289. člen ZIZ

Res je o ustavitvi postopka odločilo sodišče, vendar pa je bila to posledica dejstva, da je toženec razpisal javno dražbo in da je ta dražba dejansko bila druga dražba, pri čemer iz zapisnika sporne javne dražbe ne izhaja, da bi bila ta prekinjena. To pa pomeni, da je bil pravno upošteven vzrok za ustavitev postopka in vračilo premičnin dolžniku ravnanje izvršitelja.

Predmet presoje v predmetni zadevi je bila škoda, ki je nastala tožniku kot dolžniku zaradi ravnanj oziroma opustitev izvršitelja pri vodenju izvršbe na premičnine. Zatrjevana odškodninska odgovornost toženca (izvršitelja) glede vrste stvari ni podana. Glede na to, da je objekt izgledal nenaseljen, da tožnik tudi ni zahteval izvzetja zarubljenih stvari iz izvršbe in da je celo sam ponudil toplotno črpalko, se pri izvršitelju upravičeno ni vzpostavil dvom, da gre za svari, ki bi bile lahko izvzete iz izvršbe, zato jih je utemeljeno rubil in tudi prodal na javni dražbi.

Razumevanje razmerja med pravico upnika do izbire izvršitelja in zakonskim pooblastilom predsednika zbornice, da določi prevzemnika po izvršitelju, ki je nehal opravljati svoje delo, mora upoštevati namen postavitve (začasnega) prevzemnika v celotnem sistemu določitve izvršitelja v izvršilnem postopku. Z določitvijo prevzemnika po predsedniku zbornice se sicer zasleduje kontinuirano opravljanje izvršbe, vendar ima navedena določitev vedno začasen in subsidiaren pomen. Odločitev predsednika zbornice nima prednosti pred upnikovo pravico do izbire izvršitelja. Enako kot je na upnikovo izbiro vezano sodišče, mora tudi zbornica upoštevati upnikovo voljo, ko začasno določa prevzemnega izvršitelja. Učinkovanje odločbe zbornice, nima močnejšega učinka od sklepa sodišča, tako tudi ne more pomeniti temelja za priznanje stroškov z njo določenega izvršitelja prevzemnika.

Tožnica je upravičena do nakazila celotne kupnine za na borzi prodane delnice in ne le do zneska, zmanjšanega za stroške posredniške provizije. Ker si je toženec brez pravne podlage zadržal del kupnine, je prekršil svojo profesionalno skrbnost, zato tožnici odgovarja za nastalo škodo oziroma zmanjšanje njenega premoženja. Zoper toženca je bil začet postopek osebnega stečaja. Z navedenim dnem je prišlo do prekinitve postopka. Ker pa je bil stečajni postopek začet po tem, ko je toženec vložil pritožbo in je že potekel tudi rok za toženčev odgovor na tožničino pritožbo, je sodišče druge stopnje ob upoštevanju drugega odstavka 207. člena ZPP po seji senata izdalo odločbo, saj s tem niso v ničemer ogrožena procesna upravičenja strank.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali Republika Slovenija na podlagi 26. člena URS odškodninsko odgovarja za škodo, ki jo povzroči izvršitelj upniku v izvršilnem postopku s svojim protipravnim ravnanjem (ker ni preverila sklenjenega zavarovanja izvršitelja, ker ni zahtevala od izvršitelja ustreznega zavarovanja poklicne odgovornosti in ker ga ni razrešila, ker ni imel sklenjenega ustreznega zavarovanja).

26. člen URS je temeljna pravna podlaga odškodninske odgovornosti države zaradi škode, ki jo oškodovancu v zvezi z opravljanjem službe oz. druge dejavnosti s protipravnim ravnanjem povzroči državni organ. Da bi bila država neposredno odškodninsko odgovorna (v razmerju do oškodovanca) tudi za protipravna ravnanja nosilcev javnih pooblastil (ali organov lokalne skupnosti) ta ustavna določba ne predpisuje (po oceni pritožbenega sodišča niti ob uporabi ekstenzivne razlage), prav tako pa te pravne podlage ni najti v obstoječi zakonski ureditvi.

V postopkih urejanja razmerij med staršema in mladoletnim otrokom je na prvem mestu korist otroka. Vendar pa otrokova želja in otrokova korist nista sopomenki. Kakšna je otrokova korist, je pravni pojem, ki ga je treba v vsakem primeru posebej napolniti z vsebino, ob upoštevanju vseh okoliščin konkretnega primera. Ne zajema le koristi osebe do dopolnjenega osemnajstega leta starosti (kratkoročna korist), temveč tudi korist, ki se bo pokazala v odrasli dobi (dolgoročna korist). Treba si je prizadevati za zdrav in celosten razvoj otroka, to je razvoj v samostojno odraslo osebo. Če ima tehtne razloge, lahko sodišče odloči drugače, kot si želi otrok. Eden takih razlogov je ugotovitev, da otrokova volja ni svobodna, ker je zmanipuliran. V postopku izvršbe za izročitev otroka ni več mogoče presojati, ali je odločitev, da se otroka dodeli v varstvo in vzgojo določenemu staršu, v njegovo največjo korist, in ne ugotavlja se (več), ali otrok dejansko hoče živeti pri roditelju, h kateremu je bil dodeljen. Vzrok za nastanek zatrjevane škode niso bila ravnanja ali opustitve sodišč, CSD, policije in javnih zdravstvenih zavodov, temveč ravnanja in opustitve tožničinih staršev. <

Izvršitelj neposredno odgovarja za vso škodo, ki nastane pri opravljanju dejanj izvršbe in zavarovanja zaradi njegovega ravnanja (opustitve dolžnosti). Izvršiteljevo ravnanje v izvršilnem postopku, ki je tekel zoper tožničinega bivšega moža, je bilo protipravno. O ugovoru tožnice, da dolžnik ne biva več na njenem naslovu in da tam tudi nima več nobenih svojih premičnin, o čemer se je izjavil tudi sam dolžnik, bi moral izvršitelj obvestiti izvršilno sodišče ter zahtevati dodatna navodila in torej rubeža premičnin na njenem domu ne bi smel opraviti. Tožnica je zatrjevala le, da je trpela duševne bolečine zaradi kršitve nedotakljivosti stanovanja in se čutila globoko ponižano in razžaljeno, ne da bi podala pravnorelevantne navedbe o intenzivnosti in trajanju duševnih bolečin (o škodi tožnice), in tudi ne konkretiziranih navedb, kako so se kazale, vplivale na tožnico oziroma kako jih je doživljala. Tožba je torej v delu, kjer zahteva povrnitev nepremoženjske škode, nesklepčna.

Ob upoštevanju jezikovne in teleološke metode razlage je s plačilom izvršitelju obveznost izpolnjena.

Ni pravilna odločitev sodišča druge stopnje, da za škodo, ki nastane upniku zaradi prepočasnega in neučinkovitega opravljanja dejanj izvršbe, izvršitelj ne more odškodninsko odgovarjati na podlagi 289. člena ZIZ. Ta določba predstavlja posebno podlago za neposredno odškodninsko odgovornost izvršitelja in hitro ter učinkovito opravljanje dejanj izvršbe je ena od temeljnih dolžnosti izvršitelja, ki izhaja že iz 11. člena ZIZ. Pri ugotavljanju potrebne skrbnosti ravnanja je pri izvršitelju treba upoštevati pravni standard strokovne skrbnosti, ki od izvršitelja zahteva, da pri izpolnjevanju obveznosti iz svoje poklicne dejavnosti ravna z večjo stopnjo skrbnosti, torej po pravilih stroke in običajih (drugi odstavek 6. člena Obligacijskega zakonika). Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je klub številnim urgencam upnika od rubeža do prodaje vozila poteklo tri leta in pol, je pravilna odločitev tega sodišča, da je postopek trajal nedopustno dolgo in da izvršitelj zaradi tega, ker tožnik ni soglašal z njegovim obračunom stroškov in je zahteval, naj o obračunu odloči sodišče, nikakor ne bi smel odložiti nadaljnjih izvršilnih dejanj.

Pravna podlaga za odškodninsko odgovornost izvršitelja je v 289. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju, po kateri je izvršitelj odgovoren za vso škodo, ki nastane pri opravljanju dejanj izvršbe in zavarovanja zaradi njegovega ravnanja ali opustitve dolžnosti, ki jih ima po zakonu, podzakonskih aktih in odredbah sodišča (seveda v zvezi s splošnimi predpisi o odškodninski odgovornosti). Kot rečeno, je bilo izvršilno dejanje pomoč upniku v zvezi z obveznostjo dolžnika nekaj storiti, z odredbo sodišča je bilo izvršitelju naloženo le, da pridobi geometra in gradbene izvajalce. Odgovarja torej lahko le za tisto ravnanje, ki mu je bilo naloženo in ki ga je tudi opravil.

Zakonodajalec je merilo izvršiteljevega ravnanja določil že v ZIZ, ki je v zvezi z opravljanjem službe izvršitelja predpisal, da mora izvršitelj pri opravljanju neposrednih dejanj izvršbe in zavarovanja delati učinkovito in ravnati s skrbnostjo dobrega strokovnjaka (drugi odstavek 286. tedaj veljavnega člena ZIZ), sicer odgovarja za škodo, ki nastane pri opravljanju teh dejanj (prvi odstavek 288. tedaj veljavnega člena ZIZ). Pravni standard strokovne (profesionalne) skrbnosti od izvršitelja zahteva, da pri izpolnjevanju obveznosti iz svoje poklicne dejavnosti ravna z večjo stopnjo skrbnosti, po pravilih stroke in običajih.

Kadar mora sodišče po 4. odst. 82. čl. ZIZ ustaviti izvršbo, niso izpolnjeni pogoji imenovanje izvršitelja.

Ugovor, da dolžnik sklepa o izvršbi ni prejel, je ugovor zoper samo dopustnost izvršbe (prim. 55. čl. ZIZ). Ta ugovor bi dolžnik moral uveljavljati z drugim pravnim sredstvom, in sicer z ugovorom zoper sklep o izvršbi (prim. 2. odst. 9. čl. ZIZ), medtem ko je v pritožbi zoper sklep o določitvi izvršitelja možno izpodbijati samo pravilnost odločitve sodišča prve stopnje o imenovanju določene osebe za izvršitelja.

Ker je Z.Z. edini izvršitelj s sedežem na območju Okrajnega sodišča v X, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko ga je imenovalo za izvršitelja v vseh izvršilnih zadevah, ki se pred navedenim sodiščem vodijo zoper dolžnika. Iz izvršbe niso izvzeta vsa osnovna sredstva dolžnika, temveč samo tista, katerih rubež bi dolžniku povsem onemogočil opravljanje dejavnosti, ne pa morda samo zmanjšal obseg le-te. Ugovor, da naj bi izvršitelj rubil predmete, ki niso bili v posesti dolžnika, mora vložiti tretji, kateremu naj bi bile zarubljene njegove stvari, in ne dolžnik.

Sklep o rubežu terjatve je nerazumljiv, ker terjatev, ki naj bi se zarubila, sploh ni določena (temelj, višina, zapadlost itd.), tako da odločitve sodišča prve stopnje o rubežu terjatve niti ni mogoče preizkusiti. Za začetek opravljanja dejanj izvršbe po izvršitelju ni potrebno, da bi bil sklep o imenovanju izvršitelja pravnomočen. Dolžnik v pritožbi zatrjuje različna šikaniranja, grožnje in neprimerno ravnanje z dolžnikom s strani izvršitelja, kar bi sicer lahko bili utemeljeni razlogi, ki bi preprečevali določitev izvršitelja v smislu 3. odst. 289. čl. ZIZ, vendar so vse te navedbe popolnoma nedokazane, deloma pa so trditve o zlorabi pooblastil in kršitvah Pravilnika tudi nekonkretizirane. V postopku po 52. čl. ZIZ se odloča samo o nepravilnostih, ki jih je izvršitelj storil pri opravljanju izvršbe, torej v zvezi z realnimi dejanji izvršitelja (napr. rubež, cenitev, prodaja). Vročanje pisanj in pregled spisov ni opravljanje izvršbe, v teh procesnih dejanjih pa praviloma izvršitelj sploh ne sodeluje, zato te zatrjevane kršitve niso predmet odločanja o zahtevi za odpravo nepravilnosti iz 52. čl. ZIZ.

Zgolj na podlagi dolžnikove pritožbene trditve, da je "zoper izvršitelja predlagal kazenski pregon, zaradi kaznivih dejanj v prejšnjih izvršilnih zadevah", ni moč oceniti, ali obstajajo razlogi, ki preprečujejo, da sodišče v konkretni zadevi za izvršitelja določi Z.Z.

Dolžnik za pritožbo zoper določitev predujma nima pravnega interesa, ker sklep v tem delu zanj ni neugoden. V tej točki je sodišče prve stopnje naložilo predujem upniku in ne dolžniku.

Zgolj na podlagi dolžnikove pritožbene trditve, da je izvršitelj z upnikom v dobrem poslovnem razmerju, ni moč oceniti, ali obstajajo razlogi, ki preprečujejo, da sodišče v konkretni zadevi za izvršitelja določi M. H. iz K....

Preden sodišče določi izvršitelja, mora izpeljati postopek po 31.členu ZIZ, sicer odredba o predložitvi premoženja nima nobenega pomena.