VSRS Sodba VIII Ips 241/99

Revizija se zavrne.

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo zavrnilo tožničin zahtevek, da se pri njej ugotovi I. kategorija invalidnosti in da se ji prizna pravica do invalidske pokojnine.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila pravočasno revizijo, v kateri je navajala revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Bistveni kršitvi določb pravdnega postopka naj bi bili dve. Prva, ki se višjemu sodišču stalno ponavlja je, da sodišče v uvodu svojih sodb ne navaja sedeža sodišča, druga pa je, da je sodišče kot izvedenca določilo invalidsko komisijo II. stopnje, ki je organ tožene stranke. Ker mora biti izvedenec nepristranski (prvi odstavek 252. člena ZPP), zanj pa veljajo enaki izločitveni pogoji, kot za sodnika (254. člen in 71. člen ZPP), sodišče invalidske komisije II. stopnje ne bi smelo imenovati za izvedenca in njenega izvedenskega mnenja ne upoštevati pri odločitvi. Glede na ugotovljeno zdravstveno stanje, predvsem pa stalne bolečine, bi morala biti tožnica razvrščena v I. kategorijo invalidnosti, ne glede na izvedenska mnenja, iz katerih sicer izhaja, da je sposobna za opravljanje lažjega dela v skrajšanem delovnem času. Dejstvo, da tožnico silijo k delu kljub bolečinam, je v nasprotju z določbo 18. člena Ustave Republike Slovenije, ki izrecno prepoveduje mučenje. Predlagala je, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku tožnice ugodi oziroma podredno, da razveljavi sodbi sodišča prve in druge stopnje in zadevo vrne v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Pri odločanju revizijsko sodišče ni upoštevalo dopolnitve pritožbe, saj je bila ta vložena po poteku roka za vložitev revizije, določenega v prvem odstavku 382. člena ZPP.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), druge bistvene kršitve določb postopka, pa se lahko upoštevajo samo, če so izrecno uveljavljane.

Revizija je uveljavljala dve bistveni kršitvi določb prvega odstavka 354. člena ZPP. Gre za relativni bistveni kršitvi, kar pomeni, da se jo upošteva, če je bila kršitev taka, da je vplivala ali mogla vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe. V reviziji se lahko glede na določbo 2. točke prvega odstavka 385. člena ZPP upošteva samo, če je do nje prišlo v postopku pred sodiščem druge stopnje.

Po določbi drugega odstavka 338. člena ZPP uvod sodbe med drugim obsega naslov sodišča. Zato tudi revizijsko sodišče soglaša s stališčem revizije, da oznaka sodišča v sodbi brez naslova (zakon o delovnih in socialnih sodiščih - Uradni list RS, št. 19/94 - v 9. členu določa, da ima sodišče sedež v Ljubljani) predstavlja pomanjkljivost in tudi kršitev določb pravdnega postopka. Ne more pa revizijsko sodišče sprejeti mnenja revizije, da gre v takem primeru za bistveno kršitev določb pravdnega postopka, to je tako kršitev, ki bi lahko ali bi vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. To še posebno zato, ker obstaja v Republiki Sloveniji le eno Višje delovno in socialno sodišče s sedežem v Ljubljani in ne more biti vprašljivo, katero sodišče je izdalo sodbo, poleg tega pa je pred navedbo, da se sodba izreka v imenu ljudstva na vsaki sodbi tudi polno ime in naslov sodišča.

Revizijsko sodišče tudi ne more ugotoviti druge, v reviziji uveljavljane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi imenovanja organa tožene stranke kot izvedenca. Res je, kot navaja revizija, da mora biti izvedenec nepristranski in da je lahko izvedenec izločen iz istih razlogov, kot sodnik ali sodnik porotnik (71. člen ZPP). Vendar za izvedenca ne velja, da ne sme opravljati izvedenskega dela (sodnik ne sme opravljati sodniške dolžnosti), ampak mora njegovo izločitev zahtevati stranka, brž ko zve, da je podan razlog izločitve (drugi odstavek 254. člena ZPP), najpozneje pa do začetka dokazovanja z izvedenci. Ker iz obravnavnih zapisnikov ne izhaja, da bi tožeča stranka zahtevala izločitev invalidske komisije II. stopnje kot izvedenca (zahtevala je samo izločitev enega člana komisije, ki pri podaji drugega mnenja ni bil več prisoten), očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni mogoče ugotoviti.

Sodišče pri odločanju ni zmotno uporabilo materialnega prava.

Ugotovitev invalidnosti I. kategorije in priznanje pravice do invalidske pokojnine je vezano na izgubo delovne zmožnosti (določba 34. člena zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju - ZPIZ - Uradni list RS, št. 12/92, 5/94, 7/96 in 54/98). Do izgube delovne zmožnosti pride, kadar zavarovanec ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela vsaj s polovičnim delovnim časom (določba tretjega odstavka 27. člena ZPIZ). Ker je bilo za revidentko ugotovljeno, da glede na svoje zdravstveno stanje lahko opravlja lažje delo v skrajšanem, štiriurnem delovnem času, to pomeni, da pri njej ni mogoče ugotoviti prve kategorije invalidnosti in ji priznati pravico do invalidske pokojnine.

Ker revizijsko sodišče soglaša z zaključki izpodbijane sodbe, je na podlagi določb 393. člena ZPP revizijo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno.

Sodišče je določbe ZPP uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).