VSL sodba I Cp 1606/2014

I. Pritožba tožene stranke se zavrne.

II. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba v izpodbijanem delu tako spremeni, da se v celoti glasi:

„1. Tožena stranka je dolžna plačati prvemu tožniku A. A. odškodnino v višini 3.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 12. 2012 dalje do plačila.

2. Tožena stranka je dolžna plačati drugemu tožniku N. N. odškodnino v višini 3.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 12. 2012 dalje do plačila.

3. Kar zahtevata tožnika več ali drugače, se zavrne.

4. Tožena stranka je dolžna na račun stroškov postopka na prvi stopnji v roku 15 dni prvemu tožniku povrniti znesek 445,29 EUR, drugemu tožniku pa znesek 471,14 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.“

III. V preostalem se pritožba tožeče stranke zavrne in v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

IV. Tožena stranka je dolžna tožnikoma povrniti znesek 406,92 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila, sama pa krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Tožnika v tej pravdi zahtevata povračilo nepremoženjske škode, ki jima je nastala s tem, ko je toženec zoper njiju vložil krivo ovadbo zaradi nevestnega dela v službi. Sodišče je tožbenemu zahtevku delno ugodilo ter tožencu naložilo, da je dolžan prvemu tožniku plačati odškodnino v višini 1.500,00 EUR, drugemu tožniku pa v višini 2.000,00 EUR, obema z obrestmi od 24. 12. 2012 dalje, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

2Zoper sodbo vlagata pritožbo obe pravdni stranki.

3Tožnika vlagata pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po določilu 338. člena ZPP, s predlogom, da sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da njunemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Kot bistveno opozarjata, da je sodišče določilo prenizko odškodnino, saj bi moralo kot pravno relevantno upoštevati celotno medijsko poročanje o tem, da sta bila tožnika ovadena za določeno kaznivo dejanje. Razlogi sodbe v tem delu so sami s seboj v nasprotju, saj je po eni strani sodišče zapisalo, da je kot pravno relevantno upoštevalo zgolj tisto škodo, ki je bila neposredno povezana z vložitvijo krive ovadbe, ne pa tudi škode, ki je izvirala iz toženčevih javnih nastopov, govorov in poslanskih vprašanj, kasneje pa je navedlo, da je upoštevalo, da se je ime obeh tožnikov pojavljalo v medijih, ki so poročali o kazenski ovadbi zoper njiju. Sodišče bi pri odmeri višine pravične denarne odškodnine nedvomno moralo upoštevati dejstvo, da je bila takoj po vložitvi ovadbe sklicana tiskovna konferenca, na kateri je toženec oba tožnika imenoval s polnim imenom in funkcijo ter med drugim zahteval, da se ju močno kaznuje, zapre in vrže iz službe. Sodišče tudi ni dovolj upoštevalo, da je toženec v javnosti dobro poznana politična osebnost z določenim vplivom. V tistem času je bil poslanec Državnega zbora Republike Slovenije, predsednik stranke ter izjemno dejaven član slovenske politike. Kazenska ovadba takšne osebe ima večji vpliv na mnenje javnosti ter službenih kolegov, prijateljev in znancev tožnikov. Toženec je svojo javno funkcijo uporabil tudi zato, da je s poslanskimi vprašanji izvajal pritisk na policijo in tožilstvo. Tožnika sta bila v večji negotovosti, saj kljub temu, da je bila ovadba kriva, nista bila gotova, kakšne posledice bo toženec z vložitvijo ovadbe dosegel. Pomembno je, da je od vložitve ovadbe do njenega zavrženja minilo skoraj eno leto in štiri mesece, kar je vplivalo na intenzivnost duševnih bolečin tožnikov. Sodišče pri odmeri odškodnine ni dovolj upoštevalo načela individualizacije ter načela objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Primeri, na katere se sklicuje sodba, se ne nanašajo na krivo ovadbo, temveč je bila škoda povzročena s pošiljanjem žaljivih anonimnih pisem, zmerjanjem na nogometni tekmi, objavo žaljivih člankov in podobno. Akt krive ovadbe močneje poseže v posameznikovo čast in dobro ime, saj je posameznik postavljen v izjemno neugoden položaj, v katerem do razrešitve ovadbe ne more normalno delovati v zasebnem in poklicnem življenju. Tožnika grajata tudi odmero pravdnih stroškov, saj bi sodišče moralo upoštevati, da sta po temelju v celoti uspela, poleg tega so bili njuni stroški večji od stroškov toženca, ker sta morala poravnati sodno takso in dodatek za zastopanje dveh strank.

4Toženec v pritožbi uveljavlja vse dopustne pritožbene razloge iz 338. člena ZPP, predlaga spremembo s celotno zavrnitvijo tožbenega zahtevka, podrejeno pa razveljavitev izpodbijane sodbe. Opozarja, da sodišče glede protipravnosti ravnanja ni izvajalo posebnih dokazov. Utemeljilo jo je na obstoju pravnomočne kazenske sodbe, vendar pa v njej kazensko sodišče ni presojalo, ali je trditev, ki jo je v zvezi s tožnikoma podal toženec, žaljiva. Kazensko sodišče je ugotovilo zgolj, da je tožena stranka kršila upravičenja v razmerju do pravosodnega sistema, ki je tudi oškodovanec. Sodišče je zmotno uporabilo 14. člen ZPP. Kazensko sodišče je ugotovilo dejansko stanje in kazensko odgovornost toženca v zvezi s podano kazensko ovadbo, ne pa glede posega v pravice tožnikov. Zato tudi ni ugotavljalo obstoja kazenske odgovornosti v razmerju med pravdnima strankama. Sodišče torej ni presojalo identičnega dejanskega stanu, kot se obravnava v tej pravdi. Tožnika sta imela vse možnosti uvesti zoper toženca katerikoli kazenski postopek ali pred potekom petletnega absolutnega zastaralnega roka vložiti odškodninsko tožbo. Tega nista storila. Ne glede na to, da je bil toženec v kazenskem postopku obsojen zaradi kaznivega dejanja krive ovadbe, morajo za vse veljati pravila o obstoju vseh predpostavk odškodninske odgovornosti. Sodišče je napačno uporabilo določila o zastaranju. Kazniva dejanja zoper čast in dobro ime zastarajo najkasneje v šestih letih od storitve kaznivega dejanja, to pa je izteklo 7. 10. 2011. Zahtevek, ki izhaja iz razžalitve tožnikov, je zato zastaran. Odgovornost tožencev v razmerju do tožnikov se s kaznivim dejanjem krive ovadbe nikoli ni ugotavljala. Med protipravnostjo ravnanja toženca in tožnikoma nastalo škodo ni vzročne zveze. Predkazenski postopek je tajen. Informacije so znane le državnemu tožilcu, ki zadevo vodi, in policistu, ki opravlja razgovore o zadevi. To sta le dve osebi. Nadaljnje posredovanje informacij predstavlja kršitev Zakona o kazenskem postopku, Zakona o policiji ter internih aktov obeh organov. Gre za protipravno ravnanje tretje osebe, ki s tožencem nima nič. Škoda je tožnikoma morebiti nastala zaradi javne objave informacij o vložitvi kazenske ovadbe, ne pa zaradi same vložitve ovadbe. Ob tem pritožba povzema izjave prič M. T. M., B. J., J. B., N. Š., I. N. in R. K. o prizadetosti obeh tožnikov zaradi izjav v medijih. Sodišče je kršilo določila postopka, ker ni postavilo izvedenca medicinske stroke, ki bi ocenil, ali je bilo duševno stanje tožnikov zaradi škodnega ravnanja toženca dejansko porušeno. Obstaja tudi nasprotje v razlogih sodišča glede upoštevanja toženčevega ravnanja, ki je informacije o kazenski ovadbi posredoval javnosti. Sodišče ni zaslišalo predlaganih prič, katerih izjave so bile prebrane, s čimer je storilo relativno bistveno kršitev določb ZPP iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s šestim in sedmim odstavkom 236. člena ZPP.

5Tožena stranka je odgovorila na pritožbo tožnikov in prerekala podane pritožbene navedbe.

6Pritožba tožnikov je delno utemeljena, pritožba toženca ni utemeljena.

7Tožnika s tožbo zahtevata plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo za prestane duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti ter okrnitve osebnostnih pravic, ki jima jo je povzročil toženec s krivo ovadbo za kaznivo dejanje nevestnega dela v službi, za kar je bil pravnomočno obsojen.

8Kaznivo dejanje krive ovadbe po 283. členu KZ-1 (prej 288. člen KZ) stori, kdor koga naznani, da je storil kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, pa ve, da ga ni storil. Čeprav je to kaznivo dejanje v kazenskem zakoniku umeščeno med kazniva dejanja zoper pravosodje, je v njem vsebovan tudi zakonski stan kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po 160. členu KZ-1. To dejanje namreč zagreši tisti, ki o kom trdi ali raznaša kaj, kar lahko škoduje njegovi časti ali dobremu imenu, to pa je nedvomno tudi lažen podatek o storitvi uradno pregonljivega kaznivega dejanja na škodo posameznega oškodovanca. Protipravnost ravnanja toženca izhaja iz samega opisa kaznivega dejanja, podanega v izreku obsodilne sodbe, kar je sodišče prve stopnje tudi natančno povzelo v 11. točki obrazložitve.

9Po določilu 14. člena ZPP je sodišče vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca. Ni mogoče slediti pritožbenemu argumentu toženca, da iz obsodilne sodbe izhaja zgolj kazenska odgovornost storilca za kaznivo dejanje do pravosodja in ne do posamičnega oškodovanca. Iz opisa kaznivega dejanja izhaja, da je toženec podal 7. 10. 2005 na Vrhovno državno tožilstvo RS pisno kazensko ovadbo zoper prvega in drugega tožnika zaradi kaznivega dejanja nevestnega dela v službi po 262. členu KZ, ki naj bi ga storila s tem, da naj bi s kršitvijo določil Zakona o varstvu kulturne dediščine ter s kršitvijo Navodila o ravnanju z izročenim, najdenim, zaseženim in odvzetim orožjem dopustila, da je bilo 25. 11. 2004 v Železarni Š. uničeno orožje in deli orožja v skupni vrednosti najmanj od 20,280.000,00 SIT do 45,675.000,00 SIT, pri čemer je šlo za orožje posebnega kulturnega in zgodovinskega pomena oziroma orožje, ki ima veliko vrednost, pri tem pa je toženec vedel, da očitanega dejanja nista storila, saj tožnika nista bila člana delovne skupine za razvrstitev zaseženega, najdenega in odvzetega orožja in glede navedenega orožja nista izvajala nobenih nalog. Ker je sodišče vezano na celotni sklop konkretno ugotovljenih okoliščin obstoja kaznivega dejanja iz izreka kazenske sodbe, ki vsebuje tudi zavestno širjenje neresničnih trditev na račun oškodovancev, toženec ne more več zatrjevati, da za tožnikoma nastalo škodo ni kazensko odgovoren.

10Tožbeni zahtevek tožnikov ni zastaral. Ker je bila škoda povzročena s kaznivim dejanjem, pri čemer je za kazenski pregon predpisan daljši zastaralni rok, kot je v določilu 352. člena OZ, zastara odškodninski zahtevek proti odgovorni osebi, ko izteče čas, določen za zastaranje kazenskega pregona (353. člen OZ). V obravnavani zadevi je bistveno, da kaznivo dejanje krive ovadbe vsebuje tudi kaznivo dejanje žaljive obdolžitve, storjeno z lažno prijavitvijo uradno pregonljivega kaznivega dejanja, zato se je sodišče prve stopnje pravilno naslonilo na 353. člen OZ. Na jasne in popolne razloge sodišča iz 14. in 15. točke sodbe se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje. S sprožitvijo kazenskega postopka je nastopilo pretrganje zastaranja, ki je pričelo znova teči s pravnomočno obsodilno kazensko sodbo, torej v letu 2012, ko je bila tudi že vložena obravnavana tožba.

11Tožnika sta zaradi toženčevega protipravnega ravnanja nedvomno utrpela škodo v obliki duševnih bolečin. Dokazna ocena sodišča prve stopnje o tem je dovolj prepričljiva in izčrpna, da pritožbeni očitki ne vzbujajo dvomov, zlasti zato, ker je lahko prvostopno sodišče z neposrednim zaslišanjem strank dobilo najboljši vtis o pristnosti izpovedb. Dokaz z izvedencem za ugotovitev njihovega obstoja ni bil predlagan, zato se toženec neutemeljeno sklicuje na opustitev izvedbe omenjenega dokaza. Pri obstoju duševnih bolečin zaradi posega v čast in dobro ime je predvsem porušeno notranje ravnovesje posamičnega oškodovanca, ki pa se nujno ne manifestira navzven na tak način, da bi slednji potreboval zdravniško pomoč. Zato dokaz z izvedencem v takem primeru tudi ni bistven za presojo stopnje prestanih duševnih bolečin.

12Sodišče ni zaslišalo prič, ki so podale pisne izjave, čeprav je toženec na zadnjem naroku to zahteval. Po oceni pritožbenega sodišča zagrešena kršitev šestega odstavka 236. a člena ZPP ni vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, saj se je sodišče pri ugotavljanju obstoja in višine škode oprlo predvsem na izpovedi samih oškodovancev. Toženec predloga z zaslišanjem prič tudi ni konkretiziral, temveč je zgolj pavšalno oporekal njihovi verodostojnosti, pri čemer pa se je po drugi strani sam skliceval (in se sklicuje tudi v pritožbi) na vsebino njihovih izjav. Pomembno je, da je v obravnavanem primeru treba upoštevati objektivizacijo subjektivnega doživljanja časti, ki je bila pri tožnikih prizadeta že s tem, ko sta izvedela za kazensko ovadbo, in jima škoda ni nastala zgolj s tem, ko je bilo prizadeto njuno dobro ime. Zato tudi ni utemeljen nadaljnji toženčev pritožbeni očitek, da vzročna zveza med njegovim ravnanjem in nastalo škodo zaradi tajnosti predkazenskega postopka ni podana. Sprožitev postopka je neobhodno sprožila preiskovalna dejanja kriminalistov, ki so tožnika zasliševali, zaradi česar sta nedvomno trpela duševne bolečine, saj je bil prizadet njun občutek o lastni vrednosti, še posebej, ker sta prav z omenjenimi kriminalisti že prej sodelovala v okviru službenih dolžnosti (izpovedi tožnikov, povzete v 19. in 20. točki sodbe).

13Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo kot pravno relevantno tudi škodo, ki je tožnikoma nastala s tem, ko se je njuno ime pojavljalo v medijih v zvezi s poročanjem o kazenski ovadbi, s čemer se je z ovadbo seznanil širši krog ljudi. Tožnika sta opravljala odgovorno delo na javnih položajih, saj je bil prvi tožnik v času škodnega dogodka inšpektor za kulturo in medije v okviru ministrstva za kulturo, pred tem pa direktor A. RS, drugi tožnik pa kriminalistični inšpektor na Uradu kriminalistične policije v Generalni policijski upravi. Zaradi pomembnosti njunih funkcij je bil nedvomno interes javnosti, da je seznanjena z vložitvijo ovadbe, ki se je nanašala na opravljanje službenih dolžnosti. To je izkoristil tudi toženec, ki je ob vložitvi ovadbe sklical takojšnjo tiskovno konferenco. Zato se sedaj ne more sklicevati na to, da bi moral biti predkazenski postopek voden v tajnosti, saj je sam poskrbel, da so mediji o vložitvi ovadbe imeli takojšnje informacijo s celotno identiteto ovadenih oseb. Razlogom sodišča prve stopnje o pravnorelevantni škodi tudi ni mogoče očitati protislovnosti, kot veje iz obeh pritožb. Sodišče je v 18. točki sodbe jasno zapisalo, da je kot relevantno škodo upoštevalo zgolj tisto, ki je neposredno povezana z vložitvijo ovadbe (škoda nastala zaradi soočenja z organi pregona in kriminalisti, zaradi postopka zaslišanja v vlogi obdolžencev, o čemer so ju spraševali tudi službeni kolegi, škoda v zvezi z objavo imena tožnikov v medijih, ki so poročali o kazenski ovadbi), ne pa škode, ki izvira iz drugih toženčevih javnih nastopov, javnih in poslanskih vprašanj in načina, kako so mediji poročali o vsebini ovadbe izven zgolj vsebinskega poročila o vloženi ovadbi. Sodišče je torej razmejilo škodo, ki je tožnikoma nastala zaradi vložitve krive ovadbe, kamor sodijo tudi informacije o sprožitvi predkazenskega postopka, od tiste, ki jo je toženec povzročil z ravnanji, ko je podatke v zvezi z ovadbo izkoristil za svoje javne nastope, v katerih je ime tožnikov še dodatno izpostavljal v njemu lastni maniri. S tako razmejitvijo, potrebno zaradi vloženega ugovora zastaranja, soglaša tudi pritožbeno sodišče.

14Podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo je v 179. členu OZ. Glede na merila, določena v tem členu, se odmeri odškodnina na dveh ravneh: konkretni in abstraktni. Po eni strani so v ospredju okoliščine primera, ki škodo in njen obseg glede na oškodovanca individualizirajo, po drugi strani pa mora biti škoda določena objektivno, in sicer glede na razmerje med najmanjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje in upoštevaje druge primerljive primere iz sodne prakse zaradi enakega obravnavanja škod enakega obsega. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta zaradi toženčevega ravnanja tožnika utrpela nelagodnosti in neprijetnosti v službi, poslabšalo pa se je tudi njuno zasebno in družinsko življenje. Zaradi položaja v družbi je bil njun obseg prizadetosti večji, saj sta poseg v njuno čast, dobro ime, osebno integriteto in duševni mir čutila intenzivneje. Subjektivna prizadetost je bila večja pri drugem tožniku, kar je bilo zaznati že ob njegovi izpovedbi, ko je pripovedoval o mučnem občutku človeka, ki je vse življenje posvetil boju proti kriminalu, nato pa se je zaradi krive ovadbe sam znašel v (pred)kazenskem postopku. Sodišče je duševno trpljenje obeh tožnikov podrobno opisalo in pritožbeno sodišče v celoti soglaša z razlogi sodišča, da gre za tako intenzivne duševne bolečine, da te upravičujejo dosojo denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo. Pritrditi je mogoče pritožbi tožnikov, da je pri upoštevanju objektivnih kriterijev sodišče premalo vrednotilo okoliščine konkretnega primera. Primeri, ki jih sodišče upošteva kot izhodišče za odmero, namreč v pretežni meri niso bili znani širši javnosti, nanašajo pa se zgolj na eno področje posameznikovega interesnega delovanja (sojenje na nogometni tekmi, kinološko sojenje) oziroma so bili storjeni izven javne sfere (z zasebnim pismom). V obravnavani zadevi pa je bila z vsebino krive ovadbe seznanjena širša javnost, ki je imela za to tudi utemeljen interes, saj sta tožnika bila relativno javni osebi. Očitek nevestnega dela v javni službi, ki ga poda poslanec, posega v širšo sfero delovanja posameznika na javni funkciji in bistveno bolj prizadene njegovo osebnostno integriteto, kar se mora odražati tudi pri odmeri denarne odškodnine. Čeprav je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da je škoda tožnikoma nastala še z drugimi dejanji toženca (preko njegovih javnih nastopov), je odmerjena odškodnina v višini 1,5 povprečne plače za prvega tožnika in dve povprečni plači za drugega tožnika prenizka. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi tožnikov ugodilo ter dosojeno odškodnino zvišalo, tako da je prvemu tožniku kot odmeno za nastalo škodo priznalo znesek 3.000,00 EUR, drugemu tožniku pa znesek 3.500,00 EUR (peti odstavek 358. člena ZPP). Pri tem je upoštevalo, da odškodnina za nepremoženjsko škodo nima penalne narave, temveč mora predstavljati pravično zadoščenje za nastalo škodo, upoštevajoč tako subjektivni kot objektivni kriterij odmere.

15Ker je sodišče spremenilo odločitev o glavni stvari, je ponovno odločilo o vseh stroških postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Tožeči stranki so v postopku nastali odvetniški stroški za postopek na prvi stopnji po tarifni številki 3100 v zvezi s tarifno številko 1200 v višini 587,20 EUR, stroški za narok v višini 542,00 EUR, stroški po tarifni številki 6002 v višini 20,00 EUR, kar povečano za davek na dodatno vrednost znaša 1.402,02 EUR. Tožeča stranka je plačala tudi sodno takso za tožbo v višini 321,00 EUR, tako da skupaj odmerjeni stroški tožeče stranke znašajo 1.723,02 EUR oziroma za vsakega od tožnikov 861,51 EUR. Prvi tožnik je v postopku uspel s 70 % (100 % uspeh po temelju in 40 % uspeh po višini), torej je upravičen do povrnitve zneska 603,05 EUR pravdnih stroškov, drugi tožnik pa je uspel s 73 % (100 % uspeh po temelju, 46 % uspeh po višini), zato je upravičen do povrnitve zneska 628,90 EUR. Stroški tožene stranke v postopku predstavljajo stroške postopka na prvi stopnji v višini 477,10 EUR, stroške naroka v višini 440,40 EUR, pavšalni prispevek za materialne stroške v višini 20,00 EUR, kar povečano za davek na dodano vrednost znaša 1.107,15 EUR. Ob upoštevanju njegovega uspeha v pravdi je upravičen do pravdnih stroškov v višini 315,53 EUR. Po pobotanju je tako toženec dolžan prvemu tožniku plačati znesek 445,29 EUR pravdnih stroškov, drugemu tožniku pa znesek 471,14 EUR pravdnih stroškov postopka na prvi stopnji, obema v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

16Toženec s pritožbo ni uspel, prav tako so neutemeljene tudi njegove trditve iz odgovora na pritožbo, zato sam krije stroške pritožbenega postopka. Hkrati je tožnikoma dolžan povrniti sorazmeren delež njunih pritožbenih stroškov glede na pritožbeni uspeh. Skupni pritožbeni stroški tožnikov znašajo 1.565,10 EUR in predstavljajo stroške nagrade za postopek, pavšala za poštne in telekomunikacijske storitve, vse povečano za 22 % DDV, ter stroške sodne takse. Ob njunem 26 % pritožbenem uspehu jima je tožnik dolžan skupaj povrniti znesek 406,92 EUR stroškov pritožbenega postopka, vse v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.