51. člen ZZLPPO

88. člen ZDen se nanaša le na tiste denacionalizacijske primere, ko se v postopku upravičencu vrne nepremičnina v naravi. Zajema le prvo obliko denacionalizacije – vrnitev premoženja, ne pa tudi druge – plačilo odškodnine.

Tožeča stranka je pridobila lastninsko pravico originarno na podlagi zakona ZZLPPO in ne šele na podlagi odločbe sodišča o ugotovitvi lastninske pravice. Zato ni odločilno, kdaj je postala sodna odločba, izdana v pravdi I P 182/2009, pravnomočna. Sodba v sporu med pravdnima strankama je bila ugotovitvena (glede ugotovitve, katera stranka je pridobila lastninsko pravico na podlagi zakona) in izbrisna (zaradi izbrisa neveljavne vknjižbe v korist tožene stranke, na katero se pritožnica še vedno neutemeljeno sklicuje tudi v pritožbi). V zvezi z ugotovitvijo lastninske pravice je imela le deklaratorni značaj in ne konstitutivnega. Na podlagi zakona se pridobi lastninska pravica v trenutku, ko so izpolnjeni zakonsko določeni pogoji. Ni pomembno, ali je uporaba tuje stvari za nedobrovernega posestnika pomenila objektivno korist ali ne oziroma ali se je z njo in na kakšen način okoristil ali ne, ali pa bi se lahko, pa je to iz kakršnegakoli razloga opustil. Osnovni kriterij je korist, ki bi jo lahko imel od stvari, in ne zgolj korist, ki jo dejansko ima. Vrniti mora tudi plodove, ki jih ni obral – v obravnavanem primeru tudi najemnino, ki je toženka ni več zaračunavala.

Pravna oseba je lahko na podlagi ZLNDL pridobila lastninsko pravico le v primeru, če je ob svojem lastninskem preoblikovanju v otvoritveno bilanco vključila nepremičnine, na kateri je imel njen pravni prednik kot podjetje v družbeni lastnini pravico uporabe. Predpostavka za ocenjevanje pravočasnosti uveljavljanja obogatitvenega zahtevka je prehod koristi od prikrajšane na okoriščeno stranko. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da Z. I., d.d. še ni prenehal uporabljati nepremičnine, je njegova odločitev, da do zastaranja še ni moglo priti, tudi pravno pravilna. Do nove oznake identifikacijskega znaka sporne nepremičnine v izreku sodbe je prišlo zaradi spremembe ZZK-1 Tako ni prišlo do spremembe tožbe niti do odločanja mimo ali preko zahtevka. Vsebinsko je odločeno o isti nepremičnini, na katero se je nanašal tožbeni zahtevek, in ki je bila ob vložitvi tožbe identificirana na način, kot je določal tedaj veljavni ZZK-1.

To, da je imel pravni prednik tožene stranke na spornih nepremičninah pravico uporabe, še ne pomeni, da je bila tudi tožena stranka kot pravni naslednik preoblikovanega podjetja ob uveljavitvi ZLNDL imetnica pravice uporabe, ki se je na podlagi določb ZLNDL pretvorila v lastninsko pravico. Pravica uporabe bi na toženo stranko prešla le v primeru, če bi bile sporne nepremičnine (oziroma pravica uporabe na teh nepremičninah) vključene v otvoritveno bilanco in bi tako bil v postopku lastninskega preoblikovanja za ta del sredstev vplačan kapital. Če podjetja v postopku lastninskega preoblikovanja premoženja niso vključila v otvoritveno bilanco, ker so ga morala izločiti, prvi odstavek 6. člena ZZLPPO ne predstavlja pravne podlage za pridobitev lastninske pravice tožeče stranke na tem premoženju. Navedena določba ZZLPPO predstavlja pravno podlago za pridobitev lastninske pravice tožeče stranke le v tistih primerih, ko je podjetje v postopku lastninskega preoblikovanja premoženje imelo, pa ga ni vključilo v otvoritveno bilanco. Pravno podlago za lastninjenje zemljišč, ki so imele ob uveljavitvi ZSKZ status kmetijskih zemljišč, z uveljavitvijo ZSKZ-A pa so pridobila statu

Po presoji sodišča druge stopnje razlaga določb 48. do 51. člena ZZLPPO ne omogoča drugačnega razumevanja načina privatizacije, kadar gre za stvari in pravice, ki so predmet denacionalizacijskih postopkov in zavarovane s predlogi začasne odredbe, da je pogoj za izvedbo privatizacije pravnomočen zaključek denacionalizacijskega postopka. To pomeni, da lastninsko pravico na sredstvih in delnicah v zvezi z denacionalizacijskimi postopki, zavarovanimi s predlogi za izdajo začasne odredbe, pridobi Slovenska razvojna družba oziroma tožeča stranka kot njena pravna naslednica, šele z zaključkom denacionalizacijskega postopka in samo, če je zahteva upravičencem pravnomočno zavrnjena ali zavržena.

ZLPP v prvem odstavku 13. člena določa, da … mora podjetje stvari, ki so predmet začasne odredbe (izdane zaradi zahtevka za denacionalizacijo - gl. člene 9 - 12), popisati in izločiti iz lastninskega preoblikovanja ter jih uporabljati kot dober gospodar. Skladno z določbo prvega odstavka 51. člena ZZLPPO se šele s pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji ta sredstva olastninijo – bodisi z vrnitvijo denacionalizacijskemu upravičencu bodisi s prenosom v last (tedaj) Slovenske razvojne družbe.

Tožeča stranka je bila kot imetnica pravice uporabe in kot denacionalizacijska zavezanka dolžna skrbeti za sporne nepremičnine v času do zaključka denacionalizacijskega postopka. To pa pomeni, da je tožeča stranka tudi upravičena zahtevati njihovo izpraznitev in plačilo uporabnine od tistega, ki v tem času uporablja nepremičnine brez pravnega naslova in brez plačila.

Sporazum o izločitvi sredstev predstavlja sporazum o zavarovanju denacionalizacijskih zahtevkov za vračanje premoženja v procesu lastninskega preoblikovanja podjetij in ima enake učinke kot pravnomočna začasna odredba po 10. in 11. členu oz. 15. členu ZLPP. Ker pa ZLPP ob času odločanja upravnega organa ni več veljal, bi ta lahko svojo odločitev oprl le na ZZLPPO.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da zaradi prenehanja veljavnosti ZLPP ni več mogoče izdati začasne odredbe po ZLPP v zavarovanje denacionalizacijskih zahtevkov v postopku lastninjenja podjetij. Pač pa ni pravilen napotek, da bi moral organ prve stopnje postopek ustaviti, pač pa bi morala tožena stranka sklep o začasni odredbi (po ZLPP) odpraviti in omogočiti SRD, ki je pristojna po ZZLPPO, da izvede nadaljevanje postopka zavarovanja denacionalizacijskega zahtevka po ZZLPPO.

Izpodbijani dopis, ki je po vsebini ponudba za odkup nepremičnin po 9. odstavku 51. člena ZZLPPO, ni upravni akt in ne drug posamični akt, ki se lahko izpodbija s tožbo po 3. odstavku 1. člena ZUS, ampak je akt poslovanja.

Čeprav sodišče pri odločanju o zahtevi za izdajo začasne odredbe presoja izpolnjenost oz. neizpolnjenost pogojev iz 69. člena ZUS, mora vendarle najprej ugotoviti, ali je stvarno pristojno za odločanje o predmetu spora.