VSL sklep II Cp 927/2014

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v II. točki izreka, glede napotitve na pravdo, kolikor se nanaša na denarna sredstva na računih, vpisanih na dediča A. S., razveljavi in v tem obsegu vrne zadeva sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu sklep sodišča prve stopnje potrdi.

III. O pritožbenih stroških bo sodišče prve stopnje odločilo s končno odločbo.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje prekinilo zapuščinski postopek po pokojni V. S. in dedinjo V. F. napotilo na pravdo, da zoper sodediča A. S. in V. Š. vloži tožbo za ugotovitev, da sodi v zapuščino tudi 1/2 posameznega dela št. 1 v stavbi 460, k. o. X., kar v naravi predstavlja stanovanje na naslovu U. in 1/2 denarnih sredstev na računih, vpisanih na ime dediča A. S.

2Zoper sklep se pravočasno pritožuje dedinja V. F. zaradi zmotne uporabe materialnega prava in procesnih kršitev določb postopka. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v nov postopek oziroma spremembo sklepa tako, da se na pravdo napoti sodediča. Glede denarnih sredstev opozarja, da sodišče ni opravilo nobenih poizvedb o stanju na računih na dan zapustničine smrti. Sklep je zato pomanjkljiv. Sodišče glede napotitve na pravdo v zvezi z denarnimi sredstvi sploh ni pojasnilo, zakaj šteje, da je njena pravica manj verjetna. Navaja, da je nepremično premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze, njuno skupno premoženje. Čeprav je zapustničin mož A. S. v zemljiški knjigi vknjižen kot izključni lastnik, je glede na zakonsko domnevo iz 2. odst. 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) nepravilna odločitev sodišča, da se napoti na pravdo pritožnico. Sodediča sta namreč v odgovoru na vlogo pritožnice o tem, kaj sodi v zapuščino po pokojni, potrdila, da sta zapustnica in njen mož sporno stanovanje, ki je v zemljiški knjigi vpisano nanj, pridobila v času trajanja zakonske zveze in da je njun delež na tem premoženju enak. Zatrjevala pa sta, da stanovanje ne sodi v zapuščino zapustnice, ker naj bi sklenila pogodbo dosmrtnem preživljanju, iz katere izhaja, da predmetno stanovanje prejme dedinja V. Š. s trenutkom smrti A. S. Vsega tega pa sodišče ni ocenjevalo in upoštevalo pri presoji o tem, čigava pravica je manj verjetna. Iz pogodbe ni mogoče razbrati, da jo je sklepala zapustnica kot solastnica stanovanja. Glede na vsebino pogodbe in trditve dedičev se izkaže, da je manj verjetna pravica sodedičev A. S. in V. Š. Zato bi moralo sodišče njiju napotiti na pravdo, v kateri bi dokazovala, da je zapustnica kot solastnica stanovanja sklenila pogodbo o dosmrtnem preživljanju. Zemljiškoknjižno stanje ob dejstvu, da sodediča obstoj skupnega premoženja priznavata, ne more biti odločilen razlog za izdajo izpodbijanega napotitvenega sklepa.

3Dediča A. S. in V. Š. sta na pritožbo odgovorila. Opozarjata, da je bila pogodba o dosmrtnem preživljanju med njima sklenjena v soglasju z zapustnico. Predlagata zavrnitev pritožbe in zahtevata povrnitev pritožbenih stroškov.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Kadar nastane med dediči spor o tem, ali kakšno premoženje spada v zapuščino, pri tem pa je spor bodisi o dejstvih bodisi o uporabi prava, sodišče prekine zapuščinsko obravnavo in napoti stranke na pravdo ali upravni postopek (1. točka 212. člena Zakon o dedovanju - ZD). Po določilu 1. odst. 213. člena ZD napoti na pravdo tisto stranko, katere pravico šteje za manj verjetno. Meril za presojo, katera pravica je manj verjetna, ZD ne vsebuje, niti zapuščinskemu sodišču ne nalaga izvedbe dokaznega postopka za ugotovitev, čigavo pravico je šteti za manj verjetno. Zapuščinsko sodišče mora tako pri presoji, kateremu dediču bo dodelilo vlogo tožnika v pravdi, upoštevati podatke spisa, trditve strank in pravila o dokaznem bremenu, ki izhajajo iz materialnega prava.

6V obravnavanem postopku pritožnica meni, da polovični delež zgoraj opisane nepremičnine sodi v zapuščino pokojne, dediča A. S., ki je pri tej nepremičnini po zemljiškoknjižnih podatkih vknjižen kot izključni lastnik, in V. Š. pa nasprotno menita, da to ne sodi v zapuščino. Nedvomno je med dediči nastal spor o obsegu zapuščine.

7V primeru spora, ali nepremičnina sodi v zapuščino ali ne, je načelno stališče sodne prakse, da je močnejša pravica tistega dediča, ki svoj zahtevek temelji na obstoječem zemljiškoknjižnem stanju, kot pa tistega, ki se sklicuje na institut skupnega premoženja (1). Takšno stališče temelji na zakonski domnevi, da je lastnik nepremičnine tisti, ki je vpisan v zemljiško knjigo (1. odst. 11. člena Stvarnopravnega zakonika - SPZ). Zemljiška knjiga je uradna evidenca nepremičnin. Dedič, ki zatrjuje, da nepremičnina ni v celoti last tistega, ki je kot lastnik vknjižen v zemljiški knjigi, mora to dokazati. Po naravi stvari ima edino on pravni interes za vložitev tožbe za ugotovitev, da delež nepremičnine, ki je po podatkih zemljiške knjige last drugega dediča, spada v zapuščino. Pravni interes je osnovni pogoj za vložitev tožbe.

8Pritožnica pravilno opozarja, da sodediča A. S. in V. Š. nista nasprotovala njenim trditvam oziroma sta jim celo pritrdila, da sta zapustnica in njen zakonec A. S. pridobila sporno nepremičnino v času zakonske zveze z delom in da je na tem skupnem premoženju njun delež enak (2. odst. 52. člena in 1. odst. 59. člena ZZZDR). Obstoj skupnega premoženja in njun polovični delež na njem res ni bil sporen. Vendar pa to dejstvo ni odločilno. Sodediča sta namreč, kot je razvidno iz razlogov izpodbijanega sklepa, trdila, da nepremičnina ne spada v zapuščino zapustnice, saj je pred njeno smrtjo njen zakonec A. S., s to nepremičnino s pogodbo o dosmrtnem preživljanju z dne 2. 9. 1997 v notarskem zapisu veljavno razpolagal v korist V. Š. Zatrjevano je bilo, da je zapustnica (kot preživljanka) pri pogodbi, ki sta jo sklenila zapustničin mož (kot preživljanec in lastnik sporne nepremičnine) in dedinja V. Š. (kot preživljalka), sodelovala in soglašala z njeno vsebino, kar izhaja iz same pogodbe. Zatrjevanemu dejstvu, da je bila pogodba sklenjena z vednostjo zapustnice, pritožnica konkretno ni nasprotovala. Trdila je le in to ponavlja tudi v pritožbi, da zapustnica v pogodbi ni nastopala in bila navedena kot (so)lastnica nepremičnine (ter da bi to morala dokazovati v pravdi sodediča). To pa ni bilo sporno, saj je bil v času sklenitve pogodbe (in še vedno) v zemljiški knjigi vpisan kot lastnik njen zakonec, čeprav je šlo za skupno premoženje. Kadar glede stvari iz skupnega premoženja sklepa pravni posel le en zakonec, se zahteva soglasje drugega zakonca (53. člen ZZZDR). Če ta predpostavka ni izpolnjena, je pravni posel, s katerim eden od zakoncev razpolaga s stvarjo, ki sodi v skupno premoženje zakoncev, izpodbojen, pri čemer je rok za uveljavljanje izpodbojnosti zakonsko omejen (2).

9Glede na navedeno je razvidno, da med dediči ni spora o kakšnem dejstvu, pač pa gre za spor o uporabi materialnega prava, saj pritožnica ne priznava pravnih posledic sklenjene pogodbe, ki je po naravi stvari odplačna pogodba, kar pa je po 1. točki 212. člena ZD razlog za prekinitev zapuščinskega postopka in napotitev stranke na pravdo. Ob tem, ko ni sporno, da (je) nepremičnina predstavlja(la) skupno premoženje zapustnice in dediča A. S., in je tako zapustničin mož z navedeno pogodbo o dosmrtnem preživljanju razpolagal tudi z ženinim deležem na nepremičnini, a z njenim védenjem, je pravica pritožnice, ki zatrjuje, da v zapuščino spada solastninska pravica 1/2 spornega stanovanja, dediča A. S. in V. Š. pa temu ugovarjata, manj verjetna. Izpodbijani sklep je tako v delu, kolikor se nanaša na nepremičnino, pravilen, pritožba pa neutemeljena. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep v delu, ki se nanaša na napotitev pritožnice na pravdo zaradi ugotovitve, da polovični delež na sporni nepremičnini sodi v zapuščino (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD). Če pa so med dediči morebiti sporna tudi dejstva in ne le to, zaradi česar je prišlo do napotitve na pravdo, ni nobene ovire, da jih stranka ne bi smela zajeti v svoji tožbi, saj na vsebino napotitvenega sklepa ni vezana (3).

10V zvezi z odločitvijo o napotitvi pritožnice na pravdo glede denarnih sredstev na računih, vpisanih na zapustničinega moža, pa pritožba utemeljeno opozarja, da bi moralo sodišče pred izdajo napotitvenega sklepa predhodno opraviti poizvedbe o obstoju bančnih računov in višini denarnih zneskov na njih na dan zapustničine smrti. Tega sodišče kljub opozorilu pritožnice tekom zapuščinskega postopka ni storilo. Ni raziskalo dedičevih računov in stanja na odločilen dan (123. člen ZD). Ker izpodbijani sklep nima odločilnih razlogov glede računov dediča in znanem stanju na njih na dan zapustničine smrti, ima sklep pomanjkljivosti, zaradi česar ga ni mogoče preizkusiti. Podana je kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ki se uporablja na podlagi 163. člena ZD), ki je terjala razveljavitev izpodbijanega sklepa v delu, ki zadeva denarna sredstva, ter v tem obsegu vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZPP). Zapuščinsko sodišče naj v nadaljevanju najprej pozove dediča, da sporoči podatke o svojih računih in kakšno je bilo stanje na dan zapustničine smrti, v nasprotnem primeru pa naj v zvezi s tem opravi predlagane poizvedbe. Šele potem, ko bo jasno, ali so bili tedaj kakšni denarni zneski na določenih dedičevih računih, bo lahko stranko, katere pravico šteje za manj verjetno, s sklepom napotilo na pravdo.

11Odločitev o stroških odgovora na pritožbo temelji na določilu 4. odst. 165. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD.

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Glej sklep VSL I Cp 245/2010, I Cp 1087/2012, I Cp 3848/2009, I Cp 2781/2009, III Cp 1132/2009, II Cp 3540/2010 in druge odločbe.

(2) Glej odločbe VS RS II Ips 38/2004, II Ips 871/2009, VSL II Cp 3486/2011, II Cp 3462/2011.

(3) Iz petega odstavka 213. člena Zakona o dedovanju celo izhaja, da lahko stranka, če napotitve na pravdo ni bilo, pa bi morala biti, o zadevnem zahtevku sproži pravdo. Mora pa v primeru, če je tožba vložena z zahtevkom na širše pravno varstvo, kot izhaja iz napotitvenega sklepa, pravdni sodnik pri ugotovitveni tožbi posebej preveriti obstoj pravnega interesa za tisti del, ki presega vsebino napotitvenega sklepa.