908. člen ZOR

Ker ima zavarovalnica na podlagi pogodbe pravico odkloniti plačilo zavarovalnine, če po nastanku zavarovalnega primera ugotovi, da je šlo za namerno netočno prijavo take okoliščine, da bi v primeru, če bi vedela za resnično stanje stvari, odklonila sklenitev pogodbe, je zmotno materialnopravno stališče izpodbijane sodbe, po katerem ima pravico odkloniti plačilo zavarovalnine le v primeru, če so neresnično prijavljene okoliščine v vzročni zvezi z nastankom zavarovalnega primera.

Presoja toženkine (ne)upravičenosti odkloniti izplačilo zavarovalne vsote, ki sta jo sodišči prve in druge stopnje opravili le znotraj okvira določb 908. in 909. člena ZOR, je pomanjkljiva, saj izhaja iz podmene o neoporečnosti zavarovalnega primera - torej smrti pravne prednice tožnikov kot za obe pogodbeni stranki ob sklenitvi življenjskega zavarovanja negotovega dogodka v pomenu določbe prvega dostavka 898. člena ZOR. Ko je ob sklenitvi zavarovalne pogodbe zavarovalni primer že nastal, oziroma če je ob sklenitvi že bil v nastajanju ali je bilo gotovo, da bo nastal, je namreč po določbi drugega odstavka 898. člena istega zakona zavarovalna pogodba nična.

Res je pokojna XX, mati in žena tožnikov, zastopnici toženke (zavarovalnice) na vprašanja o boleznih, zdravljenju in operacijah pred podpisom ponudbe za življenjsko zavarovanje dala neresnične podatke, saj so na ponudbi vsi odgovori s tem v zvezi negativni, čeprav je bila pokojna do podpisa ponudbe že zdravljena zaradi metastatskega malignega melanoma. Vendar pa toženka zavarovalne pogodbe za življenjsko zavarovanje, sklenjene s pokojno XX, ni razveljavila. Ker ta še velja, je toženka dolžna tožnikom izplačati zavarovalnino in tega ne more odklanjati sklicujoč se na 908. ali 909. člen ZOR.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da okoliščine, glede katerih je bila kršena prijavna dolžnost, niso bile vzrok kasnejše smrti oziroma niso imele nikakršnega vpliva na nastop zavarovalnega primera. Zavarovalnica ne more odkloniti izplačila zavarovalne vsote, če okoliščine, glede katerih je bila kršena prijavna dolžnost, niso imele vpliva na nastop zavarovalnega primera.

Le namerno zamolčanje take okoliščine, ki bi po ustaljeni praksi zavarovalnice privedla do nesklenitve zavarovalne pogodbe, če bi zavarovalnica vedela za resnično stanje stvari, lahko vodi v sankcije, ki so določene v 908. čl. ZOR oz. Splošnih pogojih, med drugim tudi v odklonitev izplačila zavarovalnine, če je do nastopa zavarovalnega primera že prišlo.

Revizijska izvajanja v zvezi z ZTVCP, ki v 116. do 121. členu predvideva objektivni kriterij za ugotavljanje količine alkohola v organizmu in strokovni pregled, v konkretnem primeru niso merodajna, ker ne gre za kazenske sankcije zaradi kršitve pravil javnega cestnega prometa (kaznivo dejanje ali prekršek), temveč za pogodbo, ki določa pravice in obveznosti obeh pogodbenih strank. Splošni pogoji zavarovanja določajo, da mora zavarovanec v primeru suma, da je vozil pod vplivom alkohola, sam poskrbeti za objektivno ugotovitev. Da v primeru suma alkoholiziranosti dokazno breme preide na zavarovanca, je izrecno določeno v točki 3.b prvega odstavka 3. člena, v kateri je navedena njegova obveznost, da poskrbi, da se s skrbno analizo natančno ugotovi stopnja njegove alkoholiziranosti; in v 1.b točki drugega odstavka 3. člena Pogojev AO-90, po kateri mora zavarovanec dokazati, da nastanek škode ni v vzročni zvezi z njegovo alkoholiziranostjo.

Po prvem odstavku 103. člena ZOR nična tista pogodba, ki nasprotuje ustavnim načelom družbene ureditve ali družbeni morali. Gre torej za zelo hude kršitve pri sklenitvi pogodbe, pa še v takih primerih je treba težiti h konvalidaciji pogodbe. Milejša oblika neveljavnosti je izpodbojnost, ki v primeru poslovno omejene pogodbene stranke ali napak volje pri sklenitvi pogodbe omogoča izpodbijanje pogodbe. Poleg tega je v zakonu posebej predvidena izpodbojnost v 139. členu ZOR (zaradi očitnega nesorazmerja vzajemnih dajatev), v 280. členu ZOR (zaradi dolžnikovih ravnanj v škodo upnikov), v 532. členu ZOR (zaradi kršitve predkupne pravice), v 908. členu ZOR (zaradi zamolčanja ali neresnične izjave pri zavarovalni pogodbi) in v drugih zakonih. Za prekluzijo je značilno, da terjatev s potekom roka ugasne, izgine, ne obstoji več naprej kot naturalna terjatev, kakor je to določeno za zastarane terjatve.

Kot sta ugotovili sodišči druge in prve stopnje, tožena podjetnika nista vrnila tožeči stranki posojila, ki ga je po "polici za zavarovanje kredita" tožeča stranka zavarovala pri toženi. S tem je nastopil zavarovalni primer in tožena bi morala tožeči stranki izplačati neodplačani del posojila, saj se je zavezala, da bo "v primeru nevračila kredita s strani kreditojemalca ... po pozivu zavarovanca nepreklicno poravnala zavarovani znesek". Na to obveznost ne vpliva dejstvo, da si je tožeča stranka zagotovila še dodatno zavarovanje svoje terjatve iz naslova posojila s tem, da ji je posojilojemalec izročil ob sklenitvi pogodbe dva bianco akceptna naloga s pooblastilom za odgovarjajočo izpolnitev. Dogovorjeno zavarovanje kredita je namreč samostojen pravni posel.