VSL sodba I Cp 404/2014

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da glasi:

„Tožena stranka je dolžna tožeči stranki izročiti na njenem naslovu vrtno garnituro, štiri zarubljene stole, eno mizo in en trosed s štirimi blazinami, v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

V presežku - za plačilo 500,00 EUR namesto v prvem odstavku navedenih stvari in za plačilo 500,00 EUR odškodnine, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 8. 2011 naprej ter za plačilo pravdnih stroškov s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi – se tožbeni zahtevek zavrne.“

II. Tožena stranka mora v roku 15 dni po prejemu te sodbe tožeči stranki povrniti pritožbene stroške v višini 126,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki teko od prvega dne po izteku paricijskega roka do plačila.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za izročitev zarubljenih stvari ali plačilo 500,00 EUR in za plačilo odškodnine za nematerialno škodo v višini 500,00 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 8. 2011. O pravdnih stroških ni odločalo.

2Zoper sodbo vlaga pritožbo tožeča stranka. Izpodbija jo zaradi bistvenih določb pravdnega postopka in napačne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku in plačilom dosedanjih in pritožbenih stroškov. Obrazložitev v točki 11 sodbe je nelogična in nesklepčna. Sodišče najprej navaja, da je tožnica kot tretja v izvršilnem postopku v razmerju do države, nato da bi lahko svojo škodo uveljavljala zoper upnika. Neutemeljene in pravno zmotne so navedbe v točki 18, češ da ima tožeča stranka ugovor tretjega, ki naj bi se ga poslužila šele po opravljenem rubežu. Dokler ji niso bile stvari nezakonito zarubljene, ni imela pravnega interesa za ugovor po 64. členu ZIZ, ker ji ni bilo nič zarubljeno. Sodišče je prezrlo predhodno aktivnost tožeče stranke. Neutemeljene in protispisne so ugotovitve o nerelevantnosti dolžnikovega prebivališča. Tožnica je predhodno toženca podrobno obvestila, da dolžnik na njenem naslovu nima nobenih svojih predmetov. Zato bi moral toženec o stanju na naslovu tožeče stranke obvestiti upnika in sodišče, pa ni, pač pa je nezakonito opravil rubež. Ker je bilo v izvršilnem postopku njenemu ugovoru ugodeno ter rubež na stvari, ki so predmet postopka ustavljen, bi morala tožena stranka zarubljene premičnine vrniti, če jih ima še v posesti in hrambi. To izhaja iz sklepa o izvršbi. Stroški hrambe so izvršilni stroški in bremenijo upnika. Sodišče je prezrlo, da je tožena stranka opravila rubež nezakonito in v nasprotju z odredbo sodišča (tožnice ni bilo doma, v prostore je nasilno vstopila, brez polnoletnih prič in v času, ko je bil sam doma le mladoletni otrok tožeče stranke). Ker je bila tožena stranka že več kot deset mesecev prej obveščena, da dolžnik tam nima več stalnega bivališča, ni imela pooblastila za vstop v prostore tožeče stranke niti za rubež njenih stvari. Na poziv za izročitev stvari se pred pravdo ni odzvala. Tožnici ostane le ta postopek. V izvršilnem postopku je izključno zaradi nezakonitega ravnanja tožene stranke utrpela škodo in odvzem predmetov, zato ji mora tožena stranka škodo povrniti.

3Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Tožeča stranka v tem postopku od toženca kot izvršitelja zahteva vračilo zarubljenih ji premičnin ali plačilo njihove vrednosti ter plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi posega v njeno čast in dobro ime ter kršitve ustavnih pravic do nedotakljivosti stanovanja. Trdila in dokazovala je, da je v izvršilnem postopku Ig 1519/2003, ki je tekel zoper njenega razvezanega moža, dne 24. 8. 2011 opravil rubež nezakonito na njenem naslovu (nasilni vstop v njene prostore brez njene navzočnosti in navzočnosti dveh polnoletnih oseb, ob prisotnosti njenega mladoletnega otroka), zarubila njene in ne dolžnikove premičnine (kar je bilo pravnomočno ugotovljeno v izvršilnem postopku s sklepom Ig 1519/2003 z dne 12. 6. 2012), čeprav je bil o tem, da dolžnik na tem naslovu ne biva več in da tam nima nobenih premičnih stvari, z njene in dolžnikove strani predhodno obveščen. Ker ji kljub pravnomočnemu in izvršljivemu sklepu izvršilnega sodišča in njenemu predpravdnem pozivu noče vrniti nezakonito zarubljenih predmetov, zahteva njihovo vračilo ali plačilo njihove denarne vrednosti v tej pravdi. Poleg tega uveljavlja še 500,00 EUR odškodnine za duševne bolečine zaradi kršitve nedotakljivosti stanovanja. Toženec se je branil z ugovorom pasivne legitimacije, zanikal nepravilnosti pri vodenju rubeža ter opravičeval nadaljnje zadrževanje zarubljenih predmetov s plačilom stroškov hrambe, ki naj jih poravna tožnica pred prevzemom premičnin pri njem.

6Sodišče je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo: vrnitveni zahtevek zaradi zgrešene pasivne legitimacije (češ da je tožnica v razmerju z državo ali z upnikom izvršilnega postopka in ne z izvršiteljem), odškodnino za plačilo nematerialne škode pa zaradi nesklepčnosti. Glede odškodninske odgovornosti je ugotovilo še, da v toženčevem opravljanju rubeža ni bilo protipravnosti.

7Izvršitelj neposredno odgovarja za vso škodo, ki nastane pri opravljanju dejanj izvršbe in zavarovanja zaradi njegovega ravnanja ali opustitve dolžnosti, ki jih ima v zakonu, podzakonskih aktih in odredbah sodišča (289. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ). Ta določba predstavlja posebno podlago za neposredno odškodninsko odgovornost izvršitelja tudi v odnosu do tožnice s položajem tretje osebe v izvršilnem postopku zoper (drugega) dolžnika. Naziranje sodišča o zgrešeni pasivni legitimaciji (ko naj bi bila tožnica v razmerju do države ali upnika) je zgrešeno.

8Izvršitelj mora pri opravljanju neposrednih dejanj izvršbe ravnati s skrbnostjo dobrega strokovnjaka (prvi odstavek 288. člena ZIZ). Torej je pri presoji pravilnosti njegovega ravnanja treba upoštevati pravni standard strokovne skrbnosti, ki od njega zahteva, da pri izpolnjevanju obveznosti ravna z večjo stopnjo skrbnosti – to je po pravilih stroke in običajih (drugi odstavek 6. člena OZ). Pri rubežu sme praviloma zarubiti stvari, ki jih ima v posesti dolžnik (osmi odstavek 83. člena ZIZ), predvsem stvari, glede katerih ni pripomb o obstoju kakšne pravice, ki bi preprečevala izvršbo, in stvari, ki se dajo najlažje unovčiti. Če pa so glede stvari pripombe, na primer, da dolžnik zatrjuje, da stvari, ki so pri njem, niso njegove ali če druge osebe zatrjujejo na teh stvareh pravice ali če so taki zahtevki teh oseb na zunaj vidni, se stvari rubijo le izjemoma (ob pogojih iz prvega odstavka 80. člena pravilnika). Rubež stvari, glede katerih so pripombe o obstoju kakšne pravice, ki preprečujejo izvršbo, predstavlja izjemno situacijo, ki od izvršitelja terja, da stori vse potrebno, da prepreči nastanek škode, ki bi nastala s prodajo stvari, ki ni dolžnikova, in tretjemu omogoči, da svoje pravice (učinkovito) zavaruje v izvršilnem postopku.

9Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je tožnica pred rubežem toženca obvestila, da dolžnik ne biva več na njenem naslovu in da tam tudi nima več nobenih svojih premičnin. Iz nadaljnjih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da se je o tem pred rubežem izjavil tudi sam dolžnik (ugotovitve pod točko 17 sodbe). Ob takih dejanskih ugotovitvah je zmotna presoja o pravilnosti izvršiteljevega ravnanja, ko sodišče pri njem ni našlo protipravnosti. Opravil ga je v nasprotju s 83. in 84. členom ZIZ ter 39. členom Pravilnika o opravljanju službe izvršitelja (Ur. l. RS, št. 18/2003 in spremembe). Slednji mu izrecno nalaga, da mora pri opravljanju izvršilnih dejanj spoštovati dostojanstvo tožnika, članov njegovega gospodinjstva in drugih oseb ter jim ne sme povzročati nepotrebne škode in stroškov. Najmanj kar je, bi moral ob podanih ugovorih tožnice in dolžnika samega o njih obvestiti sodišče in upnika ter zahtevati dodatna navodila za rubež premičnin na naslovu tožeče stranke (četrti odstavek 39. člena Pravilnika). Ker tega ni storil, ni ravnal kot dober strokovnjak. Njegovo ravnanje – odvzem predmetov tožnici na njenem domu – pa je tožnici povzročilo škodo, za katero ji tožena stranka neposredno odškodninsko odgovarja po prvem odstavku 289. člena ZIZ.

10Vrnitveni zahtevek tožnice za vračilo nepravilno zarubljenih premičnin ima oporo v prvem odstavku 164. člena OZ o vzpostavitvi prejšnjega stanja. Odgovorna oseba je namreč dolžna vzpostaviti stanje, ki je bilo, preden je škoda nastala. V obravnavanem primeru to pomeni, da mora tožena stranka tožnici vrniti zarubljene stvari tam, kjer jih je odvzela – na njenem domu. Naziranje sodišča, da jih mora prevzeti tožnica pri toženi stranki, nima podlage v zakonu. Neutemeljeno je tudi toženčevo pogojevanje izročitve s plačilom stroškov hrambe. Slednji so nastali zaradi nedopustnega ravnanja tožene stranke in ne tožnice, zato jih v nobenem primeru toženec ne more prevaliti na tožečo stranko, ampak jih kvečjemu lahko uveljavlja kot del izvršilnih stroškov v izvršilnem postopku, kot pravilno opozarja tožeča stranka.

11Po ugotovitvah sodišča in po podatkih spisa so vtoževane premičnine tožničina last, kar je bilo ugotovljeno v izvršilnem postopku v okviru odločanja o njenem ugovoru tretje po prvem odstavku 65. člena ZIZ. Tako se izkaže, da je treba tožbenemu zahtevku za vrnitev spornih stvari ugoditi tudi na podlagi prvega odstavka 92. člena SPZ. Po njem namreč lahko lastnik od vsakogar zahteva vrnitev individualno določene stvari.

12Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo pravno odločilna dejstva v tej zadevi, vendar pri odločanju napačno uporabilo materialno pravo o odškodninski odgovornosti izvršitelja in njegovi dolžnosti o vrnitvi nezakonito odvzetih premičnin tožeči stranki. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP v tem delu sodbo spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku za izročitev stvari ugodilo. Ob ugotovljenem dejstvu, da je premoženjsko škodo mogoče odpraviti z vzpostavitvijo prejšnjega stanja, odločanje o povrnitvi premoženjske škode (500,00 EUR namesto vrnitve premičnin) na podlagi tretjega odstavka 164. člena OZ ni potrebno in je v tem delu tudi pritožbeno sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo.

13Pravilno je zavrnjen tudi zahtevek za plačilo nepremoženjske škode. Na nesklepčnost tožbe v tem delu je opozarjala že tožena stranka, a tožeča stranka kljub temu ni dopolnila tožbenih navedb z navedbo pravno relevantnih dejstev. Iz dejstev, navedenih v tožbi in nadaljnjih, pa ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine za nematerialno škodo zaradi duševnih bolečin zaradi razžalitve dobrega imen in časti in posega v osebnostne pravice tožeče stranke. Denarno odškodnino za tovrstno škodo je po prvem odstavku 179. člena OZ sicer mogoče določiti, vendar le, če stopnja bolečin in njihovo trajanje to opravičujejo. V tožbi razen golih navedb, da je tožnica trpela duševne bolečine zaradi kršitve nedotakljivosti stanovanja in se čutila globoko ponižano in razžaljeno, ni bilo potrebnih pravnorelevantnih navedb ne o intenzivnosti ne o trajanju tako zatrjevanih duševnih bolečin (o škodi tožnice), pa tudi ne konkretiziranih navedb kako so se kazale, vplivale na tožnico oziroma kako jih je doživljala. Zgolj prepis zakonske norme brez opredelitve in konkretiziranja pravno odločilnih okoliščin o škodi, ne predstavlja zadovoljive podlage za ugotavljanje, ali jo je tožnica tudi utrpela in če zanjo utemeljeno zahteva odškodnino in v kakšnem znesku. S pravilnimi razlogi so zavrnjene tudi njene trditve o škodi, ki naj bi jo trpel njen mladoletni sin. Navedeno škodo bi lahko uveljavljal kvečjemu on sam, ne pa tožnica kot posredna oškodovanka.

14Na prvi stopnji sodišče ni odločalo o pravdnih stroških. Nobena stranka jih do konca glavne obravnave ni priglasila. Tožeča stranka tega ni storila niti v pisnih vlogah, zlasti v tisti, s katero se je odpovedala glavni obravnavi (redna št. 10). Predlog za povračilo stroškov postopka na prvi stopnji, ki je brez opravičila podan šele v pritožbi, je prepozen in glede na tretji odstavek 163. člena ZPP tudi neutemeljen. Zato ga je pritožbeno sodišče zavrnilo.

15O pritožbenih stroških je odločilo na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena istega zakona. Ker je pritožnica s pritožbo uspela približno do polovice svojega zahtevka, ji mora tožena stranka povrniti sorazmerni del pritožbenih stroškov. Odmerjeni so po stroškovniku na list. št. 154. Obsegajo odvetniške stroške, odmerjene po Zakonu o odvetniški tarifi ter sodno takso za pritožbo. Skupno znašajo 251,90 EUR, od česar mora tožena stranka plačati polovico, to je 126,00 EUR. V primeru zamude bo dolgovala tudi zakonske zamudne obresti od izteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila (313. člen ZPP v zvezi s 378. členom OZ).