VSRS Sklep II Ips 552/97

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, sklepa sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Sodišče prve stopnje je z obravnavanim sklepom o dedovanju ugotovilo, da je po dosedanjih podatkih v zapuščini pok. M. J. 1/4 nepremičnin pri vl. št. 515 k.o...; da oporoke po zapustnici ni; da so zapustnico preživeli sinovi A., F. in M.; da sta sinova A. in F. umrla za zapustnico, njuni dediči pa so dediščino sprejeli; da je tudi sin M. J. dediščino sprejel - in razglasilo kot dediče na podlagi zakonitega dedovanja zapustničina že pokojna sinova A. in F. (ter pri tem ustanovilo zanju dedno pravico za vsakega do 1/3) in sina M. J. do 1/3 zapuščine.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo pritožbo zapustničine snahe, vdove po njenem pokojnem sinu A. J., kot neutemeljeno in potrdilo sklep o dedovanju. Svojo odločitev je utemeljilo s tem, da so bile pravilno uporabljene določbe ZD (Zakona o dedovanju, Ur. l. SRS 15/76 in 23/78) in ne ZDKZ (Zakona o dedovanju kmetijskih zemljišč in zasebnih kmetijskih gospodarstev, Ur. l. SRS 26/73 in 1/86). Predmet dedovanja je denacionalizirano premoženje, ki v času podržavljenja ni bilo del zaščitene kmetije. Kmetija, ki je bila v solasti zapustnice, je namreč postala zaščitena šele po podržavljenju.

Zoper ta pravnomočni sklep sodišča druge stopnje in v zvezi z njim tudi sklep o dedovanju sodišča prve stopnje je Državno tožilstvo Republike Slovenije vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti (v nadaljevanju: zahteva). Sklepa izpodbija zaradi zmotne uporabe materialnega prava in sicer 1. odstavka 78. člena ZDen (Zakona o denacionalizaciji, Ur. l. RS 27/91-I in 31/93), v zvezi s 125. in 123. členom ZD, ter 5. člena in 2. odstavka 26. člena ZDKG (Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev, Ur. l. RS 70/95), v zvezi s 5. členom ZDKZ ter v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča RS št. U I 57/92-33 z dne 3.11.1994 (Ur. l. RS 76/94). Vlagateljica zahteve predlaga, naj se razveljavita sklepa obeh stopenj in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Bistvo razlogov, s katerimi je zahteva utemeljena, je naslednje:

Zapustnica je umrla 31.8.1983, po takratnih podatkih brez premoženja. Zapuščinsko sodišče zato po 203. členu ZD ni opravilo obravnave.

Sodišče je dne 22.9.1994 ponovno odprlo zadevo, ker je bila v korist zapustnice denacionalizirana 1/4 nepremičnin vl. št... k.o...

Pritožnica je uveljavljala, da gre za solastninski delež zaščitene kmetije. Stališče sodišča druge stopnje, da je za uporabo določb ZDKZ odločilno, če je bila zapuščina del zaščitene kmetije v času podržavljenja, nima opore niti v ZDen niti v drugem materialnem pravu. Dedovanje zaščitenih kmetij je bilo omejeno šele po letu 1973, v času podržavljenj te pravne ureditve še ni bilo.

Vprašanje zaščitenosti kmetije je potrebno presojati po materialnem pravu, ki je veljalo v trenutku uvedbe dedovanja. Po določbi 1.

odstavka 78. člena ZDen se glede denacionaliziranega premoženja uvede dedovanje z dnem pravnomočnosti sklepa o dedovanju. Po zapustnici sklep o dedovanju ni bil izdan, zato ne pride v poštev uporaba specialne ureditve dedovanja po določbah ZDen (1. odstavek 6. člena ZDen). Uporabiti je treba določbo 123. člena ZD, po kateri se kot čas uvedbe dedovanja šteje trenutek zapustnikove smrti.

V tej zadevi je potrebno upoštevati tudi določbo 2. odstavka 78.

člena ZDen. Ta po mnenju vlagateljice zahteve ne vpliva na dedno pravico in dedno sposobnost, ki ju je treba presojati po trenutku uvedbe dedovanja. V tej zvezi opozarja še na določbe 76. člena, 3. odstavka 67. člena in 77. člen ZDen. Ob smrti zapustnice veljavni ZDKZ je v 5. členu določal, da deduje kmetijo praviloma en dedič. Enako določa 5. člen ZDKG, ki velja od 9.5.1995 dalje. Po odločbi Ustavnega sodišča RS U I 57/92-33 z dne 3.11.1994 je bil ZDKZ razveljavljen, pri tem 3. odstavek 3. člena z učinkom od 9.12.1995. Od pravilne ugotovitve, kdaj je bilo uvedeno dedovanje po zapustnici, bo odvisno, katerega od navedenih specialnih dednih predpisov bo potrebno uporabiti. Vlagateljica zahteve opozarja na možnost, da kmetija, katere del je bil podržavljen, šele po denacionaliziciji tega dela izpolnjuje pogoje za zaščiteno kmetijo - in v zvezi s tem na (pogojno) možnost situacije, da bi bilo tudi v tem zapuščinskem postopku treba uporabiti določbo 2. odstavka 26. člena ZDKG.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu v zvezi s 415. členom ZPP (Zakona o pravdnem postopku) in 163. členom ZD, je bila zahteva vročena pritožnici (dedinji po dediču zapustnice A. J., ki se o zahtevi ni izjavila. Po oceni Vrhovnega sodišča je treba šteti, da je bilo s tem zadoščeno zahtevi 390. člena ZPP - glede na specifično situacijo v tem postopku: ustanovitev dedne pravice v korist dveh že pokojnih dedičev zapustnice in pa (nikjer pojasnjeno!) neskladje v imenu (in s tem v osebi!) tretjega dediča - M. J. (po smrtovnici, kar je po pritožbeni trditvi pritožnice točno) oziroma M. J. (po sklepu o dedovanju, pri čemer pa so bile v postopku težave z vročanjem osebi s takim imenom).

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Vrhovno sodišče na zahtevo za varstvo zakonitosti preskusi izpodbijano pravnomočno odločbo v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (1. odstavek 408. člena ZPP). Vrhovno sodišče je ocenilo, da je za presojo utemeljenosti zahteve odločilna naslednja uveljavljana kršitev materialnega prava:

Utemeljeno zahteva opredeljuje kot zmotno stališče sodišča druge stopnje, da je pri odločanju o dedovanju denacionaliziranega premoženja treba uporabiti specialne določbe o dedovanju zaščitenih kmetij (v času smrti zapustnice ZDKZ) samo tedaj, če je bila (z denacionalizacijo nastala) zapuščina del zaščitene kmetije že v času podržavljenja. To stališče nima opore niti v ZDen (zlasti ne v njegovih določbah o dedovanju, členi 74 do 83) in še manj v ZD (ki se subsidiarno uporablja) niti v drugem materialnem pravu. V tej zvezi vlagateljica zahteve pravilno opozarja, da je bilo s predpisi, izdanimi po drugi svetovni vojni, dedovanje zaščitenih kmetij posebej urejeno (omejeno) šele v letu 1973 (z uveljavitvijo ZDKZ), medtem ko je do podržavljenj, na katera se nanaša ZDen, prišlo v času pred uveljavitvijo ustave SFRJ iz leta 1963.

Pritožnica, o katere pritožbi je odločilo sodišče (vdova in dedinja pokojnega zapustničinega dediča A. J.), je uveljavljala, da je denacionalizirani solastninski delež nepremičnin, ki je v zapuščini, del zaščitene kmetije. Sodišče druge stopnje je zaradi prej navedenega zmotnega stališča zanemarilo vsa ključna vprašanja, ki so zvezana z dedovanjem zaščitenih kmetij - s katerimi se tudi sodišče prve stopnje ni ukvarjalo, vsaj ne na upošteven način, to je v razlogih sklepa o dedovanju.

Utemeljeno in za odločitev neposredno pomembno je tudi stališče vlagateljice zahteve, da je bilo v izpodbijanem pravnomočnem sklepu zmotno uporabljeno materialno pravo, ker niso bile (pravilno)

upoštevane določbe 1. odstavka 78. člena ZDen v zvezi s 125. in 123. členom ZD. Gotovo je, da je za presojo, katere predpise o dedovanju je potrebno uporabiti, pomemben trenutek uvedbe dedovanja. Gotovo je tudi, da v nobenem primeru - torej ne v primerih, ko se zapuščina obravnava po ZD, ne v primerih, ko se obravnava po kakšnem specialnem predpisu - ni mogoče šteti kot trenutka uvedbe dedovanja nekega trenutka, ki je pred smrtjo zapustnika. To zadošča za presojo, da je dedovanje po zapustnici, ki je umrla 31.8.1983, bilo uvedeno v času, ko je že veljala posebna ureditev dedovanja zaščitenih kmetij (ZDKZ). To pa, ob upoštevanju vsega prej povedanega, narekuje nadaljnjo, namreč končno presojo:

Zaradi zmotne uporabe materialnega prava, ki jo uveljavlja zahteva za varstvo zakonitosti, niso bila ugotovljena odločilna dejstva - tista, ki jih je potrebno poznati, kadar kateri izmed udeležencev zapuščinskega postopka zatrjuje, da je v zapuščini zaščitena kmetija. Zahteva je torej utemeljena in ji je na podlagi določbe 415. člena v zvezi s 1. odstavkom 395. člena ZPP treba ugoditi, tako da se razveljavita sklepa druge in prve stopnje in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Napotki sodišču prve stopnje niso potrebni, ker bo potrebno smer ponovnega obravnavanja, ki jo narekuje pravilna uporaba materialnega prava, lahko razbralo iz vsebine te odločbe. Dodati velja le dve opozorili:

Prvo, da v nadaljevanju postopka sodišče prve stopnje pri razlagi materialnega prava ne bo smelo prezreti odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-81/94 z dne 20.3.1997 (Ur. l. RS 20/97). Zanimiva pa utegne biti tudi odločba istega sodišča št. Up-62/94-13 z dne 13.11.1997 (baza podatkov Ustavnega sodišča).

In drugo, nekoliko splošno, ki pa ni videti odveč glede na stanje zapuščinskega spisa: da je mogoče vedeti, kaj je sodišču znano, samo iz njegove odločbe, ki jo delajo do vseh podrobnosti razumljivo podatki spisa. Zato v zapuščinskem postopku podatki zemljiške knjige - formalni zemljiškoknjižni izpisek ali vsaj neformalni izpisek (lustrum) - in v primeru zapuščine, ki se obravnava po določbah ZDen, tudi denacionalizacijska odločba, nikakor niso dejanske podlage odločanja, ki bi smele biti znane le zapuščinskemu sodniku in (verjetno) dedičem, medtem ko bi bile za vse druge takorekoč skrivnostna neznanka.