900. člen ZOR

Sklenitelju zavarovanja ni mogoče odreči pravice, da ponudbo poda zavarovalnici šele potem, ko je seznanjen z njenimi splošnimi pogoji zavarovanja. Če pa se s takšnimi pogoji seznani šele ob predložitvi police, mora biti takšna seznanjenost izrecno zaznamovana na polici, svoje soglasje s takšnimi pogoji pa mora sklenitelj zavarovanja izraziti tudi z njenim podpisom. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožena stranka ponudbe ni zavrnila v roku osmih dni od njenega prejema, ampak jo je tako, kot je razvidno iz dopisa z dne 17. 1. 2000, v zakonsko določenem roku osmih dni sprejela na način, da je tožeči stranki poslala zavarovalno polico s splošnimi in posebnimi pogoji, ki je bila podpisana s strani tožene stranke. Glede na to, da iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja tudi, da tožeča stranka takšne zavarovalne police ni podpisala, pa takšen dejstveni substrat zadeve že sam po sebi utemeljuje zaključek, da je v konkretnem primeru prišlo do sklenitve pogodbe po 3. odstavku 901. člena ZOR (in ne po 1. odstavku 901. člena, tj. s podpisom police), kar pomeni, da je bila pogodba sklenjena z vsebino, kakršna je bila vsebovana v ponudbi.

Nezgodno zavarovanje nima odškodninske narave, zato so razlogi prvostopenjskega sodišča o ničnosti izjave k polici zavarovanja, v povezavi s 1. odst. 197. čl. ZOR po katerem pravice do odškodnine ni mogoče prenesti na drugega, pravno zmotni. Iz določbe 905. čl. izhaja, da mora pri zavarovanju na tuj račun ali na račun tistega, katerega se zavarovanje tiče, plačevati premijo zavarovalec, ki ne more izvrševati pravic iz zavarovanja, čeprav ima v rokah polico, to pa lahko stori, če v to privoli tisti, čigar interes je bil zavarovan in ki mu te pravice gredo. Pri takem zavarovanju v korist tretjega, ko je zavarovalna premija plačana iz sredstev delodajalca, se zavarovalnina všteva v odškodnino, breme zavarovanja nosi delodajalec, zavarovanje krije del njegove odgovornosti.

Pri zavarovanju pred odgovornostjo lahko oškodovanec zahteva neposredno od zavarovalnice povrnitev škode, če jo je pretrpel zaradi dogodka, za katerega odgovarja zavarovanec, toda največ do zneska njene obveznosti. Pravica do direktne tožbe iz 941. člena ZOR je kogentnega značaja, saj je z zakonom priznana, zato ne more biti v dispoziciji strank zavarovalne pogodbe.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da okoliščine, glede katerih je bila kršena prijavna dolžnost, niso bile vzrok kasnejše smrti oziroma niso imele nikakršnega vpliva na nastop zavarovalnega primera. Zavarovalnica ne more odkloniti izplačila zavarovalne vsote, če okoliščine, glede katerih je bila kršena prijavna dolžnost, niso imele vpliva na nastop zavarovalnega primera.

Revizijska izvajanja v zvezi z ZTVCP, ki v 116. do 121. členu predvideva objektivni kriterij za ugotavljanje količine alkohola v organizmu in strokovni pregled, v konkretnem primeru niso merodajna, ker ne gre za kazenske sankcije zaradi kršitve pravil javnega cestnega prometa (kaznivo dejanje ali prekršek), temveč za pogodbo, ki določa pravice in obveznosti obeh pogodbenih strank. Splošni pogoji zavarovanja določajo, da mora zavarovanec v primeru suma, da je vozil pod vplivom alkohola, sam poskrbeti za objektivno ugotovitev. Da v primeru suma alkoholiziranosti dokazno breme preide na zavarovanca, je izrecno določeno v točki 3.b prvega odstavka 3. člena, v kateri je navedena njegova obveznost, da poskrbi, da se s skrbno analizo natančno ugotovi stopnja njegove alkoholiziranosti; in v 1.b točki drugega odstavka 3. člena Pogojev AO-90, po kateri mora zavarovanec dokazati, da nastanek škode ni v vzročni zvezi z njegovo alkoholiziranostjo.

Kot sta ugotovili sodišči druge in prve stopnje, tožena podjetnika nista vrnila tožeči stranki posojila, ki ga je po "polici za zavarovanje kredita" tožeča stranka zavarovala pri toženi. S tem je nastopil zavarovalni primer in tožena bi morala tožeči stranki izplačati neodplačani del posojila, saj se je zavezala, da bo "v primeru nevračila kredita s strani kreditojemalca ... po pozivu zavarovanca nepreklicno poravnala zavarovani znesek". Na to obveznost ne vpliva dejstvo, da si je tožeča stranka zagotovila še dodatno zavarovanje svoje terjatve iz naslova posojila s tem, da ji je posojilojemalec izročil ob sklenitvi pogodbe dva bianco akceptna naloga s pooblastilom za odgovarjajočo izpolnitev. Dogovorjeno zavarovanje kredita je namreč samostojen pravni posel.

Zavarovalna pogodba, sklenjena za dobo več kot pet let, se sme razdreti po preteku tega časa z odpovednim rokom šestih mesecih s tem, da se to pismeno sporoči drugi stranki. Omenjena določba glede razdrtja pogodbe je kogentne narave (4. odst. 922. čl. ZOR v zvezi z 900. čl. ZOR). Zato je nobena izmed strank enostransko, brez opravičenih razlogov pred pretekom tega časa ne more razdreti.

I. Ker toženec ni ne v postopku pred sodiščem prve stopnje ne v pritožbenem postopku zatrjeval, da nastanek škode ni v vzročni zvezi z njegovo alkoholiziranostjo, je regresni zahtevek utemeljen. II. Ugovor zmanjšanja odškodnine po 191. čl. ZOR proti regresnemu zahtevku zavarovalnice po pogodbi o obveznem zavarovanju avtomobilistove odgovornosti bi bil utemeljen le, če bi toženec uspel dokazati, da je njegov položaj v regresnem razmerju glede višine vtoževanega zneska slabši, kot bi bil v odškodninskem razmerju.

Določbe ZOR o zavarovanju so pretežno kogentne narave, vendar je kogentnost določena zaradi varstva pravic zavarovanca. Zato so odmiki v korist zavarovanca dovoljeni (odložitev zapadlosti premije).