118. člen ZPP

Predlog za vrnitev v prejšnje stanje skupaj z zamujeno pritožbo bi moral tožnik vložiti najkasneje 4. 6. 2025, tožnik pa ga je vložil 30. 7. 2025, kar je po izteku 15-dnevnega roka. Ker je podan dejanski procesni stan iz 118. člena ZPP, je z izpodbijanim sklepom predlog na temelju 120. člena ZPP zakonito zavržen.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je toženec predlagal vrnitev v prejšnje stanje iz očitno neupravičenega razloga, v drugem odstavku 120. člena ZPP pa je imelo podlago za to, da je tak predlog brez razpisa naroka zavrnilo.

Vrnitev v prejšnje stanje je institut procesnega prava, ki omogoča uveljavitev ustavnega načela pravice do izjavljanja po 22. členu Ustave tudi v tistih primerih, ko stranka v postopku iz opravičenih razlogov ni mogla sodelovati v postopku, v posledici česar so zanjo nastale neugodne pravne posledice. Hkrati pa je zaradi uveljavitve načela pravne varnosti možnost uveljavljanja tega procesnopravnega instituta časovno opredeljena z določitvijo subjektivnega petnajstdnevnega roka iz drugega odstavka 117. člena ZPP in šestmesečnega objektivnega roka iz tretjega odstavka 117. člena ZPP. Oba navedena roka sta prekluzivne narave. To pomeni, da po izteku teh rokov ni mogoče dopustiti uveljavljanja navedenega pravnega instituta. V skladu s 118. členom ZPP z institutom vrnitve v prejšnje stanje ni mogoče odpraviti zamude roka za vložitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje. Tudi v tem primeru gre torej za neizpolnjene procesne predpostavke za samo vsebinsko obravnavo predloga. Kljub temu, da je bila pravilna vročitev odločbe pooblaščenki opravljena po izteku šestmesečnega roka, to zamude tega prekluzivnega roka ne more sanirati. Argument, da bi moralo sodišče odločbo z dne 31. 8.

V skladu s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1 se v postopkih odločanja glede plačila sodnih taks po tem zakonu smiselno uporabljajo določbe zakonov, ki urejajo posamezne postopke, za katere se plačujejo sodne takse, razen če ta zakon ne določa drugače. Dolžnika sta predlagala vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude roka za plačilo sodne takse za pritožbo zoper sklep o ugovoru, zoper sklep, da se pritožba šteje za umaknjeno, pa sta vložila pritožbo, zato postopek v zvezi s plačilnim nalogom še ni zaključen. Predlog za vrnitev v prejšnje stanje sta torej dolžnika vložila v zvezi z zamudo roka za plačilo sodne takse za pritožbo, kar je po presoji višjega sodišča procesni rok. Zato je treba pri odločanju o tem predlogu izhajati ne le iz 36. člena ZIZ, ampak tudi iz določb ZPP o vrnitvi v prejšnje stanje, ki pa predloga ne omejujejo zgolj na zamujen rok za ugovor in pritožbo. Sicer pa že ustavnoskladna razlaga same določbe 36. člena ZIZ terja, da se tudi v izvršbi dopusti predlog za vrnitev v prejšnje stanje, če stranka zamudi rok za plačilo sodne takse za ugovor ali pritožbo (zoper sklep o ugovoru). Sodna praksa sicer ni povsem usklajena glede vprašanja, ali je rok za plačilo so

Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje sklenilo, da ni izkazan znak malomarnega opravljanja lekarniške dejavnosti po 182. členu KZ-1, tj. občutno poslabšanje zdravja, saj tožena stranka ni dokazala, da je prav zaradi ravnanja tožnika prišlo do občutnega poslabšanja zdravja pacientke. Zavzelo je še materialnopravno stališče, da tožnik ni ravnal hudo malomarno, pač pa le z navadno malomarnostjo ter da ne gre za hudo kršitev glede na okoliščine, v katerih je bila ta storjena, prav tako pa tudi ni podan pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, da ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka. V tem delu je materialno pravo pravilno uporabljeno. Pravilna pa je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni dokazala, da bi tožnik očitano kršitev storil s hujšo obliko malomarnosti, zato je pravilna odločitev, da izredna odpoved ni utemeljena niti po drugi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Ob tehtanju okoliščin in interesov na strani tožnika (tožnikova želja opravljati delo farmacevta v lekarni, dotedanje delo pri njej, dober odnos s sodelavci in strankami ter objektivna potreba tožene stranke po delu magistrov f

ZPP v 118. členu odsotnosti stranke z naroka za vrnitev v prejšnje stanje v postopku ugovora proti sklepu o izvršbi na podlagi verodostojne listine ne predpisuje nobene posebne pravne posledice.

Ker je podan dejanski procesni stan iz 118. člena ZPP, je predlog za vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude roka za vložitev pritožbe na temelju 120. člena ZPP zakonito zavržen. Prvostopenjsko socialno sodišče nima informacijskega sistema za vlaganje vlog v elektronski obliki v skladu s Pravilnikom o elektronskem poslovanju v civilnih in sodnih postopkih. Za socialne spore torej ni sistemske opreme, ki bi omogočala vlaganje vlog po elektronski poti na način, da bi bila takšna vloga izenačena pisni vlogi z lastnoročnim podpisom.

Predlog za vrnitev v prejšnje stanje, čeprav je vloga poimenovana tudi kot ugovor zaradi absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka in Ustave RS, ki ga je sodišče po elektronski pošti prejelo 8. 3. 2019 ob 23.58 uri, je prepozen, saj je vložen po preteku 15-ih dni od zamujene udeležbe na glavni obravnavi, izvedeni dne 20. 2. 2019. Ker je podan dejanski procesni stan iz 118. člena ZPP je z izpodbijanim sklepom predlog na temelju 120. člena ZPP zakonito zavržen.

Predlog za vrnitev v prejšnje stanje in za dopustitev revizije sta prepozna.

Redakcijska pomota, do katere naj bi prišlo zato, ker je pooblaščenec v istem času pripravljal več podobnih vlog, po zaključku višjega sodišča ne more predstavljati tak opravičljiv razlog, ki bi utemeljeval vrnitev v prejšnje stanje.

Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo, da je institut vrnitve v prejšnje stanje mogoče uporabiti tudi v revizijskem postopku oziroma v postopku za dopustitev revizije (kot njegovemu sestavnemu delu).

Iz vsebine tožnikove vloge z dne 2. 6. 2017 izhaja, da tožnik predlaga, da se zadeva vrne v prejšnje stanje tako, da bi obdržal status redno zaposlenega pri toženki. Obenem tudi navaja, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi prejel 21. 2. 2017, vendar sodnega varstva v 30 dneh ni uveljavljal, ker je smatral, da je njegov zagovor v zvezi z očitanimi razlogi nesposobnosti ustrezen. Glede na navedeno vsebino tožnikove vloge izhaja, da želi doseči razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi, čeprav sodnega varstva ni uveljavljal v 30-dnevnem zakonskem roku. Torej je tožnik podal predlog za vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude roka za vložitev tožbe, s katero bi lahko izpodbijal zakonitost podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tak predlog bi tožnik lahko podal v 15 dneh od dneva, ko je prenehal vzrok, zaradi katerega je zamudil rok za vložitev tožbe (drugi odstavek 117. člena ZPP). Glede na tožnikovo navedbo, da tožbe ni vložil, ker je mislil, da bo njegov zagovor v postopku podaje odpovedi zadoščal, je rok za podajo vrnitve v prejšnje stanje potekel najkasneje z vročitvijo odpovedi. Zato je potrebno šteti, da je tožnik zamudil rok za podajo predloga in se njegov predlog šteje za nedo

Tožena stranka ni dosledno uporabila kriterija za določitev presežnega delavca (kriterij delovnih izkušenj delavca), ki ga je sama določila in ga tudi ni uporabila enako pri vseh kandidatih. Zato je pravilen zaključek prvostopnega sodišča, da tožena stranka ni dokazala pravilne uporabe kriterija. Ker torej tožena stranka ni dokazala, da je zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani tožene stranke prenehala potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz tožnikove pogodbe o zaposlitvi, je sodišče prve stopnje utemeljeno ugotovilo nezakonitost izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, posledično pa mu je utemeljeno prisodilo vtoževane pravice iz delovnega razmerja, do katerih je bil tožnik upravičen. Če se delavec po nezakoniti odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaposli pri drugem delodajalcu za polovični delovni čas (in s tem zmanjšuje škodo, ki mu je nastala zaradi protipravnega ravnanja delodajalca), to ni ovira za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi z dnem odločitve sodišča prve stopnje in za priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja do polnega delovnega časa.

Vrnitev v prejšnje stanje ni dovoljena, če je bil zamujen narok, določen za vrnitev v prejšnje stanje. Pritožnica se razpisanega naroka za vrnitev v prejšnje stanje ni udeležila. Zato je njen predlog zavrnjen tudi ob pravilni uporabi 118. člena ZPP.

Predpodstavka za odločanje o zahtevi za vrnitev v prejšnje stanje je opravičljiva zamuda pravnega dejanja, ki se je pripetila stranki. Ker pritožnica trdi, da vročitev sodbe ni bila pravilno opravljena, da je torej napako pri vročanju zagrešilo sodišče prve stopnje, ker ji je pisanje vročilo na napačen naslov – na naslov, kjer dejansko ne prebiva (s čimer ji je bilo onemogočeno sodelovanje v postopku), teh razlogov ni mogoče uveljavljati z institutom vrnitve v prejšnje stanje. Za pravilnost vročitve je odločilno dejansko prebivališče oziroma kraj dejanskega bivanja.

Za ugotovitev pravočasnosti predloga za vrnitev v prejšnje stanje je bistveno vprašanje, kdaj je stranka izvedela za svojo zamudo, in ne, kdaj je izvedela za pravno posledico zaradi svoje zamude (npr. za zavrženje ugovora).

Tožena stranka je predlog za vrnitev v prejšnje stanje v zvezi z izdano zamudno sodbo vložila po preteku 15-dnevnega roka iz drugega odstavka 117. člena ZPP, zato bi ga moralo sodišče prve stopnje v skladu z določbo 1. odstavka 120. člena ZPP zavreči.

Upniku judikatne terjatve je treba dopustiti, da njeno realizacijo doseže z eventuelnim ugovorom pobota v pravdi takega dolžnika proti njemu. V tem primeru se sicer v pobot stavljene terjatve ne ugotavlja, pač pa se pobotanje samo izvede. Če so obseg skupnega premoženja in deleži bivših zakoncev na njem že pravnomočno ugotovljeni, lahko vsak izmed njiju zahteva delitev v nepravdnem postopku, ne more pa v pravdi zahtevati izplačilo ugotovljenega deleža v denarju. V primeru, da se terjatev tožeče stranke pobota s terjatvijo, ki je toženi stranki že naložena v plačilo s pravnomočno sodbo, se pri računanju uspeha zaradi odločitve o stroških postopka pobot judikatne terjatve ne sme upoštevati kot toženčev pravdni uspeh. Toženec bi bil v tem primeru za isto terjatev namreč dvakrat upravičen do povračila stroškov.

Ob dejstvu, da je bolezen otroka dolgotrajna (otrok je v obdobju dveh let obiskal pouk samo 46 krat) ter da se stanje otroku lahko poslabša tik pred oz. na dan obravnave, bi toženec ob zadostni skrbnosti moral predvideti oz. pričakovati, da bo lahko zaradi bolezni otroka na dan obravnave zadržan, zato bi moral poiskati varstvo za otroka ali za zastopanje pooblastiti odvetnika oziroma zaprositi za brezplačno pravno pomoč.

Z institutom vrnitve v prejšnje stanje ni mogoče odpraviti zamude roka za vložitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje.