84. člen ZIZ

Prepoved odtujitve in obremenitve vozila se skladno z določbami ZIZ ne zaznamuje v uradni evidenci motornih vozil pri upravni enoti, temveč v registru, ki ga upravlja Agencija Republike Slovenije za javnopravne evidence in storitve (1. točka prvega odstavka 273. člena v zvezi s tretjim odstavkom 81. člena ZIZ). Prenosnik lastninske pravice mora tudi v primeru simbolične izročitve pridobitelju omogočiti, da začne izvrševati dejansko oblast nad stvarjo. Zgolj pregled podatkov v evidenci registriranih motornih vozil (ne glede na naravo evidence) navedenega ne more omogočiti. Premoženjska škoda sama po sebi še ne pomeni težko nadomestljive škode, ki bi upravičevala izdajo začasne odredbe. Za premoženjsko škodo je namreč mogoče dobiti denarno nadomestilo (odškodnino). Tožnik bi moral zato navesti in dokazati konkretne okoliščine, zaradi katerih bo škoda, ki grozi, pomenila breme, ki bo pozneje težko nadomestljivo.

Iz navedenega razloga je zakonodajalec določil, da mora upnik, ko dolžnik nima prebivališča v Republiki Sloveniji, natančno opredeliti dolžnikove premičnine (tretji odstavek 40. člena ZIZ), kar vsebuje natančen opis premičnine in določen kraj, kjer se ta nahaja, pa tudi navedbo okoliščin, iz katerih je mogoče sklepati, da gre za dolžnikovo stvar in ne stvar koga tretjega. V primeru rubeža na dolžnikovem naslovu je utemeljeno pričakovanje, da so stvari dolžnikove, medtem ko na drugem kraju navedeno sklepanje ni utemeljeno.

Za razliko od drugih sredstev izvršbe, ko sodišče z vpogledom v elektronsko dosegljive evidence ugotovi, ali obstajajo viri za predlagana sredstva, in v primeru, da ti ne obstajajo, ne dovoli izvršbe, lahko sodišče pri premičninski izvršbi, ko ta glasi na nedoločene predmete oziroma na vse premičnine, ki se nahajajo na v sklepu o izvršbi navedenem naslovu dolžnika ali kjer koli drugje, šele na podlagi oprave procesnega dejanja izvršitelja in njegove neposredne zaznave, da dolžnik nima predmetov, ki so lahko predmet izvršbe, ugotovi neobstoj vira za izvršbo na to sredstvo in razlog za nenadaljevanje ter ustavitev premičninske izvršbe.

Drugi odstavek 84. člena ZIZ glede obsega rubeža določa, da se zarubijo predvsem stvari, glede katerih ni pripomb o obstoju kakšne pravice, ki bi preprečevala izvršbo, in stvari, ki se dajo najlaže vnovčiti. Pri tem je treba upoštevati tudi izjave navzočih strank in drugih oseb. Tudi 76. člen Pravilnika o opravljanju službe izvršitelja, dodatno predpisuje, da se rubež takih stvari opravi samo, če ni mogoče zarubiti dovolj drugih stvari enake vrste, ki bi zadoščale za poplačilo upnika. Sodišče prve stopnje je s tem, ko ni presojalo okoliščin opravljenega rubeža, izhajajočih iz rubežnega in cenilnega zapisnika, nepopolno ugotovilo dejansko stanje, zaradi česar je v nadaljevanju eventualno zmotno uporabilo materialno pravo.

Po seznanitvi s tem, da je sodišče zavrnilo tožničin ugovor, torej ni bilo več razloga, da bi ti tožničini ugovori zaustavili delo izvršitelja. To bi lahko pomenilo le kasnejše obvestilo sodišča, ki bi temeljilo na predlogu za odlog izvršbe. A zanesljiva je ugotovitev, da je sodišče toženca pozvalo k temu, da z dejanji počaka, že po opravljeni prodaji.

Vsebinska obravnava tretjega o poteku izvršbe ni dopustna, prav tako niso podani razlogi zaradi katerih bi bili določeni predmeti izvzeti iz izvršbe po določbi 6. točke prvega odstavka 79. člena ZIZ, ker naj bi šlo za priznanja tretjega. Sodišče mora namreč najprej ugotoviti, čigav je predmet izvršbe in šele nato lahko v posledičnem ponovnem postopku o opravi izvršbe ugotavlja, ali gre za oprostitve, omejitve ali izvzetja iz izvršbe.

Rubi se praviloma stvari, ki jih ima dolžnik v posesti, predvsem stvari, glede katerih ni pripomb o obstoju kakšne pravice, ki bi preprečevala izvršbo. Izvršitelj opravlja rubež stvari ne glede na ugovore, da se z rubežem kršijo katerekoli pravice drugih oseb na tej stvari, vendar se rubež takih stvari opravi izjemoma, če ni mogoče zarubiti dovolj drugih stvari enake vrste, ki bi zadoščale za poplačilo upnika. Izvršitelj je odgovoren za vso škodo, ki nastane pri opravljanju dejanj izvršbe in zavarovanja zaradi njegovega ravnanja ali opustitve dolžnosti, ki jih ima po zakonu, podzakonskih aktih in odredbah sodišča. Določba, po kateri kupec pridobi stvar prosto vseh bremen in postane lastnik stvari tudi v primeru, ko dolžnik ni njen lastnik, varuje učinkovitost izvršbe tako, da potencialnega kupca obvaruje pred zahtevki iz pravnih napak. Navedene določbe pa ne izključujejo odškodninske odgovornosti upnika za škodo, če v izvršilnem postopku ob prodaji stvari tretjega zlorabi svoje procesne pravice. Ker je nedopustno vsako ravnanje, s katerim se utegne drugemu povzročiti škoda, pritožnik ne more uspeti s sklicevanjem na specialnost določb ZIZ in Pravilnika o izključni odgovorn

odškodninska odgovornost sodnega izvršitelja

Vlog, ki ne morejo vplivati na končni izid postopka, nasprotniku ni treba vročiti. Tretji ima pravico, da verjetno izkaže, da ima na predmetu izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo, vendar pa je to možno šele takrat, ko je ta predmet individualiziran, torej praviloma takrat, ko se izvršba že opravlja, saj je praviloma s sklepom o izvršbi izvršba dovoljena na neopredeljene dolžnikove premičnine in ne na točno določene premičnine, pa čeprav so lokalizirane z naslovom stanovanja.

Izvršitelj neposredno odgovarja za vso škodo, ki nastane pri opravljanju dejanj izvršbe in zavarovanja zaradi njegovega ravnanja (opustitve dolžnosti). Izvršiteljevo ravnanje v izvršilnem postopku, ki je tekel zoper tožničinega bivšega moža, je bilo protipravno. O ugovoru tožnice, da dolžnik ne biva več na njenem naslovu in da tam tudi nima več nobenih svojih premičnin, o čemer se je izjavil tudi sam dolžnik, bi moral izvršitelj obvestiti izvršilno sodišče ter zahtevati dodatna navodila in torej rubeža premičnin na njenem domu ne bi smel opraviti. Tožnica je zatrjevala le, da je trpela duševne bolečine zaradi kršitve nedotakljivosti stanovanja in se čutila globoko ponižano in razžaljeno, ne da bi podala pravnorelevantne navedbe o intenzivnosti in trajanju duševnih bolečin (o škodi tožnice), in tudi ne konkretiziranih navedb, kako so se kazale, vplivale na tožnico oziroma kako jih je doživljala. Tožba je torej v delu, kjer zahteva povrnitev nepremoženjske škode, nesklepčna.

Upnik ob vložitvi predloga za nadaljevanje izvršbe z novim sredstvom oz. predmetom ni dolžan izkazati, da z že dovoljenimi sredstvi oz. predmeti izvršbe ne bo mogel biti poplačan.

Res je sicer, da predmet izvršbe pred opravo rubeža še ni popolnoma individualiziran. Vendar je trditev tretjega, da so vse premične stvari na naslovu, na katerem je dolžnik (sicer) prijavljen, njegove, dovolj določna oziroma vsaj določljiva, da je te predmete mogoče individualizirati. Gre za nedoločen, toda določljiv skupek stvari z navedbo, kje se nahajajo (tako tudi sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 513/2001). Tretji v obravnavani zadevi določno uveljavlja lastništvo na vseh premičninah na naslovu bivanja dolžnika, ne pa tudi na morebitnih drugih dolžnikovih premičninah, za izvršbo na slednje ni nobene ovire.

Upnik bi lahko, ko je bil obveščen o tem, da naj bi bil lastnik zarubljenega vozila tretji, umaknil predlog za izvršbo v tem delu. Ker tega ni storil, je bil tretji dolžan zavarovati svojo pravico na zarubljenem predmetu in podati ugovor tretjega in predlog za odlog, saj ni mogel čakati na to, da bo upnik delno utesnil izvršilni predlog. Do umika izvršilnega predloga je prišlo šele kasneje, s tem pa je upnik onemogočil vsebinsko odločanje o ugovoru tretjega. Zato je bilo potrebno za dokončno presojo (ne)utemeljenosti povzročenih stroškov upoštevati vse okoliščine konkretnega primera, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, in časovno sosledje procesnih aktov.

Zakonodajalec je merilo izvršiteljevega ravnanja določil že v ZIZ, ki je v zvezi z opravljanjem službe izvršitelja predpisal, da mora izvršitelj pri opravljanju neposrednih dejanj izvršbe in zavarovanja delati učinkovito in ravnati s skrbnostjo dobrega strokovnjaka (drugi odstavek 286. tedaj veljavnega člena ZIZ), sicer odgovarja za škodo, ki nastane pri opravljanju teh dejanj (prvi odstavek 288. tedaj veljavnega člena ZIZ). Pravni standard strokovne (profesionalne) skrbnosti od izvršitelja zahteva, da pri izpolnjevanju obveznosti iz svoje poklicne dejavnosti ravna z večjo stopnjo skrbnosti, po pravilih stroke in običajih.

Tretji ima res pravico, da verjetno izkaže da ima na predmetu izvršbe pravico, vendar je to možno šele takrat, ko se izvršba že opravlja, če je izvršba s sklepom o izvršbi dovoljena na nedoločene premičnine. Premičnine niso individualizirane, res pa so lokalizirane z naslovom stanovanja.

Ker je Z.Z. edini izvršitelj s sedežem na območju Okrajnega sodišča v X, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko ga je imenovalo za izvršitelja v vseh izvršilnih zadevah, ki se pred navedenim sodiščem vodijo zoper dolžnika. Iz izvršbe niso izvzeta vsa osnovna sredstva dolžnika, temveč samo tista, katerih rubež bi dolžniku povsem onemogočil opravljanje dejavnosti, ne pa morda samo zmanjšal obseg le-te. Ugovor, da naj bi izvršitelj rubil predmete, ki niso bili v posesti dolžnika, mora vložiti tretji, kateremu naj bi bile zarubljene njegove stvari, in ne dolžnik.

Sklep o rubežu terjatve je nerazumljiv, ker terjatev, ki naj bi se zarubila, sploh ni določena (temelj, višina, zapadlost itd.), tako da odločitve sodišča prve stopnje o rubežu terjatve niti ni mogoče preizkusiti. Za začetek opravljanja dejanj izvršbe po izvršitelju ni potrebno, da bi bil sklep o imenovanju izvršitelja pravnomočen. Dolžnik v pritožbi zatrjuje različna šikaniranja, grožnje in neprimerno ravnanje z dolžnikom s strani izvršitelja, kar bi sicer lahko bili utemeljeni razlogi, ki bi preprečevali določitev izvršitelja v smislu 3. odst. 289. čl. ZIZ, vendar so vse te navedbe popolnoma nedokazane, deloma pa so trditve o zlorabi pooblastil in kršitvah Pravilnika tudi nekonkretizirane. V postopku po 52. čl. ZIZ se odloča samo o nepravilnostih, ki jih je izvršitelj storil pri opravljanju izvršbe, torej v zvezi z realnimi dejanji izvršitelja (napr. rubež, cenitev, prodaja). Vročanje pisanj in pregled spisov ni opravljanje izvršbe, v teh procesnih dejanjih pa praviloma izvršitelj sploh ne sodeluje, zato te zatrjevane kršitve niso predmet odločanja o zahtevi za odpravo nepravilnosti iz 52. čl. ZIZ.

Rubež dnevnega izkupička v gostinskem lokalu dolžnika kot samostojnega podjetnika predstavlja izvršilno sredstvo izvršbe na premičnine po 77. in sledečih členih ZIZ. Dnevni izkupiček oz. blagajniški inkaso namreč predstavlja gotovino, gotovina pa je premičnina, zato za rubež dnevnega inkasa veljajo omejitve oziroma oprostitve izvršbe po 5. tč. 1. odst. 79. čl. ZIZ v zvezi s 102. čl. ZIZ.

Upniku v primeru premičninske izvršbe ni potrebno natančneje označiti, katere premične stvari naj se zarubijo (2. odst. 40. čl. ZIZ), kar je ugodnost za upnika. Upniku je bilo znano, kateri predmet je bil zarubljen, saj je bil obveščen o obeh dražbah, katerih bi se lahko udeležil in bi v primeru neuspešnosti smel in moral predlagati nove predmete premičninske izvršbe (3. odst. 34. čl. ZIZ). Ker tega ni storil, se je molče strinjal, da se izvršba opravlja samo z zarubljenim predmetom - avtomobilom, z (neuspešno) prodajo katerega je bila izvršba konzumirana.

Pri izdaji sklepa o ustavitvi izvršbe je sodišče spregledalo, da je upnik z vlogo z dne 29.9.1999 opravičil svojo odsotnost zaradi neodložljivih obveznosti v službi dne 5.10.1999, ko naj bi potekal rubež. O tem odločilnem dejstvu ima sklep pomanjkljivosti, zaradi katerih ga ni mogoče preizkusiti.