493. člen ZKP

491. člen ZKP ureja samo situacije, ko je predlog za izrek varnostnega ukrepa vložen po opravljeni preiskavi oziroma po opravljenih posameznih preiskovalnih dejanjih, ne pa tudi, kadar med glavno obravnavo državni tožilec spremeni obtožni akt tako, da predlaga izrek varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zavodu oziroma obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti. Takšne situacije namreč ureja 493. člen ZKP. Z izrecno navedbo, da je v primeru vložitve ugovora pred nadaljevanjem obravnave treba o ugovoru odločiti, je torej zakonodajalec dopustil možnost, da se ugovor vloži tudi, kadar pride do spremembe obtožnega akta na glavni obravnavi. Varnostni ukrepi so namreč posebna vrsta kazenskih sankcij, ki so prav tako prisilne narave in lahko močno posežejo v osebnost in pravice posameznika. Za izrek varnostnega ukrepa je temeljno izhodišče storilčeva nevarnost, zato je prav, da imajo v tem postopku obdolženci enake pravice, torej pravico do ugovora zoper predlog.

Ker sodišče prve stopnje ni izvedelo dokaza z izvedencem psihiatrične stroke, je na podlagi zgoraj obrazloženega, lahko vplivalo na pravilnosti ugotovitve, da je bil obdolženec ob storitvi kaznivega dejanja neprišteven. Pritožnica ima tudi prav, da je tako ravnanje sodišča prve stopnje tudi vplivalo na pravilnost ugotovitve, ali je obdolžencu utemeljeno izreči varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti. Res je, kot že rečeno, da je državna tožilka prvotno vloženo obtožnico spremenila v predlog, naj sodišče izreče obvezno psihiatrično zdravljenje na prostosti (prvi odstavek 493. člena ZKP), vendar to ne pomeni, da je prekludirana pri (ponovni) vložitvi obtožnice. Šesti odstavek 492. člena ZKP namreč določa, da če državni tožilec na glavni obravnavi umakne predlog za izrek varnostnega ukrepa ali če sodišče ugotovi, da obdolženec v času storitve kaznivega dejanja ni bil neprišteven, zavrže predlog za uporabo varnostnega ukrepa. V tem primeru sme državni tožilec v petnajstih dneh po pravnomočnosti sklepa o zavrženju predloga, zaradi istega kaznivega dejanja vložiti obtožnico oz. obtožni predlog. Po oceni pritožbenega sodišča lahko državni tožilec tako ravna tu

Sodišče prve stopnje je pri izrekanju varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti po načelu sorazmernosti upoštevalo težo storjenega kaznivega dejanja in dejanj, za katera je na podlagi mnenja izvedenca utemeljeno sklepalo, da bi jih storilec lahko storil, če mu ne bi izreklo varnostnega ukrepa. Izvedenec je potrdil, da zadošča obvezno psihiatrično zdravljenje na prostosti, ki pa je nujno, ker se obdolžencu bolezenska psihotična simptomatika stopnjuje in v posledici opuščanja zdravljenja z zdravili prihaja do heteroagresivnih dejanj, s katerimi ogroža osebe v svojem okolju in brez zdravljenja obstaja nenehna nevarnost, da bi prišlo do hujših kaznivih dejanj.

Pri ponovni odločitvi glede trajanja varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu mora sodišče prve stopnje presoditi ali so še izpolnjeni pogoji za izvajanje tega varnostnega ukrepa v zdravstvenem zavodu, glede na njegovo kurativno naravo in namen ukrepa, da je odprava storilčeve nevarnosti ali pa so podani le še medicinski razlogi za izvajanje zdravstvenega ukrepa, to je zdravljenja ambulantno, kar pa pogojuje ustavitev varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu.

Tožbenemu zahtevku je lahko ugodeno le tedaj, kadar izhajajo pravne posledice, ki jih tožnik oblikuje v tožbenem zahtevku, iz uveljavljene tožbene podlage, ki se je v postopku tudi potrdila (kot pravno odločilno dejansko stanje). V tem primeru, kot sta to pravilno zaključili že sodišči druge in prve stopnje, med postopkom ugotovljeno dejansko stanje ni utemeljevalo postavljenega zahtevka v nobenem predpisu: ne v določbah zakona o obligacijskih razmerjih (172. člen), ne v določbah 248. člena tedaj veljavne ustave SRS v zvezi z določbami zakona o sistemu državne uprave in o izvršnem svetu skupščine SRS ter o republiških upravnih organih in ne v določbah tedaj veljavnega zakona o kazenskem postopku (493. in naslednji, posebno tretji odstavek 501. člena in dr.). Iz ugotovljenih ugotovitev namreč izhaja pravno zanesljiv zaključek, da tožnik ni bil v nikakršnem razmerju s prvo toženo stranko, zaradi katerega bi lahko od nje zahteval plačilo spornega zneska, niti ni dokazal, da bi mu povzročila škodo ali da bi bil oškodovanec v odprtem kazenskem postopku.