VSRS Sodba I Ips 46/2011

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

A.

1Okrožno sodišče v Kopru je s sodbo z dne 4. 9. 2009 B. B. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja dajanja podkupnine po drugem odstavku 268. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) ter mu po 50. in 51. členu KZ izreklo pogojno obsodbo, v kateri je določilo dva meseca zapora, ki se ne bo izrekla, če v poizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja. Obsojencu je naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Kopru je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojencu je naložilo plačilo stroškov pritožbenega postopka.

2Zoper pravnomočno sodbo vlaga obsojenčev zagovornik zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), zaradi kršitve 2., 25., 37. in 38. člena Ustave in 8. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP). Predlaga ugoditev zahtevi in spremembo izpodbijanih sodb tako, da vlagatelja oprosti obtožbe, podrejeno pa razveljavitev izpodbijanih sodb in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

3Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka. Meni, da zatrjevane kršitve niso podane, zato predlaga zavrnitev zahteve.

4Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki nanj nista odgovorila.

B-1.

5Obsojenčev zagovornik prvostopenjskemu sodišču očita, da iz odredbe preiskovalnega sodnika (Kpd 700/02 z dne 3. 9. 2002) izhaja, da je bil nezakonito odrejen izpis dohodnih in odhodnih klicev za vse telefonske številke, katerih lastnik sta bila A. A. in družba C. d. n. o., za čas od 1. 1. 2001 do 3. 9. 2002, na podlagi določila 220. člena ZKP in 130. člena Zakona o telekomunikacijah (v nadaljevanju ZTel-1). Za izdajo takšne odredbe preiskovani sodnik ni imel podlage v ZKP, pri čemer se zagovornik sklicuje na stališče Višjega sodišča v Kopru v sklepu 167/2008 z dne 25. 2. 2009, v katerem je navedlo, da določba 220. člena ZKP ni predstavljala zakonite osnove za izdajo sporne odredbe. V času izdaje odredbe niti ZKP niti drug zakon ni dajal podlage za takšen ukrep, saj ni predpisoval obsega in načina pridobivanja obravnavanih podatkov. Drugi odstavek 37. člena Ustave RS namreč določa, da lahko samo zakon predpiše, kdaj je mogoče poseči v pravico do komunikacijske zasebnosti. Ker v času izdaje odredbe ni bilo zakonske podlage za njeno izdajo, je posledično sama odredba nezakonita, kakor so nezakoniti (nedovoljeni) tudi vsi dokazi, ki so bili na podlagi te odredbe pridobljeni. Neobstoj zakonodaje, ki bi urejala postopek in pogoje za pridobivanje podatkov o telefonskih klicih, pa ne nudi podlage za smiselno uporabo 143. člena ZKP. Takšen ukrep bi bil pokrit lahko le z analogno uporabo 150. člena ZKP, ki pa predvideva obstoj utemeljenih razlogov za sum in ne zgolj razlogov za sum.(1) Ob tem poudarja, da podatki, ki izvirajo iz anonimne prijave, ne ustrezajo dokaznemu standardu utemeljenih razlogov za sum. S tem ko je prvostopenjsko sodišče svojo odločitev naslonilo na dokaze, ki so pridobljeni s kršitvijo ustavno zagotovljenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, je storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Poleg tega pritožbeno sodišče sploh ni zavzelo stališča do zatrjevanih kršitev 2., 37. in 38. člena Ustave ter do 8. člena EKČP in se tako ni opredelilo do vseh pritožbenih navedb ter je s tem kršilo 25. člen Ustave RS.

B-2.

6Iz spisa obravnavane zadeve izhaja, da je sodišče z odredbo Kpd 700/02-A z dne 3. 9. 2002 na obrazložen predlog policije odredilo izpis odhodnih in dohodnih telefonskih klicev za vse telefonske številke, katerih lastnika sta A. A. in družba C. d. n. o., ter posredovanje podatkov, kdo so lastniki klicanih in klicočih številk za čas od 1. 1. 2001 do 3. 9. 2002, ter spremljanje IMEI številk aparatov prej omenjenih lastnikov za obdobje 3. 9. 2002 do 3. 10. 2002. Kot podlago za izdajo odredbe je navedlo 221. člen ZKP in 130. člen ZTel-1. Iz predloga za odreditev tega ukrepa izhaja, da je policija dne 25. 3. 2002 prejela anonimno prijavo, da predsednik invalidske komisije dr. A. A. jemlje od pacientov podkupnino v zameno za izdajo pozitivnega mnenja invalidske komisije. Policija v predlogu navaja še, da so z zbiranjem obvestil potrdili imenovanje A. A. na delovno mesto predsednika invalidske komisije prve stopnje na Območni enoti ... ter da sta z ženo ustanovitelja in edina lastnika družbe C. d. n. o., ki ima svoje prostore v ..., kjer ima zasebno ordinacijo in se ukvarja s svetovanjem za zdrav način življenja. V predlogu je še navedeno, da je bilo na podlagi informacij od oseb, ki so policiji v preteklosti že posredovale resnične podatke, ugotovljeno, da so nekateri pacienti, ki so bili invalidsko upokojeni na Območni enoti ... pred tem obiskovali ordinacijo in se z A. A. dogovarjali glede možnosti, kako doseči invalidsko upokojitev. Ugotovljeno je bilo, da naj bi se v sumljivih okoliščinah leta 2001 upokojil M. B., ki naj bi za izdelavo pozitivnega mnenja A. A. izročil podkupnino. Iz obrazložitev predlogov za izdajo odredb za nadaljnja preiskovalna dejanja (predvsem prikriti preiskovalni ukrep po 1. točki prvega odstavka 150. člena ZKP in njegovo podaljšanje ter ukrep po prvem in drugem odstavku 151. člena ZKP in njegovo podaljšanje), ki so sledila pridobitvi podatkov odhodnih in dohodnih klicev z ene od telefonskih številk A. A., je predlagatelj razloge za njihovo izdajo utemeljeval na ugotovitvah pridobljenih na podlagi navedene prve odredbe.

7Pravica do zasebnosti ni absolutna pravica, ampak je omejena z varstvom pravic in koristi drugih. Ustava za poseg v nedotakljivost človekove zasebnosti iz 35. člena določa enake pogoje kot za poseg v pravico do varstva tajnosti pisem in drugih občil iz 37. člena.(2) Pogoje za omejitev pravice do zasebnosti določa Ustava v drugem odstavku 37. člena, in sicer je poseg dopusten, če so izpolnjeni naslednji pogoji: da je poseg določen v zakonu, da poseg s svojo odločbo dovoli sodišče, da je določno omejen čas izvajanja posega in da je poseg nujen za uvedbo ali potek kazenskega postopka ali za varnost države. ZKP v času odredbe (leta 2002) ni posebej predpisoval postopka in pogojev za pridobivanje podatkov o prometu v elektronskem komuniciranju, ki ga z uveljavitvijo ZKP-F(3) ureja 149. b člen ZKP. Sodna praksa se je o tem večkrat izrekla, in sicer z različnimi stališči. V načelnem pravnem mnenju Vrhovnega sodišča RS z dne 18. junija 1999 je navedeno, da bi sodišče glede na to, da postopek pridobivanja teh dokazov ni posebej urejen, odločbo o pridobivanju takšnih dokazov lahko izdalo le na podlagi smiselne uporabe 143. člena ZKP ali v okviru ukrepa po 1. točki prvega odstavka 150. člena ZKP oziroma na podlagi neposredne uporabe 37. člena Ustave. To načelno mnenje je sicer pomembno glede tega, da policija brez odredbe sodišča ne more pridobivati podatkov o telefonskih klicih, vendar ne daje določnega odgovora glede pravne podlage, ki jo mora v tem primeru sodišče uporabiti.

8Po določbi 143. člena ZKP (ZKP-C veljavnega v času izdaje odredb preiskovalnega sodnika v tej kazenski zadevi) je moral upravljavec zbirke na zahtevo sodišča sporočiti podatke iz zbirke tudi brez privolitve posameznika, na katerega se ti podatki nanašajo, če so podatki sodišču neogibno potrebni za kazenski postopek. Ta zakonska določba, ki pomeni pravno podlago, da lahko sodišče zahteva od upravljavca zbirke osebnih podatkov posredovanje določenih podatkov, dopušča pridobitev podatkov o prometu elektronskih komunikacij, a to ureja pomanjkljivo.(4) Določbe 150. člena ZKP urejajo poseg v komunikacijsko zasebnost, ki obsega posredovanje (prisluškovanje in snemanje) pisnih, zvočnih ali slikovnih sporočil oziroma drugih sporočil s subjektivno sporočilno vrednostjo. Na področje komunikacijske zasebnosti sodijo v prvi vrsti podatki, ki se nanašajo na vsebino sporočila. V teoriji je zastopano stališče, da niso varovani zgolj vsebina komunikacije, temveč tudi okoliščine in dejstva, povezani s komunikacijo.(5) Iz sodne prakse ESČP(6) in prakse Ustavnega sodišča RS(7) izhaja, da so podatki o klicanih telefonskih številkah sestavni del telefonskih komunikacij.(8) Upoštevajoč navedeno je treba predmet varstva komunikacijske zasebnosti razlagati tako, da ta vključuje tudi tiste podatke o telefonskih klicih, ki so sestavni del komunikacije. Predmet varstva je resda pri obeh, tako pri nadzoru vsebine komunikacije kot pri pridobitvi samih podatkov o telefonskih klicih enak, to je zasebnost. Vendar predstavlja pridobitev izpisa odhodnih in dohodnih telefonskih klicev ter posredovanje podatkov, kdo so lastniki klicanih in klicočih številk, bistveno manj intenziven poseg v zasebnost. Ukrep pridobivanja podatkov o prenosu v elektronskem komuniciranju (zdaj urejen v 149. b členu ZKP) v času odredbe sicer ni bil izrecno urejen, vendar ni mogoče reči, da zbiranje podatkov o telefonskih klicih ni bilo dopustno. Ustava, ZTel-1 in ZKP so dajali zadosten pravni okvir za izdajo sporne sodne odredbe in so zatrjevanja zahteve obsojenčevega zagovornika, da gre v tem primeru za pravno praznino, neutemeljene. Uporaba določbe 143. člena ZKP za pridobitev podatkov, ne da bi ob tem uporabili ustavnopravne pogoje, ki upravičujejo poseg v pravico do zasebnosti, ni prišla v poštev, saj določa le neizogibno potrebnost za kazenski postopek, kar pa za poseg v to ustavno varovano pravico ne zadostuje, saj ne določa niti pogojev niti postopka za takšen poseg. V 150. členu ZKP določa pogoje za poseg v komunikacijsko zasebnost, in sicer v samo vsebino sporočil, to so utemeljeni razlogi za sum, da je določena oseba izvršila, izvršuje ali pripravlja oziroma organizira izvršitev katerega izmed kataloško določenih kaznivih dejanj ter obstoj utemeljenega suma, da se za komunikacijo v zvezi s tem kaznivim dejanjem uporablja določeno komunikacijsko sredstvo ali bo to sredstvo uporabljeno, pri tem pa je mogoče utemeljeno sklepati, da se z drugimi ukrepi ne bi dalo zbrati dokazov oziroma bi njihovo zbiranje lahko ogrozilo življenje ali zdravje ljudi. Ni mogoče sprejeti razlogovanja zahteve, da bi bilo odredbo mogoče izdati le ob izpolnitvi vseh pogojev iz 150. člena ZKP, saj pri pridobitvi podatkov o prometu telefonskih komunikacij nasploh kot tudi v obravnavanem primeru ne gre za enako invaziven poseg v zasebnost. Ukrep po 150. členu ZKP prav iz razloga intenzivnosti posega v zasebnost določa strožje pogoje, kot jih sicer zahteva manj globok poseg le v promet komunikacije. Poseg v človekove pravice lahko temelji le na legitimnem, stvarno upravičenem cilju in je treba v skladu z ustaljeno ustavnosodno prakso vselej oceniti še, ali je ta v skladu z načeli pravne države (2. člen Ustave), in sicer s tistim izmed teh načel, ki prepoveduje prekomerne posege države tudi v primerih, ko se z njimi zasleduje legitimen cilj (splošno načelo sorazmernosti).(9)

9Podatki, navedeni v pisnem predlogu policije (točka 6. te obrazložitve), so omogočali identifikacijo komunikacijskega sredstva (vsa sredstva, katerih lastnika sta A. A. in družba C., d. n. o.), časovno obdobje, za katerega se podatki zahtevajo (za čas od 1. 1. 2001 do 3. 9. 2002), in ostale pomembne okoliščine, ki narekujejo uporabo ukrepa (navedbe anonimne prijave in poizvedbe policistov, navedene v 6. točki obrazložitve). Predlog ugotavlja, da so podani utemeljeni razlogi za sum, da je A. A. izvršil oziroma izvršuje kaznivo dejanje prejemanja podkupnine. Prvostopenjsko in drugostopenjsko sodišče pa sta ugotavljali, da je za odreditev tega ukrepa zadostoval standard razlogov za sum in da je bil takšen standard dosežen. Posebej pa nista ugotavljali, ali morda zbrani podatki ne dajejo dovolj podatkov, ki bi predstavljali zadostno podlago za utemeljene razloge za sum. Vsekakor je mogoče reči, da dejstva, ki jih je sodišče imelo na voljo v času izdaje odredbe, presegajo standard razlogov za sum in se približujejo utemeljenim razlogom za sum. Preiskovalni sodnik je na podlagi teh podatkov lahko preizkusil upravičenost pribave takšnih podatkov z vidika ustavno varovane pravice do zasebnosti kot tudi z vidika interesa kazenskega postopka. Zgolj dejstvo, da odredba ni imela izrecno predpisane oblike, saj zakon takrat še ni posebej predvidel tovrstnega posega v zasebnost, ki bi ga po intenzivnosti posega v pravico do zasebnosti lahko umestili “med“ način pridobivanja podatkov, ki sta jih predvidevala 143. in tistih iz 150. člena ZKP, še ne pomeni, da je bil poseg v zasebnost A. protiustaven oziroma protipraven. Nedvomno 221. člen ZKP, ki ga sodišče v odredbi navaja kot pravno podlago, ne more predstavljati relevantne podlage za izdajo obravnavanega ukrepa. Vendar je zakonska podlaga za izdajo odredbe preiskovalnega sodnika ob vsem navedenem bila podana za poseg v zasebnost od najblažjega do najbolj grobega, seveda ob hkratni presoji dopustnosti posega v komunikacijsko zasebnost z vidika varstva ustavnih pravic in narave posega v te pravice ter na drugi strani interesa kazenskega postopka. Poleg določenosti v zakonu je bilo zadoščeno tudi vsem drugim ustavno določenim kriterijem (37. člen Ustave), in sicer kriteriju nujnosti za uvedbo kazenskega postopka, saj je glede na naravo kaznivega dejanja dajanja podkupnine in težkega odkrivanja ter dokazljivosti dejanj te vrste, le na takšen način mogoče učinkovito preganjati tovrstno kriminaliteto. Prav tako je odredba določila obdobje (omejen čas izvajanja ukrepa), iz katerega naj se posreduje zahtevane podatke. Kot izhaja že iz navedenega, je bil nenazadnje izpolnjen tudi pogoj izdaje odredbe sodišča. Zgolj formalna pomanjkljivost v odredbi sodišča glede navajanja prave pravne podlage pa še ni pomenila (nujno) neustavnega in neupravičenega posega v pravico do zasebnosti.

10Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) je v zadevi Malone, na katero se sklicuje tudi zahteva, obravnavalo dovoljenost posega v pravico do komunikacijske zasebnosti, s tem ko je policija prisluškovala telefonskim pogovorom na podlagi odredbe državnega sekretarja za notranje zadeve, a brez pristanka imetnika komunikacijskega sredstva. V zadevi Vrhovnega sodišča II Ips 473/2005 in II Ips 474/2005 z dne 10. 10. 2007 je policija brez odredbe preiskovalnega sodnika pridobila podatke o telefonskih klicih in s tem protipravno posegla v pravico do (komunikacijske) zasebnosti. Preiskovalni sodnik je dva dni po pridobitvi podatkov o telefonskih klicih izdal odredbo o pregledu prometa preko tožnikovega mobilnega telefona in njeno "izvršitev" prepustil policiji. Vrhovno sodišče se s stališčem obeh odločb, da so podatki o prometu telefonskih klicev oziroma podatki o klicanih telefonskih številkah sestavni del telefonskih komunikacij, strinja. Upoštevajoč navedeno je treba predmet varstva komunikacijske zasebnosti razlagati tako, da ta vključuje tudi tiste podatke o telefonskih klicih, ki so sestavni del komunikacije. Stopnja poseganja v zasebnost pa je pri zbiranju podatkov o telefonskih klicih nedvomno nižja kot pri prisluškovanju telefonskih pogovorov, na kar kaže tudi (kasnejša) zakonska ureditev v 149. b členu ZKP, ki kot pogoj za izdajo odredbe zahteva nižjo stopnjo verjetnosti storitve kaznivega dejanja (razlogi za sum), kot jo določa pri ukrepu prisluškovanja in snemanja telefonskih pogovorov (utemeljeni razlogi za sum). Vendar je bistveno to, da obe navedeni odločbi temeljita na dejstvu, da je policija brez odredbe sodišča (in brez privolitve naročnika) posegala v komunikacijsko zasebnost posameznika. V obravnavani zadevi pa je bila z razliko od zadeve Malone odredba sodišča izdana, in sicer na obrazložen predlog policije z zahtevo po pridobitvi podatkov, ki jih pridobivajo in hranijo mobilni operaterji.

11V četrtem odstavku 154. člena ZKP določa, da sodišče ne sme opreti sodne odločbe na dokaze, pridobljene z ukrepi iz 150. (zdaj tudi iz 149. b) člena ZKP, če so bili pridobljeni brez odredbe sodišča ali v nasprotju z njo. Sodišče je v obravnavanem primeru izdalo odredbo, ki je bila za mobilne operaterje dovolj določna, in ti so zahtevane podatke (dokaze) v skladu z njo tudi posredovali. Ob tem je treba upoštevati dejstvo, da je policija kasnejše dokaze pridobila z zanašanjem na sodno odredbo, ki jo je izdal pristojni in neodvisni sodnik (kot to zahteva Ustava), in je podatke pridobljene na tej podlagi uporabila za utemeljitev predlogov za izdajo odredb za nadaljnja preiskovalna dejanja. Prvotna odredba se je kasneje izkazala za „sporno“. Policija je tako delovala v objektivni dobri veri(10). Ekskluzija dokazov po 83. členu ZKP kot sankcija za nezakonito pridobivanje dokazov je v prvi vrsti zasnovana kot preventivno sredstvo za boj proti zlorabi pooblastil organov pregona (predvsem policije) in ne za kaznovanje napak sodnikov, zato se ne bi smela uporabljati kot preventivno sredstvo zoper objektivno razumne postopke policije. V obravnavani zadevi je policija v objektivni dobri veri sodniku predlagala izdajo odredbe za pridobitev podatkov prometa telefonskih klicev. Sodišče je izdalo odredbo (z napačno navedbo pravne podlage), mobilni operaterji so na podlagi te odredbe posredovali zahtevane podatke. Policija je nato pridobljene podatke v skladu s svojimi pooblastili v dobri veri uporabila pri nadaljnjem postopanju. S strani policije ni bilo nikakršne nezakonitosti in v tem primeru dela policije (iz razlogov preventivnosti) ni treba sankcionirati z ekskluzijo. Ob tem Vrhovno sodišče opozarja, da mora biti dobra vera in (napačno) zanašanje policije na odredbo sodišča, ki je na prvi pogled brez napak, objektivno razumno, ne pride pa v poštev, ko je „nezakonitost“ sodne odredbe očitna in gre za zlorabo policijskih pooblastil. Obseg koristi, ki jih obtoženi pridobi z izločitvijo, je v obravnavanem primeru nesorazmeren z okrnitvijo enega izmed temeljnih načel kazenskega prava, to je iskanja materialne resnice. Nekritična uporaba ekskluzijskega pravila vodi v nezaupanje v pravo in institucije, ki ga izvajajo. Tako tendenca prakse ESČP kot bogata sodna praksa(11) nemškega Vrhovnega in Ustavnega zveznega sodišča poudarjata, da je tudi pri ekskluziji in posegu v človekove pravice (do zasebnosti) potrebno tehtanje narave prepovedi in teže kršitve (v obravnavanem primeru pri postopanju po pridobitvi podatkov na podlagi prve odredbe) ter javnega interesa za učinkovit pregon. Ob tehtanju posega v pravico do zasebnosti A. A., s tem ko so mobilni operaterji posredovali podatke o prometu telefonskih številk in načela materialne resnice ter javnega interesa za pregon nevarnih kaznivih dejanj kot je dajanje podkupnine oziroma njihove težke dokazljivosti in dolžnosti države boriti se zoper naraščajoči organiziran kriminal, ki ogroža varnost ljudi, se tehtnica prevesi v korist slednjega.

12Zato tudi po presoji Vrhovnega sodišča, pridobljeni podatki na podlagi vsebinsko pravilne odredbe, ki jo je izdal preiskovalni sodnik, zgolj zaradi oblikovne pomanjkljivosti prve sodne odredbe, niso nezakoniti dokazi, saj ustavno zagotovljena pravica do zasebnosti (37. člen Ustave) ni bila kršena in zato kasneje pridobljeni obremenilni podatki niso sadovi zastrupljenega drevesa. Posledično v zahtevi za varstvo zakonitosti nakazovana bistvena kršitev iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

13Navedbe zagovornika glede kršitve 25. člena Ustave RS so neutemeljene. Sodišče druge stopnje je s tem, ko je zavzelo stališče glede (ne)zakonitosti sodne odredbe za poseg v zasebnost A. A., odločilo o vseh pritožbenih razlogih. S takšnim stališčem in njegovo obrazložitvijo se je vsebinsko opredelilo do zatrjevanih kršitev 2., 37., 38. člena Ustave in do 8. člena EKČP in zato v zahtevi zatrjevana kršitev pravice do pritožbe ni podana.

C.

14Ker zatrjevane kršitve niso podane, je Vrhovno sodišče zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

15Glede na premoženjsko stanje obsojenca, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, je Vrhovno sodišče obsojencu naložilo plačilo stroškov, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, to je sodno takso (98. a člen v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP).

----

Op. št. (1): Zahteva se ob tem sklicuje na stališče sodbe in sklepa Vrhovnega sodišča RS II Ips 473/2005 in II Ips 474/2005 in na zadevo Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) Malone proti Združeno kraljestvo (sodba z dne 2. 8. 1984, A 82, tč. 84).

Op. št. (2): Načelno pravno mnenje, občna seja VS RS, 18. in 19. 6. 1996 (Pravna mnenja VS RS 1/96, str. 20).

Op. št. (3): Ur. l. RS, št. 43/04.

Op. št. (4): Glej tudi odločbo VSRS I Ips 99/2007 z dne 13. 12. 2007.

Op. št. (5): „Pri uporabi telefona naj pravnega varstva ne bi zaslužila zgolj vsebina pogovora, ampak tudi drugi podatki, povezani s telefonskim pogovorom.“ Klemenčič, G., v: Šturm, L. (ur.), Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za podiplomske in evropske študije, Ljubljana 2002, str. 396.

Op. št. (6): Malone proti Združenemu kraljestvu, sodba z dne 2. 8. 1984, A 82, tč. 84; enako v zadevi P. G. in J. H. proti Združenemu Kraljestvu, sodba z dne 25. 9. 2001, tč. 42.

Op. št. (7): Glej odločbo US RS Up 106/05 z dne 2. 10. 2008

Op. št. (8): Po mnenju ESČP pomeni prepustitev teh podatkov policiji brez pristanka naročnika poseganje v pravico iz 8. člena EKČP (Malone proti Združenemu Kraljestvu – glej opomba št. 1).

Op. št. (9): Glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-18/02 z dne 24. 10. 2003 (Uradni list RS, št. 108/03, in OdlUS XII, 86).

Op. št. (10): Glej teorijo izjeme dobre vere, odločba Vrhovnega sodišča ZDA, ZDA proti Leon, 1984 (468 U.S. 897, 104 S. Ct. 3405, 82 L. Ed. 2D 677).

Op. št. (11): Glej na primer odločbo Zveznega ustavnega sodišča republike Nemčije BVerfG 34, 238 z dne 31. 1. 1973 in odločbi Zveznega sodišča republike Nemčije BGHSt 19, 325 z dne 21. 2. 1964 in BGHSt 42, 170 z dne 21. 5. 1996.