VSM sklep I Cp 878/2009

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v obsodilnem delu glede glavnice v znesku 3.000,00 (tri tisoč 00/100) EUR, za zakonske zamudne obresti od zneska 2,995.500,00 SIT za čas od 24.05.2003 do 31.12.2006 ter od zneska 12.500,00 EUR za čas od 01.01.2007 do 17.12.2008 in v odločitvi o povrnitvi pravdnih stroškov, razveljavi ter se mu zadeva v tem obsegu vrne v novo sojenje.

Odločitev o povrnitvi pritožbenih stroškov se pridrži za končno odločbo.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožnici odškodnino za novo nepremoženjsko škodo v višini 12.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 2,995.500,00 SIT za obdobje od 24.05.2003 do 31.12.2006 ter od zneska 12.500,00 EUR za čas od 01.01.2007 do plačila, vse na transakcijski račun tožnikovega pooblaščenca. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je še, da je dolžna tožena stranka tožniku povrniti pravdne stroške v znesku 2.102,04 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od tedaj dalje do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Proti obsodilnemu delu take sodbe, vendar le za znesek glavnice v višini 3.000,00 EUR, od tega iz naslova odškodnine za telesne bolečine v višini 2.500,00 EUR, iz naslova odškodnine za strah pa 500,00 EUR, ter za zamudne obresti od celotne prisojene glavnice za čas od 24.05.2003 do 17.12.2008, se je tožena stranka pravočasno pritožila. Uveljavlja vse tri pritožbene razloge vsebovane v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP. Poudarja, da je tožnica v predmetni zadevi zahtevala le odškodnino za novo nastalo škodo, ki ob sklenitvi sodne poravnave z dne 28.03.2001 ni bila pričakovana. Vsi trije izvedenci medicinske stroke, ki so sodelovali v tem postopku pa so ugotovili, da je stanje kakršno je danes, bilo pričakovano že v letu 2001. Natančno ni bilo mogoče le predvideti, kdaj se bo toliko poslabšalo, da bo potrebna zamenjava kolka. V nadaljevanju pritožba graja prisojo višine odškodnine za telesne bolečine in za strah ter meni, da je za telesne bolečine previsoko odmerjena za znesek 2.500,00 EUR, za strah pa za znesek 500,00 EUR. Odločitev o teku zamudnih obresti pa je povsem neobrazložena in je zato ni mogoče preizkusiti. Predlaga spremembo izpodbijanega dela prvostopenjske sodbe tako, da se odškodnino zniža na znesek 9.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.12.2008, v presežku pa tožbeni zahtevek zavrne in tožeči stranki naloži, povrnitev vseh stroškov toženi stranki, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožnica se v odgovoru na pritožbo zavzema za njeno zavrnitev in za potrditev izpodbijanega dela prvostopenjske sodbe.

Pritožba je utemeljena.

S tožbo, ki jo je tožnica vložila dne 02.09.2003, obravnavano v predmetni pravdi je uveljavljala odškodnino za novo nepremoženjsko škodo z navedbo, da je ta posledica poškodb, ki jih je utrpela v prometni nesreči dne 26.08.1997. Zaradi posledic poškodb, ki jih je utrpela v tej prometni nesreči je pri Okrožnem sodišču v Slovenj Gradcu vložila tožbo, s katero je zahtevala odškodnino za nepremoženjsko škodo. Na podlagi izvedenskega mnenja, ki ga je izdelal izvedenec medicinske stroke iz področja travmatologije dr. Ivan Ocepek (priloge spisa pod A6) je s toženko dne 28.03.2001 pri sodišču, ki je vodilo pravdni postopek, pod opr. št. P 33/2000 sklenila sodno poravnavo, s katero se ji je slednja zavezala plačati enkratno odškodnino za vse vtoževane zahtevke, iz škodnega dogodka, v višini tedanjih 6,500.000,00 SIT s pripadki. Nova škoda, ki se po njenih navedbah kaže v poslabšanju stanja v predelu levega kolka in hrbtenice in jo uveljavlja s tožbo v tej pravdi, pa se je pri njej pričela pojavljati „zadnji dve leti“ pred vložitvijo te tožbe, kakor izhaja iz tožbenih navedb, ki se sklicujejo na predpravdno izvedensko mnenje izvedenke medicinske stroke Marjane Jonko Bojnec, dr. med., izdelano dne 11.03.2003 (priloge spisa pod A 21).

Iz podatkov obravnavanega pravdnega spisa še izhaja, da je bila tožnica med tekom tega pravdnega postopka dne 21.05.2004 operirana, pri čemer so ji odstranili 2 vijaka iz stegnenice ter ji implantirali totalno kolčno endoprotezo (umetni kolk) – povzeto po izvedenskem mnenju v pravdi sodelujočega izvedenca medicinske stroke Slavka Krambergerja dr. med. (list. št. 67).

Najprej je pritrditi pritožbi, da je izpodbijana sodba obremenjena s kršitvijo določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj nima prav nikakršnih razlogov o prisoji stranskega zahtevka, ki se nanaša na tek zamudnih obresti od prisojene glavnice. Tako kršitev določb pravdnega postopka pa je drugostopenjsko sodišče ugotovilo ob pregledu izpodbijanega dela zadeve po drugem odstavku 350. člena ZPP, v zvezi s prisojo na pritožbeni stopnji še spornega dela odškodnine, saj izpodbijana sodba, o temelju uveljavljanega tožbenega zahtevka, ki predstavlja izključno novo nepremoženjsko škodo, nima prav nikakršnih razlogov in to ne v dejanskem in ne v materialnopravnem smislu.

Glede na čas uveljavljanja nove nepremoženjske škode, ki sega še v obdobje veljavnosti Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR in se nadaljuje v obdobje Obligacijskega zakonika – OZ, je treba kot materialnopravno podlago za presojo utemeljenosti uveljavljanega tožbenega zahtevka po njegovem temelju, uporabiti tako določbe 203. člena ZOR, kot člena 182 OZ, ki pa so po svoji vsebini identične. Pri tem je treba izhajati iz samega koncepta prisoje odškodnine za nepremoženjsko škodo, pri čemer se za odškodninski zahtevek glede posamičnih zakonitih podlag oziroma isto obliko škode ( npr. za telesne bolečine, za strah, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti itd.) uveljavi le en denarni zahtevek. Utemeljenost pretekle škode se presoja po kriterijih iz 199. člena do 202. člena ZOR, oziroma sedaj po določbah 179 do 181 OZ, odškodnino za morebitno nadaljnjo škodo (seveda v enotnem znesku s preteklo škodo, posledice njenega obstoja se kažejo le v odmeri višine odškodnine za tako postavko) pa sodišče presoja ob pogojih iz 203. člena ZOR oziroma sedaj po določbah člena 182 OZ. Odločilen čas za presojo, katera je pretekla in katera je bodoča škoda, je dan izdaje sodne odločbe sodišča prve stopnje. Iz take materialne podlage bi moralo sodišče prve stopnje izhajati tudi v konkretni zadevi, ko tožnica vtožuje odškodnino za novo škodo.

Za presojo ali tožnica upravičeno zahteva s predmetno tožbo odškodnino za novo nepremoženjsko škodo, bi moralo sodišče prve stopnje odgovoriti na vprašanje ali gre za škodo, ki je po normalnem teku stvari ne bi bilo mogoče predvideti iz njenega zdravstvenega stanja ob sklenitvi sodne poravnave pred Okrožnim sodiščem v Slovenj Gradcu v zadevi opr. št. P 33/2000 z dne 28.03.2000 kot bodočo škodo. Pri tem je bilo dokazno breme o obstoju pogojev za presojo take škode, na strani tožnice. Ona bi morala dokazati, da v času izdaje sodne poravnave, ni bilo mogoče niti predvideti, da se bo njeno zdravstveno stanje, zaradi posledic poškodb iz prometne nesreče v letu 1997, znatno poslabšalo in, da do takega poslabšanja zdravstvenega stanja, ob normalnem teku stvari sploh ne bi smelo priti.

Pri obravnavanju tožbenih zahtevkov s katerimi se uveljavlja odškodnina za novo nastalo škodo je namreč treba razlikovati med bodočo škodo in novo škodo. Za bodočo škodo je ob odločanju o odškodnini (npr. v konkretnem primeru ob izdaji sodne poravnave) gotovo, da bo trajala tudi v bodočnosti. Bistvo nove škode pa je v njeni nepredvidljivosti v času odločanja o odškodnini.

Iz izpostavljenih vidikov sodišče prve stopnje tožničinega tožbenega zahtevka sploh ni presojalo. Tako izpodbijana sodba nima nikakršnih razlogov o tem, da je tožničin tožbeni zahtevek utemeljen, ker bi naj po izvedbi vseh predlaganih dokazov (seveda tudi o kakšni dokazni oceni takih dokazov v izpodbijani sodbi ni nikakršnega govora), na podlagi spredaj izpostavljenih kriterijev zanesljivo ugotovilo, da gre za novo škodo.

Zaradi ugotovljene pomanjkljivosti izpodbijanega dela prvostopenjske sodbe ni mogoče preizkusiti. Ker gre za postopkovno napako, ki postavlja pod vprašaj sam temelj še spornega dela tožbenega zahtevka, je drugostopenjsko sodišče ni moglo samo odpraviti in je zato izpodbijani del prvostopenjske sodbe razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek člena 354 ZPP).

V novem sojenju se bo sodišče prve stopnje izognilo ugotovljeni postopkovni kršitvi, če bo o temelju še spornega dela tožbenega zahtevka odločalo ob uporabi zgoraj navedenih materialnopravnih izhodišč. Pri tem bo izhajalo le iz pravočasnih dejanskih navedb pravdnih strank v spisu in zanje pravočasno predlaganih dokazov. Pozorno bo moralo biti tudi na navedbe pritožbe, ki dejansko opozarjajo na to, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo vseh tistih dejstev, ki bi jih za ugotovitev obstoja nove škode, moralo. Svojo odločitev o teku zamudnih obresti, konkretno, zakaj jih je prisodilo že od 24.05.2003, bo moralo prav tako določno obrazložiti, pri čemer ne bo smela izostati materialnopravna podlaga za sprejeto odločitev.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka ima podlago v tretjem odstavku 165. člena ZPP. V novem sojenju bo tako moralo sodišče prve stopnje znova odločiti o vseh stroških tega pravdnega postopka, saj bo šele s končno odločbo znan dejanski uspeh pravdnih strank v predmetni pravdi. Prav od tega kriterija, ki ga vsebujejo določbe 154. člena ZPP, je namreč odvisna pravilna odločitev o pravdnih stroških.