VSRS Sodba IV Ips 29/2012

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba razveljavi ter zadeva vrne Okrajnemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje.

A.

1Okrajno sodišče v Ljubljani je storilca P. T. s sodbo PR 3514/2008 z dne 2. 10. 2008 spoznalo za odgovornega storitve prekrška po petem odstavku 130. člena v zvezi z d) točko četrtega odstavka 130. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP-1). Izreklo mu je globo v višini 950 EUR in za prekršek, storjen z motornim vozilom kategorije B, stransko sankcijo 18 kazenskih točk s prenehanjem veljavnosti vozniškega dovoljenja za vse kategorije motornih vozil ter mu v plačilo naložilo stroške postopka.

2Vrhovna državna tožilka v zahtevi zatrjuje bistveno kršitev določb postopka o prekršku iz 3. točke prvega odstavka 155. člena Zakona o prekrških (v

nadaljevanju ZP-1) v zvezi s tretjo alinejo 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). Navaja, da je

Policijska postaja Ljubljana Center v

obdolžilni predlog iz neznanih razlogov, poleg naslova stalnega prebivališča v

S., kot naslov storilčevega začasnega bivališča navedla L. Sodišče je na naslov v L. dne 29. 7. 2008 poslalo vabilo za zaslišanje obdolženca, ki ga storilec ni prejel, saj na tem naslovu ni imel začasnega ali stalnega prebivališča. Sodišče je ocenilo, da je vabilo izkazano skladno z določbami 87. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in je dne 2. 10. 2008 izdalo

izpodbijano sodbo, zoper katero ni bila vložena pritožba in je postala pravnomočna. Na pravi naslov je bil storilcu poslan šele sklep o uklonilnem zaporu, na katerega je storilec odgovoril in pojasnil, da v L. že od dne 18. 10. 2006 ne prebiva več in priložil tudi potrdilo o prijavi začasnega prebivališča. Sklep sodišča, da je bilo storilcu vabilo izkazano skladno z zahtevami 87. člena ZUP, izhaja iz napačne predpostavke, saj storilec ni bil vabljen na naslov svojega bivališča. Sodišče je s tem kršilo tudi določbo 69. člena ZP-1, ki sodišču nalaga, da pred izdajo sodbe zasliši obdolženca o tistem, česar je obdolžen. Sodišče lahko izda sodbo brez njegovega zaslišanja šele, če pravilno vabljeni obdolženec ne pride k zaslišanju in zaostanka ne opraviči. Okrajno sodišče v Ljubljani je tudi izpodbijano sodbo vročalo na napačen naslov, zato je podana tudi kršitev 74. člena ZP-1 v zvezi s 25. členom Ustave.

3Zahteva za varstvo zakonitosti je bila na podlagi 171. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) vročena storilcu, ki se o zahtevi ni izjavil.

B.

4V rednem sodnem postopku se glede vročanja pisanj smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek (drugi odstavek 67. člena ZP-1). ZUP ureja postopek vročanja v VI. poglavju (83. do 98. člen ZUP). Po določbi prvega odstavka 87. člena se morajo odločbe, sklepi in drugi dokumenti, od katerih vročitve začne teči rok, vročiti osebno tistemu, kateremu so namenjeni. Osebna vročitev je obvezna tudi za vsa pisanja, katerih pravilna vročitev zagotavlja strankam v postopku pravico do sodelovanja (vabilo na narok, vabilo na ustno obravnavo). Za primere, ko se vročitev na način iz prvega odstavka 87. člena ZUP ne da opraviti, je način vročanja določen v tretjem odstavku 87. člena ZUP. V takem primeru pusti vročevalec v poštnem predalčniku, na vratih stanovanja, poslovnega prostora ali delavnice oziroma na drugem primernem mestu pisno sporočilo, v katerem navede, kje se dokument nahaja in da ga mora naslovnik prevzeti v 15 dneh. Takšna vročitev velja za opravljeno z dnem, ko naslovnik prevzame dokument (četrti odstavek 87. člena ZUP), če dokumenta ne prevzame v 15 dneh, pa velja vročitev za opravljeno z dnem preteka tega roka (tako imenovana fikcija vročitve). Takrat vročevalec (praviloma) tudi pusti dokument v hišnem oziroma izpostavljenem predalčniku naslovnika, ki mora biti s pisnim sporočilom iz tretjega odstavka 87. člena ZUP obveščen o posledicah takšnega vročanja. Kolikor naslovnik nima predalčnika ali je ta neuporaben, vročevalec vrne pošiljko pošiljatelju.

5Osebi, ki do vročitve ni sodelovala v postopku, se dokument (najprej) vroča, na naslov za vročanje (prvi odstavek 96. a člena ZUP), naveden v registru centralnega prebivalstva (Zakon o prijavi prebivališča, v nadaljevanju ZPPreb). Kolikor posameznik ne določi posebnega naslova za vročanje, se upoštevaje 17. a člen ZPPreb vzpostavlja fikcija naslova za vročanje. V tem primeru se kot naslov za vročanje šteje naslov stalnega prebivališča, če ima oseba prijavljeno le stalno prebivališče. Če pa ima poleg stalnega prebivališča prijavljeno tudi eno ali več začasnih prebivališč, mora ob prijavi stalnega oziroma začasnega prebivališča oziroma prijavi spremembe naslova stanovanja določiti, kateri od teh naslovov se šteje za naslov za vročanje. Če prijava začasnega prebivališča poteče, posameznik pa v roku iz prejšnjega člena ni obnovil prijave začasnega prebivališča, se za naslov za vročanje šteje naslov stalnega prebivališča. Pri posamezniku, ki je prijavil stalno ali začasno prebivališče oziroma spremembo naslova stanovanja pred uveljavitvijo ZPPreb-B (to je pred 20. 12. 2007), se za naslov za vročanje šteje naslov njegovega stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji, če tega nima, pa naslov veljavnega začasnega prebivališča, ki ga je prijavil nazadnje (25. člen ZPPreb-B).

6Policijska postaja Ljubljana Center je v obdolžilni predlog z dne 20. 6. 2008 (listovna številka 1 - 2 v spisu) navedla, da ima storilec stalno prebivališče na naslovu v S. in začasno prebivališče na naslovu v L. Iz podatkov spisa izhaja, da je Okrajno sodišče v Ljubljani vabilo na zaslišanje (skupaj z obdolžilnim predlogom) storilcu prekrška vročalo na naslov njegovega začasnega prebivališča, to je na naslov v L. Iz vročilnice, ki se nahaja na listovni številki 7 spisa, je razvidno, da na naslovu ni hišnega predalčnika, zato je bilo dne 2. 9. 2008 na vrata nalepljeno sporočilo o prispelem pismu. Ker storilec sodnega pisanja ni dvignil, je bilo dne 18. 9. 2008 vrnjeno sodišču. Sodišče je štelo, da je vabilo izkazano skladno s 87. členom ZUP (zapisnik o zaslišanju obdolženca z dne 26. 9. 2008, listovna številka 8 v spisu) ter je dne 2. 10. 2008 izdalo sodbo, s katero je storilca P. T. spoznalo za odgovornega obravnavanega prekrška. Pritožba ni bila vložena, zato je sodba dne 31. 10. 2008 postala pravnomočna.

7Vrhovno sodišče ugotavlja, da je v konkretni zadevi Okrajno sodišče v Ljubljani za naslov za vročanje nepravilno štelo naslov začasnega prebivališča storilca v L. Primarno se za naslov za vročanje šteje naslov stalnega prebivališča, enako velja tudi za posameznike, ki so stalno oziroma začasno prebivališče prijavili pred uveljavitvijo ZPPreb-B (25. člen ZPPreb-B). Upoštevaje navedeno bi sodišče vabilo na zaslišanje storilcu moralo vročiti na naslov njegovega stalnega prebivališča v S. Pritrditi je potrebno tudi stališču vrhovne državne tožilke, da storilec na naslovu v L. sploh ni imel prijavljenega začasnega ali stalnega prebivališča. Iz potrdila o prijavi začasnega prebivališča (priloga B1 spisa) namreč izhaja, da je storilec začasno prebivališče v L. prijavil za obdobje od 18. 10. 2005 do 18. 10. 2006, kar pomeni, da v času vročanja na naslovu začasnega prebivališča ni bil več prijavljen.

8Da morajo biti tudi v postopku o prekršku storilcu zagotovljena temeljna jamstva poštenega postopka, je Vrhovno sodišče presodilo že večkrat (sodbe IV Ips 58/2007 z dne 28. 2. 2008, IV Ips 78/2008 z dne 28. 10. 2008, IV Ips 63/2009 z dne 19. 11. 2009 in druge). Storilcu morajo biti dane zlasti ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih kot tudi pravnih vidikov nanj naslovljenega očitka oziroma, da se izjavi o procesnem gradivu, ki utegne vplivati na njegov položaj (22. člen v povezavi z 29. členom Ustave). Ker vabilo na zaslišanje storilcu ni bilo pravilno vročeno, le ta ni bil seznanjen, da zoper njega teče postopek o prekršku ter mu ni bila dana možnost, da bi bil pred izdajo sodbe o prekršku zaslišan.

9Opustitev pravilnega vabila obdolžencu ter posledično izdaja sodbe brez njegovega zaslišanja predstavljata absolutno bistveno kršitev pravice do zaslišanja iz 3. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1. Vrhovno sodišče je zaradi kršitve iz 3. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1 v zvezi z drugo alinejo 29. člena Ustave izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo v odločanje sodišču prve stopnje, ki bo moralo v ponovnem postopku obdolžencu pravilno vročiti vabilo, da lahko sodeluje v postopku ter poda svoj zagovor. Glede na ugotovljeno kršitev iz 3. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1 Vrhovno sodišče drugih zatrjevanih kršitev ni posebej obravnavalo.