VSRS Sklep II Ips 221/2008

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo 1.815.489,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 8. 1998 dalje. Odločilo je, da je toženka dolžna tožnici povrniti del stroškov postopka, sorazmeren uspehu v pravdi.

2Sodišče druge stopnje je toženkini pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča v obrestnem delu spremenilo tako, da zakonske zamudne obresti tečejo do vključno 31. 12. 2001, v presežku pa je obrestni zahtevek zavrnilo. Delno je ugodilo tožničini pritožbi zoper odločitev o stroških postopka in jo ustrezno spremenilo. V ostalem je pritožbi pravdnih strank zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu potrdilo. Odločilo je, da je toženka dolžna tožnici povrniti del stroškov pritožbenega postopka, sorazmeren uspehu v pravdi. Zavzelo je stališče, da bi toženka v primeru ugotovljene kršitve pogodbene obveznosti imela pravico zahtevati razveljavitev pogodbe, če zavarovalni primer še ne bi nastopil, take dispozicije pa ne more imeti, ko je zavarovalni primer že nastopil. V takem primeru lahko odkloni izplačilo odškodnine, če je zavarovanec umrl iz razloga, ki je v vzročni zvezi s katero od namerno zamolčanih okoliščin. Ker je bil vzrok, zaradi katerega je nastopil obravnavani zavarovalni primer, v času sklenitve pogodbe bodoča, negotova in od pogodbenikove volje neodvisna okoliščina, in ne ena od okoliščin, ki jih je zavarovanec zamolčal in zaradi katerih bi zavarovalna pogodba izgubila svojo temeljno značilnost – aleatornost, je toženkina odklonitev izplačila neutemeljena. Najmanj kar je, pa gre za nejasno pogodbeno določbo, ki jo je po 100. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) treba razlagati v korist druge pogodbene stranke.

3Toženka v reviziji uveljavlja razlog zmotne uporabe materialnega prava. Ker ZOR ne ureja situacije, ko zavarovalnica izve za namerno zamolčanje po nastopu zavarovalnega primera, so za presojo odločilne določbe Splošnih pogojev za življenjsko zavarovanje ŽZ-95/1 (v nadaljevanju Splošnih pogojev). V skladu z jasnim 7. členom Splošnih pogojev zavarovalnica zavrne izplačilo zavarovalne vsote, "če je sklenitelj zavarovanja namenoma netočno prijavil ali namenoma zamolčal kakšno okoliščino take narave, da zavarovalnica ne bi sklenila pogodbe, če bi vedela za resnično stanje stvari". Če bi obveljala taka razlaga, kot jo zagovarja pritožbeno sodišče, ni razlogov, da ne bi veljala tudi za primer, ko bi toženka za zamolčanje izvedela že pred smrtjo. Vprašanje, odločilno za presojo, je tàko, kot je bilo opredeljeno v prvi razveljavitveni odločbi pritožbenega sodišča, tj. ali bi toženka sklenila pogodbo, če tožničin mož ne bi zamolčal podatkov o svojem zdravstvenem stanju. Stališče izpodbijane sodbe, po katerem je glavni razlog prijavitvene dolžnosti v tem, da se skuša preprečiti, da bi bila zavarovalnica glede okoliščin, ki so bistvene za vsebino njene obveznosti iz zavarovalne pogodbe v zmoti, je preozko. Zavarovalnica ni dolžna skleniti zavarovalne pogodbe. Prijavna dolžnost zato ni kršena le v primeru, ko je podana vzročna zveza med zamolčano okoliščino in smrtjo, ampak že v primeru, ko se zavarovalnica ne bi odločila za sklenitev pogodbe. Gre za sankcijo za nepošteno ravnanje pogodbene stranke. Za pogoje za nastop sankcije in za njeno težo zato ne more biti bistveno, ali je zavarovalnica za nepošteno ravnanje izvedela pred nastopom zavarovalnega primera ali po njem.

4Reviziji je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

5Revizija je utemeljena.

6Sodišči sta tožbenemu zahtevku ugodili na podlagi ugotovitev:

da je tožničin mož 25. 1. 1997 sklenil pogodbo o življenjskem zavarovanju za čas od 1. 2. 1997 do 1. 2. 2017,

da je umrl 24. 4. 1998,

da se je pred sklenitvijo pogodbe zdravil zaradi razjede na dvanajstniku (od 21. 2. 1989), zaradi poškodbe vratne hrbtenice (od 7. 10. 1996) ter zaradi zvišanega krvnega pritiska, začetnega popuščanja levega srca in angine pektoris (od 28. 10. 1996),

da te težave niso bile vzrok smrti,

da je bil vzrok smrti rak pljuč, ki so ga odkrili med 5. 2. 1997 in 7. 3. 1997,

da toženka ne bi sklenila pogodbe, če bi jo tožničin mož seznanil, da se zdravi zaradi razjede, zvišanega krvnega tlaka, začetnega popuščanja levega srčnega prekata in angine pektoris (oz. bi sklenitev pogodbe odložila, ker so tedaj že tekle preiskave, katerih rezultat bi šele omogočil oceno tveganja),

da je tožničin mož na izrecno vprašanje v ponudbi za sklenitev življenjskega zavarovanja, ali je v zadnjih dveh letih jemal zdravila in če, naj navede vzroke, vrsto itd., odgovoril ne, tedaj pa je že jemal zdravila zaradi težav z želodcem, opravil je EKG in dobil tablete olivin, zdravila je dobil pri kardiologu in v zvezi s simptomi angine pectoris (angised);

da je dal neresničen odgovor pri vprašanjih 7 (ali ste kadarkoli opravili posebne preiskave, kot so rentgen, EKG, EMG, CT, …), 9a (ali imate oz. ste imeli kakršnokoli bolezen ali probleme, povezane s kardiovaskularnim sistemom, kot na primer … angina pectoris, ...) in 9d (ali imate oz. ste imeli kakršnokoli bolezen ali probleme, povezane s prebavnim sistemom, kot je čir ali druge želodčne bolezni, …),

da ni odgovoril na vprašanje 6 (ali ste bili v zadnjih petih letih na pregledu, zdravljenju, operaciji v zdravstvenem domu, specialistični ordinaciji, bolnišnici, kliniki, polikliniki? Ali so vam kadarkoli svetovali specialistični pregled, zdravljenje, operacijo? Ali nameravate v prihodnosti na specialistični pregled, zdravljenje, operacijo?).

7Sodišče prve stopnje je na podlagi navedenih ugotovitev zavzelo stališče, da je tožničin mož namerno kršil prijavno dolžnost in s tem ravnal v nasprotju z 907. in z 908. členom ZOR. Ker iz Splošnih pogojev (1. točka 2. odstavka) ne izhaja jasno, ali se pravica do odklonitve izplačila zavarovalne vsote nanaša na vsako okoliščino ali le na tisto, ki je pogojevala nastop zavarovalnega primera, nejasna določila tipiziranih pogodb pa je v skladu s 100. členom ZOR treba razlagati v korist stranke, ki ni pripravila besedila pogodbe, je šteti, da se določba nanaša le na tiste okoliščine, ki so povzročile nastop zavarovalnega primera. Sodišče druge stopnje je zavzelo stališče, da bi po nastopu zavarovalnega primera toženka smela odkloniti izplačilo zavarovalnine zaradi kršitve prijavne dolžnosti le v primeru, če bi bil nastanek zavarovalnega primera, se pravi smrt zavarovanca, v vzročni zvezi s katero od namerno zamolčanih okoliščin. V obravnavanem primeru, ko je bil namen zavarovalne pogodbe, ki je v zavarovanju bodočega, negotovega in od volje pogodbenikov izključenega dogodka, ohranjen, zavarovalnica pa je za namerno kršitev prijavne dolžnosti izvedela po nastopu zavarovalnega primera, je dolžna izplačati zavarovalnino. Strinjalo se je tudi s stališčem sodišča prve stopnje, da je na tak način treba razumeti nejasno določbo Splošnih pogojev.

8V obravnavanem primeru je sporno, ali ima zavarovalnica v primeru namerne kršitve prijavne dolžnosti, za katero izve po nastanku zavarovalnega primera, pravico odkloniti plačilo zavarovalnine, če ob predpostavki, da bi za zamolčane podatke vedela, ne bi sklenila pogodbe (tako je stališče revidentke, z enakega gledišča pa je izhajalo tudi pritožbeno sodišče v prvem sojenju) ali le v primeru, ko je nastanek zavarovalnega primera v vzročni zvezi z zamolčanimi podatki (tako je stališče izpodbijane sodbe).

9V skladu z 907. členom ZOR je sklenitelj zavarovanja dolžan ob sklenitvi pogodbe prijaviti zavarovalnici vse okoliščine, ki so pomembne za ocenitev nevarnosti in so mu znane ali mu niso mogle ostati neznane. V naslednjih dveh členih določa sankcije za kršitev prijavne dolžnosti. Loči med namerno in nenamerno kršitvijo. Tako ima po 908. členu ZOR zavarovalnica (v določenem roku) pravico zahtevati razveljavitev pogodbe, če je sklenitelj zavarovanja namenoma zamolčal okoliščino take narave, da zavarovalnica ne bi sklenila pogodbe, če bi vedela za resnično stanje stvari.(1) Člen 909 ZOR, ki določa sankcije za nenamerno kršitev prijavne dolžnosti, pa razlikuje med položajem, ko je zavarovalnica za kršitev izvedela pred nastankom zavarovalnega primera, in položajem, ko je zanjo izvedela po njegovem nastanku. V prvem primeru lahko zavarovalnica (v določenem roku) poda izjavo o razdrtju pogodbe ali predlaga ustrezno zvišanje premije.(2) V drugi situaciji se odškodnina (pravilno zavarovalnina) zmanjša v sorazmerju med stopnjo plačanih premij in stopnjo premij, ki bi morale biti plačane glede na resnično nevarnost.

10Za odločitev v obravnavani zadevi relevanten 7. člen Splošnih pogojev v prvem odstavku določa, da je sklenitelj zavarovanja ob sklenitvi pogodbe dolžan prijaviti zavarovalnici vse okoliščine, ki so pomembne za ocenitev nevarnosti in so mu znane ali mu niso mogle ostati neznane, in da za pomembne veljajo zlasti tiste okoliščine, za katere je zavarovalnica pisno vprašala v zavarovalni ponudbi. V drugem, tretjem in četrtem odstavku navedenega člena so urejene posledice namerne kršitve prijavne dolžnosti, v nadaljnjih treh odstavkih pa posledice njene nenamerne kršitve. Drugi odstavek se v relevantnem delu glasi: "Če je sklenitelj namenoma netočno prijavil ali namenoma zamolčal kakšno okoliščino take narave, da zavarovalnica ne bi sklenila pogodbe, če bi vedela za resnično stanje stvari, lahko zavarovalnica: 1) pri zavarovanju za primer smrti … v prvih treh letih trajanja zavarovanja pri zavarovanjih z zavarovalno dobo nad 12 let zahteva razveljavitev pogodbe ali odkloni izplačilo zavarovalne vsote, če zavarovanec umre, preden je izvedela za tako okoliščino; …".

11Tako prvostopenjska kot drugostopenjska sodba zavzemata stališče, da je navedena določba Splošnih pogojev nejasna, ker ne določa izrecno, ali se pravica do odklonitve plačila nanaša na vse primere, ko bi zavarovalnica odklonila sklenitev pogodbe, če bi vedela za resnično stanje stvari, ali le na tiste primere, ko je neresnično navedena ali zamolčana okoliščina v vzročni zvezi z nastankom zavarovalnega primera. Argumenti za tako stališče niso podrobneje navedeni.

12Vsaka pogodbena določba, o katere vsebini se stranki ne strinjata, še ni nejasna. Nejasna določba v smislu 100. člena ZOR je le tista sporna določba, katere pomena ni mogoče enoznačno opredeliti niti po obveznem razlagalnem pravilu iz drugega odstavka 99. člena ZOR, niti z uporabo drugih ustaljenih metod razlage.(3)

13Besedilo relevantne določbe Splošnih pogojev je jezikovno enopomensko: zavarovalnica odkloni plačilo zavarovalne vsote, če v primeru vednosti o resničnem stanju stvari ne bi sklenila pogodbe. Tako razumevanje je logično prepričljivo in predstavlja razumno sankcijo za namerno kršitev prijavne dolžnosti. Prijavna dolžnost (bodočega) sklenitelja zavarovanja je določena, ker so okoliščine, od katerih je odvisna ocena rizika, na podlagi katere se zavarovalnica odloči o sklenitvi pogodbe in o višini zavarovalne premije, v sferi sklenitelja zavarovanja in zanjo znatno težje ali – glede na to, da gre za osebne podatke – sploh nedostopne. Tudi sama je sicer dolžna storiti vse, kar je ob upoštevanju skrbnosti dobrega strokovnjaka v njeni sferi, da bo prišla do podatkov, ki ji bodo omogočali zanesljivo podlago za odločitev glede pogojev zavarovanja. Upoštevaje načelo vestnosti in poštenja pri sklepanju obligacijskih razmerij (12. člen ZOR) se sme v ostalem zanesti na pošteno ravnanje sopogodbenika. Sankcioniranje kršitve prijavne dolžnosti glede na njen vpliv na odločitev zavarovalnice za sklenitev pogodbe oziroma za višino premije je glede na to sprejemljivo.

14Podlage za razumevanje relevantne določbe Splošnih pogojev izven njenega jezikovnega pomena ne daje niti zakonska ureditev spornega vprašanja. Sankcioniranje kršitve prijavne dolžnosti glede na njeno povezanost z odločitvijo zavarovalnice za sklenitev pogodbe in za višino premije – in ne glede na povezanost z nastopom zavarovalnega primera – je določeno tudi v ZOR.(4) Niti v primeru nenamerne kršitve prijavne dolžnosti – in še toliko manj v primeru namerne kršitve – niso sankcije odvisne od presoje, ali je nastop zavarovalnega primera v vzročni zvezi z neresnično navedeno okoliščino.

15Do razlage, ki je izhodišče izpodbijane sodbe, je mogoče priti le z uporabo argumenta teleološke redukcije, se pravi, če zavzamemo stališče, da upoštevaje urejevalni namen določba Splošnih pogojev v skupini primerov navedbe neresničnih okoliščin le navidezno ureja tudi tiste primere navedbe neresničnih okoliščin, ki niso imele za posledico nastopa zavarovalnega primera. Teorija opozarja, da je treba biti pri uporabi tega argumenta kar najbolj previden in preudaren.(5) Pri presoji, ali je pri razlagi sporne določbe Splošnih pogojev treba uporabiti navedeni argument, je treba upoštevati, da gre za pogodbeno urejanje razmerij. Domet razlage spornih pogodbenih določb je začrtan s skupnim namenom pogodbenih strank, ugotovljenim v mejah besedila pogodbe. Ker gre za razlago splošnih pogojev, oblikovanih s strani zavarovalnice in ponujenih sklenitelju zavarovanja, je treba dati ustrezno večjo težo razlagi v luči načel obligacijskega prava. Na drugi strani je treba upoštevati, da je zavarovalna pogodba – za razliko od splošnega načela pri urejanju pogodbenih razmerij – v zakonu urejena s kogentnimi določbami.(6) Izločitev določene skupine primerov iz dometa jezikovno enopomenske določbe, ki z vidika namena urejanja predstavlja sprejemljivo rešitev, bi torej lahko narekovala le bodisi zakonska ureditev zavarovalne pogodbe bodisi splošna načela pogodbenega prava.

16Določbe ZOR o zavarovalni pogodbi take razlage ne zahtevajo. Zakon ureja položaj, ko zavarovalnica za namerno kršitev prijavne dolžnosti izve pred nastankom zavarovalnega primera, in položaja, ko gre za nenamerno kršitev prijavne dolžnosti, pa zavarovalnica to ugotovi pred oziroma po nastanku zavarovalnega primera. Določba drugega odstavka 7. člena Splošnih pogojev določa torej pravilo za primer, ki v zakonu ni izrecno urejen. Pri tem ustrezno upošteva zakonski okvir. Določba sledi zakonski rešitvi, ki pogojuje uporabo sankcij z odločitvijo zavarovalnice za sklenitev pogodbe (in ne z vzročno zvezo med zamolčano okoliščino in nastopom zavarovalnega primera). Sankcije ureja analogno zakonski ureditvi, pri tem pa – enako kot v zakonu – teža sankcije ni bistveno različna v primeru, ko je zavarovalnica za kršitev izvedela pred nastankom zavarovalnega primera, in v primeru, ko je zanjo izvedela po tem.(7) Navedeno utemeljuje sklep, da sporna določba Splošnih pogojev ustrezno dopolnjuje zakonski okvir in ni v nasprotju s pravilom iz 900. člena ZOR.

17Uporabe argumenta teleološke redukcije ne narekujejo niti splošna načela obligacijskega prava, med katerimi je v obravnavanem okviru ob dolžnosti izpolnjevanja pogodbenih obveznosti (17. člen ZOR) treba izpostaviti načelo vestnosti in poštenja pri uveljavljanju pravic in izpolnjevanju obveznosti (12. člen ZOR), načelo enakovrednosti dajatev (15. člen ZOR) in prepoved zlorabe pravic (13. člen ZOR). Odklonitev plačila zavarovalnine v primeru namerno neresnične navedbe podatkov, bistvenih za odločitev zavarovalnice glede (ne)sklenitve pogodbe, predstavlja ustrezno varstvo položaja ene in druge pogodbene stranke. Odločitev zavarovalnice za sklenitev pogodbe in za pogoje, pod katerimi jo je pripravljena skleniti, je odvisna od podatkov, ki so v sferi potencialnega zavarovanca in do katerih sama brez njegovega sodelovanja ne more priti. Zavarovalnica je torej že v fazi sklepanja pogodbe odločilno vezana na pošteno ravnanje (potencialnega) sopogodbenika. Če je rizik, ki bi ga zanjo predstavljala sklenitev pogodbe s konkretnim zavarovancem prevelik, ima brez nadaljnjega pravico odkloniti sklenitev take pogodbe. Odločilnost povezave med sankcijo in odločitvijo zavarovalnice za sklenitev pogodbe je torej razumna. Na drugi strani gre za namerno nepošteno ravnanje sopogodbenika, ki ne more biti deležno pravnega varstva. Preventivni učinek sankcije, ki nepoštene zavarovance ne glede na to, ali je posledica zamolčanega podatka nastanek zavarovalnega primera ali ne, postavlja v enak položaj, je zato dopusten.

18Stališče izpodbijane sodbe, da zavarovalnica nima podlage za odklonitev plačila zavarovalnine v primeru namerne kršitve prijavne dolžnosti, kadar zanjo izve po nastanku zavarovalnega primera, pa ta ni v vzročni zvezi z neresnično navedenimi podatki, je po navedenem materialnopravno zmotno. Zavarovalna pogodba daje namreč toženki podlago za odklonitev plačila zavarovalnine, če po nastanku zavarovalnega primera ugotovi, da je šlo za namerno netočno prijavo ali zamolčanje take okoliščine, da bi v primeru, če bi vedela za resnično stanje stvari, odklonila sklenitev zavarovalne pogodbe.

19Zaradi zmotnega razumevanja pogodbene določbe izpodbijana sodba napačno šteje ugotovitev sodbe sodišča prve stopnje, da bi zavarovalnica v primeru, če bi vedela za resnično stanje stvari, odklonila sklenitev pogodbe, za nepomembno. Nobena od sodb pa ne zavzema stališča o nadaljnjem vprašanju, ali je glede na to, da zavarovanec na eno od zastavljenih vprašanj ni odgovoril, šlo za tako kršitev prijavne dolžnosti, ki ima lahko za posledico odklonitev plačila zavarovalnine.(8)

20Relevantna določba drugega odstavka 7. člena Splošnih pogojev veže pravico do odklonitve plačila zavarovalnine na namerno netočno prijavo ali namerno zamolčanje odločilne okoliščine.(9) Besedilo določbe na prvi pogled zajema tudi opustitev odgovora na katero od vprašanj, ki jih je zavarovalnica postavila potencialnemu zavarovancu pred sklenitvijo pogodbe. Upoštevanje namena prijavnih dolžnosti v procesu sklepanja zavarovalne pogodbe narekuje razlago, po kateri navedena opustitev ni zajeta v dejanskem stanu navedene pogodbene (in zakonske) določbe.

21Dolžnost prijave okoliščin, pomembnih za odločitev glede sklenitve pogodbe, ni pogodbena dolžnost zavarovanca, ampak sodi v čas pred sklenitvijo pogodbe. Gre za sodelovalno dolžnost, ki zavarovalnici omogoči sprejeti odločitev glede sklenitve pogodbe in hkrati zavarovancu omogoči sklenitev take pogodbe. Ne gre za pravno dolžnost, katere izpolnitev bi zavarovalnica imela pravico zahtevati, ampak za obveznost potencialnega zavarovanca, določene v njegovem interesu. Ta se sicer tiče interesov zavarovalnice (sklepanje zavarovalnih pogodb je njena dejavnost), vendar pa njene izpolnitve ne more doseči s prisilnimi sredstvi. Če potencialni zavarovanec odkloni sodelovanje, lahko zavarovalnica odkloni sklenitev pogodbe. Kršitev sodelovalne dolžnosti je zato lahko sankcionirana le tedaj, ko zavarovalnica ni imela (sprejemljive) možnosti preveriti, ali ima na razpolago ustrezne podatke, potrebne za sklenitev in za pogoje pogodbe. Glede na to se postavlja vprašanje (ki sicer ni relevantno v obravnavani zadevi), ali je sploh možna kršitev prijavne dolžnosti glede podatkov, za katere zavarovalnica ni vprašala. Enako vprašanje pa se zastavlja tudi glede podatkov, za katere je zavarovalnica sicer vprašala, pa jih zavarovanec ni navedel. Ne glede na to, ali je bila opustitev navedbe odgovora namerna, je s tem zavarovalnici pred sklenitvijo pogodbe omogočil, da dodatno zahteva odgovor na to vprašanje, odklonitev sodelovanja pa ima še vedno lahko za posledico odklonitev sklenitve pogodbe. Posledice tega, da je opustitev odgovora na eno od vprašanj spregledalo, pa je s sklenitvijo pogodbe prevzela preveliko tveganje, ali da mu zmotno ni pripisala odločilne teže, mora nositi sama. Opustitve odgovora na posamezna vprašanja zato po sklenitvi pogodbe ne more več uveljavljati kot razlog za odklonitev plačila zavarovalnine.

22V obravnavanem primeru je zavarovanec na več vprašanj dal neresničen odgovor, na enega pa sploh ni odgovoril. Zato je za odločitev o tem, ali je imela zavarovalnica pravico odkloniti izplačilo zavarovalnine, bistvena ne le presoja, ali bi zavarovalnica v primeru, da bi tožničin mož dal resnične odgovore, odklonila sklenitev pogodbe, ampak tudi presoja, ali bi že (resničen) odgovor na vprašanje, na katerega ni odgovoril, predstavljal razlog za zavrnitev sklenitve pogodbe. V primeru pritrdilnega odgovora zavarovalnica nima pravice odkloniti izplačila. Ker je dejansko stanje v tem delu zaradi zmotne uporabe materialnega prava ostalo nepopolno ugotovljeno, je Vrhovno sodišče sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP). Posebni napotki niso potrebni, ker so razvidni iz gornje obrazložitve.

23Odločitev o stroških revizijskega postopka se v skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.

---.---

Op. št. (1): V takem primeru ima zavarovalnica pravico obdržati že plačane premije ter zahtevati plačilo premije za obdobje, v katerem je zahtevala razveljavitev.

Op. št. (2): V primeru razdrtja pogodbe je dolžna vrniti del premije, ki odpade na čas do konca zavarovalne dobe.

Op. št. (3): Prim. odločbe II Ips 404/2003 z dne 23. 9. 2004, II Ips 240/2004 z dne 20. 10. 2005, II Ips 426/2005 z dne 16. 5. 2007, II Ips 522/2006 z dne 21. 11. 2008 in II Ips 147/2008 z dne 17. 6. 2010. Enako Plavšak, v: Plavšak, Juhart, Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, GV, Ljubljana, 2004, str. 499.

Op. št. (4): Ureditev v OZ ni bistveno drugačna.

Op. št. (5): Pavčnik, Argumentacija v pravu, Pravna fakulteta in Cankarjeva založba, Ljubljana, 2004, str. 142.

Op. št. (6): V skladu z 900. členom ZOR se sme pogodba odmakniti samo od tistih določb poglavja o zavarovanju, v katerih je to izrecno dopustno, ter od tistih, ki pogodbenikom omogočajo ravnati tako, kakor hočejo, sicer pa le, če je v nedvomnem interesu zavarovanca.

Op. št. (7): Vrhovno sodišče je že zavzelo stališče, da bi bilo pravno nevzdržno stališče, da zavarovalnica, ki bi za namerno neresnično prijavo izvedela po nastanku zavarovalnega primera, ne bi imela možnosti upreti se izplačilu celotne zavarovalne vsote, in da upoštevaje pravilo sklepanja "od večjega na manjše" ni ovire za analogno uporabo pravila iz četrtega odstavka 909. člena ZOR. Glej sklep II Ips 995/2006 z dne 16. 4. 2009.

Op. št. (8): Izpodbijana sodba zavzema stališče, da je zavarovanec (namenoma) kršil prijavno dolžnost, ker ni navedel, da se zdravi zaradi razjede na dvanajstniku, zaradi poškodbe vratne hrbtenice, zvišanega krvnega pritiska, začetnega popuščanja levega prekata na srcu in angine pektoris, ne ovrednoti pa ugotovitve, da na eno od vprašanj ni odgovoril.

Op. št. (9): Enaka je določba prvega odstavka 908. člena ZOR.