151. člen ZKP

Obtoženci se niso imeli možnosti seznaniti z vsemi obremenilnimi pričami, še posebej, ker so izjave neposrednih izvajalcev tajnega opazovanja v obravnavani zadevi odločilne, saj so poročila o tajnem opazovanju bistven dokaz o obstoju odločilnega dejstva, to je identitete storilcev očitanih kaznivih dejanj. Ker so obstajale okoliščine, ki so utemeljevale pravno kvalifikacijo hudodelskega združevanja, ni mogoče govoriti o zlorabi policijskih in tožilskih pooblastil. Glede na navedeno v skladu z določbo tretjega odstavka 154. člena ZKP ni dopustno dokazov, pridobljenih na podlagi odredbe po 151. členu ZKP, uporabiti v predmetnem postopku za kazniva dejanja po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 in za kazniva dejanja prikrivanja po drugem in prvem odstavku 217. člena KZ-1. Čeprav so bili prisluhi pridobljeni zakonito, se jih v predmetnem postopku za kazniva dejanja po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 in za kazniva dejanja prikrivanja po drugem in prvem odstavku 217. člena KZ-1 ne sme uporabiti. Posledično jih bo potrebno na podlagi določbe drugega odstavka 83. člena ZKP iz spisa izločiti.

Za dopustnost dokaza je odločilno, da organ pregona ob izvajanju odredbe za prikrite preiskovalne ukrepe nenamerno in nepričakovano naleti na dokaz zoper tretjo osebo, na katero se ukrep de facto ne sme osredotočiti. Z drugimi besedami povedano; dokazi zoper tretjo osebno ne bodo dovoljeni, če bodo izvajalci odredbe zlorabili odredbo za zbiranje dokazov zoper tretjo osebo. Presoje skladnosti delovanja tujih pravosodnih organov s tujo zakonodajo ne morejo opravljati naša sodišča in je naše sodišče pristojno le preveriti, če je imelo dejanje tujih organov zakonito podlago in, da se sodna odločba lahko opira na dokaze, pridobljene v tujini, razen če so bili pridobljeni s kršitvijo ustavno zajamčenih človekovih pravic. Sodišče v Sloveniji tako ne presoja meril obrazloženosti odredb v tujini.

Kršitev osmega odstavka 148. člena ZKP sama po sebi ne predstavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Glede na odsotnost konkretnih okoliščin, ki bi izkazovale podajo ovadbe pod prisilo oziroma zaradi kakršnegakoli drugega nedopustnega ravnanja policistov, zgolj nenavzočnost sodne osebe ne utemeljuje izločitve te listine iz spisa. Dovoljenost prikritih preiskovalnih ukrepov se lahko presoja zgolj z vidika okoliščin, ki so obstajale v trenutku odreditve ukrepa (ex ante presoja oziroma kriterij antecedenčnosti suma), ni pa tega mogoče presojati na podlagi dejstev, ki so nastala oziroma postala znana šele po njihovi odreditvi (ex post presoja) oziroma jih utemeljevati za nazaj z dokazi, ki so bili pridobljeni z izvajanjem odrejenega ukrepa ali z dokazi in podatki, ki so sicer že obstajali v času izdaje odredbe, vendar odredbodajalcu v času odločanja niso bili znani ali razkriti. Po enakem pristopu tudi ni mogoče opirati graje njihove utemeljenosti na odsotnost izsledkov, ki bi sum potrjevali. Neizkazanost teh okoliščin ex post zato ne more predstavljati razloga za nezakonitost odreditve ukrepa. Privilegij zoper samoobtožbo v primeru prostovoljne izročitve pred

Višje sodišče pritrjuje stališču prvostopenjskega sodišča, da je ravnanje policije v skladu z določbo drugega odstavka 148. člena ZKP, ker je tudi po oceni višjega sodišča, zakonitost ravnanj policistov potrebno ocenjevati glede na njihovo vsebino, ne pa zgolj na (formalno) navedeno zakonsko podlago. Tudi v primeru navedene točne zakonske podlage bi se lahko ravnanja policistov, upoštevaje vsebino le-teh, izkazala za nezakonita. Pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov niti v delu, ko se je prvostopenjsko sodišče glede zakonske podlage za postopanje policistov v obravnavanem primeru sklicevalo tudi na določbo 53. člena ZPPol in je tako tudi tem zaključkom potrebno pritrditi, po vsebini pa pritožnik le-teh ni izpodbijal.

Zagovorniki neutemeljeno nasprotujejo sočasni odreditvi ukrepov po šestem odstavku 149.a člena, 150. členu in 151. členu ZKP. Odrejeni ukrepi se medsebojno ne izključujejo, zato ni ovire, da se ne bi izvajali sočasno. Z ukrepom prisluškovanja v konkretno določenem vozilu po 151. členu ZKP se je zbirala komunikacija osumljencev in neidentificiranih oseb v delovnem vozilu, ki so ga osumljenci uporabljali za izvrševanje kaznivih dejanj (med drugim napotki in navodila, ki jih je izvrševalcem kaznivih dejanj v delovnem vozilu podajal obtoženi C. C.). Takšne komunikacije znotraj vozila z ostalima odrejenima ukrepoma (tajno opazovanje in nadzor elektronskih komunikacij na mobilnem telefonu obtoženega A. A.) ni mogoče pridobiti. Ker pritožba izpostavlja, da življenje ljudi v predmetnem postopku ni bilo ogroženo, ter preiskovalni sodnici očita, da se do tega v odredbi ni opredelila, pritožbeno sodišče še pripominja, da ogroženost človeških življenj ni pogoj za (sočasno) odreditev prikritih preiskovalnih ukrepov. V trenutku izdane odredbe preiskovalne sodnice so obstajali utemeljeni razlogi za sum, da osumljenci izvršujejo kaznivo dejanje hudodelskega združevanja po 294. členu KZ-1.

Med sodiščem prve stopnje in strankami obstaja soglasje, da so bili izsledki prikritih preiskovalnih ukrepov po 150. in 151. členu ZKP, pridobljeni zakonito (v kazenskem postopku zaradi kaznivega dejanja po 186. členu KZ-1). Postavlja se vprašanje, ali jih je dopustno kot dokaz uporabiti v drugem kazenskem postopku zaradi drugega - nekataloškega - kaznivega dejanja (krive izpovedbe). Pri tem ne gre za situacijo, v kateri bi bili prikriti preiskovalni ukrepi odrejeni zaradi dokazovanja kaznivega dejanja krive izpovedbe niti ne gre za primer t. i. naključne pridobitve obremenilnih prisluhov glede nekega drugega kaznivega dejanja. Z vidika časovnega sosledja gre za obrnjeno situacijo, saj so najprej obstajali izsledki (dokazi) v obliki pogovorov med obtožencema, šele kasneje pa naj bi oba krivo izpovedala. Toda tudi v tem primeru določba tretjega odstavka 154. člena ZKP prepoveduje, da bi se izsledki obravnavanih ukrepov lahko uporabili za dokazovanje, določba drugega odstavka 83. člena ZKP pa posledično narekuje njihovo izločitev.

Dejanje v točki I/1 torej ni opisano tako, da bi vsebovalo vse zakonske znake obdolženki očitanega kaznivega dejanja. Vsled navedenega je pritožbeno sodišče to dejanje izpustilo iz opisa po pritožbenem sodišču tudi sicer drugače pravno opredeljenem kaznivem dejanju obdolženih D.V. in N.M., katerima je obtožba očitala storitev, vsakemu od njiju osem kaznivih dejanj po tretjem v zvezi z drugim odstavkom 311. člena KZ, pritožbeno sodišče pa je ugotovilo, da gre pri vsakem od navedenih obdolžencev za eno kaznivo dejanje glede na to, da se jima očita izvršitvena oblika ukvarjanja, ki pomeni ponavljajočo se načrtovano dejavnost, v okviru katere storilec spravi čez državno mejo eno, praviloma pa širši krog oseb, več kot enkrat, pri čemer lahko tudi enkratno spravljanje drugih čez mejo kaže, da namerava s tem nadaljevati.

Ker je v obravnavani zadevi državni tožilec že vložil zahtevo za preiskavo, s tem pa izkazal, da namerava nadaljevati kazenski pregon, je torej zapovedana razlaga izpodbijanih zakonskih določb z vsebino, kot jim jo je dala avtentična razlaga, ki jo je sprejel Državni zbor 22. 11. 2017, iz nje pa izhaja, da je potrebno rok dveh let po koncu izvajanja ukrepov razumeti kot instrukcijski, ne pa prekluzivni rok, ki bi narekoval izločitev dokazov in njihovo uničenje. Kot izhaja iz sklepa Ustavnega sodišča, se v primeru, ko je glede na aktivnosti državnega tožilca v tem obdobju jasno, da namerava nadaljevati kazenski pregon, pridobljeno gradivo iz četrtega odstavka 153. člena oziroma drugega odstavka 154. člena v postopku uporabi kot dokaz tudi, če je zahteva za preiskavo ali obtožnica oziroma obtožni predlog vložen po poteku roka dveh let od konca izvajanja ukrepov iz 149.a člena, prvega odstavka 149.b člena ter 150., 151., 155., 155.a in 156. člena ZKP. Iz drugega odstavka 83. člena ZKP izhaja, da o zahtevi za izločitev dokazov na predlog stranke ali po uradni dolžnosti odloča preiskovalni sodnik. Po tem zakonskem določilu postopa preiskovalni sodnik, ki preiskavo opravlja. P

Ob odločanju o razširitvi prikritega preiskovalnega ukrepa je preiskovalni sodnik pri svoji presoji in opravljanju garantne dolžnosti izhajal iz predhodne odredbe. Dodatno je navedel razloge za razširitev sicer enotnega ukrepa zoper isto osebo in istovrstno komunikacijsko sredstvo, glede katerega je ocenil, da se uporablja v zvezi s prepovedano dejavnostjo. S tem pa je opravil in v zadostni meri obrazložil presojo subsidiarnosti in sorazmernosti. Slednje v obsegu, ki je potreben za zgolj razširitev ukrepa na dodaten telefonski priključek. Okoliščina, da so tuji varnostni organi prisluškovali mobilnim številkam slovenskega operaterja, še ne pomeni, da se je ukrep izvajal na ozemlju Republike Slovenije.

Kaznivo dejanje trgovine z ljudmi po drugem in prvem odstavku 113. člena KZ-1 sodi med kazniva dejanja zoper človečnost, za katera je predpisana kazen zapora petih ali več let, zato je prikrite preiskovalne ukrepa po 151. členu ZKP v zvezi s tem kaznivim dejanjem po določbi drugega odstavka 151. člena ZKP v zvezi s 1. točko drugega odstavka 150. člena ZKP mogoče odrediti brez presoje, ali je podana resna nevarnost za življenje ljudi. Ravnanje policije, ki ga pritožniki poimenujejo goljufija oziroma prevara, ne predstavlja zlorabe policijskih pooblastil, temveč zgolj (dovoljeno) policijsko taktiko, namenjeno tajni vzpostavitvi potrebnih pogojev za začetek izvajanja odrejenega prikritega preiskovalnega ukrepa. Policija pri izvrševanju sodnih odredb nima neomejenih pristojnosti in se ne more poslužiti kakršnekoli poti za dosego izvedbe odrejenega prikritega preiskovalnega ukrepa. Vendar pa v obravnavanem primeru obramba ni uspela izkazati, da bi bile z ravnanjem policije kršene ustavno določene človekove pravice ali določbe ZKP, ki bi narekovale izločitev pridobljenih dokazov kot nedovoljenih.

Prisluškovanje in opazovanje v tujem stanovanju ali drugih tujih prostorih predstavlja enega najhujših posegov države v pravico posameznika do zasebnosti. Da je takšen poseg v skladu z Ustavo, mora biti specifično opredeljen in določen v zakonu, določno časovno omejen, nujen za uvedbo ali potek kazenskega postopka, ali za varnost države, pri čemer je treba upoštevati načelo sorazmernosti, poleg tega pa mora poseg s svojo odločbo dovoliti sodišče. Temeljno načelo pri odreditvi tega ukrepa je, da se pravica do zasebnosti za posameznika konča takrat in tam, kjer kolidira z zakonsko izkazanim močnejšim interesom drugih. Za zakonito odreditev tega prikritega preiskovalnega ukrepa ne zadošča zgolj, da je bil odrejen s strani sodišča, temveč mora biti odrejen z obrazloženo sodno odredbo. Preiskovalni sodnik je pri odreditvi tega ukrepa vezan le na predlog državnega tožilca, ne pa na pobudo policije. Ta je namenjena le državnemu tožilcu, da lahko sprejme odločitev, ali bo sodišču predlagal odreditev prikritega preiskovalnega ukrepa, ne pa sodišču, da bi na podlagi njenih navedb sprejelo odločitev o odreditvi predlaganega preiskovalnega ukrepa. Sočasna uporaba prikr

Res je, da se preiskovalna sodnica v obrazložitvi odredbe ni ukvarjala z možnostjo izvajanja ukrepa s prisluškovanjem od zunaj z laserskim ali katerimkoli drugim sredstvom, kar omenja zagovornik, vendar se ji s tem vprašanjem, glede na obrazložene okoliščine, iz katerih izhaja potreba po uporabi prav takšne prisluškovalne naprave, ki je bila nameščena, niti ni bilo potrebno še posebej ukvarjati in pojasnjevati neogibnost vstopa v vozilo zaradi vgradnje takšne naprave. Obtožencu so bila kršena temeljna jamstva, ki veljajo v kazenskem postopku, to je pravica obtoženca do učinkovite obrambe, ker kljub zahtevi obrambe niso bile neposredno zaslišane osebe, ki so sodelovale pri posameznih izvršitvenih dejanjih. Enako velja glede neposrednih izvajalcev tajnega opazovanja. V kolikor je zaslišan le koordinator policijske akcije, ne pa tudi opazovalci, ki so identifikacijo obtoženca izvedli, obtoženi nima možnost seznaniti se z obremenilnimi pričami, še posebej, ker gre za priče katerih izjave so v obravnavani zadevi odločilne, saj drugega dokaza o ugotovljeni identiteti obtoženega in njegove žene v spisovnem gradivu ni.

O sodnikovem protipravnem ravnanju govorimo tudi takrat, ko sodnik ni uporabil povsem jasne določbe zakona ali je predpis namenoma razlagal v nasprotju s sodno prakso, pri tem pa je treba kot pomembne (dodatne) navezovalne okoliščine upoštevati, katere pravice so bile z nepravilno odločitvijo sodišča oškodovancu kršene, v katerem postopku in na kakšen način. Bolj ko je pravica posameznika ustavnopravno varovana, višji je standard odgovornosti države za delo državnih organov.

Če je preiskovalni sodnik v odredbi ukrepa prisluškovanja in opazovanja v tujem prostoru navedel, da se prisluškovanje izvrši "po potrebi" tudi s tajnim vstopom v tuje prostore, je s tem zgolj izrazil zahtevo, da morajo tudi policisti pri izvrševanju odredbe upoštevati načelo sorazmernosti in to ne pomeni, da je prepustil odločanje o vstopu v prostor policiji.

Res je kazenska ovadba v prvi vrsti namenjena državnemu tožilcu, da se odloči o uvedbi kazenskega pregona, vendar pa to ne pomeni, da kazenska ovadba ni javna listina in da nima nobene dokazne vrednosti. Kazenska ovadba je javna listina in dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa, a le v mejah pristojnosti organov za notranje zadeve – torej ne dokazuje že obstoja kaznivega dejanja oziroma njegovih elementov. Dokazuje pa sum obstoja kaznivega dejanja in obstoj gradiva, ki ga kazenska ovadba omenja. V obravnavanem primeru iz nje izhaja sum, da je toženec povzročil kaznivo dejanje ogrožanja javnega prometa, ker je povzročil prometno nesrečo zaradi vožnje z neprilagojeno hitrostjo pod vplivom alkohola, kar je bilo potrjeno tudi z ustreznimi metodami. Pravilno je sicer stališče revizije, da kazenska ovadba ne potrjuje že tudi resničnosti vseh teh dejstev, vendar pa glede obstoja teh dejstev predstavlja dokaz, ki ga je treba v pravdnem postopku – tako kot vsak drug dokaz – ocenjevati v skladu z načelom proste dokazne presoje (8. člen ZPP).

O tem, da je tajni policijski sodelavec izzval obsojenčevo kriminalno dejavnost, ni mogoče sklepati na podlagi enega samega stavka (sicer grožnje), iztrganega iz celotnega telefonskega pogovora med njim in obsojencem ter brez upoštevanja celotnega dogajanja (istega dne sta se že sestala, obsojenec je preverjal verodostojnost "kupca").

Opredelitev, kdaj gre za veliko količino iz 2. odstavka 310. člena KZ, je vedno soodvisna od okoliščin primera, med drugim zlasti od narave, vrste ter specifičnih lastnosti orožja, namena uporabe, nevarnosti in podobno. Tako lahko v posameznem primeru določena količina nevarnega vojaškega orožja, katerega promet je prepovedan (npr. eksplozivni vojaški izstrelki, avtomatsko strelno orožje), predstavlja veliko količino v smislu kvalifikatorne okoliščine, enaka količina manj nevarnega orožja, katerega promet je zgolj omejen in je njegova nabava vezana na predhodno dovoljenje ali prijavo (npr. staro orožje, lovsko, športno orožje itd.), pa predstavlja le količino, ki zadošča za kvalifikacijo dejanja po 1. odstavku citiranega člena. Nevarnost iz 2. odstavka 310. člena KZ kot posledico izvršitvenih dejanj iz 1. odstavka istega člena je treba presojati v njenem abstraktnem pomenu, kar pomeni, da ni potrebno, da bi nevarnost grozila že neposredno. Pri tem prihaja v poštev katerakoli nevarnost, npr. nevarnost za življenje ali zdravje ljudi, premoženje, okolje, javni promet in druge dobrine, ki jim pravni red priznava zaščito in se po vsebini nanašajo na varnost v najširšem pom

Dokler ni ugotovljeno, katere so bile in do kdaj so obstajale tiste okoliščine, ki so morebiti vendarle preprečevale vrnitev zaseženih deviz pred 18.8.1997 (oziroma obratno: okoliščine, ki so terjale odlašanje z vrnitvijo vse do navedenega datuma), je materialnopravno zmotno sklepanje o pravilnosti postopanja sodišča zgolj na podlagi dejstva, da so bile tožnici vrnjene zasežene devize še pred pravnomočnostjo v kazenskem postopku izdane oprostilne sodbe.

Z izvajanjem odrejenih ukrepov iz 1. odstavka 150. člena ZKP zoper obsojenca A.B. in M.G. je bil kot udeleženec pri izvrševanju kaznivega dejanja odkrit tudi obs. R.B. Čeprav zanj ni bila izdana posebna odredba za izvajanje teh ukrepov, je glede na vsebino odredb, s katerima so bile zajete tudi do takrat neugotovljene osebe, bilo mogoče na zakonit način izvajati odrejene ukrepe tudi zoper obsojenca. Sodišče ni kršilo obsojenčeve pravice do obrambe, ker je zavrnilo dokazni predlog, saj zahteva za varstvo zakonitosti ne pojasni, na katere zaključke pravnomočne sodbe glede odločilnih dejstev bi lahko vplivala neposredna izvedba tega dokaza na glavni obravnavi (2. odstavek 371. člena ZKP). Ker center za kriminalističnotehnične preiskave ni bil odrejen za izvedenca v smislu 1. odstavka 249. člena ZKP, njegovega strokovnega mnenja ni mogoče obravnavati kot izvida in mnenja z odredbo postavljenega izvedenca, ampak ga sodišče ocenjuje kot vsak drug dokaz, stranke pa mu lahko oporekajo. Heroin, ki vsebuje diacetilmorfin in s katerim se ugotavlja čistost mamila, vsebuje tudi primesi kot njegove sestavne dele. Zato ni mogoče sprejeti trditve, da

Zmotno je stališče, da sodišče v rednem sojenju nima pravice ugotavljati zakonitosti postopka organov odkrivanja pri pridobivanju dokazov po 150. členu ZKP. Pravilen je zaključek, da gre za nedovoljen dokaz v primeru, ko je policija pri pridobivanju dokazov po 150. členu ZKP ravnala brez odredbe preiskovalnega sodnika, njihovo že opravljeno delo pa je bilo šele naknadno pokrito z odredbo preiskovalnega sodnika.