34. člen ZPIZ

Pravilnost in zakonitost izpodbijanih odločb o prenehanju pravice in ustavitvi izplačevanja nadomestila zaradi dela s skrajšanim delovnim časom je potrebno presoditi tudi ob uporabi in razlagi sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Krajnc proti Sloveniji z dne 31. 10. 2017 in presoditi, ali gre pri tožniku za ustavno dopustno prikrajšanje oziroma zmanjšanje invalidske dajatve. Ugotoviti je torej treba, ali je zaradi spremenjene invalidnosti zmanjšanje nadomestila pri tožniku v okoliščinah konkretnega primera resno vplivalo na njegova sredstva za preživljanje, oziroma ali mu je bilo omogočeno, da se prilagodi na novo dohodkovno situacijo. Tega sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča v doslej izvedenem dokaznem postopku ni ugotavljalo.

Obsojeni je s tem, ko je postala odločba ZPIZ o priznani invalidnosti I. kategorije z dnem 12. 2. 2013 pravnomočna, postal na območju RS dela nezmožen in do morebitne spremembe v zvezi z njegovo zmožnostjo dela ni pravne podlage za izvrševanje 12. člena ZIKS-1. Nastanek te okoliščine, torej ugotovljena invalidnost I. kategorije, je namreč, sama po sebi zakonski razlog za prenehanje delovnega razmerja. Zavodi za prestajanje kazni zapora so vezani na določbe navedene zakonodaje, ki ščiti delavce, za katere je ugotovljeno, da niso dela zmožni, in izvrševanje „vikend zapora“, ki bi bilo v nasprotju z njimi, po presoji pritožbenega sodišče ne ustreza ureditvi po ZIKS-1 in tudi ne namenu tega instituta, ki je predviden za obsojence, ki so sposobni redno opravljati delo oziroma se redno šolati. Pristojnosti Inšpektorata za delo RS ne sežejo prek meje naše države in s tem, ko bi, četudi le občasno, obsojeni delal izven tega območja, bi bil takšen nadzor neizvršljiv in tako trenutna zaposlitev tudi s tega vidika za obsojenca ne more priti v poštev.

Tožnica je invalidka III. kategorije invalidnosti s pravico do dela na drugem delovnem mestu z omejitvami od 20. 11. 1995 dalje, pravica do nadomestila po prej veljavnem ZPIZ pa ji ni bila priznana. Zato lahko na podlagi zahteve, vložene že v času veljavnosti ZPIZ-1, ob izpolnjenih pogojih uveljavi le pravico do nadomestila za invalidnost po ZPIZ-1, ne pa pravice do nadomestila po ZPIZ.

Ker tožnica ni več delazmožna za organizirano pridobitno delo, jo je sodišče pravilno razvrstilo v I. kategorijo invalidnosti in ji priznalo pravico do invalidske pokojnine. Zavrnilna odločba tožene stranke glede priznanja pravic iz invalidskega zavarovanja ni ovira, da zavarovanec ne bi mogel ponovno uveljavljati pravic iz invalidskega zavarovanja.

Pri pravici do nadomestila iz invalidskega zavarovanja, ki ga tožnica kot invalid III. kategorije invalidnosti po določbah prej veljavnega ZPIZ uveljavlja za čas od 1. 10. 2005 do 23. 4. 2007, je treba upoštevati delo, ki ga je tožnica opravljala, preden ji je dne 31. 12. 2004 prenehalo delovno razmerje (do 30. 9. 2005 je prejemala denarno nadomestilo med brezposelnostjo), in za to delo ugotavljati, ali je bilo ustrezno glede na njeno tedanjo delovno zmožnost, kot je bila na podlagi določb ZPIZ ugotovljena v invalidskem postopku v letu 1996. Tožnica v obdobju do 31. 12. 2004 ni uveljavila novih pravic iz invalidskega zavarovanja po ZPIZ-1, tudi v postopku za priznanje novih pravic, uvedenem v letu 2005 po ZPIZ-1, pa ni pridobila novih pravic na podlagi v tem postopku ugotovljene oziroma spremenjene invalidnosti. To pomeni, da ob zato izpolnjenih pogojih pridobi pravico do nadomestila za čas čakanja na drugo ustrezno delo iz 124. člena ZPIZ, ne pa pravice do nadomestila za invalidnost iz 94. člena ZPIZ-1.

Opredelitev do vprašanja, ali je bil tožnik zmožen za opravljanje dela zavarovalnega zastopnika, predstavlja dokazno oceno sodišča, pri kateri je bilo to dolžno tehtati tudi vsebino med seboj nasprotujočih si dokazov in ob upoštevanju načela proste presoje dokazov odločiti, katera so tista dejstva, ki jih bo štelo za dokazana. Zavrnitev dokaznega predloga sama po sebi ne predstavlja kršitve pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena URS. Navedeno ustavno jamstvo stranki namreč ne zagotavlja pravice do izvedbe vseh dokazov, ki jih je predlagala. Če sodišče razumno oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso pomembni ali da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati, mora pa zavrnitev dokaznega predloga stranke ustrezno obrazložiti.

Ob ugotovitvi, da je tožnica od 11. 12. 2002 dalje invalidka II. kategorije s pravico do dela s skrajšanim 4-urnim delovnim časom, je imelo sodišče na podlagi določb ZPIZ/92 pravno podlago za priznanje pravice do nadomestila plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom in za naložitev toženi stranki, da o višini tožničinega nadomestila plače odloči v roku 30 dni, ker samo s podatki za odmero višine nadomestila ni razpolagalo.

Za ugotovitev dokončnosti in pravnomočnosti odločbe tožene stranke je potrebno ugotoviti, kdaj je bila tožniku odločba vročena.

Predmet spora je zakonitost odločb tožene stranke z dne 18. 4. 2003 in 26. 11. 2003, ki sta lahko temeljili le na zdravstveni dokumentaciji, ki je bila dostopna oziroma znana v času izdaje teh odločb. Kasnejša zdravstvena dokumentacija na pravilnost in zakonitost izpodbijanih odločb tožene stranke ne more vplivati. Morebitno kasnejše poslabšanje zdravstvenega stanja je predmet novega postopka.

Za drugo ustrezno delo se lahko šteje le delo v organiziranem delovnem procesu, ki je ekonomsko upravičeno, to je delo na ustreznem (lahko tudi ustrezno prilagojenem) delovnem mestu, na katerem lahko delovni invalid brez škode za poslabšanje zdravja dosega normalne delovne rezultate.

Predmet revizijskega preizkusa je omejen na pravnomočno odločbo sodišča druge stopnje, argumente, ki naj bi utemeljili revizijo, pa mora stranka navesti jasno in določno. V reviziji zgolj posplošenega sklicevanja na navedbe, ki jih je tožeča stranka podala v postopku na prvi stopnji, pri odločanju o utemeljenosti tega izrednega pravnega sredstva ni mogoče upoštevati. Ker pri tožeči stranki v relevantnem obdobju ni bila podana popolna izguba delovne zmožnosti, temveč zmanjšana delovna zmožnost, sodišče zaradi neizpolnjevanja pogoja iz prve alinee 34. člena ZPIZ utemeljeno ni ugodilo njenemu zahtevku za odpravo izpodbijanih odločb tožene stranke in razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti.

Ker je tožnica kot invalid I. kategorije invalidnosti trajno nezmožna za delo, kljub temu da nima pravice do invalidske pokojnine, pri njej ni mogoče ugotavljati začasne nezmožnosti za delo.

ZPIZ v 293. členu določa, da se v postopku za uveljavljanje pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja oziroma za ugotavljanje pokojninske dobe, ki se je začel do 31.3.1992, uporabljajo predpisi, ki so veljali do navedenega dne (prvi odstavek), v primerih iz prejšnjega odstavka pa se pravice na podlagi invalidnosti določijo po predpisih, veljavnih na dan nastanka invalidnosti (drugi odstavek). Ker se je postopek za uveljavljanje pravic začel šele leta 2000, je neutemeljeno revizijsko zavzemanje za uporabo določb ZPIZ/83 in ZTPPIZ, kljub temu da je bila tožnikova invalidnost ugotovljena že z 11.5.1988, torej pred začetkom veljavnosti ZPIZ.

Ugotovitev invalidnosti s strani nosilca pokojninskega in invalidskega zavarovanja v Avstriji v primeru izpolnitve dela pokojninske dobe pri tem nosilcu zavarovanja ni obvezujoča za toženo stranko (Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije). Zato je tožena stranka tožnikovo pravico do invalidske pokojnine utemeljeno presojala po določbah ZPIZ.

Ker je bilo v kasnejšem invalidskem postopku ugotovljeno, da je pri tožniku invalidnost podana od dne 21. 3. 2001 dalje, in je tako nastopila še v času pred izdajo dokončne in pravnomočne odločbe toženca o zavrnitvi priznanja pravic iz invalidskega zavarovanja z dne 3. 8. 2001, ki je bila izdana v predhodnem invalidskem postopku, se tožnika zaradi formalne pravnomočnosti odločbe toženca z dne 3. 8. 2001 v III. kategorijo invalidnosti razvrsti in se mu pravice iz invalidnosti priznajo šele od prvega dne po izdaji pravnomočne zavrnilne odločbe toženca dalje, torej z dnem 4. 8. 2001, in ne že z dnem nastanka invalidnosti.

Bistveno za ugotovitev invalidnosti je, da je prišlo pri zavarovancu kljub zdravljenju do trajnih sprememb v zdravstvenem stanju, ne pa, da gre le za začasna ali občasna bolezenska stanja, ki zahtevajo zdravljenje in katerih posledica je le začasna ali občasna nezmožnost za delo.

Tožnica za kmečko delo (torej svoje delo) ni več sposobna, kar izhaja tako iz mnenja sodnega izvedenca kot mnenj invalidskih komisij in izvida ortopeda. Po oceni psihiatra ni zmožna za prekvalifikacijo in ni primerna za nobeno kmečko delo. Sodni izvedenec je le kot teoretično možnost navedel, da bi tožnica sicer lahko v skrajšanem delovnem času opravljala fizično nezahtevna, npr. pisarniška dela, ki pa ji ga na manjši hribovski kmetiji ne more nihče zagotoviti. Iz tako ugotovljenega dejanskega stanja izhaja lahko le ugotovitev, da ni dokazanih objektivnih (torej dejanskih in ne zgolj teoretičnih) možnosti za zaposlitev tožnice na drugem ustreznem delu.

Glede na izvedeniške ugotovitve je prišlo pri tožniku po izdaji sporne odločbe do razvoja psihotravmatske motnje, ki je skupaj z drugimi posledicami poškodbe v letu 2004 privedla do izgube delovne zmožnosti za pridobitno delo. Takšna sprememba v zdravstvenem stanju lahko pomeni podlago za spremembo tožnikovih pravic iz invalidskega zavarovanja, ki v skladu z 2. odstavkom 186. člena ZPIZ lahko velja za naprej, ne more pa vplivati na zakonitost izdaje sporne invalidske odločbe, ki je bila izdana več let pred nastankom in ugotovitvijo te spremembe zdravstvenega stanja. Pravice na podlagi spremenjenega zdravstvenega stanja mora tožnik najprej uveljavljati pri toženi stranki (Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje).

Začetek uživanja posamezne pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja ni vedno istoveten z dnem izpolnitve pogojev. Pogoj za uveljavitev pravice do pokojnine (tudi invalidske) je prenehanje zavarovanja. Po določbi 1. odstavka 172. člena je zavarovanec upravičen do izplačevanja pokojnine od prvega naslednjega dne po prenehanju zavarovanja. V kolikor do prenehanja zavarovanja ne pride, dejstvo, da je zavarovanec izpolnil pogoje za pridobitev pokojnine, na pravico, ki bi mu šla, nima nobenega vpliva.

Na podlagi določb 27. in 34. člena zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ - Uradni list RS, št. 12/92 do 54/98) je bilo na podlagi izvedenskega mnenja možno glede revidentove zmanjšane delovne zmožnosti ugotoviti, da je ta posledica bolezni in ne nezgode pri delu, pri čemer je pravilno uporabilo določbe 30. člena ZPIZ. Zato ni mogoče slediti navedbam revizije, da pri priznavanju pravic iz invalidskega zavarovanja revidentu ni bilo dovolj upoštevano obstoječe zdravstveno stanje in vzroki, ki so do njega pripeljali.