73. člen ZMZPP

Tožena stranka je pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za dodelitev BPP v obliki vložitve ugovora zoper sklep o priznanju tuje sodne odločbe. Pravilno je presodila, da tožnik v zadevi očitno nima verjetnih izgledov za uspeh. Tožnik je podal le razloge, s katerimi tudi po oceni sodišča v postopku ugovora zoper sklep o priznanju tuje sodne odločbe ne more uspeti.

Za presojo pristojnosti sodišča Republike Slovenije je odločilna ugotovitev, kje sta imeli hčerki pravdnih strank stalno prebivališče na dan vložitve tožbe v tej zadevi (89. člen ZMZPP), oziroma katero je bilo njuno običajno prebivališče v pomenu 5. člena Haaške konvencije v zvezi z mednarodnopravnimi vidiki starševske odgovornosti in ukrepi za varstvo otrok iz leta 1996 (Konvencija), ki sta jo ratificirali tudi Republika Slovenija in Republika Srbija. Pojem stalnega prebivališča je zato treba razlagati v povezavi s pojmom običajnega prebivališča.

Ker je imel mladoletni otrok ob rojstvu v soglasju staršev stalno prebivališče določeno v Sloveniji, predlagateljica stalnega prebivališča otroku ni mogla enostransko spremeniti s prijavo pred razvezo zakonsko zveze brez soglasja nasprotnega udeleženca, ki je selitvi otroka v Rusijo nasprotoval. Predlagateljica s tem, ko je samovoljno, brez pristanka nasprotnega udeleženca, odpeljala otroka v Rusijo, ni mogla vplivati na pravno priznano stalno prebivališče otroka, tako da bi nasprotnemu udeležencu onemogočila sklicevanje na izključno pristojnosti slovenskih sodišč.

Iz tožbenih navedb tožeče stranke izhaja, da glede starševske odgovornosti mladoletne hčerke pravdnih strank A. A. že teče postopek pred Občinskim družinskim sodiščem v Frankfurtu na Maini in je to sodišče, ki je prvo začelo postopek in 13. 9. 2018 že izdalo začasno odredbo za določitev stikov in preživnine za mladoletno A. A. Tožnica je v tem postopku vložila tožbo 11. 1. 2019. Da ne bi prišlo do situacije, ko o isti zadevi med istima pravdnima strankama hkrati tečeta dva postopka, mora sodišče v skladu z določilom drugega odstavka 19. člena Uredbe Bruselj II a v primeru, ko postopek teče o istem otroku glede iste zadeve, prekiniti postopek. Ker je v obravnavani zadevi slovensko sodišče drugo začelo postopek, je ravnalo pravilno, ko ga je prekinilo.

Sodišče Republike Slovenije ni pristojno za odločanje v predmetni pravdni zadevi glede razveze zakonske zveze, dodelitve mladoletnega otroka, določitve preživnine in stikov. Obe pravdni stranki, pa tudi njuna hčerka, imata državljanstvo Bosne in Hercegovine. Vsi trije imajo stalno prebivališče v tujini. Tožnik in njegova hčerka pa imata v Sloveniji le začasno prebivališče. Le v primeru, če bi imela zakonca svoje zadnje stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, bi bila v skladu z določbo 68. člena ZMZPP, ob odsotnosti slovenskega državljanstva pravdnih strank, podana pristojnost slovenskega sodišča. Sklicevanje na zadnje skupno prebivališče, pri čemer ni sporno, da je govora le o začasnem prebivališču, ne more biti podlaga za pristojnost slovenskega sodišča.

Ker je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, da v obravnavanem primeru niso podane navezne okoliščine, ki bi utemeljevale njegovo pristojnost, niti niso izpolnjeni pogoji za izključno pristojnost Republike Slovenije, je odločilo pravilno, da ni pristojno za odločanje v tej zadevi in razveljavilo opravljena pravdna dejanja in tožbo zavrglo (18. člen ZPP).

Nasprotni udeleženec zgolj z navedbami, da sporne tuje sodne odločbe ni prejel, še ni izkazal okoliščin v smislu prvega in drugega odstavka 96. člena ZMZPP, saj iz potrdila glede sodnih odločb in sodnih poravnav, ki ga je izdalo kantonsko sodišče Schaffhausen v Švici dne 6. 6. 2013, izhaja, da je bilo pisanje o začetku postopka nasprotnemu udeležencu vročeno 15. 9. 2009.

Tožnik je v tožbenih navedbah pojasnil, da se je toženka s hčerko junija 2009 (tožbo je vložil 28.8.2009) preselila v Rusijo. V tožbi je tudi navedel, da po podatkih centralnega imenika prebivalstva niti toženka, niti mladoletna hčerka ne živita na območju Republike Slovenije. Ob takšnih navedbah bi sodišče prve stopnje moralo najprej presoditi, ali je za odločanje v tem sporu sploh pristojno naše sodišče. Po 73. členu Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku je sodišče Republike Slovenije pristojno v sporih o varstvu in vzgoji otrok, za katere skrbijo starši, tudi tedaj, kadar toženec nima stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji, če sta oba starša slovenska državljana, ali če je otrok slovenski državljan in ima stalno prebivališče v Republiki Sloveniji.

Voljni element mora biti podan tudi za prenehanje stalnega prebivališča in zato začasna prekinitev bivanja ne povzroči izgube stalnega prebivališča. Ob ustrezni vsebinski interpretaciji instituta stalnega prebivališča je zato tudi izključeno, da bi ista oseba istočasno imela več stalnih prebivališč.

Pristojnosti slovenskega sodišča pa ni mogoče vezati na navezne okoliščine, ki so nastale v posledici in času protipravnega ravnanja stranke, ki se na njih sklicuje.

Načelo perpetuacije foruma je v skladu z ZMZPP uveljavljeno tudi za mednarodno pristojnost (89. člen ZMZPP). Ker je postopek v tej zadevi pričel teči z vložitvijo tožbe, je odločilno, ali je imel mladoletni otrok v tem trenutku stalno prebivališče v RS. Ob vložitvi tožbe pa vse do izbrisa iz registra stalnega prebivališča na podlagi dokončne odločbe je imel torej stalno prebivališče na območju RS. Izbris namreč ne učinkuje za nazaj, ampak le od dokončnosti upravne odločbe o izbrisu posameznika iz registra prebivalstva.