VSL sklep III Cp 661/2014

I. Pritožbama se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da se zavrne tožbeni zahtevek po tožbi, ki se glasi: „Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 99260/2011 z dne 12.7.2011 ostane v veljavi v delu, s katerim je bilo dolžniku, sedaj toženi stranki (v nadaljevanju toženki), naloženo, da v roku 8 dni po vročitvi sklepa o izvršbi poravna upniku, sedaj tožeči stranki (v nadaljevanju tožniku), v predlogu za izvršbo navedeno terjatev: glavnico v višini 11.900,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 11.200,00 EUR od 11.12.2010 do plačila in od zneska 700,00 EUR od 11.7.2011 dalje do plačila ter izvršilne stroške v znesku 207,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.7.2011 do plačila." (I. točka izreka). Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, da je tožnik (po nasprotni tožbi toženec) dolžan toženki (po nasprotni tožbi tožnici) plačati znesek 17.025,29 EUR in zamudne obresti od posameznih zneskov od dneva zamude z njihovim plačilom dalje (II. točka izreka). Odločilo je še, da je toženka dolžna v roku 15 dni tožniku povrniti pravdne stroške v višini 555,48 EUR, od zapadlosti do prenehanja obveznosti z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2Zoper I. in III. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje se pritožuje tožnik zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa predlaga, da jo v tem delu razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj iz obrazložitve sodbe ne izhaja jasno, ali je tožbeni zahtevek zavrnjen zato, ker tožnik ni dokazal obstoja obligacijskopravnega razmerja in terjatve iz tega razmerja, ali zato, ker je toženka dokazala, da je svojo obveznost iz obligacijskopravnega razmerja izpolnila. Iz trditev toženke kot celote izhaja, da je toženka ugovarjala le, da je tožnik nestrokovno opravil pogodbeno dogovorjene storitve in ne, da jih sploh ni opravil, zato med pravdnima strankama sploh ni bilo sporno, da je tožnik izpolnil pogodbeno dogovorjeno obveznost. Da je bilo delo opravljeno, izhaja tudi iz izpovedi zakonitega zastopnika in prokurista toženke. Ker je sodišče prve stopnje štelo zgoraj navedeno pravno odločilno dejstvo, ki med pravdnima strankama sploh ni bilo sporno, za nedokazano, je prekršilo 214. člen ZPP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Tožbenega zahtevka se je toženka branila le z navedbami, da je tožnik opravil delo nestrokovno in da je plačala večino opravljenega dela. Podana je tudi absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj prokurist toženke ni izpovedal, da so tožniku poravnali vse račune, kot to navaja sodišče prve stopnje, temveč je izpovedal, da niso bili plačani vsi izstavljeni računi po 700,00 EUR. Sodišče prve stopnje mu neutemeljeno očita, da ni konkretiziral svojih navedb. Pojasnil je, za katero obdobje vtožuje 700,00 EUR mesečno, od katerih (z zamudo plačanih) mesečnih honorarjev zahteva le zakonske zamudne obresti, zapadlost mesečnih honorarjev in čas plačila (z zamudo plačanih) mesečnih honorarjev. Za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka ni bistveno, ali so obstajali računi toženke ali ne, saj račun ne vzpostavlja obligacijskega razmerja, sicer pa je prokurist toženke izpovedal, da nekateri računi po 700,00 EUR niso bili plačani. Toženka je predložila nekatera potrdila o plačilu mesečnih honorarjev po 700,00 EUR, vendar ni navedla, na katere mesece se ta plačila nanašajo. Tožnik je zatrjeval, da se ta potrdila nanašajo na tista plačila, ki jih priznava in od njih zahteva le zakonske zamudne obresti, česar toženka ni prerekala. Njegove trditve potrjujejo tudi datumi plačil na predloženih dokazilih. Ker je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, je očitno štelo, da je tožnik strokovno opravil svoje delo. Zaradi neutemeljene zavrnitve tožbenega zahtevka je napačna tudi stroškovna odločitev.

3V odgovoru na pritožbo toženka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

4Zoper II. in III. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje se pritožuje toženka (1) zaradi zmotne ugotovitev dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi v celoti ugodi. Oporeka zaključku sodišča prve stopnje, da je zavestno pošiljala napačna poročila na ZZZS in da popravki teh poročil niso mogli iti na njeno škodo. Iz izpovedi zakonitega zastopnika toženke izhaja, da je tožnik sam določal obračunavanje storitev, da je po pacientu obračunaval nedovoljeno število točk in da je po njegovem načinu obračuna dobil kompletno plačano polno koncesijo in da so jo v bistvu prenakazali. Iz 6. člena pogodbe o poslovnem sodelovanju, ki ureja storitve po koncesijski pogodbi naročnika z ZZZS, izhaja, da bo naročnik plačal sodelavcu storitve v celoti v višini, kot jih sam dobi plačane po koncesijski pogodbi z ZZZS. Iz navedenega izhaja, da je prav vse, kar je toženki plačal ZZZS, v celoti prejel tožnik, ki prekoračitve višine obračuna toženki ni vrnil. ZZZS je ugotovil, da je tožnik kot neposredni zdravnik – izvajalec in hkrati nadzorni zdravnik zaračunal nekaj, kar ni izvajal oziroma ne bi smel zaračunati. Za navedeno prekoračitev je ZZZS zmanjšal sredstva toženki pri plačilih za naslednje leto. Toženka je bila tako za te zneske oškodovana, tožnik pa jih je dobil protipravno. Ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da je zavestno pošiljala na ZZZS nepravilen obračun. Pošiljala je tekoča poročila o izvedenem delu tožnika, ki je poročila tudi pripravljal, in je hkrati opravljal tudi strokovni nadzor za izvedbo zdravstvenih storitev toženke po koncesiji. Toženka je za nepravilnosti vedno izvedela šele naknadno, saj je ZZZS opravljal kontrolo zdravstvenih storitev in njihovega financiranja za nazaj, to je za preteklo leto, potem ko je toženka že plačala tožniku zneske, ki jih je dobila od ZZZS. Tako sta izpovedala zakoniti zastopnik in prokurist toženke, sicer pa je tožnik trditve toženke le nesubstancirano prerekal. Tudi iz dopisa ZZZS z dne 21.5.2012 izhaja, da predstavlja znesek 10.909,50 EUR sistemsko napako izvajanja zdravstvene dejavnosti, ki jo je naredil tožnik, ki je bil strokovni nadzor pri toženki. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo izjave tožnika z dne 7.6.2007, v kateri je tožnik navedel, da po strokovni plati sam odloča in da z izjavo prevzema strokovno in materialno odgovornost za rezultate opravljenih storitev, posebej v primeru, če takšne kombinacije storitev in njihovi obračuni ne bi bili v skladu s pogoji financiranja s strani ZZZS. Iz navedene izjave izhaja, da je toženka nasprotovala takšnemu obračunu. Zoper strokovni zdravstveni nadzor pa ni mogla delovati, saj je sama registrirala tožnika kot svoj strokovni zdravstveni nadzor pri Ministrstvu za zdravje RS. Brez nadzora ne bi mogla izvajati svoje koncesionirane zdravstvene dejavnosti. Zato je od tožnika zahtevala posebno izjavo o stališčih strokovnega zdravstvenega nadzora. Prokurist toženke je izpovedal, da je na koncu meseca le zbral vse obračune, ki jih je sestavil tožnik, in jih poslal na ZZZS, zakoniti zastopnik toženke pa je izpovedal, da se tožnik z drugačnim obračunom ni strinjal in da je sam postavljal zahteve. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo izvedenih dokazov in tega ni obrazložilo. Stališča, da ni zatrdila in dokazala vseh predpostavk odškodninske odgovornosti, ni obrazložilo. Sicer je obrazložila trditveno podlago in predložila dokaze o odgovornosti in višini škode. Tožnik, ki je njene navedbe le pavšalno prerekal, ni ponudil nobenega dokaza. Tožbeni zahtevek je utemeljen na podlagi 131. člena Obligacijskega zakonika ( v nadaljevanju OZ). Tožnik je vse zneske, ki so ji bili izplačani ob upoštevanju njenih nepravilnih obračunov, prejel zase, za te zneske pa ji je ZZZS v naslednjem časovnem obdobju zmanjšal plačila. Tako ji je tožnik zavestno povzročil škodo v dokazani višini in se osebno okoristil, s čimer si je neupravičeno pridobil premoženjsko korist. Ker je tožnik deloval strokovno nepravilno, je morala plačevati še dodatne globe. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialno pravo (5., 6., 7., 9., 10., 131., 132., 135. in 190. člen OZ).

5V odgovoru na pritožbo tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo toženke kot neutemeljeno zavrne.

6Pritožbi sta utemeljeni.

O pritožbi tožnika:

7Iz obrazložitve izpodbijane sodbe jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo, ker tožniku ni uspelo dokazati, da mu toženka iz naslova mesečnih honorarjev v višini 700,00 EUR karkoli dolguje oziroma ker je na podlagi izpovedi zakonitega zastopnika in prokurista toženke ter potrdil o pologu (B12-B19) ugotovilo, da je toženka tožniku poravnala vse račune. V nasprotju s stališčem sodišča prve stopnje je na toženki trditveno in dokazno breme, da je izpolnila svojo pogodbeno obveznost. Da je tožnik izpolnil svojo pogodbeno obveznost, med pravdnima strankama ni bilo sporno. Toženka je pavšalno ugovarjala le strokovnosti opravljenega dela, vendar v zvezi s tem ni uveljavljala nobenih zahtevkov iz naslova odgovornosti za napake (npr. znižanja plačila). Kot že pojasnjeno, je na toženki trditveno in dokazno breme, da je izpolnila svojo pogodbeno obveznost, to je obveznost plačila mesečnih honorarjev od februarja 2009. V zvezi s tem toženka ni zatrdila, da je tožniku poravnala vsa plačila (kot to napačno upošteva sodišče prve stopnje in s tem prekrši razpravno načelo). Zgolj pavšalno je navedla, da je izkazala plačila za večino terjatev tožnika in pri tem ni konkretizirala, v kakšnem znesku in za katere mesece. Takšne pavšalne navedbe je sicer podkrepila s potrdili pologa, v zvezi s katerimi pa je tožnik navedel, da se nanašajo na plačila mesečnih honorarjev, ki jih priznava in v zvezi z njimi zahteva le zamudne obresti zaradi zamude s plačilom. Velja še poudariti, da toženka obenem ni zatrjevala, da je njena preostala pogodbena obveznost (terjatve, ki niso bile plačane) iz naslova plačila mesečnih honorarjev že prenehala iz drugih razlogov (npr. pobotanja). Ob takšnih navedbah pravdnih strank, na katere pritožba utemeljeno opozarja, ne zadostuje, da sodišče prve stopnje v zvezi z navedenimi potrdili ugotovi, da izkazujejo (določena) nakazila pavšalnih zneskov v višini 700,00 EUR v vtoževanem obdobju, temveč je treba ugotoviti v kakšnem znesku in za katere mesece. Pomisleke v dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je toženka poravnala vse račune, kar po mnenju sodišča prve stopnje poleg potrdil o pologu dokazujeta tudi izpovedi zakonitega zastopnika in prokurista, pa vzbuja tudi dejstvo, da je prokurist toženke izpovedal tudi, da niso bili plačani vsi računi po 700,00 EUR, kot to utemeljeno opozarja pritožba. Drži tudi pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje neutemeljeno opozarja na 8. člen pogodbe o poslovnem sodelovanju, iz katerega izhaja, da tožnik izda toženki račun, toženka pa mu poravna znesek glede na račun, in tožniku neutemeljeno očita nepredložitev teh računov. Obveznost toženke, da tožniku za sodelovanje po pogodbi plača mesečni honorar v višini 700,00 EUR vsakega 10. dne v naslednjem mesecu, temelji na pogodbi o sodelovanju in ne na računu. Zato ni relevantno, ali so bili računi izstavljeni. Ker je odločitev o zavrnitvi tega dela tožbenega zahtevka obremenjena s kršitvijo razpravnega načela (7. in 212. člen ZPP) in ker se ob upoštevanju pravilnega izhodišča, da je toženka dolžna dokazati, da je izpolnila svojo pogodbeno obveznost, izkaže dokazna ocena sodišča prve stopnje za pomanjkljivo, je pritožbeno sodišče razveljavilo odločitev sodišča prve stopnje o tem delu tožbenega zahtevka.

8Sodišče prve stopnje ni obrazložilo odločitve o zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo 700,00 EUR iz naslova zakonskih zamudnih obresti od mesečnih honorarjev, ki so bili plačani z zamudo, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.7.2011, to je od dneva vložitve predloga za dovolitev izvršbe na podlagi verodostojne listine, dalje do plačila. V tem delu sodbe sodišča prve stopnje ni mogoče preizkusiti, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je razveljavitveni razlog. Ob upoštevanju konkretizacije splošnih pojasnil o obligatorni vsebini tožbe ter trditvenem in dokaznem bremenu pravdnih strank, ki jo je sodišče prve stopnje podalo v 9. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, namreč ni mogoče šteti, da se te nanašajo na tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od prepozno plačanih mesečnih honorarjev. Z njimi sodišče prve stopnje pojasnjuje izključno zavrnitev tožbenega zahtevka za plačilo mesečnih honorarjev, ki jih po navedbah tožnika toženka ni plačala.

9Velja še pojasniti, da je v zvezi s tožbenim zahtevkom za plačilo zakonskih zamudnih obresti od prepozno plačanih honorarjev v skupnem znesku 700,00 EUR tožnik ponudil zadostno trditveno podlago v vlogi z dne 5.1.2012. Navedel je, da je v skladu z dogovorom mesečni honorar v znesku 700,00 EUR zapadel v plačilo vsakega 10. dne v mesecu za pretekli mesec, da je toženka z zamudo plačala honorarje za mesece od februarja 2008 do vključno januarja 2009, pri tem pa je konkretno navedel tudi datume plačil teh honorarjev. Tožnik lahko zahteva tudi manj od tega, do česar je upravičen po materialnem pravu. Zaradi tega tožba ni nesklepčna. Tak je tudi obravnavani primer, ko tožnik zahteva le plačilo 700,00 EUR, čeprav po njegovem izračunu znaša seštevek zneskov zakonskih zamudnih obresti 731,24 EUR, in ko zakonskih zamudnih obresti od mesečnih honorarjev od februarja 2008 do junija 2008 ni obračunal že od datuma zamude, ampak šele od 11.7.2008 dalje.

O pritožbi toženke:

10V obravnavanem primeru ni mogoče zavrniti tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi s sklicevanjem na prvi odstavek 140. člena OZ. Tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi za plačilo skupno 17.025,29 EUR (kar predstavlja skupni znesek manj izplačanih sredstev s strani ZZZS in znesek plačane globe zaradi napačnega strokovnega obračuna zdravstvenih storitev) z zakonskimi zamudnimi obrestmi je namreč toženka utemeljevala tudi z izjavo tožnika, s katero je ta za svoja strokovna stališča in izvajanje svojega dela prevzel vso strokovno in materialno odgovornost, posebej v primeru, če takšne kombinacije storitev in njihovi obračuni ne bi bili v skladu s pogoji financiranja s strani ZZZS. Iz trditev toženke še izhaja, da je tožnik podal navedeno izjavo po opozorilu ZZZS na sistemske strokovne nepravilnosti v zvezi z izvajanjem zdravstvene dejavnosti, ki jo je pri toženki vodil in nadzoroval tožnik. Pomen navedene pisne izjave je sodišče prve stopnje presojalo le z vidika odgovornosti, ki jo je imela toženka kot pogodbena stranka v koncesijskem razmerju do ZZZS. V razmerju do ZZZS ni pomembno, da je tožnik z izjavo prevzel materialno odgovornost, vendar v nasprotju s stališčem sodišča prve stopnje za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka niso odločilne pravice in dolžnosti pogodbenih strank koncesijskega razmerja (da je bila toženka tista, ki je bila do ZZZS zavezana in odgovorna za morebitne napake pri oddajanju poročil). V obravnavanem primeru je odločilno, kakšne zaveze sta v medsebojnem razmerju sprejeli pravdni stranki. S tega vidika pa pomena pisne izjave tožnika, s katero je ta prevzel materialno odgovornost v primeru, če kombinacije storitev in njihovi obračuni ne bi bili v skladu s pogoji financiranja s strani ZZZS, sodišče prve stopnje (zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča) ni ocenilo, čeprav je tožbeni zahtevek za plačilo 17.025,29 EUR toženka utemeljevala tudi z navedeno pisno izjavo. Poleg tega je zaključek sodišča prve stopnje, da popravki poročil niso mogli iti na škodo toženke, temveč kvečjemu tožnika, zaenkrat neprepričljiv. V delu, na katerega se sklicuje sodišče prve stopnje, se izpoved zakonitega zastopnika nanaša na pojasnjevanje pogodbeno dogovorjenega načina plačevanja storitev po koncesijski pogodbi in ni razvidno, da je sodišče prve stopnje upoštevalo tudi okoliščino, da so bili popravki poročil opravljeni s časovnim zamikom, na kar pritožba utemeljeno opozarja. Utemeljena pa so tudi opozorila pritožbe, iz katerih smiselno izhaja, da je dokazni oceni sodišča prve stopnje mogoče očitati tudi neupoštevanje metodičnih napotkov iz 8. člena ZPP, saj upošteva le del izpovedi zakonitega zastopnika toženke. Glede na predstavljeno trditveno podlago v zvezi s pisno izjavo tožnika, ki je ta ni prerekal, zavrnitve tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi (za povrnitev plačanih glob) tudi ni mogoče utemeljiti že s sklicevanjem na okoliščino, da je toženka zavestno oddajala nepravilna poročila. Pojasnjeno narekuje razveljavitev odločitve o tožbenem zahtevku po nasprotni tožbi.

11Po povedanem je pritožbeno sodišče pritožbama ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (354., 355. člen ZPP).

12V ponovljenem postopku mora sodišče prve stopnje ponovno odločiti o tožbenih zahtevkih pravdnih strank. Pri tem naj sodišče prve stopnje upošteva že dana pojasnila. Upošteva naj tudi, da toženka v svojih ugovornih trditvah (ne)izstavitve računov ni pravočasno problematizirala, saj 8. člena pogodbe o poslovnem sodelovanju v tem delu ni pravočasno uvedla v trditveno podlago. V trditveno podlago neuvedenih pogodbenih določil sodišče ne sme upoštevati. Opozoriti velja le še na pravilno oblikovanje izreka v primeru, če sodišče odloči, da tožbeni zahtevek v pravdi, ki se je začela na podlagi predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine, ni utemeljen. Izreka izpodbijane sodbe v delu, ki vsebuje odločitev o tožbenem zahtevku po tožbi, sodišče prve stopnje ni pravilno oblikovalo. Sklep o izvršbi bi moralo (v še nerazveljavljenem delu) razveljaviti in tožbeni zahtevek zavrniti.

13Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - (1) V nadaljevanju pritožbeno sodišče zaradi preglednosti predmetne odločbe uporablja izraz toženka ne glede na to, da gre po nasprotni tožbi dejansko za tožnico in da je predmet pritožbenega preizkusa po pritožbi toženke le odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi.