VSRS Sklep I Kp 3154/2009-95

Ob reševanju pritožbe višje državne tožilke se izpodbijana sodba sodišča druge stopnje razveljavi in zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

A.

1Okrožno sodišče v Kopru je s sodbo z dne 5. 12. 2013 spoznalo obtoženega M. Č. za krivega storitve dveh kaznivih dejanj spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let, po drugem v zvezi s prvim odstavkom 183. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) in mu izreklo enotno kazen šest let zapora ter mu v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka. Višje sodišče v Kopru je s sodbo z dne 29. 5. 2014 pritožbi obtoženčevih zagovornikov ugodilo in po opravljeni obravnavi sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je obtoženca iz razloga 3. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo obtožbe kaznivih dejanj po drugem in prvem odstavku 183. člena KZ ter odločilo, da stroški kazenskega postopka v celoti obremenjujejo proračun.

2Višja državna tožilka je zoper sodbo sodišča druge stopnje pravočasno, dne 4. 7. 2014, vložila pritožbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja po 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da pritožbo obtoženčevih zagovornikov zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

3Izvod pritožbe je bil obtožencu in zagovornikom vročen. Zagovorniki so na pritožbo odgovorili dne 29. 7. 2014. V odgovoru navajajo, da sodba Višjega sodišča v Kopru nima pravnega pouka, ker zoper njo pritožba ni dovoljena. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da pritožbo kot nedovoljeno zavrže, ker ni izpolnjen noben izmed zakonsko določenih pogojev iz prvega odstavka 398. člena ZKP.

B-1.

4Glede na navedbe državne tožilke v pritožbi Vrhovno sodišče uvodoma pojasnjuje:

- da je sojenje na tretji stopnji (pred Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije) izjema od načela dvostopenjskega sojenja v kazenskih zadevah, ki je dovoljena ob pogojih iz prvega odstavka 398. člena ZKP, to je, če je sodišče druge stopnje izreklo kazen zapora 30 let ali če je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, s katero je bila izrečena taka kazen (točka 1), če je sodišče druge stopnje na podlagi opravljene obravnave dejansko stanje ugotovilo drugače, kakor sodišče prve stopnje, in na tako ugotovljeno dejansko stanje oprlo svojo odločbo (točka 2) in če je sodišče druge stopnje spremenilo sodbo, s katero je sodišče prve stopnje obtoženca oprostilo obtožbe in izreklo sodbo, s katero ga je spoznalo za krivega (točka 3);

- da je pritožba pred sodiščem tretje stopnje popolno pravno sredstvo, saj jo je dovoljeno vložiti iz vseh razlogov iz 1. do 4. točke 370. člena ZKP;

- da je pritožba v primeru iz 2. točke prvega odstavka 398. člena ZKP dovoljena, če so izpolnjeni vsi v tej določbi predpisani pogoji: da je bila opravljena na drugi stopnji obravnava, da je bilo na njej ugotovljeno drugačno stanje, kot v sodbi sodišča prve stopnje, in da je pritožbeno sodišče svojo odločitev oprlo na drugačno dejansko stanje;

- da je v primeru iz 2. točke prvega odstavka 398. člena ZKP predmet preizkusa pred sodiščem tretje stopnje samo sodba sodišča druge stopnje, ne pa tudi sodba sodišča prve stopnje;

- da sodišče tretje stopnje odloča o pritožbi zoper sodbo sodišča druge stopnje na seji senata po določbah, ki veljajo za pritožbeni postopek na drugi stopnji.

B-2.

5Vrhovno sodišče je pred odločanjem o pritožbi državne tožilke moralo (v zvezi z navedbami obtoženčevih zagovornikov v odgovoru na pritožbo državne tožilke) odgovoriti, ali je pritožba zoper sodbo Višjega sodišča v Kopru v konkretni zadevi dovoljena.

6Po presoji Vrhovnega sodišča je v konkretnem primeru pritožba državne tožilke zoper sodbo Višjega sodišča v Kopru dovoljena, ker so izpolnjeni pogoji za vložitev pritožbe iz 2. točke prvega odstavka 398. člena ZKP. Pisni odpravek sodbe Višjega sodišča v Kopru sicer nima pouka o pravici do pritožbe(1), vendar pa pouk o pravici do pritožbe ni obvezna sestavina pisno izdelane sodbe(2). Izostanek pouka o pravici do pritožbe ne predstavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka, saj je strankam in drugim upravičencem pravica do pritožbe zagotovljena po samem zakonu(3). Po presoji Vrhovnega sodišča pa so izpolnjeni v 2. točki prvega odstavka 398. člena ZKP predpisani pogoji: višje sodišče je dne 29. 5. 2014 opravilo obravnavo, na njej ugotovilo drugačno dejansko stanje (dejansko stanje kot skupek odločilnih dejstev, na katerih neposredno temelji uporaba zakona) in na tako ugotovljeno dejansko stanje oprlo svojo sodbo(4). Dejansko stanje je drugače ugotovljeno, ko sodišče druge stopnje neko odločilno dejstvo ugotovi drugače, kot je bilo ugotovljeno v izpodbijani sodbi. Do ugotovitve drugačnega dejanskega stanja pride, ko sodišče druge stopnje na obravnavi izvede in oceni dokaze, ki niso bili izvedeni na glavni obravnavi pred sodiščem prve stopnje, ali ko sodišče druge stopnje, ki ponovi že izvedene dokaze, drugače kot sodišče prve stopnje oceni iste dokaze. V konkretni zadevi je sodišče druge stopnje na obravnavi zaslišalo le obtoženca in pričo N. (za katerega je že sodišče prve stopnje ugotovilo, da je najverjetneje oseba, ki je devet let pošiljala oškodovanki pisma), v razlogih sodbe pa je izpoved oškodovanke ocenilo drugače, kot sodišče prve stopnje (ne da bi dokaz z zaslišanjem oškodovanke izvedlo), in odreklo verodostojnost njeni prepoznavi obtoženca, na takšno svojo presojo pa oprlo sodbo.

B-3.

7Sodišče prve stopnje je na podlagi na glavni obravnavi izvedenega obširnega dokaznega postopka in ocene zagovora izpovedb zaslišanih prič (B. L., D. L., Z. L., T. M., D. P., S. Č., K. Z., M. J., S. K., M. D., M. N.), oškodovanke S. L. in izvedenke psihiatrične stroke N. T. ter listinske dokumentacije presodilo, da je obtožencu dokazana storitev očitanih kaznivih dejanj ter ga spoznalo za krivega kaznivih dejanj spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let, storjenih v Avtokampu v Strunjanu v avgustu 2004 na škodo takrat mladoletnih S. L. (takrat stare sedem let) in B. P. (tedaj starega tri leta). Iz razlogov sodbe izhaja, da sodišče zagovoru obtoženca, ki je dejanje zanikal, ni sledilo ter je opirajoč se na izpovedbo oškodovanke (ki je obtoženca tudi na glavni obravnavi prepoznala kot storilca dejanja na njeno škodo) in njenega brata D. L. (ki je obtoženca prepoznal kot osebo, v katere modrem šotoru sta bila oškodovanca) ter izpovedbe staršev oškodovanke zaključilo, da je obtoženec storilec kaznivih dejanj na škodo obeh mladoletnih oškodovancev. Izpovedi priče N. (ki je poslal oškodovanki več pisem od oktobra 2004 do oktobra 2013, ko je bil kot pisec izsleden) o razlogih, iz katerih je mladoletni oškodovanki pošiljal pisma (kot zahvalo, ker ga je trenirala v obvladovanju jeze), ni sledilo in jo je v tem delu ocenilo kot neverodostojno, glede na izpoved oškodovanke pa zaključilo, da ni bil storilec kaznivih dejanj na škodo mladoletnih oškodovancev.

8Višje sodišče je (kot to izhaja iz točke 4 obrazložitve sodbe Višjega sodišča v Kopru z dne 29. 5. 2014) na seji senata dne 17. 4. 2014 sklenilo, da bo opravilo obravnavo, na kateri bo zaslišalo obtoženca in pričo N.; ocenilo je, da so podani upravičeni razlogi, da pritožbeno sodišče zaradi dvoma v pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja izpodbijane sodbe ne razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, temveč samo opravi obravnavo, saj bo na ta način zadeva hitreje končana. Kot izhaja iz razlogov sodbe (točka 4), je ocenilo, da je zaradi ugotovitve obstoja pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja potrebno ponoviti dokaz le z zaslišanjem obtoženca in priče N., ker je glede na zaključke sodišča prve stopnje izpoved te priče ključna za pravilno sodbo. Dne 29. 5. 2014 je v navzočnosti višje državne tožilke, obtoženca in njegovega zagovornika opravilo obravnavo. Na obravnavi je zaslišalo obtoženca in pričo N. in po tako izvedenem dokaznem postopku obtoženca iz razloga 3. točke 358. člena ZKP oprostilo obtožbe.

9Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo (obsodilno) sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je obtoženca oprostilo obtožbe očitanih kaznivih dejanj po drugem in prvem odstavku 183. člena KZ. Ker pa v obrazložitvi sodbe jasnih razlogov za takšno svojo odločitev ni navedlo in svoje odločitve tudi ni obrazložilo skladno s sedmim odstavkom 364. člena ZKP, Vrhovno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe v okviru vložene pritožbe (383. člen ZKP) ugotavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. V razlogih sodbe sodišče druge stopnje namreč svoje dokazne zaključke opira na izpoved priče N. na obravnavi, pri tem pa ne pojasni, v čem izpoved navedene priče vnaša dvom v zaključek sodišča prve stopnje, da je obtoženec oseba, ki je storila očitana ji kazniva dejanja in katerega sta kot storilca dejanj prepoznala oškodovanka in njen brat v postopku pred sodiščem prve stopnje.

10Sodišče druge stopnje je na seji senata 17. 4. 2014 sklenilo, da bo opravilo obravnavo (drugi odstavek 379. člena ZKP). Po določbi prvega odstavka 380. člena ZKP se obravnava pred sodiščem druge stopnje opravi samo, če je treba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja izvesti nove dokaze ali ponoviti že prej izvedene dokaze, in so podani upravičeni razlogi za to, da se zadeva ne vrne sodišču prve stopnje v novo glavno obravnavo. V zvezi z odločitvijo, da opravi obravnavo, je sodišče druge stopnje ocenilo, da je potrebno ponoviti dokaz z zaslišanjem obtoženca in priče M. N.; v nasprotju z določbo drugega odstavka 380. člena ZKP na obravnavo oškodovancev ni vabilo(5). Kot izhaja iz razlogov sodbe sodišča druge stopnje (točka 20), je sodišče ugodilo pritožbi zagovornikov in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremenilo ob uporabi petega odstavka 392. člena ZKP(6), ki glede na to, da je sodišče druge stopnje opravilo obravnavo, ne more biti podlaga za spremembo sodbe sodišča prve stopnje. Sodišče druge stopnje, ki je izvedlo obravnavo, na kateri je zaslišalo obtoženca in pričo N., pa ni neposredno izvedlo drugih dokazov (najmanj zaslišanje oškodovanke). V sodbi pa je sodišče druge stopnje dokaze (izpoved oškodovanke), ki so bili na glavni obravnavi pred sodiščem prve stopnje izvedeni neposredno, presodilo drugače kot sodišče prve stopnje (in tako dejstva, ki so bila v sodbi sodišča prve stopnje ugotovljena na podlagi neposredno izvedenih dokazov), ne da bi ta dokaz izvedlo. Če namreč pritožbeno sodišče dvomi o pravilnosti presoje teh dokazov (dokazov, neposredno izvedenih na glavni obravnavi pred sodiščem prve stopnje), jih mora na obravnavi samo izvesti ali pa izpodbijano sodbo razveljaviti.

11Glede na navedeno ugotovljeno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP v sodbi sodišča druge stopnje in kršitev načela neposrednosti je Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo (ne da bi presojalo utemeljenost pritožbenih navedb državne tožilke) in zadevo vrnilo višjemu sodišču v novo sojenje.

----

(1) Po določbi tretjega odstavka 116. člena ZKP se prepisi odločb, zoper katere je dovoljena pritožba, vročajo s poukom o pravici do pritožbe.

(2) Prvi odstavek 364. člena ZKP.

(3) Primerjaj Horvat Štefan, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, Ljubljana 2004, str. 257.

(4) Primerjaj točka 20 sodbe z dne 29. 5. 2014.

(5) Primerjaj sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 139/99 z dne 22. 11. 2002.

(6) Po določbi petega odstavka 392. člena ZKP v primeru, ko je edini razlog za razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje zmotno ugotovljeno dejansko stanje in je za pravilno ugotovitev potrebna samo drugačna presoja že ugotovljenih dejstev, ne pa tudi izvedba novih dokazov ali ponovitev že izvedenih dokazov, sodišče druge stopnje sodbe sodišča prve stopnje ne razveljavi, ampak ravna po prvem odstavku 394. člena ZKP.