VSRS sodba VIII Ips 12/2014

Revizija se zavrne.

1V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožnice za plačilo odškodnine iz naslova mobbinga in diskriminacije v višini 140.000,00 EUR.

2Sodišče je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je toženka v skladu z Zakonom o varnosti in zdravju pri delu (v nadaljevanju ZVZD-1) tožnico dne 12. 1. 2011 napotila na zdravstveni pregled. Iz zdravniškega spričevala z dne 20. 1. 2011 izhaja, da se je zdravstvenega pregleda udeležila dne 17. 1. 2011, pooblaščeni zdravnik pa je ocenil, da tožnica trajno ne izpolnjuje posebnih zdravstvenih zahtev za delovno mesto sistemskega analitika in še zapisal, da predlaga predstavitev primera tožnice na invalidski komisiji in da predlaga invalidsko upokojitev. Sodišče je presodilo, da je toženka upravičeno napotila tožnico na zdravstveni pregled in ji z odredbami z dne 17. 1. 2011, z dne 24. 1. 2011 in z dne 14. 6. 2012 utemeljeno odredila čakanje na delo na domu. Iz ponovno izdanega zdravniškega spričevala z dne 21. 5. 2012 izhaja, da zdravnik ni mogel podati ocene izpolnjevanja posebnih zdravstvenih zahtev za delovno mesto tožnice, saj tožnica ni dokončala zdravljenja in ni dostavila zdravstvenega kartona osebnega zdravnika in specialistov, zaradi navedenega pa ostaja v veljavi zdravniško spričevalo z dne 20. 1. 2011. Tožnica je nasprotovala predlogu tožene stranke za postavitev izvedenca psihiatrične stroke v zvezi z njeno poslovno sposobnostjo. V zvezi z mobbingom in diskriminacijo je obsežno, a zgolj pavšalno navajala, da ji je toženka določene stvari podtikala in ji določala sorazmerno kratek čas za delo, vendar je sodišče po tem, ko je prebralo obsežno dokumentacijo, ki jo je predložila tožnica, presodilo, da listine ne dokazujejo nepravilnega ali neprimernega ravnanja toženke z elementi mobbinga. Prav tako iz posebej razvidne korespondence tožnice in njenih sodelavcev ne izhaja nikakršna neprimernost komunikacije s tožnico. Iz zaslišanja tožničine nadrejene M. R., ki je izpovedala glede okoliščin in dogajanja v tožničinem delovnem okolju, izhaja, da je tožnica od leta 2009 dalje potrebovala čedalje več navodil pri svojem delu, čeprav ga je pred tem opravljala dokaj samostojno in brez natančnih navodil. Stanje je postajalo nevzdržno, zato je prišlo tudi do dveh sestankov med vodstvom in tožnico, ki pa niso prinesli rešitve. Tožnico so na teh sestankih pozvali, naj pove, kaj konkretno ji je kdo storil, vendar je ostalo pri pavšalnih očitkih in podtikanju. Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja tudi, da je toženka meseca julija 2009 sprejela Pravilnik o varovanju delavčeve osebnosti in preprečevanju mobbinga, v mesecu aprilu 2010 pa je na temo mobbinga organizirala tudi seminar, ki se ga je tožnica udeležila. Zaposleni niso bili izpostavljeni mobbingu ali drugemu neprimernemu ravnanju, kar izhaja tudi iz zapisnikov o opravljenih inšpekcijskih pregledih z dne 11. 1. 2011 in 25. 2. 2011. Tožnica je navajala še, da je bila diskriminirana, ker je sama z invalidnim sinom, vendar se je sodišče oprlo na izpoved nadrejene delavke M. R., da je bila tožnica obravnavana tako kot drugi; zaradi zdravstvenih težav je bila prej privilegirana kot ne. Sodišče je ugotovilo, da pri toženki ni bilo ugotovljenih kršitev delovnopravnih predpisov v zvezi z mobbingom ali drugim neprimernim ravnanjem, prav tako pa niso izkazani elementi diskriminacije tožnice.

3Pritožbeno sodišče je pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, pri čemer se je strinjalo z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje. V zvezi s pritožbenim ugovorom, da sodišče v ponovljenem postopku ne bi smelo odločati brez glavne obravnave, se je sklicevalo na komentar Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 354. členom ZPP, po katerem nova glavna obravnava ni vedno nujna, zlasti kadar pritožbeno sodišče razen sodbe ni razveljavilo nobenih drugih dejanj (ki bi jih bilo potrebno ponavljati) in ni treba na novo opraviti nekih dejanj (dopolnilni postopek), sodišče prve stopnje pa mora zgolj popraviti storjeno napako, zaradi katere je sodišče druge stopnje razveljavilo sodbo (v konkretnem primeru odločitev o tem, ali je sodišče prve stopnje odločalo v pravilni sestavi, oziroma ali so bili podani izločitveni razlogi za celoten senat). Glede nepostavitve izvedenca psihiatrične stroke, ki naj bi po pritožbenih navedbah ugotovil ravnanja in okoliščine mobbinga in diskriminacije, je sodišče obrazložilo, da obveznost sodišča, da izvede predlagane dokaze, ni absolutna. Pri tem je pritožbeno sodišče (sicer napačno) (1) ugotovilo, da tožnica do prvega naroka za glavno obravnavo ni predlagala postavitve izvedenca psihiatrične stroke. Toženka je na poravnalnem naroku dne 28. 9. 2011 sama predlaga postavitev izvedenca psihiatrične stroke, tožnica pa je dne 29. 9. 2011 zahtevala izločitev sodnika, pri čemer je izrecno nasprotovala postavitvi izvedenca in razpolaganju tretjih oseb z njeno zdravstveno dokumentacijo. Pritožbeno sodišče je zaključilo, da je izvedbo dokaza z izvedencem psihiatrom predlagala zgolj tožena stranka, tako, da se tožnica na neizvedbo dokaznega predloga, ki ga je podala tožena stranka, niti ne more uspešno sklicevati v pritožbi.

4Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo, v kateri uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje naj bi storilo kršitev iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj v ponovljenem postopku ni izvedlo glavne obravnave. Storilo je tudi kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je s takšnim postopanjem revidentki onemogočilo ali vsaj omejilo obravnavanje pred sodiščem. Pritožbeno sodišče naj bi storilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ni podalo jasnih in nedvoumnih razlogov za zavrnitev pritožbenih očitkov. Revidentka je že v pritožbi opozorila na načelo obligatornosti glavne obravnave, od katere je v skladu z 279.a členom ZPP mogoče odstopiti zgolj v primeru pisnega soglasja vseh strank. Prepričana je, da prvostopenjsko sodišče v ponovljenem postopku ne bi smelo zgolj odpraviti pomanjkljivosti v zvezi z zahtevano izločitvijo sodnika, temveč bi moralo ponoviti in dopolniti dokazni postopek ter obravnavati vsa sporna vprašanja in se v sodbi opredeliti do očitkov iz pritožbe. Višje sodišče naj bi pritožbene navedbe spregledalo, zato naj bi bila sodba tega sodišča pomanjkljivo obrazložena. Sodišči naj bi storili kršitev zaradi neizvedbe dokaza z izvedencem psihiatrične stroke. Sodišči naj bi namreč protispisno zatrjevali, da je neizvedba predlaganega dokaza posledica tožničinega nestrinjanja, drugostopenjsko sodišče pa dodaja, da revidentka takega dokaznega predloga sploh ni podala. Revidentka je že v vlogi z dne 22. 9. 2011 predlagala postavitev izvedenca psihiatrične stroke, tega dokaznega predloga pa ni nikoli umaknila. V vlogi z dne 7. 9. 2012 je zgolj nasprotovala predlogu tožene stranke, da bi izvedenec psihiatrične stroke ugotavljal njeno pravdno sposobnost, ne pa tudi, da bi ugotavljal dejansko stanje. Revidentka še zatrjuje, da je toženka nad njo izvajala mobbing, s tem da ji je prepovedala vstop in odredila čakanje na delo - kljub odločbi ZZZS, iz katere je razvidno, da je bila delovno sposobna vsaj za delo s polovičnim delovnim časom. Ponavlja še ostale pritožbene navedbe v zvezi z mobbingom (toženkino podtikanje, določanje kratkih rokov za delo, opravljanje dela izven opisa del in nalog ipd.) in dodaja, da naj bi sodišče storilo kršitev s tem, da ni ugodilo njenima predlogoma za izvedbo dokaza z izvedencem kadrovske stroke in zaslišanjem vodje kadrovske službe, ki bi ravno tako pojasnila dejstva in okoliščine mobbinga (opravljanje enormne količine dela, diskriminacijo pri zaposlovanju in napredovanju, neetično in sovražno komunikacijo ipd.).

5V odgovoru na revizijo toženka zavrača revizijske navedbe in predlaga zavrnitev revizije. Med drugim poudarja, da je višje sodišče sodbo prve stopnje razveljavilo le zaradi pomanjkljive obrazložitve sklepa o zavrnitvi predloga tožnice za izločitev sodnikov porotnikov, ne pa zato, ker bi bila sodba prve stopnje kakorkoli pomanjkljiva ali pomanjkljivo obrazložena. Zato tudi ni bila potrebna ponovna izvedba glavne obravnave v ponovljenem postopku pred sodiščem prve stopnje. Opozarja na dejstvo, da je bila glavna obravnava v konkretnem primeru že opravljena, hkrati pa se sklicuje na komentar ZPP, ki ga je citiralo že višje sodišče. Glede neizvedbe dokaza z izvedencem psihiatrične stroke navaja, da izvedenec ne bi mogel ugotoviti zdravstvenega stanja tožnice za nazaj in bi se lahko le oprl na zdravniško dokumentacijo tožnice. Poleg tega iz zdravstvene dokumentacije tožnice (zdravniškega spričevala z dne 20. 1. 2011) izhaja, da je trajno nesposobna za delo. Imenovanje izvedenca psihiatrične stroke tako ne bi pripomoglo k razjasnitvi dejanskega stanja. Predlogu tožnice za zaslišanje vodje kadrovske službe sodišče ni ugodilo, ker je bil postavljen prepozno in ker je tožena stranka (ki je sprva predlagala zaslišanje te priče) že na prvi glavni obravnavi ta dokaz umaknila, ker se je predlagana priča udeleževala postopka kot javnost.

6Revizija ni utemeljena.

7Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

8Tožnica je na zapisnik zadnjega naroka za glavno obravnavo dne 6. 9. 2012 lastnoročno zapisala, da na naroku ni imela možnosti postavljati vprašanj zaslišani priči M. R. in da sodišče ni razjasnilo vseh okoliščin, zato je zahtevala „izključitev“ senata. Nato je sodišče s sodbo in sklepom z dne 6. 9. 2012 tožbeni zahtevek zavrnilo, ker po izvedenem dokaznem postopku ni ugotovilo protipravnega ravnanja toženke v smislu mobbinga, diskriminacije ali kakšnega drugega nedovoljenega ravnanja. Hkrati je tožničino zahtevo za izločitev predsednika senata zavrglo, ker je v skladu z drugim odstavkom 72. člena ZPP štelo, da je zahteva za izločitev prispela na sodišče prepozno (po koncu glavne obravnave, in sicer dne 10. 9. 2012). Pritožbeno sodišče je dne 23. 1. 2013 ugodilo tožničini pritožbi, ker iz podatkov spisa ni izhajalo, da bi tožnica razen pripombe na zapisnik dne 6. 9. 2012 vložila še predlog za izločitev, ki ga je sodišče prejelo dne 10. 9. 2012, čeprav je navedbe o tem vsebovala tako tožničina pritožba kot sodba in sklep sodišča prve stopnje (2). Pritožbeno sodišče odločitve sodišča prve stopnje glede zavrženja predloga za izločitev ni moglo preizkusiti, zato je sodbo in sklep sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo prvi stopnji v ponovno odločanje. Ob tem je obrazložilo, da sodbe ni moglo preizkusiti, ker je odločitev o tožničinem tožbenem zahtevku odvisna od tega, ali je senat oziroma predsednik senata odločal zakonito.

9V ponovljenem sojenju je sodišče odločalo po tem, ko je predsednica pritožbenega sodišča najprej zavrnila zahtevo tožnice za izločitev predsednika Delovnega sodišča v Mariboru (s sklepom z dne 19. 3. 2013), nato pa je predsednik sodišča prve stopnje s sklepom zavrnil zahtevi za izločitev sodnic porotnic (s sklepom z dne 9. 4. 2013). Zahteva je bila zavrnjena, ker nestrinjanje s procesnim vodenjem in uporabo materialnega prava ne more biti odklonilni razlog po 6. točki 70. člena ZPP, temveč je to lahko le pritožbeni razlog, v kolikor stranka ni zadovoljna s končno odločitvijo sodišča.

10Revizijsko sodišče se v zvezi z očitkom revidentke, da bi moralo prvostopenjsko sodišče v ponovljenem sojenju izvesti novo glavno obravnavo, strinja z razlogi pritožbenega sodišča v zvezi s 354. členom ZPP - da je nova obravnava kot sredstvo za odpravo kršitev smiselna takrat, ko je glede na naravo kršitve ta takšna, da jo je mogoče odpraviti samo z izvedbo novih procesnih dejanj. Če je mogoče kršitev odpraviti brez izvedbe novih procesnih dejanj, bi bila nova glavna obravnava nesmiselna, prazna in sama sebi namen, saj je mogoče doseči isti cilj brez nje. Sodišče je po razveljavitvenem sklepu pritožbenega sodišča (le iz razloga, ker to sodišče ni moglo preizkusiti prve odločitev sodišča prve stopnje glede zavrženja zahteve za izločitev) preizkusilo le razloge za izločitev predsednika senata in članov senata. Ob ugotovitvi, da izločitveni razlogi ne obstajajo, je pred istim senatom, na kasnejši novi seji senata, izdalo novo sodbo. S tem ni kršilo določb postopka iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je sicer podana, če je sodišče izdalo sodbo brez glavne obravnave, pa bi jo sicer moralo opraviti. V tem primeru tudi ne gre za situacijo, ko je sojenje brez glavne obravnave možno zgolj s pisnim soglasjem strank v smislu 279a. člena ZPP.

11Iz revizije izhaja, da naj bi bilo zaradi neizvedbe glavne obravnave v ponovljenem postopku onemogočeno tudi tožničino obravnavanje pred sodiščem v smislu kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz zapisnika zadnje obravnave izhaja, da je bila tožnica zaslišana kot stranka, da je bila zaslišana tudi priča M. R., za katero ni bilo več vprašanj. Šele po zavrnitvi ostalih dokazov je tožnica napisala, da ni mogla postavljati vprašanj priči in da se ne strinja tudi s tem, da sodišče ni razčistilo vseh okoliščin v tožbi. Revizijsko sodišče dodaja, da je bila glavna obravnava opravljena, dokazna ocena sodišča prve stopnje pa je bila v ponovljenem sojenju enaka dokazni oceni neposredno izvedenih dokazov v prvotnem sojenju. S tem je bilo spoštovano tudi načelo neposrednosti (4. člen ZPP), katerega bistvo je v sodnikovem neposrednem zaznavanju narave in vsebine dokaznih sredstev in prosti presoji njihove dokazne vrednosti. Revizija tudi sicer ne zadosti zahtevi po zadostni konkretiziranosti očitka, da je sodišče prve stopnje kršilo postopkovno pravilo iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj iz nje ne izhaja dovolj jasno, s čim naj bi se revidentki onemogočilo oziroma omejilo obravnavanje pred sodiščem.

12Revidentka nadalje očita bistveno kršitev določb postopka, ki se nanaša na neizvedbo predlaganih dokazov, pri čemer se revizija osredotoča predvsem na neizvedbo dokaza z izvedencem psihiatrične stroke. V zvezi s tem gre sicer za predlog obeh strank za pritegnitev izvedenca, vendar je v reviziji pomemben le predlog tožnice (3).

Vsaka pravdna stranka ima pravico zahtevati izvedbo dokazov za svoje trditve (212. člen ZPP), sodišče pa samo presodi, katere dokaze bo izvedlo (drugi odstavek 213. člena ZPP). Stranka mora v dokaznem predlogu natančno ter jasno in razumljivo opredeliti, katera relevantna dejanska trditev naj se s predlaganim dokazom ugotovi. V nasprotnem primeru dokazni predlog ni substanciran in je zato nedopusten (4). Tožnica je v pripravljalni vlogi z dne 22. 9. 2011 v točki „VIII. (Splošno o delovnih razmerah (ponižanje, dostojanstvo,...))“ predlagala kot dokaz izvedensko mnenje izvedenca psihiatrične stroke, ni pa pojasnila, katera dejstva naj bi se s tem dokazom dokazovala. Predlagani dokaz je bil nesubstanciran, zaradi česar ga sodišče ni moglo upoštevati. Tožnica je nato v pritožbi z dne 18. 10. 2012 v 8. točki zapisala, da je „sodišče zmotno ugotovilo in ni postavilo na predlog tožnice izvedenca psihiatrične stroke, ki bi iz tožničine zdravstvene dokumentacije ugotovil ravnanja in okoliščine mobbinga in diskriminacije“. To pomeni, da je tožnica šele v pritožbi navedla, zakaj naj bi se izvedel dokaz z izvedencem psihiatrične stroke, kar je prepozno. Tudi sicer ni jasno, kako bi izvedenec psihiatrične stroke lahko iz zdravstvene dokumentacije ugotovil vsa relevantna dejstva glede mobbinga in diskriminacije tožnice. Zdravstvena dokumentacija namreč sama po sebi ne dokazuje in ne more dokazovati obstoja konkretnih protipravnih ravnanj delodajalca v smislu mobbinga. Sodišče je tisto, ki mora v dokaznem postopku takšna dejstva ugotavljati. Dokazni predlog je bil torej utemeljeno zavrnjen, res pa (na sodišču druge stopnje) s sklicevanjem na napačne razloge.

13Tudi glede revizijskega očitka, da sodišče v ponovljenem postopku ni izvedlo dokaza z izvedencem kadrovske stroke, in da je neargumentirano zavrnilo zaslišanje vodje kadrovske službe, velja, da je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo navedena dokazna predloga. Tožnica je v pripravljalni vlogi z dne 22. 9. 2011 med predlaganimi dokazi poleg ostalih v točki „IV. (Opis nalog in del)“ navedla „predlog za izvedeniško mnenje sodno zapriseženega izvedenca za kadrovsko področje“, v točki „VII. (Reorganizacija in razpisi delovnih mest)“ pa zaslišanje vodje kadrovske službe, pri čemer iz navedb v pripravljalni vlogi ne izhaja, v dokazovanje katerih pravno relevantnih dejstev sta bila predlagana navedena dokazna predloga. Glede izvedbe dokaza z izvedencem kadrovske stroke je tožnica na prvem naroku za glavno obravnavo dne 21. 6. 2012 na posebno vprašanje predsednika senata pojasnila, da bi omenjeni izvedenec lahko pojasnil dejstvo, da je bila pri delu preobremenjena. Tožnica ob tem spregleda namen dokazovanja z izvedencem; dokaz z izvedencem se izvede v primeru, če je za razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga (243. člen ZPP). Ni pa namen izvedbe dokaza z izvedencem ugotavljati dejstva o tožničinem konkretnem delu in obsegu le tega. Ta dejstva ugotavlja in jih je ugotovilo sodišče - da ni bila preobremenjena. Zato še postavitev izvedenca zaradi še dodatne razjasnitve nekih strokovnih vprašanj sploh ni prišla v poštev.

14Dokaznega predloga za zaslišanje vodje kadrovske službe tožnica v postopku na prvi stopnji ni substancirala, zaradi česar je sodišče utemeljeno zavrnilo njegovo izvedbo (5).

15Neutemeljen je tudi revizijski očitek pritožbenemu sodišču, ki naj bi storilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Razlogi izpodbijanih sodb so jasni in jih je možno preizkusiti, iz njih pa izhaja, da pri toženi stranki ni bilo ugotovljeno protipravno ravnanje v smislu diskriminacije oziroma mobbinga tožnice.

16Glede na vse navedeno (tožnica tudi ne uveljavlja revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava) je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).

---.---

Op. št. (1): Tožnica je predlagala izvedbo dokaza z izvedencem psihiatrične stroke v pripravljalni vlogi z dne 22. 9. 2011 (l. št. 29), kar je bilo še pred poravnalnim narokom.

Op. št. (2): Predsednik senata je z izjavo v zvezi z izločitvijo z dne 18. 3. 2013 pojasnil, da je zahtevek za izločitev sodnika, ki ga je sodišče prejelo 10. 9. 2012 (na list. št. 102a in 102b), očitno pomotoma izostal in ni bil skupaj s celotnim spisom dostavljen pritožbenemu sodišču, ko je bila vložena pritožba s strani tožnice.

Op. št. (3): Tožnica je v pripravljalni vlogi z dne 22. 9. 2011 navedla, da je pritisk, strah in stres, ki naj bi ga doživljala na delovnem mestu, razviden iz njene zdravstvene dokumentacije, poleg tega pa je med dokazne predloge navedla tudi e-mail korespondenco z dne 13. 1. 2010 z zadevo password, predlog za izvedensko mnenje psihiatrične stroke in pismo sindikatu ter nadrejeni osebi z dne 30. 8. 2009, pri čemer iz navedenih dokaznih predlogov ne izhaja, katera dejstva naj bi se z njimi dokazovala. Tožena stranka je na poravnalnem naroku dne 28. 9. 2011 izpostavila, da na podlagi pridobljenih mnenj zdravnikov in zdravstvene dokumentacije, ki jo je vložila tožnica sama (in ki jo je v dokaznem postopku sodišče tudi upoštevalo), utemeljeno sumi, da tožnica zaradi svojega zdravstvenega stanja ni sposobna skrbeti za svoje koristi in interese v tem postopku. Zato je predlagala postavitev izvedenca psihiatrične stroke, ki bi presodil, kakšno je stanje tožnice, zlasti njena procesna sposobnost. Sodišče je s sklepom postavilo izvedenca psihiatrične stroke, toženo stranko pa je zavezalo, da zanj plača predujem. Tožnica je po poravnalnem naroku dne 29. 9. 2011 v vlogi zahtevala izločitev predsednika senata (zahteva je bila zavrnjena s sklepom Su 220100-398/11 z dne 6. 10. 2011), nasprotovala postavitvi izvedenca psihiatrične stroke, prav tako pa nasprotovala pridobitvi zdravstvene dokumentacije (ki jo je sicer sama predložila in je med prilogami zavedena pod številko A31). Bila je mnenja, da bi moralo sodišče samo odrediti izvedenca, ki bi moral sam pridobiti zdravniško dokumentacijo, stavek pred tem pa je navajala, da je nedopustno razpolaganje tožene stranke z zdravstveno dokumentacijo tožnice, saj ni dala nikakršnega soglasja za razpolaganje zdravstvene dokumentacije tretjim osebam. Dne 7. 5. 2012 je tožnica v odgovoru na pripravljalno vlogo ponovno nasprotovala izvedbi dokaza z izvedencem psihiatrične stroke. Iz zapisnika prvega naroka za glavno obravnavo z dne 21. 6. 2012 je razvidno, da je izrecno izjavila, da ni pripravljena, da jo pregleda izvedenec medicinske stroke, povedala pa je tudi, da je nepomembno, kdo je njen osebni zdravnik. Na podlagi vsega navedenega se je sodišče odločilo, da dokaza z izvedencem psihiatrične stroke ne bo izvedlo, saj je 6. 9. 2012 na naroku za glavno obravnavo v dodatnem dokaznem predlogu sklenilo, da je dejansko stanje glede odškodninske odgovornosti delodajalca dovolj razčiščeno in je ostale dokazne predloge kot nepotrebne zavrnilo.

Op. št. (4): Primerjaj npr. sodbo II Ips 98/2008 z dne 12. 11. 2009.

Op. št. (5): Tudi tožena stranka navaja, da je tudi sama sprva predlagala zaslišanje vodje kadrovske službe, vendar je že na prvi glavni obravnavi ta dokaz umaknila in predlagala drugo pričo.