VSL sodba I Cpg 55/2014

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo 8.568,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov po 204,00 EUR od vsakega 30 dne v mesecu, in sicer za obdobje od 30. 4. 2008 do 30. 9. 2011. Toženi stranki je naložilo v plačilo pravdne stroške tožeče stranke v višini 1.287,03 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Pritožbo vlaga tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Predlaga, naj ji višje sodišče ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne s stroškovno posledico. Podrejeno se zavzema za razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da bi morala tožeča stranka za uspešno uveljavljanje enovitega zahtevka iz neupravičene pridobitve dokazati neutemeljen premik premoženja, zaradi katerega je sama prikrajšana, druga stranka pa obogatena. Za tak primer v obravnavani zadevi ni šlo. Sodišče ni upoštevalo, da je tožena stranka oddajala v najem zemljišča, katerih lastnica je bila na podlagi pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Kranju P 59/2000 z dne 5. 5. 2000 v zvezi s sodbo VSL I Cpg 893/2000 z dne 21. 9. 2000. Do pravnomočnosti sodbe I P 182/2009 z dne 13. 7. 2009 je imela veljavni temelj in zakonit pravni naslov za uporabo navedenih zemljišč. Njena lastninska pravica je bila vknjižena v zemljiški knjigi. Dejansko in pravno zmotne ter protispisne (v nasprotju z navedenima sodbama) so ugotovitve, da je tožeča stranka postala lastnica zemljišč z dnem uveljavitve Zakona o zaključku lastninjenja in privatizaciji pravnih oseb v lasti Slovenske razvojne družbe (v nadaljevanju: ZZLPPO), ki je v veljavi od 1. 5. 1998. Vezano je bilo na omenjeni pravnomočni sodbi. Šele s pravnomočnostjo sodbe I P 182/2009 (13. 7. 2009) je lastninska pravica prešla na tožečo stranko. Zoper toženo stranko je to dejstvo začelo učinkovati šele 24. 5. 2010 (z vpisom lastninske pravice tožene stranke kot lastnica na podlagi sodbe v zemljiški knjigi). Zahtevek za plačilo uporabnine, natekle do pravnomočnosti sodbe I P 182/2009, je neutemeljen. Nepravilna in protispisna je odločitev v zvezi z vračunanjem izpolnitve. Nepravilna je tudi odločitev o povračilu najemnin za obdobje po maju 2011. Od tedaj naprej toženka ni izstavljala računov za najemnino najemniku. Zato bi tožeča stranka lahko zahtevala najemnino le neposredno od njega.

3Tožeča stranka je odgovorila na vročeno pritožbo. Predlaga, da jo pritožbeno sodišče zavrne in toženki naloži v plačilo njene pritožbene stroške.

4Pritožba ni utemeljena.

5Iz ugotovitev sodišča prve stopnje in podatkov spisa izhaja, da je tožeča stranka od tožene stranke s tožbo, vloženo 25. 3. 2005, uveljavljala vrnitveni zahtevek za štiri nepremičnine, ki jih je pridobila originarno na podlagi Zakona o zaključku lastninjena in privatizacij pravnih oseb v lasti Slovenske razvojne družbe (ZZLPPO, Ur. l. RS, št. 30/1998), ki je v veljavi od 1. 5. 1998. V tej pravdi vtožuje zahtevek za plačilo 8.568,00 EUR kot odškodnino zaradi nemožnosti uporabe navedenih nepremičnin (uporabnina) za obdobje petih let (60 mesecev) pred vložitvijo tožbe, zmanjšano za dne 7. 9. 2011 plačani znesek 3.680,40 EUR za 18 mesečnih najemnin, in do vrnitve nepremičnin, to je za obdobje od aprila 2008 do septembra 2011. Zahteva še zakonske zamudne obresti od zapadlosti mesečnih zneskov po 204,00 EUR, kot je zaračunavala najemnino tožena stranka, ki je sporne nepremičnine oddajala v najem tretji osebi po najemni pogodbi, sklenjeni 28. 10. 2004.

6Po ugotovitvah, da je tožnica postala lastnica spornih nepremičnin originarno z uveljavitvijo ZZLPPO dne 1. 5. 1998, in sicer na podlagi šestega oziroma 51. člena navedenega zakona, kar je bilo potrjeno v pravdi za ugotovitev lastninske pravice I P 182/2009 (sodba Okrožnega sodišča v Kranju I P 182/2009 z dne 13. 7. 2009 v zvezi s sodbo VSL I Cp 4099/2009 z dne 27. 1. 2010 in odločbo VS RS II Ips 179/2010 z dne 28. 1. 2013), da je bila tožena stranka o tem obveščena že 29. 4. 2004, a je kljub temu sama oddala sporne nepremičnine v najem s pogodbo z dne 28. 10. 2004 ter jih na ta način uporabljala (oddajala v najem) vse do 30. 9. 2011, je sodišče tožbenemu zahtevku ugodilo ob uporabi določil Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) o neupravičeni pridobitvi. Kadar tožnik uveljavlja zahtevek za plačilo uporabnine na podlagi lastninske pravice, je treba sicer primarno uporabiti določbe o stvarnopravnih reparacijah (95. in 96. člen Stvarnopravnega zakonika – SPZ), saj je SPZ v razmerju do OZ poznejši in specialnejši predpis. Vendar izbrano materialnopravno izhodišče na pravilnost odločitve ni vplivalo.

7Pritožbeno sodišče v celoti sprejema kot pravilno dokazno oceno in odločitev sodišča prve stopnje o vseh pravnorelevantnih okoliščinah, kar je pojasnjeno v jasnih, popolnih in pravilnih razlogih sodbe. V njih ne najde očitanih nasprotij niti protispisnosti (absolutni bistveni kršitvi pravil postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP), pa tudi drugih absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka ne, na katere samo pazi po uradni dolžnosti. Zato bo v nadaljevanju odgovorilo le na bistvene pritožbene poudarke (prvi odstavek 360. člena ZPP).

8Pritožbeno sodišče pritrjuje dokazni oceni in ugotovitvi sodišča prve stopnje, utemeljeni v točki 6 sodbe, da tožena stranka ni imela pravnega temelja za oddajanje nepremičnin v najem v času do pravnomočnosti sodbe, s katero je bila v pravdi s toženo stranko ugotovljena lastninska pravica tožeče stranke na spornih nepremičninah. Tožeča stranka je pridobila lastninsko pravico originarno na podlagi zakona in ne šele na podlagi navedene odločbe sodišča. Zato ni odločilno, kdaj je postala sodna odločba, izdana v pravdi I P 182/2009, pravnomočna. Sodba v sporu med pravdnima strankama je bila ugotovitvena (glede ugotovitve, katera stranka je pridobila lastninsko pravico na podlagi zakona) in izbrisna (zaradi izbrisa neveljavne vknjižbe v korist tožene stranke, na katero se pritožnica še vedno neutemeljeno sklicuje tudi v pritožbi). V zvezi z ugotovitvijo lastninske pravice je imela le dekleratorni značaj in ne konstitutivnega. Na podlagi zakona se pridobi lastninska pravica v trenutku, ko so izpolnjeni zakonsko določeni pogoji. Drugačno naziranje pritožnice o času prehoda premoženja na toženo stranko, oprto na 42. člen SPZ, je zmotno. Odločitev sodišča prve stopnje o plačilu uporabnine do 24. 5. 2010 je pravilna v pravnem in dejanskem pogledu in ni v ničemer v nasprotju z listinami v spisu. K temu očitku je treba dodati le še to, da sodbe P 59/2000, na katero se v zvezi s protispisnostjo sklicuje pritožnica, v spisu niti ni.

9Neutemeljena je pritožbena graja o neupravičeni uporabi 288. člen OZ in ne 287. člena OZ pri vračunanju izpolnitve (plačanega zneska 3.680,40 EUR). Pritožba priznava, da je bilo vtoževana enovita terjatev. Za vračunavanje delne izpolnitve enotne terjatve so odločilni elementi zgolj glavnica, obresti in stroški. Dolžnik nima izbire, kateri del glavnice naj z delnim plačilom šteje za plačanega. Izjava tožene stranke v tej smeri, ki jo izpostavlja pritožba, je pravilno ocenjena skupaj z ravnanjem tožene stranke. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje ji ni sprejela niti izrecno niti konkludentno. Odločitev o vračunanju delne izpolnitve na podlagi 288. člena OZ je glede na ugotovljene dejanske okoliščine pravno pravilna.

10Pritožba graja kot nepravilno odločitev o plačilu uporabnine za obdobje po maju 2011, češ da od tedaj naprej tožena stranka ni več izstavljala računov najemniku za plačilo najemnine. Ne izpodbija dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da je toženka oddajala sporne nepremičnine v najem vse do 30. 9. 2011. Kot lastniška posestnica (prvi odstavek 27. člena SPZ) je bila nedobroverna. Po pravilnih ugotovitvah sodišča v točki 7 sodbe je namreč nepremičnine oddajala v najem, čeprav je vedela oziroma bi morala vedeti, da do tega ni upravičena. Nedobrovernega posestnika pri uporabi tuje stvari zadenejo stvarnopravne reparacije po drugem odstavku 96. člena SPZ. Lastniku je dolžan vrniti vse plodove, tudi tiste, ki jih ni obral. Ni pomembno, ali je uporaba tuje stvari za nedobrovernega posestnika pomenila objektivno korist ali ne oziroma ali se je z njo in na kakšen način okoristil ali ne, ali pa bi se lahko, pa je to iz kakršnegakoli razloga opustil. Osnovni kriterij je korist, ki bi jo lahko imel od stvari, in ne zgolj korist, ki jo dejansko ima. Vrniti mora tudi plodove, ki jih ni obral – v obravnavanem primeru tudi najemnino, ki je toženka ni več zaračunavala. Tako se izkaže, da je glede na ugotovljene dejanske okoliščine o trajanju oddajanja sporne nepremičnine v najem in toženkini nedobrovernosti pravno pravilna odločitev o plačilu uporabnine vse do 30. 9. 2011.

11Pritožbeno sklicevanje na zgrešeno pasivno legitimacijo, češ da bi moral biti zahtevek naperjen le zoper najemnika, je zgrešeno. Lastnik stvari (tožeča stranka) lahko proti toženi stranki kot nedobrovernemu posrednemu posestniku uveljavlja vse zahtevke po 96. členu SPZ, vključno z zahtevkom za povračilo vrednosti neobranih plodov (drugi odstavek 96. člena SPZ). Najemnik, ki je toženi stranki plačeval najemnino, je bil nelastniški posestnik (drugi odstavek 27. člena SPZ). Trditev o njegovi morebitni lastniški posesti niti o njegovi morebitni nedobrovernosti glede lastnika stvari, kar bi utemeljevalo neposredni tožbeni zahtevek lastnika zaradi neupravičene uporabe zoper najemnika, ni bilo. Ob nedobrovernem posrednem posestniku (tožena stranka) pa dobroverni neposredni posestnik (najemnik) lastniku odgovarja le kot dobroverni lastniški posestnik (95. člen SPZ). Ti zahtevki ne vključujejo plačila uporabnine oziroma so vsebinsko drugačni kot zahtevki zoper nedobrovernega posestnika.

12Pritožbeni razlogi torej niso podani. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in nanj pravilno uporabilo materialno pravo. Pri sojenju ni zagrešilo uveljavljanih niti uradni upoštevnih procesnih kršitev. Pritožbo je bilo treba zato zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

13Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožena stranka do povračila pritožbenih stroškov ni upravičena, ker s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP). Tožeča stranka pa z odgovorom na pritožbo ni prispevala k odločanju na pritožbeni ravni. Zato naj tudi ona sama trpi svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP).