27. člen ZPIZ

Le pod pogojem, da bi tožnik v Sloveniji dopolnil najmanj 15 let zavarovalne dobe, ali pa da bi pri zavodu izpolnil vsaj pogoj gostote, da bi se mu upoštevala pokojninska doba prebita v drugi republiki nekdanje SFRJ do 31. 3. 1992 kot doba prebita v Sloveniji, bi pridobil pravico do starostne pokojnine. Tožnik pa ne izpolnjuje pogoja zavarovalne dobe prebite v Sloveniji v trajanju 15 let, prav tako pa pri zavodu ni izpolnjen pogoj gostote zavarovalne dobe, zaradi česar na podlagi sedaj veljavnih predpisov ne izpolnjuje nobenega od pogojev, določenih za priznanje pravice do starostne pokojnine v drugem odstavku 254. člena ZPIZ/92 v zvezi z 2. alinejo tretjega odstavka 455. člena ZPIZ-1 ter četrtega odstavka 429. člena ZPIZ-2.

Pogoji za priznanje pokojninske dajatve (starostne ali predčasne pokojnine) po veljavnem ZPIZ-2 niso izpolnjeni, ker tožnik pri slovenskem nosilcu zavarovanja nima pokojninske dobe. Zavarovanja na temelju aktivne vojaške službe v bivši JLA na območju nekdanje SRS od 1960 do 1972 ni mogoče šteti za pokojninsko dobo, dopolnjeno pri slovenskem nosilcu zavarovanja.

Tudi ob v sodnem postopku ugotovljenem drugačnem dejanskem stanju glede nastanka invalidnosti, kot je bil podlaga za zavrnitev zahtevka za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja tožniku s pravnomočnima odločbama z dne 5. 11. 1999 in 5. 10. 2007, tudi datuma nastanka invalidnosti I. kategorije kot dejanskega in pravnega statusa ni mogoče ugotoviti pred datumom pravnomočnosti zadnje odločbe, s katerim je bila zavrnjena tožnikova zahteva za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja, med temi tudi pravica do invalidske pokojnine.

Tožnica je invalidka III. kategorije invalidnosti s pravico do dela na drugem delovnem mestu z omejitvami od 20. 11. 1995 dalje, pravica do nadomestila po prej veljavnem ZPIZ pa ji ni bila priznana. Zato lahko na podlagi zahteve, vložene že v času veljavnosti ZPIZ-1, ob izpolnjenih pogojih uveljavi le pravico do nadomestila za invalidnost po ZPIZ-1, ne pa pravice do nadomestila po ZPIZ.

Čeprav je bila tožnici operacija svetovana, pa se zanjo ni odločila, ni mogoče zaključiti, da zdravljenje pri njej še ni končano in da zato invalidnosti ni mogoče ugotoviti, saj je invalidnost po 60. členu ZPIZ-1 lahko tudi začasna in ne le trajna kategorija, kot je to veljalo po 27. členu ZPIZ.

Pri pravici do nadomestila iz invalidskega zavarovanja, ki ga tožnica kot invalid III. kategorije invalidnosti po določbah prej veljavnega ZPIZ uveljavlja za čas od 1. 10. 2005 do 23. 4. 2007, je treba upoštevati delo, ki ga je tožnica opravljala, preden ji je dne 31. 12. 2004 prenehalo delovno razmerje (do 30. 9. 2005 je prejemala denarno nadomestilo med brezposelnostjo), in za to delo ugotavljati, ali je bilo ustrezno glede na njeno tedanjo delovno zmožnost, kot je bila na podlagi določb ZPIZ ugotovljena v invalidskem postopku v letu 1996. Tožnica v obdobju do 31. 12. 2004 ni uveljavila novih pravic iz invalidskega zavarovanja po ZPIZ-1, tudi v postopku za priznanje novih pravic, uvedenem v letu 2005 po ZPIZ-1, pa ni pridobila novih pravic na podlagi v tem postopku ugotovljene oziroma spremenjene invalidnosti. To pomeni, da ob zato izpolnjenih pogojih pridobi pravico do nadomestila za čas čakanja na drugo ustrezno delo iz 124. člena ZPIZ, ne pa pravice do nadomestila za invalidnost iz 94. člena ZPIZ-1.

Opredelitev do vprašanja, ali je bil tožnik zmožen za opravljanje dela zavarovalnega zastopnika, predstavlja dokazno oceno sodišča, pri kateri je bilo to dolžno tehtati tudi vsebino med seboj nasprotujočih si dokazov in ob upoštevanju načela proste presoje dokazov odločiti, katera so tista dejstva, ki jih bo štelo za dokazana. Zavrnitev dokaznega predloga sama po sebi ne predstavlja kršitve pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena URS. Navedeno ustavno jamstvo stranki namreč ne zagotavlja pravice do izvedbe vseh dokazov, ki jih je predlagala. Če sodišče razumno oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso pomembni ali da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati, mora pa zavrnitev dokaznega predloga stranke ustrezno obrazložiti.

Za ugotovitev dokončnosti in pravnomočnosti odločbe tožene stranke je potrebno ugotoviti, kdaj je bila tožniku odločba vročena.

Ker je bilo ugotovljeno, da je bila tožnica kljub okvaram vratne hrbtenice brez nevarnosti za svoje zdravje z normalnim delovnim učinkom zmožna opravljati dela delovnega mesta referenta v nabavi, na katerega je bila razporejena v času nastanka invalidnosti, je sodišče utemeljeno ugotovilo, da pri njej invalidnost v smislu določila 27. člena ZPIZ/92 ni podana.

Predmet spora je zakonitost odločb tožene stranke z dne 18. 4. 2003 in 26. 11. 2003, ki sta lahko temeljili le na zdravstveni dokumentaciji, ki je bila dostopna oziroma znana v času izdaje teh odločb. Kasnejša zdravstvena dokumentacija na pravilnost in zakonitost izpodbijanih odločb tožene stranke ne more vplivati. Morebitno kasnejše poslabšanje zdravstvenega stanja je predmet novega postopka.

Za drugo ustrezno delo se lahko šteje le delo v organiziranem delovnem procesu, ki je ekonomsko upravičeno, to je delo na ustreznem (lahko tudi ustrezno prilagojenem) delovnem mestu, na katerem lahko delovni invalid brez škode za poslabšanje zdravja dosega normalne delovne rezultate.

Mnenje invalidske komisije v sodnem postopku nima narave izvedeniškega mnenja neodvisnega izvedenca, ki ga v sodnem postopku pridobi sodišče. Glede na opredelitve dela invalidskih komisij, kot izvedenskih organov tožene stranke, v 261. členu ZPIZ-1, pa se lahko njihovim mnenjem v sodnem postopku prizna vsaj status javne listine iz 224. člena ZPP.

Ker je tožnica predlog za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja vložila dne 3. 6. 2002, določbe ZPIZ-1 o pravicah iz invalidskega zavarovanja pa so začele veljati z dnem 1. 1. 2003, predstavljajo pravno podlago za ugotavljanje invalidnosti in priznanje pravic iz invalidnosti tožnici določbe do 31. 12. 2002 veljavnega ZPIZ.

Ker je temeljni pogoj za priznanje pravice do nadomestila plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom priznana pravica do dela s skrajšanim delovnim časom, ki jo je tožnici priznalo sodišče, ni nezakonita odločitev sodišča, da ji hkrati prizna tudi pravico do nadomestila plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom, kljub temu da za to še niso izpolnjeni vsi pogoji iz 129. člena ZPIZ, saj tožnica še ni pričela delati s skrajšanim delovnim časom. Od kdaj dalje ima tožnica pravico do nadomestila plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom pa je odvisno od tega, kdaj po pričela delati s skrajšanim delovnim časom, oziroma kdaj se bo zavarovala za skrajšani delovni čas.

Predmet sodne presoje je bila odločitev pristojnih organov tožene stranke o pravicah tožnice iz invalidskega zavarovanja glede na dejansko stanje, kot je bilo ugotovljeno v času odločanja - torej v letu 2000 in 2001. Kasnejše spremembe v zdravstvenem stanju tožnice, tudi ob isti diagnozi bolezni, so bile lahko podlaga za novo odločanje o teh pravicah.

Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v invalidskem postopku zavarovancev, zavarovanih na podlagi samostojnega opravljanja dejavnosti, ugotavlja le, ali so zaradi ugotovljenih zdravstvenih omejitev še sposobni opravljati svojo registrirano dejavnost oziroma opravljati svojo dejavnost v polnem časovnem obsegu. Zato so za ugotovitev invalidnosti takšnega zavarovanca bistvene tudi dejanske zahteve za uspešno opravljanje dejavnosti.

Ker je bilo v kasnejšem invalidskem postopku ugotovljeno, da je pri tožniku invalidnost podana od dne 21. 3. 2001 dalje, in je tako nastopila še v času pred izdajo dokončne in pravnomočne odločbe toženca o zavrnitvi priznanja pravic iz invalidskega zavarovanja z dne 3. 8. 2001, ki je bila izdana v predhodnem invalidskem postopku, se tožnika zaradi formalne pravnomočnosti odločbe toženca z dne 3. 8. 2001 v III. kategorijo invalidnosti razvrsti in se mu pravice iz invalidnosti priznajo šele od prvega dne po izdaji pravnomočne zavrnilne odločbe toženca dalje, torej z dnem 4. 8. 2001, in ne že z dnem nastanka invalidnosti.

Za presojo invalidnosti so pravno pomembne okoliščine v času, ko je prišlo do (trajnih) sprememb tožnikovega zdravstvenega stanja in njegove delazmožnosti. Ker uveljavljanje invalidnosti in pravic na podlagi invalidnosti ne zastara ter ni vezano na časovne roke, zavarovanec ne izgubi pravic na podlagi invalidnosti, čeprav jih, kljub izpolnjenim pogojem, ne uveljavlja in poskuša z drugimi zaposlitvami.

Bistveno za ugotovitev invalidnosti je, da je prišlo pri zavarovancu kljub zdravljenju do trajnih sprememb v zdravstvenem stanju, ne pa, da gre le za začasna ali občasna bolezenska stanja, ki zahtevajo zdravljenje in katerih posledica je le začasna ali občasna nezmožnost za delo.

Tožnica za kmečko delo (torej svoje delo) ni več sposobna, kar izhaja tako iz mnenja sodnega izvedenca kot mnenj invalidskih komisij in izvida ortopeda. Po oceni psihiatra ni zmožna za prekvalifikacijo in ni primerna za nobeno kmečko delo. Sodni izvedenec je le kot teoretično možnost navedel, da bi tožnica sicer lahko v skrajšanem delovnem času opravljala fizično nezahtevna, npr. pisarniška dela, ki pa ji ga na manjši hribovski kmetiji ne more nihče zagotoviti. Iz tako ugotovljenega dejanskega stanja izhaja lahko le ugotovitev, da ni dokazanih objektivnih (torej dejanskih in ne zgolj teoretičnih) možnosti za zaposlitev tožnice na drugem ustreznem delu.