96.a člen ZUP

V sklepu o davčni izvršbi je kot dolžnica nesporno navedena le tožnica kot fizična oseba, zato je pri ugotavljanju pravega naslova za vročanje po presoji sodišča nepomembno, kje je imela tožnica v času vročanja registrirano dejavnost. Dejansko prebivališče namreč temelji na tesnejših in trajnejših povezavah posameznika z določenim krajem oziroma naslovom. Ker je dejansko prebivališče logično tudi središče posameznikovih interesov in aktivnosti, lahko ta na naslovu dejanskega prebivališča utemeljeno pričakuje vročanje pomembnejših dokumentov, zlasti v primerih, ko s posameznim postopkom pred prvo vročitvijo še ni bil seznanjen. V nadaljnjem postopku lahko stranka, ko je s prvo vročitvijo z uvedbo postopka po uradni dolžnosti že seznanjena in ji je s tega vidika omogočeno sodelovanje v postopku, ob smiselnem upoštevanju 66. člena in prvega odstavka 96. člena ZUP, sporoči tudi drug naslov za vročanje. S tem stranka prevzame skrb za prevzemanje pošiljk na tem naslovu in sporočitev morebitnih sprememb naslova, hkrati pa prevzame breme zakonskih posledic morebitne opustitve prevzema pošiljk na tem naslovu ali obvestitve organa o spremembi naslova.

V skladu s prvim odstavkom 96.a člena ZUP organ vroča dokument osebi, ki do vročitve ni sodelovala v postopku, kar je tudi situacija v konkretnem primeru, na naslovu za vročanje; izjemoma lahko vroča tudi na drugem naslovu, ki ni enak naslovu za vročanje, če je verjetno, da oseba tam dejansko prebiva, vendar mora vročitev ponoviti tudi na naslovu za vročanje, če se izkaže, da na domnevnem drugem naslovu ne živi. ZPPreb-1 pa ureja prijavno in odjavno obveznost v zvezi s stalnim in začasnim prebivališčem ter naslovom za vročanje v Republiki Sloveniji. V prvem odstavku 5. člena določa, da državljan in tujec z dovoljenjem za stalno prebivanje upravni enoti prijavi stalno prebivališče v osmih dneh od dneva naselitve na naslov, kjer stalno prebiva. V prvem odstavku 26. člena pa določa, da če ima posameznik le stalno ali le začasno prebivališče, ta naslov šteje za naslov za vročanje. Kot izhaja iz razlogov izpodbijanega sklepa in podatkov v spisu, storilkin zagovornik pa teh ugotovitev ne izpodbija, je imela storilka na naslovu A. cesta 25, Ljubljana, prijavljen stalni naslov in določen naslov za vročanje. Glede na jasno zakonsko določbo prvega odstavka 96.a člena ZUP je torej sodišče

Tožena stranka v pritožbi pravilno izpostavlja napačnost stališča sodišča prve stopnje, da za uporabo 96.a člena ZUP niso izpolnjeni pogoji, ker naj bi bilo vročanje z javnim naznanilom mogoče le v primerih, ko je stranka že seznanjena s tekom postopka ali je med postopkom spremenila naslov, pa o tem ni obvestila organa. Člen 96.a ZUP namreč posebej ureja situacijo, ko oseba še ni sodelovala v postopku in ji je treba vročiti pisanje, ima naslov za vročanje, pa se ugotovi, da tam dejansko ne prebiva. Pravilna je pritožbena navedba, da niti iz določb ZUP niti iz določb ZPPreb-1 ne izhaja obveznost tožene stranke, da bi v primeru, kot je konkretni, morala sprožiti postopek ugotavljanja dejanskega prebivališča tožnika. Pritožba pravilno izpostavlja neutemeljenost očitkov sodišča prve stopnje o vročanju po detektivu in v času dopusta tožnika. Zakonodaja ne prepoveduje vročanja pisanj v času dopusta delavca. Iz določb ZUP pa tudi ne izhaja, da bi morala biti osebna vročitev opravljena izključno preko pošte, temveč jo lahko v skladu s tretjim odstavkom 83. člena ZUP opravi tudi organ po svoji uradni osebi ali po pravni ali fizični osebi, ki opravlja vročanje kot svojo dejav

Skladno z ustaljeno sodno prakso, se v postopkih izbire in imenovanja ter razrešitve direktorjev javnih zavodov (tudi v. d. direktorjev) smiselno uporablja ZUP. Slednji v drugem odstavku 96.a člena določa, da v kolikor se ugotovi, da oseba ne prebiva na naslovu za vročanje, ker se je odselila oziroma je na naslovu neznana, odredi organ, da se vročitev opravi tako, da se na oglasni deski organa in na enotnem državnem portalu e-uprava objavi sporočilo o vročanju z javnim naznanilom, ki vsebuje podatke iz tretjega odstavka 96. člena ZUP. Vročitev velja za opravljeno po preteku 15 dni od dneva, ko je bilo objavljeno sporočilo o vročanju z javnim naznanilom na oglasni deski organa in enotnem državnem portalu e-uprava. Tožena stranka v pritožbi pravilno izpostavlja napačnost stališča sodišča prve stopnje, da za uporabo 96.a člena ZUP niso izpolnjeni pogoji, ker naj bi bilo vročanje z javnim naznanilom mogoče le v primerih, ko je stranka že seznanjena s tekom postopka ali je med postopkom spremenila naslov, pa o tem ni obvestila organa. Člen 96.a ZUP namreč posebej ureja situacijo, ko oseba še ni sodelovala v postopku in ji je treba vročiti pisanje, ima naslov za vročanje, pa se

V izpodbijanem sklepu je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je po uradni dolžnosti preverilo, ali je izvršitev kazni zapora zastarala po slovenski zakonodaji, na kar sodišče pazi po uradni dolžnosti skladno s prvim odstavkom 28. člena ZIKS-1; zastaranje izvršitve kazni po pravu Republike Slovenije je tudi eden od razlogov za zavrnitev priznanja in izvršitve kazni po 5. točki prvega odstavka 132. člena ZSKZDČEU-1. Ugotovilo je, da do zastaranja še ni prišlo, upoštevaje nedosegljivost obsojenca državnim organom (beg) ter upoštevaje t.i. Covid-19 zakonodajo, torej iz razlogov po tretjem odstavku 94. člena KZ-1. Zastaranje izvršitve kazni teče namreč od pravnomočnosti sodbe, tedaj od 19. 9. 2017, po zakonodaji države izvršitve, torej po slovenski zakonodaji in ne od pravnomočnega priznanja sodbe druge članice Evropske unije. Pri tem ni spregledalo niti, da država izdaje, Republika Hrvaška, ni umaknila potrdila do začetka izvrševanja kazni zapora, v smislu 13. člena Okvirnega sklepa. Določba prvega odstavka 145. člena ZSKZDČEU-1 je povsem jasna, da se namreč kazenska sankcija izvršuje skladno z zakonodajo Republike Slovenije in je skladna s prvim odstavkom 17. člena Okvi

Vročevalec je ugotovil, kje tožnik dejansko prebiva in je bilo pisanje uspešno vročeno na B. v Ljubljani, kjer je tožnik pisanje tudi osebno prejel in izkoristil svojo procesno pravico do izjave v postopku. Torej zaradi načina vročanja tožniku niso bile kršene njegove procesne pravice, tudi sicer pa je bila po presoji sodišča vročitev pravilno opravljena. Po ZIN ni potrebno, da bi se inšpekcijski nadzor predhodno najavil. Po 97. členu ZCes-1 je poseg v prostor varovalnega pasu občinske ceste dovoljen le s soglasjem upravljavca občinske ceste. Inšpekcijski organ lahko ugotavlja le, ali je bilo soglasje izdano in ali je bil storjen poseg v varovalni pas občinske ceste, ne more pa v inšpekcijskem postopku ugotavljati, ali poseg vpliva na uporabo javne ceste.

Dejstvo, da je storilka z naslovnikovim naročilom Pošti Slovenije naročila, naj prispele pisemske pošiljke zaradi preselitve prepošlje na naslov Ulica 5, Kraj A, na pravilnost vročitve sklepa o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja ne vpliva. Storilka je bila že z naročilom seznanjena, da se pisma v upravnem in kazenskem postopku in nekatera druga vročajo po posebnih zakonih, kar pomeni, da se je Pošta Slovenije obvezala, da bo prepošiljala le navadne poštne pošiljke. Navedeno je imelo za posledico, da se priporočena sodna pisanja storilki praviloma niso prepošiljala. ZUP v 96.a členu določa, da organ vroča dokument osebi, ki do vročitve ni sodelovala v postopku, na naslovu za vročanje.

Davčni organ je tožniku poskušal vročiti sklep o obnovi postopka in vabilo na naslov za vročanje, naveden v registru davčnih zavezancev v relevantnem obdobju (Češka) in kasneje, po izdaji odločbe z dne 25. 11. 2016, na naslov za vročanje, ki je bil takrat naveden v registru davčnih zavezancev (Rusija). Na slednji naslov (v Rusijo) je poskušal vročiti tudi odločbo z dne 25. 11. 2016. Potem, ko se je odločba davčnemu organu vrnila z oznako „non reclame“ in davčni organ ni uspel z vročitvijo, je navedene akte objavil v skladu z določbami 96. in 96. a člena ZUP na oglasni deski in na enotnem državnem portalu e-uprava. Ker je tako v skladu z določbami ZUP objavil odločbo z dne 25. 11. 2016 z javnim naznanilom 27. 7. 2017, se je vročitev po preteku 15 dneh štela za opravljeno, zaradi česar je bila tožnikova pritožba, vložena v decembru 2017, vložena prepozno.

Vročanje z javnim naznanilom je mogoče le v primerih, ko je stranka že seznanjena s tekom postopka. Storilcu pa so v predmetni zadevi skušali plačilni nalog vročiti z javnim naznanilom, ne da bi bil pred tem sploh seznanjen, da zoper njega teče prekrškovni postopek. Plačilni nalog storilcu ni bil (pravilno) vročen, zato še ni pravnomočen. Ker v tej zadevi ni izpolnjena procesna predpostavka za odločanje o zahtevi za varstvo zakonitosti, jo je Vrhovno sodišče kot nedovoljeno zavrglo.

V konkretnem primeru do vročitve plačilnega naloga ni prišlo, saj vročitve izvajalec nemške pošte zaradi nezadostnega podatka o točnem oziroma pravilnem naslovu niti mogel opraviti. Ne gre torej za situacijo, ko bi bila osebna vročitev plačilnega naloga neuspešna zaradi razlogov na strani naslovnika (ker na primer ne prebiva na naslovu za vročanje, ker se je odselila oziroma je na naslovu neznana, kar kot predpostavko vročanja z javnim naznanilom predpisuje drugi odstavek 96.a člena ZUP). Šele po prvem poskusu osebne vročitve na popolnem in pravilnem naslovu za vročanje, bi bilo treba osebno vročitev v tujini opraviti po določbah tretjega oziroma četrtega odstavka 20. člena Splošnih pogojev, če bi bila vročitev neuspešna zaradi odsotnosti naslovnika oziroma drugih oseb. Če bi se ob tem ugotovilo, da oseba na naslovu za vročanje sploh ne prebiva, ker se je odselila oziroma je na naslovu neznana, bi prekrškovni organ po prejemu vrnjenega pisanja lahko postopal po drugem odstavku 96.a člena ZUP in plačilni nalog vročal preko oglasne deske organa in na enotnem državnem portalu e-uprava.

Tožeča stranka je poleg stalnega prebivališča v Centralnem registru prebivalstva imela evidentirano - prijavljeno tudi začasno prebivališče. Prav tako pa je imela v skladu z izrecno določbo 17.a člena ZPPreb v CRP naveden tudi naslov za vročanje. Ker tožeča stranka drugih (opravičenih) razlogov, zaradi katerih ni mogla pravočasno vložiti tožbe, niti ne navaja, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo predlog za vrnitev v prejšnje stanje. Zato je tožba, zoper izpodbijani sklep glede na določbo prvega odstavka 28. člena ZUS-1, ki določa 30-dnevni rok za vložitev tožbe, vložena prepozno. Klavzula pravnomočnosti oziroma potrditev pravnomočnosti ima samo pravno naravo potrdila (180. in 225. člen ZUP), s katerim se potrjuje obstoj določenega pravno pomembnega dejstva in v zvezi z njim stranka nima pravnega sredstva ter ga samostojno ne more izpodbijati v upravnem sporu (lahko se v upravnem postopku zahteva sprememba oziroma poprava pomote na potrdilu na podlagi ugotovitvenega postopka).

Tožnik je v postopku za podaljšanje začasne nezmožnosti za delo sodeloval že pred izdajo odločbe imenovanega zdravnika, saj se je postopek začel na njegov predlog, ki ga je imenovanemu zdravniku podal osebni zdravnik, tožnik pa je ta predlog tudi sam dopolnil z vlogo, v kateri je kot svoj naslov navedel naslov začasnega prebivališča. Toženec je odločbo imenovanega zdravnika zato utemeljeno vročal na naslov tožnikovega začasnega prebivališča, čeprav ima kot naslov za vročanje določen naslov stalnega prebivališča. Ker ni bilo ugotovljeno, na katera vrata na naslovu tožnikovega začasnega prebivališča, ki je dijaško-študentski dom, torej na vrata doma ali na vrata tožnikovega stanovanja v domu, je bilo nalepljeno obvestilo o prispelem pismu, fiktivne vročitve odločbe toženca ni mogoče šteti za pravilno.

Sklep o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja se vroča najprej na naslov za vročanje po registru prebivalstva, če to ni uspešno pa takoj sledi vročanje z javnim naznanilom.

Če je sodišče prvotno štelo vročanje vabila na razgovor pri CSD z objavo sporočila o vročanju z javnim naznanilom na oglasni deski organa in na enotnem državnem portalu e-uprava za nezadostno oziroma nepravilno in CSD naložilo, naj storilcu ponovno pošlje vabilo na drug naslov, ki ga je sodišče samo ugotovilo na podlagi svojih evidenc, ne more naknadno šteti prvotnega vabljenja z javnim naznanilom za pravilno, temveč mora ponovno odrediti nadaljnje postopanje po določbah ZUP o vročanju z javnim naznanilom.

Če vabilo na zaslišanje storilcu ni pravilno vročeno, ni seznanjen, da zoper njega teče postopek o prekršku ter mu ni dana možnost, da bi bil pred izdajo sodbe o prekršku zaslišan, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravice do zaslišanja iz 3. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1.