VSM sodba in sklep I Cp 2002/2006

I. Pritožbama tožeče in tožene stranke se delno ugodi, napadena sodba se v delu, ki se nanaša na nepremoženjsko škodo v izpodbijanem zavrnilnem delu v znesku 850.000,00 SIT, sedaj 3.546,99 EUR in izpodbijanem obsodilnem delu v znesku 3.300.000,00 SIT, sedaj 13.770,66 EUR ter v stroškovni odločitvi razveljavi in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
II. Ob nadaljnji delni ugoditvi pritožbi tožene stranke se izpodbijana sodba v delu, ki se nanaša na premoženjsko škodo v znesku 6.631,12 EUR (prej 1,589.081,00 SIT), samo glede višine zamudnih obresti od navedene glavnice spremeni tako, da v tem delu sedaj glasi:
"...z zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe, to je od do v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od do plačila pa z vsakokratnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi..."
III.V preostalem delu, glede premoženjske škode, se pritožbi tožene in tožeče stranke zoper sodbo zavrneta in se v nerazveljavljenem in nespremenjenem obsegu potrdita izpodbijani obsodilni (1.589.081,00 SIT, sedaj 6.631,12 EUR, iz naslova izgubljenega zaslužka) in izpodbijani zavrnilni del (210.919,00 SIT, sedaj 880,15 EUR, iz naslova izgubljenega zaslužka in 900.000,00 SIT, sedaj 3.755,63 EUR, iz naslova obogatitve države) sodbe sodišča prve stopnje.
IV. Odločitev o pritožbenih stroških obeh pravdnih strank se pridrži za končno odločbo.

Z uvodoma navedeno sodbo je prvostopenjsko sodišče razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 4.889.081,00 SIT (sedaj 20.401,77 EUR) odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, z zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje, to je od do v višini predpisane obrestne mere zmanjšane za temeljno obrestno mero, od dalje pa z vsakokratnimi zakonskimi obrestmi dalje do plačila ter ji povrniti pravdne stroške v višini 444.853,29 SIT (sedaj 1.856,34 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila. V presežku do vtoževanega zneska 6.850.000,00 SIT (sedaj 28.584,54 EUR) je tožbeni zahtevek zavrnilo. Kot razlog takšne odločitev je pojasnilo, da je nastala tožniku škoda zaradi neupravičenega odvzema prostosti, ko je bil na podlagi sodbe v zvezi s sodbo v letu obsojen na kazen 18 mesecev strogega zapora, ki ga je prestajal prvih šest mesecev v zaporu v Zagrebu in eno leto na Golem otoku, v postopku obnove tega kazenskega postopka, pa je bil s sklepom opr. št. z dne kazenski postopek zoper njega kot obdolženca pravnomočno ustavljen. Tožniku je bil s sklepom o popravi krivic opr. štev. z dne priznan: status bivšega političnega zapornika, pravica do odškodnine za čas odvzema prostosti od do (v trajanju 18 mesecev) in dvojno vštetje časa odvzema prostosti 18 mesecev v pokojninsko dobo. Tako naj bi bil po oceni sodišča prve stopnje v zadevi podan temelj za priznanje odškodnine na podlagi določil 538. člena Zakona o kazenskem postopku - ZKP, ki omogočajo uveljavljanje pravic do povrnitve škode zaradi neupravičene obsodbe, med drugim tudi tistemu, ki je bil spoznan za krivega, pozneje pa je bil v zvezi z izrednim pravnim sredstvom ta postopek pravnomočno ustavljen. Tožniku je sodišče nato prisodilo odškodnino za nepremoženjsko škodo za posledice neutemeljenega odvzema prostosti med prestajanjem kazni in po njem ter za poškodbo mezinca desne roke (za katero je zaključilo, da jo je tožnik utrpel pri delu na mizarskem stroju na Golem otoku, ko mu je odrezalo ta prst do drugega členka) kot enotno obliko škode na podlagi določila 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR v znesku 3,300.000,00 SIT (sedaj 13.770,66 EUR). Na temelju določil ZOR pa mu je prisodilo tudi odškodnino za premoženjsko škodo iz naslova izgube na zaslužku za čas prestajanja kazni za vsak mesec odvzema prostosti v neto znesku 88.282,27 SIT (sedaj 368,40 EUR), kolikor je znašal za mesec junij 2006 mesečni osebni dohodek nekvalificiranega delavca, kot je bil tožnik v času odvzema prostosti, kar za 18 mesecev skupaj znaša 1.589.081,00 SIT (sedaj 6.631,12 EUR). Za vtoževano obogatitev države pa tožniku ni prisodilo ničesar. Zoper navedeno sodbo sta se pravočasno pritožili obe pravdni stranki, iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Tožeča stranka se je po pooblaščencu pritožila zoper zavrnilni del izpodbijane sodbe. Grajala je višino dosojene odškodnine tako za premoženjsko kot nepremoženjsko škodo in se zavzemala za prisojo celotne zahtevane odškodnine. Sodišču druge stopnje je vsled navedenega predlagala razveljavitev izpodbijanega dela sodbe ter v tem obsegu vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je tudi stroške pritožbenega postopka. Tožena stranka se je, prav tako po pooblaščencu, pritožila zoper obsodilni del izpodbijane sodbe. Grajala je (kot že v postopku na prvi stopnji), da gre v predmetni zadevi za primer uveljavljanja odškodnine na podlagi Zakona o popravi krivic - ZPKri in Zakona o plačilu odškodnine žrtvam vojnega in povojnega nasilja - ZSPOZ, saj gre za škodo tožnika, ki temelji na statusu bivšega političnega zapornika, ne pa za odškodnino na temelju ZKP in ZOR, kot v razlogih izpodbijane sodbe navaja sodišče prve stopnje. Na podlagi ZPKri in ZSPOZ pa se odškodnina ne uveljavlja po sodni, pač pa po upravni poti, po kateri je bila tožniku pravica do odškodnine za neupravičen odvzem prostosti že priznana s sklepom vlade. Sodišču prve stopnje je zato očitala absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Nadalje je grajala, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje in v posledici tega tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Pri odmeri odškodnine namreč ni upoštevalo, da kazenski postopek glede kaznivega dejanja neupravičene uporabe motornega vozila po 254a. členu Kazenskega zakona KZ-59, katerega pogojno kazen je preklicalo in vštelo v kazen, ki jo je tožnik prestal v Vojaškem zaporu v Zagrebu in na Golem otoku, ni bil ustavljen, pač pa je bil ustavljen le kazenski postopek za kaznivo dejanje izmikanja vojaški dolžnosti po tretjem odst. 339. čl. KZ-59. Prav tako ni ugotavljalo, za koliko je bil tožnikov premoženjski položaj ugodnejši, kot bi bil sicer, ker mu je bila s sklepom vlade pokojninska doba za čas neupravičenega odvzema prostosti šteta dvojno, to razliko pa bi moralo upoštevati pri odmeri odškodnine za premoženjsko škodo. V zvezi z nepremoženjsko škodo zaradi poškodbe palca desne roke pa je grajala temelj zahtevka, saj po njenem mnenju tožnik ni dokazal, da se je poškodba zgodila prav na Golem otoku. Sodišču druge stopnje je zato predlagala, da naj napadeno sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglasila je tudi stroške pritožbenega postopka. Pravdni stranki odgovorov na pritožbi nista vložili. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanemu delu, oziroma v delu, v katerem stranki nista zmagali v sporu, ter v mejah pritožbenih razlogov, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Po tako opravljenem preizkusu je sodišče druge stopnje ugotovilo naslednje: Pritožbi sta delno utemeljeni. K točki I. izreka: Pritožbeni preizkus zadeve v obsegu prvostopne odločitve o odškodnini za nepremoženjsko škodo je pokazal sledeče: Pritožbeno sodišče po pregledu zadeve ugotavlja, da je sodišče prve stopnje storilo procesno kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj se o razlogih, ali glede odločitve o vtoževani nepremoženjski škodi obstaja sodna, ali upravna pristrojnost (kot je ves čas postopka grajala tožena stranka), sploh ni izreklo. Ker je to dejstvo za zadevo odločilno (v primeru pomanjkanja sodne pristojnosti mora sodišče namreč tožbo zavreči), je pritožbeno sodišče ugotovilo, da sodba v tem delu nima razlogov, zaradi česar je ni mogoče preizkusiti in je podana absolutna bistvena kršitev pravdnega postopka, ki ima vedno za posledico razveljavitev izpodbijane sodbe. Sicer pa glede te odločitve sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče po pregledu zadeve in sodne prakse ugotavlja, da bi bil pritožbeni očitek tožene stranke glede pomanjkanja sodne pristojnosti v delu, ki se nanaša na nepremoženjsko škodo, sicer utemeljen. V zadevi gre za primer, ko se uveljavlja odškodnina za nepremoženjsko škodo tožnika, ki temelji na statusu bivšega političnega zapornika, kar je v zadevi nesporno. Obliko določitve take odškodnine predpisuje specialni predpis: Zakon o popravi krivic - ZPKri (Uradni list RS, št. 59/96), katerega določila v drugem odstavku 5. člena predvidevajo zanjo sklenitev poravnave med upravičencem in Republiko Slovenijo, s tem, da njegov tretji odstavek določa, da se višina le-te določi v postopku za njeno uveljavljanje po zakonu, ki ureja sklad za poplačilo vojne odškodnine, to je po zakonu o skladu za poplačilo odškodnine žrtvam vojnega in povojnega nasilja - ZSPOZ (Uradni list RS, št. 18/2001). Slednji določa, da se ustanavlja sklad za poplačilo odškodnine žrtvam vojnega in povojnega nasilja za: negmotno škodo, vrste odškodnin (med drugim za telesno in duševno trpljenje), upravičence do odškodnine (med drugim tiste s statusom bivših političnih zapornikov po ZPKri), merila za oblikovanje višine odškodnine in postopek za uveljavitev pravice do odškodnine. Določila slednjega zakona predvidevajo tudi postopanje organa v zvezi z izdajo akta o odločitvi o upravičencih in njihovih pravicah po ZPKri tako, da ta organ pošlje tak akt po uradni dolžnosti slovenski odškodninski družbi, ki po merilih ZSPOZ izračuna višino odškodnine in o tem izda odločbo - kar je slovenska odškodninska družba v predmetnem primeru že storila, ko je tožniku priznala 630.000,00 SIT (sedaj 2.628,94 EUR) odškodnine. Tako za vtoževano odškodnino v obsegu nepremoženjske škode ne bi bilo sodne poti, kar pomeni, da bi bila izpodbijana sodba v tem obsegu tudi v nasprotju s 3. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Vendar pa pritožbeno sodišče izpodbijane sodbe v tem delu ni moglo razveljaviti in tožbe zavreči, saj je sodišče prve stopnje celotno zahtevano nepremoženjsko škodo (tako nepremoženjsko škodo zaradi neupravičene obsodbe med prestajanjem zaporne kazni in po prestani kazni kot nepremoženjsko škodo zaradi poškodbe mezinca desne roke) obravnavalo kot enotno obliko škode in je za obe vrsti škode prisodilo enotno odškodnino v znesku 3,300.000,00 SIT (sedaj 13.770,66 EUR). Sodišče druge stopnje sicer ugotavlja, da je o nepremoženjski škodi, ki je nastala v posledici poškodbe mezinca desne roke sodišče prve stopnje pravilno odločilo na temelju določil ZOR-a (200. čl. ZOR), saj ta vrsta odškodnine ni zajeta z ZPKri in ZSPOZ, pač pa s splošnimi pravili o odškodninski odgovornosti. Tudi temelj zahtevka je prvostopno sodišče pravilno ugotovilo, saj je (kljub pomanjkanju pisnih dokazov) nesrečo tožnikovega mezinca desne roke na Golem otoku pri delu na mizarskem stroju potrdila priča P.K., ki je v istem času kot tožnik prestajal kazen na Golem otoku in je prav tako delal v mizarski delavnici. Tožnik je iz naslova nepremoženjske škode, nastale v posledici poškodbe pri delu na mizarskem stroju sicer zahteval 1.450.000,00 SIT (sedaj 6.050,74 EUR) in sicer po posameznih postavkah 400.000,00 SIT (sedaj 1.669,17 EUR) za telesne bolečine, 300.000,00 SIT (sedaj 1.251,88 EUR) za strah in 750.000,00 SIT (sedaj 3.129,69 EUR) za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti), vendar pa sodišče prve stopnje nepremoženjske škode ni za vsako posamezno postavko posebej odmerilo, niti ni navedlo, kolikšen del od enotne odškodnine v znesku 3,300.000,00 SIT (sedaj 13.770,66 EUR) je priznalo na račun nepremoženjske škode zaradi neupravičenega odvzema prostosti in kolikšen del na račun nepremoženjske škode zaradi poškodbe mezinca desne roke. Sodišče druge stopnje tako izpodbijane sodbe tudi v delu, ki se nanaša na nepremoženjsko škodo zaradi poškodbe mezinca desne roke, ni moglo preizkusiti. V posledici navedenega je bilo o pritožbah obeh pravdnih strank glede nepremoženjske škode odločiti, kot to izhaja iz prvega odstavka izreka tega sklepa, po 14. točki drugega odstavka 354. člena ZPP. V novem postopku bo sodišče prve stopnje moralo znova odločilo o tožbenem zahtevku v obsegu vtoževane odškodnine za nepremoženjsko škodo (v višini 2.700.000,00 SIT, sedaj 11.266,90 EUR, za nepremoženjsko škodo zaradi neupravičenega odvzema prostosti in v višini 1.450.000,00 SIT, sedaj 6.050,74 EUR, za nepremoženjsko škodo zaradi poškodbe mezinca desne roke) brez ugotovljenih ali podobnih procesnih kršitev. K točki II. izreka: Pritožbeno sodišče je v okviru uradnega preizkusa materialnega prava ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pri odločitvi o teku zamudnih obresti od glavnice za prisojeno premoženjsko škodo zmotno odločilo, da zamudne obresti tečejo od 25.03.2002 (to je od dneva vložitve tožbe) dalje do (to je do izdaje sodbe sodišča prve stopnje) v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od dalje pa z vsakokratnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila. Svojo odločitev glede teka zamudnih obresti je obrazložilo s pojasnilom, da je v skladu z načelnim pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 26.6.2002, ki je določilo, da pripadajo oškodovancu zamudne obresti za nepremoženjsko škodo od uveljavitve Obligacijskega zakonika - OZ dalje, če zamuda ni nastala pozneje, in sicer v času veljavnosti Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri - ZPOMZO-A. Pritožbeno sodišče poudarja, da je sicer bistvenega pomena, da je Vrhovno sodišče RS dne sprejelo načelno pravno mnenje, s katerim je spremenilo do tedaj veljavno sodno prakso, po kateri so se zamudne obresti za nepremoženjsko škodo prisojale od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje, s katero je bila odškodnina odmerjena. S 01.01.2002 sta začela veljati OZ in ZPOMZO-A. Po prvem odstavku 378. člena OZ. (enako prvi odstavek 277.člena ZOR), dolguje dolžnik po nastanku zamude z izpolnitvijo denarne obveznosti, poleg glavnice še zamudne obresti. Na novo uveljavljena ureditev zamudnih obresti po ZPOMZO-A, pa je izrecno ločila prave zamudne in valorizacijske obresti, ter je omogočila, da so se od uveljavitve tega zakona dalje priznavale zamudne obresti od nastanka dolžnikove zamude, vendar samo kot čiste zamudne obresti brez valorizacijskih obresti po temeljni obrestni meri. Vendar pa pritožbeno sodišče poudarja, da je dne 28.6.2003 začel veljati ZPOMZO-1, ki več ne ureja temeljne obrestne mere, predpisal pa je obrestno mero zamudnih obresti v nominalni višini 17 odstotkov letno, ki ne vsebuje prikrite temeljne obrestne mere in s tem prikrite valorizacije. Ta obrestna mera je bila nato s sklepi Vlade o spremembah predpisane obrestne mere zamudnih obresti še trikrat spremenjena (dne 01.01.2004 na 15,5% letno, dne 01.01.2006 na 13,5 % letno in dne 01.06.2006 na 12,5 % letno), nazadnje pa je bila spremenjena z ZPOMZO-1A, ki je določil, da od 01.01.2007 (to je od uveljavitve evra kot uradne denarne valute v Republiki Sloveniji) ta znaša toliko, kot vodilna obrestna mera, ki jo uporablja Evropska centralna banka, povečana za 8 %. Materialno pravni zaključek sodišča prve stopnje, da zamudne obresti tečejo od vložitve tožbe do izdaje sodbe sodišča prve stopnje po predpisani obrestni meri, zmanjšani za temeljno obrestno mero, je tako zmoten, saj je ZPOMZO-1 dne 28.06.2003 temeljno obrestno mero ukinil. Sodišče druge stopnje je tako na podlagi 4. točke 358. člena ZPP spremenilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na tek zamudnih obresti, tako, da ob upoštevanju že obrazloženega od glavnice za premoženjsko škodo te sedaj tečejo od dneva vložitve tožbe do 27.06.2003 po predpisani obrestni meri, zmanjšani za temeljno obrestno mero, od 28.06.2003 dalje do plačila pa po vsakokratni predpisani obrestni meri. K točki III. izreka: Nadaljnji pritožbeni preizkus zadeve, to je v obsegu prvostopne odločitve o premoženjski škodi, pa pokaže: Zavrača se pritožbena graja tožene stranke, da tudi v obsegu vtoževane odškodnine za premoženjsko škodo ni sodne poti. Določilo 1. člena ZSPOZ namreč jasno določa, da se s tem zakonom določa način zagotavljanja sredstev za plačilo odškodnine žrtvam vojnega in povojnega nasilja (med drugim tudi osebam s statusom bivšega političnega zapornika po ZPKri) le za negmotno (to je nepremoženjsko) škodo, določilo 5. člena pa še posebej določa, katere vrste odškodnin se s tem zakonom priznavajo: odškodnina za telesno in duševno trpljenje in odškodnina za izgubo življenja bližnjega. Iz povedanega torej izhaja, da je za uveljavljanje odškodnine za premoženjsko škodo predvidena sodna pot in je prvostopno sodišče kot podlago svoji odločitvi za premoženjsko škodo pravilno uporabilo določila ZOR, saj je, kot že pojasnjeno, le za uveljavljanje odškodnine za negmotno (nepremoženjsko) škodo, ki temelji na statusu bivšega političnega zapornika, predvidena upravna pot. Tudi pritožbena graja tožeče stranke, da bi sodišče prve stopnje pri prisoji premoženjske škode za izgubljen zaslužek moralo upoštevati, da je priložnostno delal v in da je bil zato njegov zaslužek večji, kot zaslužek nekvalificiranega delavca v (kjer je bil pred odhodom na prestajanje neupravičenega zapora zaposlen), je neutemeljena. Tožnik namreč z ničemer ni dokazal, da je v delal že pred prestajanjem kazni v Zagrebu in na Golem otoku, niti ni izkazal, koliko naj bi zaradi takšnega priložnostnega dela dodatno zaslužil. V skladu s pravilom o dokaznem bremenu pa bi prav tožnik to moral izkazati. Stranke morajo navesti namreč vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke in predlagati dokaze, s katerimi ta dejstva dokazujejo (prvi odstavek 7. člena ZPP). Tožnik pa tega glede trditve, da je delal v Nemčiji tudi že pred odhodom na prestajanje zaporne kazni, ni storil. Pač pa je zaslišan kot stranka na glavni obravnavi dne povedal, da je bil pred odhodom na prestajanje zaporne kazni zaposlen v, da je po prestani kazni iskal službo v in da je ni dobil, pri čemer je imel občutek, da je ni dobil prav zaradi tega, ker je bil zapornik s prestajano zaporno kaznijo v KPD Goli otok. Izrecno je povedal: "da se je preživljal tako, da je delal v sosednji Avstriji kot sezonski delavec, dokler ni odšel na delo v ZR Nemčijo leta 1968 in to v mesecu juliju" (l. št. 76 spisa), iz česar pa izhaja, da je to bilo po vrnitvi z Golega otoka in ne že prej. Poleg tega pritožbeno sodišče še dodaja, da so pritožbena navajanja, da se je tožnik že pred odhodom na prestajanje zaporne kazni zaposloval v ZR Nemčiji, kjer je zaslužil bistveno več, neupoštevna in je tožnik z njimi prekludiran, saj predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto. Gre namreč za dejstva, ki jih tožnik v postopku na prvi stopnji ni zatrjeval, v skladu z določbo prvega odstavka 337. člena ZPP pa tudi ni dokazal, da tega brez svoje krivde ni mogel uveljavljati do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 286. člena tega zakona. Tudi pritožbenim navajanjem tožene stranke, da bi sodišče moralo upoštevati, za koliko je bil tožnik vsled dvojnega štetja pokojninske dobe obogaten, ne gre slediti. Tožena stranka bi namreč morala sama dokazati premoženjsko vrednost, za katero je tožnik bil obogaten, pa tega ni storila, niti ni v tej smeri predlagala nobenega dokaza. Sodišče pa izvaja le dokaze na predlog strank, ne pa po uradni dolžnosti - razen, kadar iz obravnave in dokazovanja izhaja, da so stranke imele namen razpolagati z zahtevki, s katerimi ne morejo razpolagati (7. člen ZPP). V konkretnem primeru pa za takšen primer ne gre. Zaradi tega sodišču prve stopnje v tej smeri ni mogoče očitati nepravilnosti. Sodišče druge stopnje je tako ugotovilo, da niti pritožba tožeče, niti pritožba tožene stranke v delu, ki se nanaša na premoženjsko škodo (razen v delu glede višine zakonskih zamudnih obresti) nista utemeljeni. Sodišče prve stopnje je povsem pravilno izračunalo izgubljeni zaslužek tožnika v času neupravičenega odvzema prostosti. Uporabe izračuna iz bruto plače za nekvalificiranega delavca v neto plačo pa nobena stranka ni grajala. Glede na takšen zaključek in ker tudi kršitev, upoštevnih po uradni dolžnosti, sodišče druge stopnje ni zasledilo, je v tem delu zavrnilo pritožbi tožeče in tožene stranke in v skladu s 353. členom ZPP v tem delu (razen v delu glede višine zakonskih zamudnih obresti) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. K točki IV. izreka: O stroških pritožbenega postopka je sodišče druge stopnje odločalo na podlagi četrtega odstavka 165. člena ZPP.