VSM Sodba in sklep II Kp 39553/2010

I. Pritožba zagovornice obdolženega I.H. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.
II. Obdolženi I.H. je dolžan plačati sodno takso kot stroške pritožbenega postopka.

1.Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega I.H. in obdolženega D.S. spoznalo za kriva storitve kaznivega dejanja krive izpovedbe po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 284. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in obdolženemu I.H. izreklo kazen štiri mesece zapora; na podlagi 57. in 58. člena KZ-1 je obdolženemu D.S. izreklo pogojno obsodbo z določeno kaznijo treh mesecev zapora in preizkusno dobo enega leta. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolžencema naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka in sicer stroške pričnin nerazdelno v višini 15,00 EUR ter sodno takso.

2.Proti taki sodbi se je pritožila zagovornica obdolženega I.H. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zmotne ugotovitve dejanskega stanja s predlogom pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo zaradi očitnih kršitev ZKP razveljavi in zadevo vrne v ponovno obravnavo sodišču prve stopnje, saj obdolžencu ni dokazano, da je krivo pričal v kazenskem postopku, ki je tekel zoper njegovega sina na Okrajnem Sodišču oziroma da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženega I.H. zaradi pomanjkanja dokazov oprosti.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Po stališču pritožbe zagovornice obdolženega I.H. je sodišče prve stopnje kršilo določbe kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je izrek sodbe v nasprotju z obrazložitvijo oziroma v nasprotju z dejstvi, ki so navedeni v listinskih dokazih in sicer priloženi pravnomočni sodbi Okrajnega sodišča K 34/2009 z dne 27. 8. 2009. V izreku izpodbijane sodbe je res navedeno, „... zaradi kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ ...“ v obrazložitvi sodbe pa, da je E.H. bil spoznan za krivega, da je storil poskus kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ v zvezi s 22. členom KZ, slednje pa izhaja tudi iz podatkov spisa in sicer priloženega spisa K 24/2009 zoper obdolženega E.H.,. vendar pa je po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka le v primeru, ko se nasprotja nanašajo na odločilna dejstva, v pritožbi navajano nasprotje pa se na odločilna dejstva ne nanaša. Obdolžencu I. H. se očita, da je kot priča krivo izpovedal v kazenskem postopku, pri čemer pa ni odločilno za kakšno kaznivo dejanje je kazenski postopek tekel ali za kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ ali za poskus kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 271. člena KZ v zvezi s členom 22 KZ. Nasprotje med izrekom in obrazložitvijo se torej ne nanaša na odločilno dejstvo in se tako uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP pokaže kot povsem neutemeljena.

5.Sodišče prve stopnje pa tudi dejanskega stanja ni ugotovilo zmotno. Vsa odločilna dejstva so bila na prvi stopnji pravilno in popolno ugotovljena, zbrano dokazno gradivo je bilo pravilno ocenjeno, sodišče prve stopnje pa je v svoji sodbi tudi sprejemljivo obrazložilo zakaj šteje, da je obdolženemu I.H. očitano mu kaznivo dejanje dokazano. Pritožbeno sodišče zato v celoti sprejema in povzema dejanske in pravne zaključke prvostopne sodbe kot pravilne v zvezi s pritožbenimi izvajanji zagovornice obdolženega I.H. pa še dodaja:

6.Bistvo pritožbe je v graji dokazne ocene, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje in s katero ne soglaša. Prepričati skuša, da je prvostopna sodba postala pravnomočna, ker sin obdolženca I.H., E.H. ni imel denarja za odvetnika, da bi se zoper sodbo Okrajnega sodišča IK 34/2009 pritožil. Nadalje pritožba izpostavi, da so bili dne 26. 8. 2007 v avtomobilu trije ter graja zavrnitev dokaznih predlogov.

7.S takšnimi pritožbenimi navedbami pa ni mogoče soglašati. Dejstvo je, da je sodba Okrajnega sodišča K 34/2009 pravnomočna in so zato pritožbena izvajanja zagovornice obdolženca zakaj se obdolženi E.H. zoper sodbo ni pritožil povsem brez teže. Iz navedenega spisa izhaja, da je obdolženi I.H. zaslišan na glavni obravnavi dne 9. 7. 2009 zatrjeval, da je dne 26. 8. 2007, ko se je zgodila prometna nesreča vozil on. S sodbo Okrajnega sodišča z dne 27. 8. 2009, ki je postala pravnomočna istega dne pa se je ugotovilo je bil E.H. spoznan za krivega, da je storil poskus kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ v zvezi z 22. členom KZ s tem, da je dne 3. 9. 2007 vložil pri zavarovalnici A.S. d.d. prijavo o poškodbi vozila, v kateri je navedel, da je osebni avtomobil reg. št. CE..., ko se je zgodila prometna nesreča v L., dne 26. 8. 2007 vozil I.H., čeprav je vedel, da ga ni, saj je osebni avtomobil vozil sam, ter je tako poskušal zapeljati delavce, zaposlene pri navedeni zavarovalnici, da bi mu na škodo zavarovalnice izplačali 948,42 EUR zavarovalne premije. Ob takih ugotovitvah se pritožbene navedbe, ko si zagovornica obdolženca I.H. prizadeva prepričati, da je vozil avtomobil I.H. in ne E.H. pokažejo kot povsem neutemeljene. Res je, da bi se obdolženi I.H. lahko odpovedal pričanju v zadevi K 34/2009 vendar se ni, ampak je preden je bil zaslišan kot priča opozorjen v smislu 236. člena ZKP izjavil, da bo pričal. Kljub danemu pravnemu pouku, da mora govoriti resnico, pa se je odločil, da bo v kazenskem postopku krivo izpovedal z namenom, da s krivim pričanjem pomaga E.H., ki je poskušal dobiti od zavarovalnice povrnjeno odškodnino za nastalo škodo na avtomobilu. Da je obdolženi I.H. krivo izpovedal izhaja poleg zapisnika o glavni obravnavi pred Okrajnim sodiščem v v kazenski zadevi K 34/2009 , in pravnomočne sodbe Okrajnega sodišča K 34/2009 z dne 27. 8. 2009 tudi iz izpovedbe zaslišane priče v obravnavanem kazenskem postopku in sicer M.Š. ter prebranih izpovedb prič in prebranega mnenja izvedenca dr. A.N. ter poročila o preiskavi las iz priloženega spisa K 34/2009. Prvostopno sodišče v izpovedbo priče M.Š. ni dvomilo, saj jo potrjuje tudi listinska dokumentacija in album fotografij.

8.V zvezi morebitnih dodatnih poškodb na vetrobranskem steklu pa je povedati, da le-te niso odločilne za obravnavano zadevo ob dejstvu, da je vetrobransko steklo ob prometni nesreči bilo poškodovano, če pa je pozneje prišlo do dodatnih poškodb vetrobranskega stekla pri premikanju vozila pa ni bistveno.

9.Prvostopno sodišče je tudi utemeljeno zavrnilo po obrambi zagovornice obdolženega I.H. predlagane dokaze in sicer po pritegnitvi izvedenca prometne stroke in predlog za primerjalno analizo las in zato v obrazložitvi sodbe navedlo tehtne in sprejemljive dokaze s katerimi soglaša tudi pritožbeno sodišče. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča izvedba predlaganih dokazov ne bi pripeljala do drugačnih dejanskih ugotovitev in pravnih zaključkov, kot jih je že sprejelo sodišče prve stopnje.

10.Glede na zgoraj navedeno se pokaže, da v pritožbi uveljavljani pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja ni podan.

11.Ob uveljavljanju pravkar navedenega pritožbenega razloga je pritožbeno sodišče preizkusilo prvostopno sodbo tudi v njeni odločbi o kazenski sankciji (člen 386 ZKP). Pri tem je ugotovilo, da ni nobenih utemeljenih razlogov za spremembo te odločbe v korist obdolžencu. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno in ustrezno ugotovilo vse tiste okoliščine, ki vplivajo na vrsto in višino kazenske sankcije, to je zlasti težo in družbeno nevarnost obravnavanega kaznivega dejanja, okoliščino, v katerih je bilo storjeno in tudi osebnost obdolženca ter mu izreklo primerno visoko prostostno kazen.

12.Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP) je o pritožbi zagovornice obdolženega I.H. upravičeno odločilo tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe.

13.Izrek o stroških pritožbenega postopka – plačilu sodne takse temelji na določbi prvega odstavka 95. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP.