3. člen ZDDV-UPB4

Opustitev posredovanja podatkov o bruto honorarjih nastopajočih ne pomeni namerne ali hudo malomarne kršitve avtorske pravice na delih, ki so se uporabila. Toženec ni niti zamolčal niti zanikal uporabe avtorskih del in se tudi ni upiral plačilu ustreznega honorarja. Če je s tem le zamudil, to načeloma sankcionirajo drugi instituti materialnega prava. Tožnik bi bil upravičen tudi do nadomestila DDV, če bi bil sam zavezanec za plačilo DDV. Ker pa povrnitev neupravičene obogatitve ni nadomestilo niti za dobavo blaga niti za opravljeno storitev, tožnik od toženca ne more zahtevati povrnitve DDV. ZDDV-1 določa, katere transakcije so predmet obdavčitve z davkom na dodano vrednost. Predmet obdavčitve so lahko le dobave blaga (vključno z uvozom blaga) ali opravljene storitve (med njimi tudi odstop premoženjskih pravic). Transakcije iz naslova neposlovnih obveznosti (plačila odškodnine, neupravičene obogatitve ali civilne kazni) niso predmet obdavčitve z davkom na dodano vrednost, saj plačilo ni v nobeni zvezi z morebitno novo ustvarjeno vrednostjo.

Tožeča stranka ima v skladu z določili ZASP zoper toženo stranko kot kršiteljico avtorskih pravic nabor različnih zahtevkov, uperjenih v smislu preprečitve nadaljnjih kršitev pravic in odpravo posledic same kršitve. Pritožbene navedbe v ničemer ne odstopajo od navedb pritožnice, do katerih se je pritožbeno sodišče že opredeljevalo v okviru odločanja v citirani zadevi VSL I Cpg 924/2011 in kasnejših številnih odločbah, v katerih je z istimi argumenti utemeljilo nesklepčnost takšnega tožbenega zahtevka. Takšna razlaga ima zato značaj ustaljene sodne prakse pritožbenega sodišča, ki je tožeča stranka v dosedanjih številnih postopkih ni uspela izpodbiti. Pravno zmotno je pritožbeno stališče, da civilna kazen iz tretjega odstavka 168. člena ZASP nima odškodninske narave. Ne glede na navedeno pa je glede na pritožbene navedbe odločilno, da bi bila tožeča stranka upravičena do nadomestila DDV le pod predpostavko, da bi bila tudi sama zavezana za plačilo DDV od navedenega prejemka. Niti odškodnina za civilni delikt niti civilna kazen pa nista nadomestilo za dobavo blaga oziroma opravljeno storitev v smislu prvega odstavka 3. člena ZDDV, zato ne gre za prejemek, od katerega bi bila

Stranke skupnega sporazuma smejo dogovoriti le eno samo tarifo, ki ne sme biti različna za tiste, ki sklenejo pogodbo s kolektivno organizacijo, in za tiste, ki pogodbe ne sklenejo. Pravica proizvajalca fonograma ni avtorska pravica, temveč t. i. sorodna pravica. Ne glede na to učinkuje absolutno in torej izključuje od uporabe vsako drugo osebo, razen če ta seveda nima dovoljenja samega imetnika sorodne pravice. V avtorskem pravu je bila napravljena daljnosežna izjema od pravila, da se lahko povrne le dejansko nastala škoda. Razlog za to je lahko le v tem, da se iz civilne kazni pokrivajo stroški nadzornega aparata, ki išče kršitelje.

Glede na specifične okoliščine obravnavanega primera po mnenju Vrhovnega sodišča samo iz podatkov povečane porabe električne energije ni mogoče sklepati na opravljanje dejavnosti gostinstva in posledično zato tudi ni mogoče ugotavljati prometa blaga oziroma opravljanja storitev. Promet blaga oziroma opravljanja storitev pa je predpostavka za obdavčitev z DDV.

Stranke skupnega sporazuma lahko določijo različno nadomestilo glede na „okoliščine uporabe“. Ne smejo pa vezati višine nadomestila na okoliščine v zvezi z njegovim plačevanjem oziroma, glede na okoliščine v zvezi z njegovim neplačevanjem. S tem, ko sta pogodbeni stranki skupnega sporazum dogovorili tarifo za določeno vrsto uporabnikov, sta posredno določili tudi, kolikšen je lahko zahtevek kolektivne organizacije zoper kršitelja katere od varovanih pravic. Skupni sporazum torej posredno določi tudi odmeno za uporabo fonogramov za vse tiste kršitelje, ki spadajo na stvarno in osebno področje kolektivnega sporazuma. Ker civilna kazen ni nadomestilo niti za dobavo blaga niti za opravljeno storitev v smislu 1. odstavka 3. člena ZDDV, tožeča stranka ne more zahtevati povrnitve DDV od tožene stranke. Zahtevek tožeče stranke (kolektivne organizacije za uveljavljanje avtorskih pravic) za povrnitev škode zaradi odkrivanja kršitev ne more biti utemeljen že zaradi 1. odstavka 153. člena ZASP.

V nekaterih okoliščinah je treba več formalno ločenih transakcij, ki bi lahko bile opravljene ločeno in bi bile zato ločeno predmet obdavčitve ali oprostitve, obravnavati kot enotno transakcijo, če transakcije niso samostojne. To velja zlasti, kadar sta dva ali več elementov ali dejanj, ki jih opravi davčni zavezanec za stranko, tako tesno povezana, da objektivno sestavljata eno samo nedeljivo gospodarsko transakcijo, katere razdelitev bi bila umetna.

Revidentu je pravilno in zakonito naloženo plačilo DDV, ki ga je nezakonito odbijal, saj ni imel verodostojne računovodske dokumentacije o poslovnih dogodkih, za katere je vstopni DDV odbijal. Odločitev tožene stranke in prvostopenjskega sodišča ne temelji na tem, da mora revident DDV plačati zato, ker je posloval z neplačevitimi subjekti (missing traderji), zato so vsi revizijski ugovori, ki izvirajo iz takega napačnega izhodišča, neupoštevni.

Ker sporna plačila ne predstavljajo občinskega (koncedentovega) vložka v izgradnjo komunalnega omrežja, ampak plačilo za koncesijsko storitev izgradnje komunalnega omrežja, ki po ZDDV pomeni opravljanje obdavčljivega prometa storitev, v zadevi niti ni pomembno, iz katerega naslova je občina pridobila ta sredstva (npr. iz prispevkov občanov).

V obravnavnem primeru gre za postopek, ki se vodi zoper tožnika kot fizično osebo, ki se ji tudi po mnenju sodišča utemeljeno očita, da je pod pravno obliko društva pridobivala dohodek iz opravljanja gostinske dejavnosti na črno. Tožnik, kolikor meni, da je šlo za opravljanje pridobitne dejavnosti društva in ne za opravljanje gostinske dejavnosti fizične osebe na črno, bi kot predsednik društva lahko predložiti verodostojne poslovne knjige in poslovno dokumentacijo društva, ki bi izkazovala, da je šlo za pridobitno poslovanje društva. Tega pa tožnik niti v postopku zoper društvo niti v postopku, ki se vodi zoper njega kot fizično oseba, ni predložil, to pa tudi ne izhaja iz ugotovitev, ki jih davčni organ navaja v zapisniku o davčnem inšpekcijskem nadzoru. Tožnik je bil lastnik objekta, sklicevanje na pogodbo z društvom, kateremu naj bi v letu 2002 oddal objekt v najem, pa na odločitev ne vpliva, saj je iz ugotovitev razvidno, da gre za navidezno pogodbo.

Po 42. členu ZDDV je davčni zavezanec dolžan izvršiti ustrezne popravke odbitka vstopnega DDV iz razlogov, če se naknadno ugotovi, da je bil odbitek vstopnega DDV obračunan v višjem ali nižjem znesku, kakor je znesek, do katerega je bil davčni zavezanec upravičen oziroma, če se po davčnem obračunu izkaže, da so se spremenili dejavniki za izračun odbitnega zneska vstopnega DDV, kot so odpovedi nakupov in znižanje cen.

Storitve, ki jih za tuje (matično) podjetje opravi podružnica v Sloveniji, niso predmet DDV in davka od prometa storitev, tudi, če tuje podjetje za namene delovanja podružnice na njen transakcijski račun nakazuje določena finančna sredstva (dotacije).

Najemna pogodba je bila predložena pristojnemu upravnemu organu in iz nje jasno izhaja, da sta tožnik in najemnik sklenila najemno pogodbo za mesečno najemnino v višini, kot je določeno v 2. členu. Zato tudi po mnenju sodišča ne gre za situacijo iz 5. člena ZDDV glede obdavčitve uporabe blaga za neposlovne namene in ugotavljanje davčne osnove v smislu 6. točke 21. člena ZDDV, kar želi prikazati tožnik, ampak gre za obdavčitev najema v skladu s splošnimi določbami ZDDV (3. člen in 8. člen ZDDV, upoštevaje davčno osnovo po 1. odstavku 21. člena ZDDV).

Ni sporna ugotovitev, da je tožnik opravil storitve, kar izhaja tudi iz pogodb, za kar je prejel plačilo, zato v obravnavanem primeru ne moremo govoriti zgolj o finančnem toku. Tudi po mnenju sodišča sam način, od kod so sredstva prišla, torej ali gre za evropska sredstva ali sredstva iz drugih skladov, ne vpliva na drugačno odločitev. Tožnik je navedena sredstva prejel po pogodbi kot partner nosilca projekta, kar ne spreminja okoliščin, da je opravil obdavčljiv promet.

Tožeča stranka je kot upravljalec železniške infrastrukture, v okviru zakonske dolžnosti zagotavljanja pogojev za varen in neoviran železniški promet, odstranila nevaren in neustrezno vzdrževan železniški nivojski prehod, zato gre nedvomno za takšne storitve, ki sodijo v dejavnost tožeče stranke. Tožena stranka je bila, na drugi strani, kot investitor cestnega predora pod železniško progo, dolžna nositi stroške fizične odstranitve nivojskega prehoda. Dela je tožeča stranka opravila za plačilo, saj je za stroške utemeljeno bremenila toženo stranko. Kot davčni zavezanec (ki mora od vsake opravljene storitve plačati davek) pa ima tožeča stranka pravico obračunani znesek davka prevaliti na končnega kupca oz. prejemnika storitev, konkretno na toženo stranko. Obresti, ki so zapadle do vložitve izvršilnega predloga, ima tožeča stranka pravico kapitalizirati, od vsote kapitaliziranih obresti pa ima na podlagi določbe 381.čl. OZ pravico uveljavljati nadaljnje zamudne obresti (procesne obresti) od vložitve izvršilnega predloga do plačila.

Za potrebe obračuna DDV je pomembno vprašanje, ali je tožeča stranka za zaračunani znesek „pogodbene kazni“ dejansko opravila kakšne storitve v smislu ZDDV, ali ne. Če storitev ni opravila, tudi ni dolžna plačati DDV. Če pa je storitve opravila, pa je treba ugotoviti, kakšne so bile te storitve in ob tem ugotoviti, ali gre morda za storitve, ki so oproščene plačila DDV.

Obravnavani zahtevki občinam so plačila za promet blaga oziroma storitev po 1. točki 3. člena ZDDV. Šlo je za organiziranje konkretnih projektov oziroma opravljanje raznih storitvenih dejavnosti, opravljene naloge pa so razvidne iz specifikacij zahtevkov. Nobene od tam navedenih nalog ni mogoče obravnavati, kot da jih je tožnik opravil v okviru javnih pooblastil na podlagi zakona in se zato ne bi štel za davčnega zavezanca (3. odstavek 13. člena ZDDV).

Tožeča stranka je kot podružnica tuje pravne osebe registrirana za opravljanje dejavnosti po slovenskem pravu in torej dolžna plačati DDV, saj je glede svojih pravic, obveznosti in odgovornosti v sistemu DDV izenačena z domačimi pravnimi osebami. V okviru koncesije se javna komunalna infrastruktura res lahko zagotovi na različne načine in z različnimi viri financiranja, med njimi so med možnimi viri financiranja tudi namenska sredstva državnega in občinskega proračuna. Vendar ta sredstva pomenijo plačilo za opravljene storitve koncesionarja v okviru izgradnje javne komunalne infrastrukture, od katerih je treba v skladu s 3. členom ZDDV plačati DDV, saj gre za obdavčljiv promet in z vidika DDV ne pomenijo zgolj pogodbene finančne participacije koncedenta pri izgradnji javne komunalne infrastrukture.

Prejeti predujmi so v sistemu DDV predplačila, od katerih že nastane obveznost obračuna DDV, kar posledično pomeni, da bi morala tožnica v trenutku, ko je znesek predujmov presegel 5.000.000,00 SIT, vložiti prijavo za registracijo o vpisu zavezanosti za DDV v davčni register.

Vrednost točke je določena v neto znesku. Izvršitelj, ki je zavezanec za DDV, je upravičen celotno vrednost storitve povečati za DDV. Povečana neto vrednost predstavlja potreben izvršilni strošek.

Davčni zavezanci se ne morejo izogniti svojim davčnim obveznostim tudi, če se pogodbeno dogovorijo drugače.