VSRS sklep Cp 3/2015

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je na podlagi 108. in 111. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (v nadaljevanju ZMZPP) priznalo pravno veljavnost izvršljive sodbe Kantonalnega sodišča Schaffhausen v Švici z dne 18. 1. 2010, št. 2009/1752-24-rl/ug, v zvezi z dopolnitvijo razvezne sodbe. Nasprotni udeleženec je proti navedeni odločbi vložil ugovor, ki ga je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom zavrnilo.

2Zoper takšno odločitev se pravočasno pritožuje nasprotni udeleženec. Uveljavlja vse zakonsko predvidene pritožbene razloge in predlaga spremembo izpodbijanega sklepa z ugoditvijo njegovemu ugovoru in zavrnitev predloga za priznanje izvršljivosti tuje sodne odločbe. Navaja, da mu ni bilo omogočeno sodelovanje v postopkih izdaje tuje sodne odločbe v Švici, saj od sodišča v Švici nikoli ni prejel nobenih listin. Navedba sodišča, da naj bi mu bila odredba poslana na naslov Mokronog, .., je v nasprotju z navedbo v prevodu te odredbe, ki jo je nasprotni udeleženec po pooblaščencu prejel 18. 9. 2014, da se mu ta listina vroči preko postopka pravne pomoči, torej po konzularni poti ali preko sodišča, vendar listine tudi po tej poti ni dobil. V spisu se listina, ki bi dokazovala vročitev odredbe nasprotnemu udeležencu, očitno ne nahaja. Napačen je tudi nadaljnji zaključek sodišča, da naj bi mu bila odredba švicarskega sodišča vročena 15. 9. 2009, saj je bila le-ta izdana šele 13. 9. 2009. Poudarja, da predlagatelja nasprotnega udeleženca sploh nista navedla v predlogu, kar je nedopustno in nezakonito, prav tako dejstvo, da je sodišče sklep, brez navedbe nasprotnega udeleženca, tudi izdalo. Nadalje meni, da so v konkretnem primeru podani tudi razlogi iz 96. člena ZMZPP, zaradi katerih sodišče sklepa ne bi smelo izdati, kar podrobneje obrazloži. Meni, da bi mu moral biti sklep o priznanju sodne odločbe vročen v zgodnejši fazi postopka in ne šele skupaj s sklepom o izvršbi v izvršilnem postopku. Navaja, da je razlog za nezakonitost sodbe švicarskega sodišča tudi dejstvo, da nihče od udeleženih strank postopka ni švicarski državljan. Ker se konkretna zadeva nanaša na razmerje med starši in otroki, bi se zadeva morala presojati po pravu države, katere državljan je otrok, to je po nemškem pravu. Poleg tega bi upoštevaje določbi 75. in 97. člena ZMZPP o zadevi moralo odločati slovensko sodišče. Sodišče v postopku priznanja tudi ni preverilo pogojev vzajemnosti v skladu z 101. členom ZMZPP, izostal pa je tudi podatek, ali je sodba švicarskega sodišča izvršljiva. Navaja, da je nesposoben za delo in brez rednih mesečnih prihodkov, višina preživnine za otroka pa je določena previsoko. Izrecno poudari, da predstavlja oviro za priznanje tuje sodne odločbe okoliščina, da ni podana dovolj močna vez z državo izvora sodne odločbe.

3Sodišče je pritožbo vročilo predlagatelju, ki nanjo ni odgovoril.

4Pritožba ni utemeljena.

5V postopku za priznanje tuje sodne odločbe se mora sodišče omejiti na preizkus, ali so predložene vse zahtevane listine in ali niso podane negativne procesne predpostavke za priznanje (določbe 95. do 101. člena ZMZPP). Taka ureditev pomeni, da je presoja omejena predvsem na izpolnjevanje tako imenovanih formalnih pogojev za priznanje, vsebinsko pa se preizkus omeji le na vprašanje, ali tuja sodna odločba ne nasprotuje domačemu javnemu redu (sistem omejenega preizkusa). Kadar se zahteva izvršitev tuje sodne odločbe, ni treba, da bi bil prej izveden postopek za njeno priznanje, ki je predpisan za oblikovalne in ugotovitvene odločbe, zato o tem, ali dajatvena odločba, na podlagi katere se zahteva izvršitev, izpolnjuje pogoj za priznanje, lahko odloči izvršilno sodišče samo (prvi odstavek 13. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju) kot o predhodnem vprašanju (šesti odstavek 108. člena ZMZPP). Kontradiktornost postopka priznanja tuje sodne odločbe pa je zagotovljena z možnostjo ugovora nasprotnega udeleženca (tretji odstavek 109. člena ZMZPP).

6Tuja sodna odločba se ne prizna, če je za zadevo, za katero gre, izključno pristojno sodišče ali drug organ Republike Slovenije (prvi odstavek 97. člena ZMZPP). Sodišče Republike Slovenije je izključno pristojno, kadar je to v ZMZPP ali v drugem zakonu izrecno določeno (prvi odstavek 50. člena ZMZPP). ZMZPP določa izključno pristojnost slovenskega sodišča v določbah 60. - 64., 71. in 78. - 84. člena ZMZPP. 75. člen ZMZPP, na katerega se sklicuje nasprotni udeleženec, izključne pristojnosti slovenskega sodišča ne določa.

7O razvezi med zakonito zastopnico drugega predlagatelja ter nasprotnim udeležencem je odločalo Okrajno sodišče Waldshut - Tiengen iz Nemčije dne 7. 3. 2006 z odločbo opr. št. 4 F 409/05, z odločbo, ki je predmet konkretnega priznanja, pa je bila odločba nemškega sodišča priznana v Švici. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, so stranke do razveze živele v Nemčiji, nasprotni udeleženec se je v Slovenijo preselil šele po razvezi. Razvezna sodba je bila dopolnjena s sodbo švicarskega sodišča, ki je predmet priznanja v tem postopku. V njej je bilo odločeno o varstvu in vzgoji otrok, določitvi stikov in preživnini. Pomisleku pritožnika, da naj švicarsko sodišče z obravnavano zadevo ne bi imelo nobene navezne okoliščine, nasprotuje njegova navedba, da mati in otroka že vrsto let v Švici živijo.

8Za spore o varstvu in vzgoji otrok, za katere skrbijo starši, je izključno pristojno sodišče v Republiki Sloveniji, če sta toženec in otrok slovenska državljana in imata oba stalno prebivališče v Republiki Sloveniji (drugi odstavek 73. člena ZMZPP). Nasprotni udeleženec izpolnjevanja tega pogoja za svoja otroka ni izkazal.

9Po prvem odstavku 96. člena ZMZPP sodišče Republike Slovenije zavrne priznanje tuje sodne odločbe, če na ugovor osebe, zoper katero je bila izdana, ugotovi, da ta zaradi nepravilnosti v postopku ni mogla sodelovati v postopku. Po drugem odstavku 96. člena ZMZPP se zlasti šteje, da oseba, zoper katero je bila izdana tuja sodna odločba, ni mogla sodelovati v postopku, če ji vabilo, tožba ali sklep, na podlagi katerega se je začel postopek, niso bili osebno vročeni oziroma osebna vročitev ni bila niti poskušena, razen če se je na kakršenkoli način spustila v obravnavanje glavne stvari v postopku na prvi stopnji.

10Vrhovno sodišče pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da nasprotni udeleženec zgolj z navedbami, da sporne tuje sodne odločbe ni prejel, še ni izkazal okoliščin v smislu prvega in drugega odstavka 96. člena ZMZPP, saj iz Potrdila glede sodnih odločb in sodnih poravnav, ki ga je izdalo Kantonalno sodišče Schaffhausen v Švici dne 6. 6. 2013 (priloga A 7), izhaja, da je bilo pisanje o začetku postopka nasprotnemu udeležencu vročeno 15. 9. 2009. V skladu s sodno prakso Vrhovnega sodišča(1) je dokazno breme za ugotovitev dejstev, ki so ovira za priznanje, na strani nasprotne stranke, ki mora dokazati napako v tuji odločbi. Tega pa nasprotni udeleženec ni uspel dokazati. Da je odločba švicarskega sodišča izvršljiva zoper nasprotnega udeleženca v Švici, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo in obrazložilo v točki 15 obrazložitve, na kar se Vrhovno sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje.

11Same višine preživnine v postopku za priznanje tuje sodne odločbe (sistem omejenega preizkusa) ni mogoče preizkušati. Slovensko sodišče v postopku za priznanje tuje sodne odločbe torej ne preizkuša, ali je tuje sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in tudi ne, ali je v zadevi materialnopravno pravilno odločilo. Okoliščine, ki jih nasprotni udeleženec navaja v pritožbi (njegove osebne in premoženjske razmere), posegajo v dejanska in materialnopravna vprašanja, zato jih v tem postopku ne more uveljavljati.

12Obstoj vzajemnosti glede priznanja tuje sodne odločbe se domneva do dokaza o nasprotnem (tretji odstavek 101. ZMZPP). To pomeni, da je pogoj za ugotavljanje vzajemnosti najprej sploh trditev (katere izmed) strank, da vzajemnost ne obstaja, nadalje pa, da leži breme dokazovanja neobstoja vzajemnosti na stranki, ki navedeno zatrjuje. Treba je presoditi, ali pravila o priznanju tujih odločb te države v načelu omogočajo priznanje naših odločb (po stanju ob odločanju o predlogu za priznanje). Tisti, ki nasprotuje priznanju, mora torej trditi in dokazati, da v državi izvora odločbe zavračajo priznanje slovenskih odločb oziroma da glede na njihova pravila o priznanju tujih sodnih odločb ni mogoče pričakovati, da bi jih priznali(2). Vrhovno sodišče poudarja, da nasprotni udeleženec v obravnavanem primeru temu (z ugovorom, da ni vzajemnosti pri priznavanju sodnih odločb med Republiko Slovenijo in Švico) ni zadostil.

13Pritožbena trditev, da sodišče ni opravilo preizkusa sodbe švicarskega sodišča po 97., 100., in 101. členu ZMZPP, ne drži, kar izhaja iz 13. in 14. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa.

14Uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, odločitev je po vsem obrazloženem materialno pravno pravilna. Ker v postopku ni prišlo do tistih procesnih kršitev, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo nasprotnega udeleženca na podlagi 353. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku in s 111. členom ZMZPP zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.

---.---

Op. št. (1): Sklepi Vrhovnega sodišča Cp 17/2011, Cp 3/2000, Cpg 2/2008.

Op. št. (2): Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča RS Cp 5/2004 z dne 27. 5. 2004.