VSL sklep VII Kp 33940/2012

I. Pritožba zagovornika obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena.

II. Obdolženec se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka Zakona o kazenskem postopku (ZKP), potrebni izdatki in nagrada zagovornika po uradni dolžnosti obremenjujejo proračun.

1Okrajno sodišče v Trbovljah je z izpodbijanim sklepom obdolženemu A. A. na podlagi 70. b člena KZ-1B izreklo varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti, ki ga bo izvrševala Psihiatrična klinika Ljubljana, in sme po tretjem odstavku 70. b člena KZ-1B trajati najdalj dve leti, zaradi kaznivega dejanja po prvem odstavku 135. člena v zvezi z drugim odstavkom 29. člena in drugim odstavkom 7. člena KZ-1. Po četrtem odstavku 95. člena ZKP je obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, po prvem odstavku 97. člena ZKP je odločilo, da potrebni izdatki in nagrada postavljenega zagovornika obremenjujejo proračun.

2Zoper sklep se je pravočasno pritožil obdolženčev zagovornik brez navedbe pritožbenega razloga in predlagal, naj višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi oziroma odpravi sklep v I. točki izreka.

3Pritožba ni utemeljena.

4Ob preizkusu izpodbijanega sklepa in pritožbenih navedb je pritožbeno sodišče presodilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je obdolženec storil protipravno dejanje v stanju neprištevnosti, kar je določno in prepričljivo ter dokazno podprto obrazložilo v izpodbijanem sklepu. Dvoma v zaključke sodišča prve stopnje o izpolnjenih objektivnih znakih kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1B pritožnik s ponavljanjem obdolženčevega zagovora ne more vzbuditi. Sodišče prve stopnje se je v izpodbijanem sklepu opredelilo do obdolženčevega zagovora, katerega bistvo je zatrjevanje, da je oškodovanca le opozoril z navedenimi besedami, ki naj ne bi predstavljale resne grožnje in jih tudi naj ne bi izrekel z namenom ustrahovanja. Pravilno je sodišče prve stopnje ocenilo, da zagovor ni utemeljen, ker je izpodbit s prepričljivima izpovedbama oškodovanca M. in N., ki sta bila prepričljiva tudi v opisih svojega počutja ob tem, ko sta neposredno slišala obdolženčeve grožnje, da bo ubil oškodovanca in njegovo ženo, česar sta se prestrašila, oškodovanec pa je obdolženčevo ravnanje takoj naznanil policiji. Vztrajanje zagovornika v pritožbi, da obdolženec s svojimi besedami „Veš M., je pa tako, če se boš ti v mene spustil, te lahko ubijem z enim šusom.“, ne pomenijo resne grožnje, ker je obdolženec uporabil pogojnik, poleg tega se obdolženčeva izjava ne nanaša na oškodovančevo ženo in zato ni jasno, zakaj se je ta prestrašila obdolženčeve grožnje, je neutemeljeno. Oškodovanec je prepričljivo in konkretno izpovedal, da je bil na hodniku stanovanjskega bloka, ko je pred vrata njegovega stanovanja prišel obdolženec in glasno rekel, da bo prišel noter in bo „tebe in tvojo babo ubil“, se obrnil proti njemu in ko ga je zagledal, mu je rekel „Saj si slišal, kaj sem rekel.“ Pojasnil je, da obdolženec neprestano nekaj grozi, tudi da bo sestavil in napravil bombo, da se ga oba z ženo in vsi stanovalci bojijo in se počutijo ogrožene, ker je obdolženec zelo nepredvidljiv. Obdolženčeve besede pri vratih je slišala oškodovančeva žena in jih je pred sodiščem dobesedno ponovila, ter opisala svojo prestrašenost, da se boji obdolženca, ki ima določene psihične težave in je zato nepredvidljiv in nikoli ne veš, kaj bo storil. Zato se pritožbeno sodišče ne strinja z zagovornikom, da obdolženec oškodovancu ni grozil, da njegove grožnje z ubojem ne predstavljajo resne grožnje, da je oškodovanec M. zaradi izrečenih besed napravil „pretiran kraval“, ker se je hotel znebiti motečega soseda. Predvsem pa je neprepričljiv zagovornik z zanikanjem obdolženčevega namena ustrahovanja in vznemirjanja oškodovanca, ker je želel le doseči, da mu oškodovanec da mir v bodoče in nič drugega. Na neprepričljivost kažejo izpovedbe v postopku zaslišanih prič obdolženčevih sosedov, ki so vse potrdile, da je obdolženec tisti, ki ustrahuje in vznemirja sosede in se ga zato bojijo in zato tudi pritožbeno sodišče ne sprejema pritožnikovega stališča, da je obdolženec želel le opozoriti oškodovanca, naj ga pusti pri miru.

5Po povedanem je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo obstoj objektivnih znakov kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1B, na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca psihiatra pa je presodilo, da je obdolženec storil kaznivo dejanje v neprištevnem stanju, saj je pri njemu podana shizofrenska psihotična bolezen paranoidnega tipa, bolezen se mu stopnjuje, obdolženec pa je popolnoma nekritičen do bolezni in do nujne potrebe po medikamentoznem zdravljenju, ki ga zavrača in zato postaja čedalje bolj psihotičen ter nevaren drugim. Izvedenec je potrdil, da zavodsko zdravljenje ni potrebno, ampak zadošča obvezno psihiatrično zdravljenje na prostosti, kar je po mnenju izvedenca nujno, ker se obdolžencu bolezenska psihotična simptomatika stopnjuje in v posledici opuščanja zdravljenja z zdravili prihaja do heteroagresivnih dejanj, s katerimi ogroža osebe in predmete v svojem okolju in brez zdravljenja obstaja nenehna nevarnost, da bi prišlo do hujših kaznivih dejanj. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pri izreku varnostnega ukrepa po 70. a členu spoštovalo načelo sorazmernosti in subsidiarnosti, ker je upoštevalo tako težo storjenega kaznivega dejanja in dejanj, za katera se utemeljeno sklepa, da bi jih obdolženec lahko storil, če se mu ne bi izreklo varnostnega ukrepa. Kot že rečeno, je ugotovilo, da je obvezno psihiatrično zdravljenje na prostosti potrebno in zadošča za to, da obdolženec ne bo ponavljal hujših kaznivih dejanj. Skladno z določbo tretjega odstavka 70. b člena KZ-1B sme ta ukrep trajati najdalj dve leti, sodišče pa po preteku šestih mesecev vsakokrat znova odloči o tem, ali je obvezno zdravljenje na prostosti še potrebno. Glede na navedeno je neutemeljena pritožbena trditev, da sodišče ni časovno omejilo zdravljenja oziroma ni obrazložilo, zakaj mora varnostni ukrep trajati dve leti. Sodišče je namreč reklo, da sem trajati ta ukrep maksimalno dve leti, ter da je predviden šestmesečni rok, po preteku katerega mora sodišče znova odločiti, ali je izvajanje tega ukrepa še obvezno. Neutemeljena je tudi pritožbena trditev, da izvedenec psihiatrične stroke ni ugotovil, da pri obdolžencu obstaja možnost ponavljanja hujših kaznivih dejanj, saj je ravno to tudi ugotovil, kar je sodišče obrazložilo v izpodbijanem sklepu.

6Ker pritožbeni razlogi niso podani, sodišče prve stopnje pa ni kršilo določb kazenskega in procesnega zakona, je pritožbeno sodišče pritožbo zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno.

7Ob upoštevanju obdolženčeve duševne bolezni in njegovih slabih premoženjskih razmer, je pritožbeno sodišče odločilo, da ga oprosti stroškov pritožbenega postopka, s potrebnimi izdatki in nagrado zagovornika po uradni dolžnosti pa obremeni proračun (prvi odstavek 98. člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena in prvim odstavkom 97. člena ZKP). Ocenilo je, da bi bilo s plačilom teh stroškov ogroženo obdolženčevo preživljanje.