VSL sodba in sklep I Cpg 289/2014

Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sodba in sklep potrdita.

1Sodišče prve stopnje je dne 6. 5. 2013 izdalo zamudno sodbo, s katero je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in toženi stranki naložilo plačilo 51.563,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 44.469,43 EUR od 3. 8. 2011 do plačila in od zneska 37,97 EUR od 7. 6. 2012 do plačila.

2V pritožbenem roku je tožena stranka 5. 6. 2013 vložila predlog za vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude roka za odgovor na tožbo in prvostopenjskemu sodišču predlagala, da predlogu ugodi in razveljavi zamudno sodbo z dne 6. 5. 2013 in šteje odgovor na tožbo, vložen 20. 9. 2012, za pravočasnega.

3Prav tako znotraj pritožbenega roka je tožena stranka dne 6. 6. 2013 vložila tudi pritožbo zoper zamudno sodbo in pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne, oziroma jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo zoper zamudno sodbo pritožbenemu sodišču predlagala, naj pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi.

5Sodišče prve stopnje je s sklepom I Pg 441/2012 z dne 18. 11. 2013 zavrnilo predlog tožene stranke za vrnitev v prejšnje stanje z dne 5. 6. 2013.

6Tožena stranka je v pritožbenem roku vložila pritožbo zoper sklep z dne 18. 11. 2013 in pritožbenemu sodišču predlagala, naj izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, podrejeno temu pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču.

7Na pritožbo zoper sklep o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje tožeča stranka ni odgovorila.

8Pritožbi nista utemeljeni.

9Ker je odločanje o utemeljenosti pritožbe tožene stranke zoper zamudno sodbo pogojevano z izidom postopka odločanja o predlogu tožene stranke za vrnitev v prejšnje stanje, je pritožbeno sodišče najprej moralo odločiti o utemeljenosti pritožbe zoper sklep prvostopenjskega sodišča z dne 18. 11. 2013. Šele v primeru, da bi se izkazalo, da pritožba zoper navedeni sklep ni utemeljena, bi bile podane procesne predpostavke za odločanje tudi o utemeljenosti pritožbe tožene stranke zoper zamudno sodbo.

Glede pritožbe zoper sklep o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje

10Vrnitev v prejšnje stanje je institut procesnega prava, ki omogoča uveljavitev ustavnega načela pravice do izjavljanja po 22. členu Ustave tudi v tistih primerih, ko stranka v postopku iz opravičenih razlogov ni mogla sodelovati v postopku, v posledici česar so zanjo nastale neugodne pravne posledice (1). Hkrati pa je zaradi uveljavitve načela pravne varnosti možnost uveljavljanja tega procesnopravnega instituta časovno opredeljena z opredelitvijo subjektivnega petnajstdnevnega roka iz drugega odstavka 117. člena ZPP in šestmesečnega objektivnega roka iz tretjega odstavka 117. člena ZPP. Oba navedena roka sta prekluzivne narave, zato ga sodišče ne more podaljševati. To pa pomeni, da po izteku navedenih rokov ni mogoče dopustiti uveljavljanja navedenega pravnega instituta. Hkrati pa ni dopustno uveljavljati vrnitve v prejšnje stanje glede zamujenega roka za vložitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje (118. člen ZPP).

11Iz spisovnih podatkov, ki jih povzema tudi prvostopenjsko sodišče v izpodbijanem sklepu, je razvidno, da je toženi stranki 19. 9. 2012 iztekel rok za odgovor na tožbo, ki ji je bila vročena 20. 8. 2012. Tožena stranka je odgovor na tožbo vložila en dan prepozno, to je 20. 9. 2012. Zamuda roka, učinke katere je poskušala tožena stranka sanirati s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje, je torej nastopila 20. 9. 2012. S tem je jasno zamejen pričetek teka objektivnega roka za vložitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje v smislu tretjega odstavka 117. člena ZPP. Predlog za vrnitev v prejšnje stanje je tožena stranka vložila 6. 6. 2013, torej po izteku šestmesečnega objektivnega roka iz drugega odstavka 117. člena ZPP. Tak predlog bi bilo potrebno zavreči, saj niso izpolnjene predpostavka za vsebinsko obravnavo takega predloga. To velja tudi v tem primeru, ko je tožena stranka v okviru trditvenih navedb v predlogu poskušala sanirati tudi zamudo objektivnega roka iz tretjega odstavka 117. člena ZPP. V skladu s 118. členom ZPP z institutom vrnitve v prejšnje stanje ni mogoče odpraviti zamude roka za vložitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje. Tudi v tem primeru gre torej za neizpolnjene procesne predpostavke za samo vsebinsko obravnavo predloga.

12V skladu z navedenimi procesnimi pogoji bi prvostopenjsko sodišče moralo sam predlog tožeče stranke za vrnitev v prejšnje stanje kot nedopusten zavreči, saj je bil vložen po izteku objektivnega roka za vložitev predloga. Vendar v takšnem procesnem položaju tudi pravilno postopanje prvostopenjskega sodišča ne bi v ničemer spremenilo pravnega položaja tožene stranke. Ker je tožena stranka z iztekom objektivnega roka izgubila možnost uveljavljanja tega instituta, z vsebinskim obravnavanjem in z zavrnitvijo predloga toženi stranki ni bil v ničemer poslabšan njen procesni položaj, zato je pritožbeno sodišče ne glede na navedeno, pritožbo tožene stranke zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP). Iz navedenih razlogov se pritožbeno sodišče ni bilo dolžno opredeljevati do pritožbenih navedb, ki se tičejo vsebinske presoje prvostopenjskega sodišča o utemeljenosti predloga oziroma o v pritožbi zatrjevanih krivdnih razlogih na strani sodišča, da je tožena stranka o razlogih za zamudo roka izvedela šele po izteku objektivnega roka za vložitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje. Ker takšne pomanjkljivosti v skladu s 118. členom ZPP ni mogoče uveljavljati v okviru instituta vrnitve v prejšnje stanje, bi bil to lahko kvečjemu obnovitveni razlog iz 2. točke prvega odstavka 394. člena ZPP.

Glede pritožbe zoper sodbo

13Ker tožena stranka ni uspela s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje, ni podanih ovir za odločanje pritožbenega sodišča tudi o pritožbi zoper zamudno sodbo z dne 6. 5. 2013.

14Tožena stranka izpodbija prvostopenjsko sodbo z zatrjevanjem nesklepčnosti tožbe, s čimer uveljavlja absolutno bistveno kršitev postopka iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

15Izdaja zamudne sodbe temelji na neizpodbojni domnevi, da tožena stranka, ki ni odgovorila na tožbo, priznava dejanske navedbe tožnika v tožbi, s katerimi je utemeljeval tožbeni zahtevek. Materialnopravna predpostavka za ugoditev tožbenemu zahtevku pa je sklepčnost tožbe, to je, da utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz v tožbi zatrjevanih dejstev. Tožeča stranka mora torej zatrjevati vsa pravno relevantna dejstva, ki utemeljujejo tožbeni zahtevek.

16Glede na navedeno se izkaže kot neutemeljen pritožbeni očitek, da izpodbijana sodba ne vsebuje dokazne ocene, saj je sodišče pri izdaji zamudne sodbe vezano zgolj na zatrjevana dejstva tožeče stranke, ki se štejejo za priznana. Glede dokazne ocene pa je omejeno zgolj v smislu 4. točke prvega odstavka 318. člena ZPP, to je, da zatrjevana dejstva tožeče stranke ne smejo biti v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil tožnik. Tožena stranka v pritožbi takšnega nasprotja konkretizirano niti ne zatrjuje.

17Tožeča stranka je s tožbenim zahtevkom uveljavljala povrnitev škode od tožene stranke kot delodajalca v smislu prvega odstavka 87. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 9/1992 s spremembami – v nadaljevanju ZZVZZ) in sicer za stroške zdravljenja njenega zavarovanca I. B. v posledici poškodbe pri delu dne 11. 8. 2010. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka oprlo na dejanske navedbe tožeče stranke glede okoliščin same poškodbe kakor tudi glede opustitev tožene stranke pri izvedbi ustreznih ukrepov varstva pri delu. Tako je tožeča stranka zatrjevala, da tožena stranka dela ni imela organiziranega v skladu s Pravilnikom o varnosti in zdravju pri uporabi delovne opreme, kakor tudi, da tožena stranka ni izdelala navodil za varno delo in vzdrževanje v smislu 23. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu. Prav tako je navajala, da je bilo že ob pregledu in preizkusu sredstev za delo dne 19. 3. 2010 izpostavljeno, da so bile ugotovljene številne pomanjkljivosti, ki jih tožena stranka do škodnega dogodka ni odpravila, saj ni zagotovila ustreznih varnostnih varoval, čeprav je bila takšna obveznost ugotovljena ob pregledu in preizkusu sredstev za delo. Ob tako konkretiziranih očitkih tožeče stranke (ki se štejejo za priznane s strani tožene stranke), je prvostopenjsko sodišče materialnopravno pravilno sklepalo na izkazano vzročno zvezo med opustitvijo tožene stranke in nastalo škodno posledico. Pritožbeno sodišče pri tem še dodaja, da je tožeča stranka v tožbi podajala tudi očitke o neustrezni usposobitvi poškodovanega delavca za varno delo na delovni napravi, na kateri je prišlo do škodnega dogodka. Ob tako zatrjevanih in neprerekanih navedbah tožeče stranke torej ne more biti nobenega dvoma o krivdi tožene stranke, ki kljub opozorilu ni zagotovila pogojev varnega dela, kakor tudi o vzročni zvezi med opustitvijo tožene stranke in nastalo škodo. Pritožbene navedbe, ki se nanašajo ne enkratnost in nepredvidljivost škodnega dogodka, kakor tudi, da naj bi linija obratovala že od leta 1963 brez primerljivega škodnega primera, pa predstavljajo poskus izpodbijanja dejanskega stanja, ki ga je upoštevalo prvostopenjsko sodišče, oziroma podajanje novih dejstev, ki bi jih tožena stranka morala podati že v odgovoru na tožbo. Zato je te navedbe šteti kot nedopustne in se pritožbeno sodišče do njih ni dolžno opredeljevati (tretji odstavek 318. člena v zvezi s prvim odstavkom 360. člena ZPP).

18Iz navedenega je razvidno, da s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Ker pritožbeno sodišče tudi v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe ni ugotovilo drugih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče odločilo kot je razvidno iz izreka te sodbe (353. člen ZPP).

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Aleš Galič, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, Ur. l. GV založba 2005, 1. knjiga, stran 472.