč kot trditve tožnikov za potrebe te pravde. Glede na to, da je tožnik uporabo poti zaradi dobrih sosedskih odnosov toleriral več kot 20 let, je življenjsko in izkustveno bolj verjetno, da toženca dejansko nikoli ni nič opozarjal. Dejstvo je, da tožnik ni opravil nobenega dejanja, ki bi ga v tej smeri moral storiti kot lastnik, če bi res štel, da toženec služnosti poti nima. Tega ni storil vse do vložitve tožbe leta 2013. Ne tožnik in ne priče niso izpovedale, kdaj naj bi bil toženec prvič opozorjen, da služnosti nima. 10-letna doba, v kateri je upravičeno štel, da neprerekano izvršuje služnost, je zato potekla najkasneje konec novembra 2000 oziroma 1. 1. 2003. Ugotovitev sodišča, da je bila tožencu služnost dovoljena do preklica, ne drži. Tožnika ne moreta istočasno trditi, da sta služnost dala, vendar le do preklica in da je nikoli nista dala oziroma da je šlo le za toleriranje poti. Trditve, da je služnost dana do preklica, nista dokazala. Utemeljeno je pričakovati, da bi se povprečno skrben gospodar, v izogib priposestvovanju svoje pravice, zaščitil drugače, ne le z 20-letnim ustnim opozarjanjem. Prav odsotnost kakršnihkoli ravnanj tožnikov v tej smeri (na primer pisni poziv, poziv preko odvetnika, vložitev tožbe), kaže, da se tožnika izvrševanju pravice služnosti nista upirala. Opozarja, da se sodišče ni opredelilo do navedb in trditev, da služnostno pot potrebuje, saj sicer ne more uporabljati v nasprotni tožbi konkretno navedenih 20 parcel za potrebe kmetijstva. S svojo odločitvijo, da služnost ne obstoji, je sodišče tožencu onemogočilo rabo nepremičnin, ki jih je navedel. Sodišče ni opravilo in obrazložilo dokazne ocene izvedenih dokazov, zato je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

3Tožnika oziroma nasprotna toženca (v nadaljevanju tožnika) sta na pritožbo odgovorila. Opozarjata, da bi bilo nasprotno tožbo, zaradi obstoja identitete treba zavreči. Da služnost ne obstaja niti drugje na obeh parcelah tožnikov, toženec ni prerekal. Zapis toženca v pritožbi izkazuje interes tožnikov tudi za ta del zahtevka. V nadaljevanju pritrjujeta odločitvi in razlogom sodišča prve stopnje. Poudarjata, da zgolj toleriranje uporabe do preklica ne pomeni ustanovitve služnostne pravice. Priglašata stroške.

4Pritožba je delno utemeljena.

Glede odločitve o zavrženju ugotovitvenega zahtevka po nasprotni tožbi

5Tožnika sta v tem postopku vložila negativno ugotovitveno tožbo (da služnostna pravica ne obstaja), toženec pa pozitivno ugotovitveno tožbo (da služnostna pravica obstaja). Ne glede na to, da je opis služnostne pravice v nasprotni tožbi natančnejši, ni dvoma, da se oba zahtevka, tako prvi del zahtevka po tožbi kot zahtevek po nasprotni tožbi, nanašata na služnostno pravico hoje in voženj z vsemi vozili, ki naj bi po trditvah toženca obstajala na že obstoječi in delno asfaltirani poti/cestišču na dveh nepremičninah tožnikov, to je na parc. št. 24/2 in 24/4, obe k. o. X. Ne glede na to, da tožnika z zahtevkom uveljavljata ugotovitev neobstoja te služnosti, toženec pa ugotovitev njenega obstoja, sta zahtevka identična, saj sta medsebojno izključujoča(1).

6Dokler pravda teče, se o istem zahtevku ne more začeti nova pravda med istimi strankami. Če se taka pravda začne, sodišče zavrže tožbo (189. člen ZPP).

7Ker je bila tožba tožnikov z tožbenim zahtevkom na ugotovitev neobstoja služnosti hoje in vožnje po obstoječi poti/cestišču po parc. št. 24/2 in 24/4, obe k. o. X, vročena tožencu pred vložitvijo nasprotne tožbe, v kateri je toženec postavil zahtevek na ugotovitev obstoja te služnosti, bi moralo sodišče, upoštevajoč 189. člena ZPP, zahtevek toženca zavreči kot nedovoljen. Ker je ravnalo drugače in je o tem zahtevku meritorno odločalo, je storilo kršitev po 12. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

8Ker ugotovljeno kršitev pritožbeno sodišče lahko odpravi samo, je na podlagi 354. člena ZPP pritožbi toženca v tem delu ugodilo in sodbo, s katero je sodišče prve stopnje ugotovitveni zahtevek po nasprotni tožbi na ugotovitev obstoja služnosti zavrnilo (točka IVa izreka), spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrglo.

Glede odločitve o razveljavitvi odločitve pod točkami I , II , III in IV b izreka sodbe

9Tožnika sta s tožbo, poleg zahtevka na ugotovitev, da v korist parcele 20/0 in 26/0, obe k. o. X, ne obstaja pravica stvarne služnosti hoje in vožnje po že obstoječi poti/cestišču na parceli 24/2 in 24/4, obe k. o. x, zahtevala tudi ugotovitev, da takšna služnost ne obstaja niti kjerkoli drugje na teh dveh nepremičninah. Zahtevala sta tudi prepoved vsakega nadaljnjega izvrševanja vsebine te služnosti in poseganja v lastninsko pravico tožnikov na njunih parcelah.

10Sodišče prve stopnje je tako ugotovitvenemu kot prepovednemu delu zahtevka v celoti ugodilo, torej tudi zahtevku na ugotovitev, da služnost ne obstaja niti „kjerkoli drugje na nepremičninah 24/2 in 24/4, obe k. o. X“, torej izven obstoječe poti/cestišča po teh dveh parcelah, ter zahtevku, da se tožencu tudi v tem delu prepove vsako nadaljnje izvrševanje služnosti in poseganje v lastninsko pravico tožnikov na njunih nepremičninah. Tožnik s pritožbo ta del odločitve izpodbija s trditvijo, da sodišče tega dela zahtevka sploh ni obravnavalo in da odločitev nima podlage v izvedenem dokaznem postopku.

11Pritožbeno sodišče ugotavlja, da na pritožbene očitke ne more odgovoriti, saj sodba glede tega dela odločitve nima razlogov. Pritožbenega preizkusa zato ni mogoče opraviti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

12V tem delu je bilo pritožbi zato potrebno ugoditi in na podlagi 354. člena ZPP sodbo v točki I izreka, glede ugotovitve, da v korist parcele 20/0, k. o. X in 26/0, k. o. X, ki sta last toženca F. Č., ne obstaja pravica stvarne služnosti hoje in vožnje „niti kjerkoli drugje po nepremičninah z ID znakom 000-24/2 in ID znakom 000-24/4“ (to je izven že na teh dveh nepremičninah obstoječe poti/cestišča), ter v točki II izreka, v kolikor se prepoved izvrševanja služnosti in poseganja v lastninsko pravico tožnikov nanaša tudi na zemljišče izven že obstoječe trase poti po istih nepremičninah tožnikov, razveljaviti in vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek. Te kršitve namreč pritožbeno sodišče ne more samo odpraviti, saj ne more namesto sodišča prve stopnje napisati razlogov, ki so sodišče vodili pri odločitvi, s katero je zahtevku v tem delu ugodilo.

13V ponovljenem postopku bo moralo sodišče kršitev odpraviti tako, da bo v v novi odločbi za odločitev navedlo razloge, ki bodo omogočali njen pritožbeni preizkus. Ob tem pa pritožbeno sodišče opozarja tudi na to, da mora biti za ugotovitveno tožbo po 181. členu ZPP izkazan pravni interes, za prepovedni del zahtevka pa navedenih toliko dejstev, da je mogoče govoriti o sklepčni tožbi.

14Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo tudi, da v korist parcele št. 20/0, k. o. X in 26/0, k. o. X, ki sta last toženca, po poti/cestišču, ki poteka po parceli št. 24/2, k. o. X in po parceli št. 24/4, k. o. X, last tožnikov, v SZ smeri poti javni cesti parcela 2318/0, k. o. X, ne obstaja pravica stvarne služnosti hoje in vožnje (del izreka pod točko I). Tožencu je posledično prepovedalo vsako nadaljnje izvrševanje vsebine te služnosti in poseganje v lastninsko pravico tožnikov, zlasti hojo in vožnjo z vsemi vozili po tej poti/cestišču (del točke II izreka) in zavrnilo nasprotni tožbeni zahtevek, s katerim je toženec zahteval, da se tožnikoma prepove vsako poseganje v z njegove strani zatrjevano služnost (točka IVb izreka).

15Stališče pritožnika, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je ugodilo zahtevku na ugotovitev neobstoja služnosti, kršilo materialno pravo, saj SPZ takšne tožbe ne predvideva, je zmotno. Drži sicer, da SPZ takšne tožbe ne ureja, vendar pa to ne pomeni, da ni dopustna. Po 2. odstavku 181. člena ZPP se lahko ugotovitvena tožba vloži, če je tako določeno s posebnimi predpisi ali če ima tožeča stranka pravno korist od tega, da se ugotovi obstoj oziroma neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja. Da se s konkretno ugotovitveno tožbo zahteva ugotovitev neobstoja pravice, je na dlani, tožnika pa sta (v delu, ki se nanaša na ugotovitev neobstoja služnosti po obstoječi poti) izkazala tudi pravni interes za njeno vložitev: navedla sta, da je med pravdnimi strankami tekel motenjski spor, v katerem je toženec trdil, da ima po tej poti pravico stvarne služnosti. Pravni položaj tožnikov je zato negotov, saj toženec vztraja, da stvarna služnost obstaja (primerjaj navedbe v točki II tožbe). Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, ko je o vloženi ugotovitveni tožbi vsebinsko odločalo.

16Kot je razbrati iz razlogov izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje svojo odločitev, s katero je zahtevku tožnikov v tem delu ugodilo, oprlo na ugotovitev, da sta tožnika (pred njima pa njuni pravni predniki) uporabo poti posebej dovoljevala ob podanih prošnjah, oziroma je bila pot dovoljena do usposobitve javne ceste, torej do preklica. Do priposestvovanja stvarne služnosti, ki jo zatrjuje toženec, zato ni prišlo.

17V zvezi s takšnimi dejanskimi ugotovitvami je pritrditi pritožbi, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje tako pomanjkljiva, da to ne povzroča zgolj dvoma v pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja, niti ne predstavljajo le kršitve 8. člena ZPP, ampak je neupoštevanje metodološkega napotka, ki ga daje 8. člen ZPP, pripeljalo do bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zaradi površne in pomanjkljive dokazne ocene namreč pravilnosti izpodbijane odločitve ni mogoče preizkusiti.

18O tem, katera dejstva sodišče šteje za dokazana, je potrebno odločati na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP). Temeljno sporočilo te določbe ni prostost dokazne ocene v smislu intimnega prepričanja, marveč k racionalni argumentaciji zavezana dokazna ocena(2). Obrazložitev mora biti zato takšna, da izčrpno in poglobljeno ter z razumno argumentacijo prepriča stranke in sodišče druge stopnje. To terja posebno opredelitev tudi do dokazov, ki so si nasprotujoči. Pojasniti je potrebno v katerem delu so si nasprotujoči, kateremu od teh dokazov sodišče verjame in kateremu ne, ter seveda za to navesti ustrezne razloge. Pri dokazni oceni izpovedb zaslišanih prič sodišče tega ni upoštevalo, to pa posledično onemogoča tudi preiskus dokazne ocene preostalih dokazov in končno tudi pravilnosti zgoraj navedenih dejanskih ugotovitev.

19Sodišče je v izpodbijani sodbi zgolj povzelo po presoji sodišča bistvene dele izpovedb prič, ni pa jih, razen izpovedbe I. Č.(3), čeprav njihove izpovedbe glede odločilnih dejstev niso skladne. Tako so nekatere od prič izpovedale, da sporne poti nikoli ni bilo (npr. J. T., N. V.), nekatere so izpovedovale o vožnjah, ki so se občasno dovoljevale, sicer pa se je toženca opozarjalo, da poti nima (L. A., M. B., glede dovoljenj v času tožnikovih pravnih prednikov tudi F. L.); nekatere so povedale, da toženec tam ni vozil (F. M.); da sta tožnika (in njuni pravni predniki) vožnjam nasprotovala (B. L.); da so bile vožnje dovoljene le do ureditve asfalta (N. V.); da so se vožnje ves čas izvajale z vednostjo in brez nasprotovanja lastnikov poti (V. Č.), oziroma, da so se vožnje izvajale brez dovoljenja (R. L.). Iz razlogov izpodbijane sodbe oziroma vsebine povzetih izpovedb tudi ni mogoče zaključiti, da so razlike v izpovedbah morda posledica časovnega obdobja, o katerem je posamezna priča izpovedovala.

20Ker nasprotovanje izvajanju služnosti vsebinsko ni enako kot dopuščanje voženj do preklica in prvo ne drugo tudi ni enako dovoljevanju posameznih voženj ob predhodni prošnji, bi moralo sodišče obrazložiti, katerim pričam je glede posameznega spornega dejstva verjelo in katerim ne, oziroma zakaj je kljub razlikam očitno sledilo vsem, ter za to navesti prepričljive razloge, ki bi omogočali vsebinski preizkus v pritožbenem postopku. Tega sodišče v konkretnem primeru ni storilo.

21Ker je dokazna ocena v tem delu izostala, tudi ni mogoče odgovoriti na obširne pritožbene navedbe, s katerimi pritožnik izpodbija verodostojnost izpovedb posameznih prič (in strank) ter dokazno oceno preostalih (listinskih) dokazov, posledično pa tudi dejanske ugotovitve, na katere je sodišče oprlo svojo odločitev.

22Pritožbeno sodišče glede na naravo kršitve le-te samo ne more odpraviti, saj celovite dokazne ocene namesto sodišča prve stopnje (ne da bi ponovno na pritožbeni obravnavi zaslišalo stranke in vse priče) ne more opraviti, niti ne more namesto sodišča prve stopnje o tem napisati manjkajočih razlogov. Zato je na podlagi 354. člena ZPP pritožbi ugodilo in sodbo razveljavilo tudi glede preostale odločitve v točki I in II izreka, posledično pa tudi v točki IVb (prepoved tožnikoma, da posegata v služnost) ter točki III (stroškovna odločitev) in vrača zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

23V ponovljenem postopku bo moralo sodišče navedeno kršitev odpraviti tako, da bo pri ponovni oceni izvedenih dokazov upoštevalo 8. člena ZPP, svoje ugotovitve o odločilnih dejstvih pa nato obrazložilo tako, da bo pritožbeni preizkus odločitve mogoč.

24Ob tem pritožbeno sodišče opozarja, da so predmet dokazovanja le dejstva, ki sta jih stranki predhodno zatrjevali in so med njima sporna, ne pa dejstva, o katerih sta morda (različno) izpovedali, a predhodno niso bila zatrjevana. Glede na to, da so nekatere trditve premalo konkretizirane oziroma nejasne(4), bo moralo sodišče prve stopnje z ustreznim materialno procesnim vodstvom (285. člen ZPP), ki ga doslej ni izvedlo, poskrbeti za njihovo konkretizacijo oziroma dodatna pojasnila, nato pa bo, v kolikor bi se to izkazalo za potrebno, moralo dokazni postopek tudi dopolniti z novimi ali z ponovitvijo že izvedenih dokazov.

25Opozoriti je treba tudi na materialnopravno podlago spora, ki jo bo sodišče moralo uporabiti pri presoji. Ker toženec zatrjuje, da začetek priposestvovanja sega v leto 1900, bo moralo upoštevati ustrezna pravna pravila ODZ, ki so se uporabljala do uveljavitve ZTLR (1. 9. 1980), za kasnejše obdobje pa določila ZTLR oziroma od 1. 1. 2003 dalje SPZ.

26Ker je bila odločitev o glavni stvari delno razveljavljena, je pritožbeno sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo končni odločbi (4. v zvezi z 3. odstavkom 165. člena ZPP)

---------------------------

Op. št. (1): Primerjaj stališče teorije v delu Pravdni postopek, zakon s komentarjem, druga knjiga, stran 225 in tretja knjiga, stran 166 ter stališče sodne prakse: II Ips 77/2002 in VSM I Cp 1493/2005.

Op. št. (2): J. Zobec v delu Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 1. knjiga, stran 90

Op. št. (3): Zanjo ugotavlja, da je za izid postopka zainteresirana. Iz tega bi bilo mogoče sklepati, da ji sodišče zato odreka verodostojnost.

Op. št. (4): Tako je na primer (glede časa, oblike in vsebine) povsem nekonkretizirana trditev toženca, da je bila pot med med predniki dogovorjena; premalo pa so (saj toženec zatrjuje neovirano izvajanje voženj in hoje vse od leta 1900 dalje) konkretizirane tudi trditve tožnikov v delu, ko navajata, da so bile vožnje z vprego dovoljene do preklica in glede navajanja, da zahtevku toženca ves čas nasprotujeta.