77. člen ZDen

Skrbnik je dolžan vestno skrbeti in upravljati premoženje, ki mu je zaupano. Ni sporno, da je zapustnik, ki je bil postavljen za skrbnika za poseben primer, v postopkih, v katerih je bila priznana odškodnina v obveznicah, obveznice, z izjemo 121, prodal že pred pravnomočnostjo sklepa o dedovanju po denacionalizacijskih upravičencih za obveznice. Odtujitev stvari oziroma premoženja pred pravnomočnostjo sklepa o dedovanju presega skrbnikovo redno upravljanje. Tožnica bi zato načeloma lahko zahtevala povrnitev škode v obliki denarne odškodnine iz naslova odškodninske odgovornosti zapustnika. Vendar pa je razpolaganje zapustnika kot skrbnika za poseben primer dopustno, če s tem soglašajo denacionalizacijski upravičenci oziroma njegovi dediči. Funkcija skrbnika za poseben primer je v tem, da upravlja premoženje in zastopa vse dediče do izdaje pravnomočnega sklepa o dedovanju denacionaliziranega premoženja. Ob pravnomočnosti sklepa o dedovanju namreč zapuščina preide na dediče, ki izvršujejo vsa upravičenja iz zapuščine oziroma odgovarjajo za zapustnikove obveznosti do višine vrednosti dediščine oziroma dednega deleža. Šele takrat dedič dejansko prevzame zapuščino ter z njo upra

Dokler zapuščinski postopek ni končan, v pravdi še ni mogoče odločati o delitvi stvari, ki spadajo v zapuščino, kakor tudi ne odločati o pravici tožnikov (dedičev) do posesti spornih nepremičnin, ki spadajo v zapuščino, in še manj prisojati denarne zneske, ki tvorijo zapuščinsko maso.

Glede na to, da je dedič tisti, ki je živ ob uvedbi dedovanja, za presojo, ali je hči denacionalizacijske upravičenke dedinja po njej tudi glede denacionaliziranega premoženja, ni odločilno, ali je bila živa ob pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji, ampak ali je bila živa ob pravnomočnosti prvega sklepa o dedovanju. Če dedič ni več živ ob pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji, dedujejo to premoženje njegovi dediči.

ZD predpisuje roke za zastaranje pravice zahtevati zapuščino kot zapustnikov dedič od posestnika zapuščine v 141. členu ZD, pri čemer ti zastaralni roki ne veljajo, če je za kakšen drug zahtevek predpisan drugačen rok. V 77. členu ZDen je predpisan drugačen rok za uveljavljanje pravice do dedovanja premoženja, ki je bilo zapustniku vrnjeno v postopku denacionalizacije: medtem, ko po splošni določbi prvega odstavka 141. člena ZD ta pravica zastara nasproti poštenemu posestniku v enem letu, odkar je dedič izvedel za svojo pravico in za posestnika stvari zapuščine, najpozneje pa v desetih letih, računajoč za zakonitega dediča od zapustnikove smrti, za oporočnega dediča pa od razglasitve oporoke, teče v primeru dedovanja denacionaliziranega premoženja po določbi 77. člena ZDen desetletni objektivni rok od dneva pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji in ne od dneva uvedbe dedovanja (torej od zapustnikove smrti).

Prenos nepremičnine v začasno uporabo je dopusten tudi pravnim naslednikom upravičenca in ne zgolj upravičencem glede na določbo 68. člena ZDen, saj je njen namen zavarovanje zahtev za denacionalizacijo, torej, da se prepreči, da bi bila izpolnitev zahteve v odločbi onemogočena ali otežena.

Vrnitev daril, s katerimi je prikrajšan nujni delež, je mogoče zahtevati v treh letih od zapustnikove smrti. V konkretnem primeru je triletni rok, ker gre za dedovanje denacionaliziranega premoženja, upoštevajoč 77. člen ZDen, začel teči od dneva pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji. Obnova denacionalizacijskega postopka predstavlja po Zakonu o splošnem upravnem postopku izredno pravno sredstvo, zato na ugotovitev pravnomočnosti odločbe, na katero je vezana zahteva za vračanje daril, ne vpliva.

Po določbi 76. člena Zakona o dedovanju (ZD) lahko oseba, ki ima za to pravni interes, neveljavnost oporoke zaradi napak v obliki uveljavlja po uvedbi dedovanja v enem letu od dneva, ko je zvedela za oporoko. Po določbi 77. člena Zakona o denacionalizaciji začnejo roki, ki začnejo v ZD teči od uvedbe dedovanja, v postopku dedovanja denacionaliziranega premoženja (za tako premoženje v obravnavani zadevi gre) teči od dneva pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji. Po podatkih spisa je bila odločba o denacionalizaciji pravnomočna 22.7.2004. Pritožniki so trditve o neveljavnosti oporoke podali v predlogu za uvedbo dedovanja 6.9.2006, torej več kot leto dni od pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji (in tudi več kot leto dni odkar so izvedeli za oporoko).

Ureditev dedovanja po ZDen onemogoča izdajo dodatnega sklepa o dedovanju glede kasneje najdenega premoženja.

Odškodnine, ki jo je razlaščenec prejel za lesno maso na razlaščenem zemljišču, ni mogoče upoštevati pri ugotavljanju pogojev iz 72. člena ZDen in je tudi ni mogoče prišteti odškodnini, ki je bila izplačana za podržavljeno zemljišče.

Skrbnik za posebne primere (3. odst. 67. čl. ZDen), ki mu je na podlagi odločbe o denacionalizaciji dano denacionalizirano premoženje umrlega upravičenca v začasno upravljanje, je, v okviru upravljanja s premoženjem, dolžan skrbeti tudi za odplačevanje mesečnih zneskov odškodninske obveznosti, ki bremenijo premoženje upravičenca, in sicer od pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji do pravnomočnosti sklepa o dedovanju, to je kot terjatev do zapuščine upravičenca. Po pravnomočnosti sklepa o dedovanju pa gre odplačevanje mesečnih zneskov navedene odškodninske obveznosti v breme s tem sklepom določenih dedičev.