VSL sodba I Cpg 1316/2013

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pritožnica sama nosi svoje pritožbene stroške.

1Prvostopenjsko sodišče je naložilo toženi stranki plačilo 97,85 EUR in 125,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi zaradi uporabe fonogramov in plačilo civilne kazni v višini 102,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi; oba denarna zahtevka je v presežku zavrnilo. V celoti je zavrnilo zahtevek na poročanje o obsegu javnega priobčevanja in na povrnitev z iskanjem tožene stranke kot kršitelja nastalih stroškov.

2Zoper tiste dele prvostopenjske sodbe, s katerimi ni uspela, je tožeča stranka vložila pritožbo.

3Pritožba ni utemeljena.

Zahtevek na poročanje o priobčevanju fonogramov

4Prvostopenjsko sodišče je del tožbenega zahtevka, ki se nanaša na poročanje, zavrnilo. Odločitev je pravilna. Tožeča stranka je namreč od tožene stranke zahtevala mesečno poročanje o obsegu javnega priobčevanja komercialnih fonogramov. Začetka takšne obveznosti ni določila, opredelila pa je, do kdaj naj bi poročanje trajalo. Trajalo naj bi do sklenitve ustrezne pogodbe, s katero bo s tožečo stranko uredila medsebojna razmerja, povezana z javnim priobčevanjem fonogramov. Tožbeni zahtevek je torej usmerjen v prihodnost. Končna časovna točka sploh ni opredeljena, nedvomno pa leži v nedoločeni prihodnosti. Ugoditev takšnemu zahtevku spodleti že zaradi 311. člena ZPP. Ta norma vzpostavlja pravilo, da sme sodišče toženi stranki naložiti dajatev le, če je ta zapadla do konca glavne obravnave. V 2. in 3. odstavku istega člena so sicer določene izjeme od pravila, vendar zahtevek tožeče stranke na poročanje ni ena takšnih izjem. Iz procesnopravnega stališča bi zahtevki ne bili neutemeljeni le, če bi bila tožeča stranka opredeljeno zahtevala poročanje za čas do konca glavne obravnave. Takšnega zahtevka pa ni postavila.

Zahtevek iz civilnega delikta

5Tožeča stranka je organizacija za kolektivno upravljanje pravic proizvajalcev fonogramov. Tožena stranka je predvajala fonograme v svojem gostinskem obratu na površini 55 m2, pri čemer je tožena stranka opravljala svojo dejavnost celo leto v notranjih prostorih s površino 35 m2. Gostinsko dejavnost na terasi s površino 20 m2 je tožena stranka opravljala le od meseca maja do vključno oktobra. Prvostopenjsko sodišče je obsodilo toženo stranko na plačilo 222,87 EUR, ker je fonograme predvajala od maja 2011 do julija 2013, od tega 12 mesecev le v notranjih prostorih, 15 mesecev pa v notranjih prostorih in na terasi (prvostopenjska sodba, rš. 9). Prvostopenjsko sodišče je svojo odločitev glede plačila nadomestila oprlo na Skupni sporazum o višini nadomestil za uporabo varovanih del iz repertoarja Zavoda IPF kot javno priobčitev pri poslovni dejavnosti“ (v nadaljevanju: SS 2006) (1).

6Ker je tožena stranka predvajala fonograme v svojem lokalu, je zanjo nastala obveznost plačila za uporabo fonograma (130. člena ZASP). Tožena stranka ni niti sklenila pogodbe o neizključnem prenosu pravice za uporabo dela niti ni položila zneska, ki ga zaračunava kolektivna organizacija (158. člen ZASP). Prvostopenjsko sodišče je zato v temelju pravilno ravnalo, ker je toženo stranko obsodilo na plačilo odškodnine v višini nadomestila (1. in 2. odstavek 168. člena ZASP).

7Tožeča stranka je v letu 2005 sprejela Tarifo Zavoda IPF za javno priobčitev fonogramov (2), kasneje pa je z različnimi sopogodbeniki sklenila sporazume (v nadaljevanju: T 2005) (3), ki se vsi nanašajo priobčevanje fonogramov. Tožeča stranka je v pritožbi menila, da bi se za toženo stranko kot kršitelja morala uporabiti T 2005, češ, da zanjo ne morejo veljati nadomestila po tarifnem delu SS 2006.

8Takšno pritožbeno materialnopravno mnenje ni pravilno. Razloge je podalo pritožbeno sodišče že v več deset odločbah, pri katerih je bila pritožnica tožeča stranka (4). Višje sodišče jih bo zato tu ponovilo le še v skrajšani obliki.

9Kolektivna organizacija in reprezentativno združenje uporabnikov avtorskih del (iz repertoarja kolektivne organizacije) lahko skleneta skupni sporazum (1. stavek 1. odstavka 157. člena ZASP). Za skupni sporazum je že ZASP določil obvezne sestavine. Skupni sporazum mora med drugim določati tarifo (1. točka 4. odstavka 157. člena ZASP).

10Skupni sporazum začne veljati za vse istovrstne uporabnike avtorskih del po objavi, ne glede na to, ali so sodelovali pri pogajanjih ali sklenitvi sporazuma (1. stavek 6. odstavka 157. člena ZASP). Sodišča so na skupni sporazum vezana (7. odstavek 157. člena ZASP).

11Pogodbene stranke skupnega sporazuma se morajo držati zakonskega okvira. Ta je, kolikor se nanaša na tarifo, določen predvsem s 3. točko 4. odstavka 157. člena ZASP. Stranke skupnega sporazuma lahko določijo različno nadomestilo glede na „okoliščine uporabe“ (tako dobesedno 3. točka 4. odstavka 157. člena ZASP). Ne smejo pa vezati višine nadomestila na okoliščine v zvezi z njegovim plačevanjem oziroma, glede na okoliščine v zvezi z njegovim neplačevanjem. Stranke skupnega sporazuma smejo torej dogovoriti le eno samo tarifo, ki ne sme biti različna za tiste, ki sklenejo pogodbo s kolektivno organizacijo, in za tiste, ki pogodbe ne sklenejo. Če ne bi bilo tako, bi kolektivna organizacija lahko skupaj s svojim sopogodbenikom iz skupnega sporazuma z dogovorom o višji tarifi za neplačnike dosegla, da bi imel tak dogovor za neplačnika v bistvu kaznovalni učinek. Za uporabo fonogramov bi namreč plačal več kot drugi. Kaznovati pa sme le javnopravna pravna oseba in le na temelju zakona. Kolektivna organizacija pa ni niti oseba javnega prava niti nima upravičenja za določanje kazni. Denarna kazen tudi ni potrebna; morebitna prikrajšanja, ki bi jih tožeča stranka kljub plačilu nadomestila še imela, se lahko izravnajo s pomočjo deliktnega zahtevka preko t. i. civilne kazni (3. in 5. odstavek 168. člen ZASP).

12Celo če se pogodbenika skupnega sporazuma dogovorita, da obstaja najvišja tarifa za vse kršitelje pravice, takšnega dogovora sodišče ne sme upoštevati. Prvostopenjsko sodišče je v tem oziru odločilo pravilno.

13Pač pa pritožbeno sodišče meni, da odločitev prvostopenjskega sodišča ni bila materialnopravno pravilna, kolikor je bila oprta na 190. in 198. člen OZ.

14Pravica proizvajalca fonograma ni avtorska pravica, temveč t. i. sorodna pravica. Ne glede na to učinkuje absolutno in torej izključuje od uporabe vsako drugo osebo, razen če ta seveda nima dovoljenja samega imetnika sorodne pravice. Da je takšno stališče pravilno, je mogoče sklepati iz odločbe VS RS, opr. št. II Ips 341/2004.

15V ZASP obstajajo tudi podrobnejše določbe, ki kažejo na absolutni karakter sorodnih pravic, kolikor gre za fonograme. Prav glede fonogramov izrecno obstaja izključna pravica proizvajalca fonogramov v vrsti posebnih primerov (gl. 129. člen ZASP). Obstaja pa tudi pravica proizvajalca fonograma, da v primeru uporabe za kakršnokoli javno priobčitev, zahteva od uporabnika odmeno (čl. 130 OZ).

16Ker je pravica proizvajalca fonograma absolutna pravica, pomeni njena uporaba brez dovoljenja samega imetnika, kršitev te absolutne pravice. Zakonska ureditev temu konceptu sledi. Prvi odstavek 168. člena ZASP določa, da se za kršitve po ZASP uporabljajo splošna pravila o povzročitvi škode. Gre za zahtevek iz civilnega delikta, pri katerem se smiselno uporabljajo določbe 131. člena in nasl. OZ in vsekakor ne 190. in 198. člen OZ. Na takšen karakter posredno kaže tudi besedilo 2. do 5 odstavka 168. člena ZASP, ki določno govori o odškodnini, kršitvi pravice, krivdi in premoženjski škodi. To pa so vse pojmi, ki jih ni mogoče umestiti v pravo neupravičene obogatitve.

17Pritožbeno sodišče torej meni, da gre za deliktni zahtevek iz prej pojasnjenih razlogov. Le višina odškodninskega zahtevka, torej tega, kar lahko zahteva tožeča stranka, je določena na drugačen način, kot v OZ. Določbe 2. do 5. odstavka določajo višino odškodnine in pomenijo posebna pravila, zaradi katerih se ne uporabljajo določbe 164. člena in nasl. OZ. Tudi civilna kazen, ki je urejena v 3. odstavku 168. člena ZASP, ni nič drugega kot posebna vrsta odškodnine, katere višina je urejena zakonsko (normativno) in je vezana na dodatne predpostavke. Na takšen pravni značaj civilne kazni opozarja tudi 5. odstavek 168. člena ZASP.

18Glede na vse povedano, je bila odločitev prvostopenjskega sodišča sicer oprta na napačen zakonski pravni temelj, vendar pa je kljub temu pravilna glede obsega odškodnine. Drugačna pravna kvalifikacija zahtevka namreč v ničemer ne vpliva na njegovo višino. To pa je prvostopenjsko sodišče pravilno odmerilo glede na v SS 2006 določeno tarifo.

Civilna kazen

19Pritožba meni, da bi moralo prvostopenjsko sodišče prisoditi civilno kazen glede na T 2005 in poleg tega tudi višjo, namreč ne le v višini 50 % nadomestila, in še zvišano za DDV. Pritožba je v tudi v tem delu neutemeljena.

20Računski temelj (računska osnova) za izračunavanje civilne kazni je lahko nadomestilo za uporabo avtorskega dela, le da je lahko povečano za do 200 %. Za takšen primer gre v tej zadevi. Tega pritožba ne izpodbija.

21Prvostopenjsko sodišče je uporabilo za odločitev o zahtevku iz civilnega delikta zaradi neupravičene uporabe fonogramov tarifo iz SS 2006. Takšna odločitev je bila materialnopravno pravilna. Pravilno je uporabilo isto tarifo tudi za odločitev, v kakšni višini je utemeljen zahtevek tožeče stranke za plačilo civilne kazni.

22Odločilni razlog, zakaj je prvostopenjsko sodišče zavrnilo prisoditev višje civilne kazni je bil, da tožeči stranki ni uspelo dokazati, da je tožena prejela pozive tožeče stranke k sklenitvi pogodbe in k plačilu nadomestila za predvajanje fonogramov (prvostopenjska sodba, rš. 10). Te ugotovitve pritožba ne izpodbija. Tožena stranka pa je plačevala nadomestilo drugi kolektivni organizaciji, namreč SAZAS (prvostopenjska sodba, rš. 7). Po presoji pritožbenega sodišča je glede na to odmerjena kazen v višini 50 % primerna glede na okoliščine kršitve (3. odstavek 168. člena ZASP).

23Tožeča stranka bi bila upravičena tudi do nadomestila DDV, če bi bila sama zavezana za plačilo DDV. Ker pa civilna kazen ni nadomestilo niti za dobavo blaga, niti za opravljeno storitev v smislu 1. odstavka 3. člena ZDDV (5), tudi ne more zahtevati povrnitve DDV od tožene stranke. Isto izhaja tudi iz 13. člena Pravilnika o izvajanju ZDDV (6).

Zahtevek na povrnitev z odkrivanjem kršitve tožene stranke nastalih stroškov

24Tožeča stranka v pritožbi navaja, da je tožena stranka po avtorskem pravu varovana dela uporabljala, zakonskih obveznosti do avtorjev pa ni izpolnjevala. Tožeči stranki naj bi bili nastali stroški z odkrivanjem kršitev tožene stranke. Ti stroški pa naj bi bili škoda, katere povrnitev je zahtevala. Prvostopenjsko sodišče je takšen zahtevek zavrnilo. S takšno odločitvijo se pritožbeno sodišče strinja.

25Zahtevek tožeče stranke (kolektivne organizacije za uveljavljanje avtorskih pravic) za povrnitev škode zaradi odkrivanja kršitev ne more biti utemeljen že zaradi 1. odstavka 153. člena ZASP. Ta določa, da mora prihodek od svoje dejavnosti nameniti za stroške poslovanja. Ti stroški vključujejo med drugim tudi stroške odkrivanja kršitev avtorske pravice. Tudi to je ena od obveznosti kolektivne organizacije (1. odstavek 146. člena ZASP). Pri zahtevku za plačilo civilne kazni kolektivni organizaciji ni treba dokazovati, ali je nastala premoženjska škoda (3. odstavek 168. člena ZASP). Prav v avtorskem pravu je bila torej napravljena daljnosežna izjema od pravila, da se lahko povrne le dejansko nastala škoda (1. odstavek 164. člena OZ). Razlog za to je lahko le v tem, da se iz civilne kazni pokrivajo stroški nadzornega aparata, ki išče kršitelje.

26Dodatni razlog, zakaj zahtevku tožeče stranke ne bi moglo biti ugodeno, je bil še v tem, da bi bilo mogoče te stroške kvalificirati le kot stroške pred pravdo, ki so nastali v zvezo z njeno pripravo. Če so bili ti stroški potrebni za to, da je tožeča stranka zbrala podatke zaradi preverjanja (neizpolnjevanja toženkinih zakonskih dolžnosti), bi lahko to bili le stroški, ki jih je tožeča stranka imela pred pravdo in bi bilo treba opraviti presojo, ali se ti stroški lahko priznajo ali ne. Ti izdatki ne morejo biti predmet samostojnega tožbenega zahtevka, torej ne gre za zahtevek na plačilo škode po splošnih pravilih odškodninske odgovornosti (7). Zahtevek bi moral biti oblikovan kot stranski zahtevek in ne kot eden glavnih zahtevkov.

Zavrnitev pritožbe in povrnitev pritožbenih stroškov

27Pritožbeno sodišče mora po uradni dolžnosti paziti na nekatere bistvene kršitve določb pravdnega postopka (2. odstavek 350. člena ZPP). V okviru uradnega preizkusa izpodbijanega dela sodbe ni našlo niti takšnih kršitev, niti tistih, ki so bile uveljavljane v pritožbi. Pritožbo je zato Višje sodišče zavrnilo in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

28Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odstavku 154. in 1. odstavku 165. člena ZPP.

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Ur. l. RS, št. 107/2006.

(2) Ur. l. RS, št. 68/2005.

(3) Gre za Skupni sporazum o pogojih in načinih uporabe komercialno izdanih fonogramov v plesnih organizacijah, plesnih tekmovanjih in na plesnih revijah ter višini nadomestila za njihovo uporabo; Skupni sporazum o pogojih in višini tarife pri uporabi avtorsko varovanih del iz repertoarja Zavoda IPF za področje trgovskih centrov, blagovnih centrov, prodajaln, tržnic in bencinskih črpalk in Skupni sporazum o višini nadomestil za uporabo varovanih del iz repertoarja Zavoda IPF kot javno priobčitev pri poslovni dejavnosti.

(4) Npr. odločbe z opr. št. VSL 240/2013, 315/2013, 446/2013.

(5) Zakon o davku na dodano vrednost, Ur. l. RS, št. 117/2006 s kasnejšimi spremembami.

(6) Ur. l. RS, št. 141/2006 s kasnejšimi spremembami.

(7) Betetto v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba 2010, stran 39.