UPRS sodba II U 88/2013

I. Tožba se zavrne.
II. Tožena stranka je dolžna povrniti stroške revizijskega postopka prvi in drugi tožeči stranki skupaj v znesku 4.350,00 EUR z DDV; četrti tožeči stranki v znesku 4.370,00 EUR z DDV; peti, šesti, sedmi in osmi tožeči stranki skupaj v znesku 4.370,00 EUR ter deveti in deseti tožeči stranki skupaj v znesku 4.370,00 EUR z DDV, v roku 15 dni, do tedaj brez obresti, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
III. V ostalem delu se zahtevek za povračilo stroškov postopka zavrne.

Ministrstvo za okolje in prostor je z izpodbijano odločbo odpravilo odločbo Upravne enote Ljubljana št. 301d-13/94-329 z dne 31. 7. 2009 (1. točka izreka); odločilo, da je zavezanka Slovenska odškodninska družba (v nadaljevanju SOD) dolžna skrbniku za poseben primer za upravičenca A.A. za podržavljeno nepremičnino št. 32/3 k.o. ... (danes parcele št. 2567, 2568 in 2569 iste k.o.) izročiti odškodnino v obveznicah SOD v višini 164.004,02 EUR v roku treh mesecev od pravnomočnosti te odločbe (2. točka izreka); ugotovilo, da je preostanek vrednosti podržavljene parcele v višini 600.000,00 EUR B. d.d., na podlagi sporazuma št. SV 352/04 z dne 24. 3. 2004, izplačal pravnim naslednikom pokojnega C.C., brata upravičenca pokojnega A.A. (3. točka izreka); zavrnilo zahtevo za vrnitev parc. št. 32/3 in zahtevo za vzpostavitev lastniškega deleža na osnovnem kapitalu B., ki ga predstavlja 23.989 rednih delnic z oznako MERIL ali denarno izplačilo povprečne borzne cene za te delnice na dan izplačila (4. točka izreka); zavrnilo predlog D.D. za priznanje njega kot stranke v tem postopku (5. točka izreka); odločilo, da je skrbnik za posebne primere, postavljen pokojnemu A.A., dr. D.D. (6. točka izreka) ter ugotovilo, da pritožniki niso vložili zahtev za povračilo stroškov pritožbenega postopka (7. točka izreka).

V obrazložitvi drugostopenjski upravni organ povzema odločitev prvostopenjskega upravnega organa v zvezi z zavrnitvijo zahteve za vrnitev sporne nepremičnine (parc. št. 32/3 k.o. ...) in pritožbene ugovore (pri)tožnikov glede pravne narave sporazuma, ki ga je ena od pritožnic E.E. sklenila s B. ter zavrnitve zahteve glede vzpostavitve lastninskega deleža. S sklicevanjem na napotke, ki jih je upravnemu organu dalo Upravno sodišče RS v svoji sodbi št. U 1215/2008-17 z dne 14. 10. 2008, pojasnjuje, da je denacionalizacijski postopek en sam, z namenom vračila ene parcele, enemu upravičencu, pod pogoji ZDen. V okviru denacionalizacijskega postopka so le nekateri pravni nasledniki vložili tožbo zoper upravno odločbo Ministrstva za gospodarstvo z dne 20. 6. 2000 z namenom iz lastninskega preoblikovanja B. izločiti parcelo, prej last denacionalizacijskega upravičenca - pravnega prednika vseh vlagateljev, s čemer so tožbo vložili v imenu upravičenca in s tem v korist vseh vlagateljev. Zaradi umika vložene tožbe (v postopku izdaje začasne odredbe o prepovedi lastninjenja B.) v zadevi II U 212/2003, se je B. lahko lastninil. Navedeno pomeni, da drugačna možnost vračila podržavljenega premoženja, v okviru predmetnega denacionalizacijskega postopka, kot v obliki odškodnine v obveznicah SOD, ni več mogoča. Glede višine odškodnine pa je, glede na sklenjen in izvršen sporazum št. 352/04 z dne 24. 3. 2004 nekaterih pravnih naslednikov s B., za plačilo zneska v višini 600.000,00 EUR, upravni organ druge stopnje ugotovil, da se omenjeni sporazum nanaša vsebinsko na predmetno denacionalizacijsko zadevo in ne le na zahtevo za začasno odredbo oz. umik tožbe. Ker so navedeni tožniki očitno sklepali, da s tožbo ne bi uspeli, so jo sporazumno umaknili in zato prejeli določen znesek, enako v imenu upravičenca in v korist vseh vlagateljev. Iz narave sklenjenega dogovora, ki je končal postopek reševanja vprašanja možnosti vračila nepremičnine v naravi brez pravnomočne vsebinske odločitve, je namreč možno tudi ugotoviti, da je vplival na možnosti oblike vračanja premoženja upravičencu in s tem vsem njegovim pravnim naslednikom. Brez vložene zahteve za denacionalizacijo in brez vložene zahteve za izdajo začasne odredbe s strani vlagateljic pa ne bi bilo mogoče skleniti nikakršnega dogovora. Predmetni sklenjen dogovor je bil torej odvisen od obstoja denacionalizacijskega postopka in zahtevane začasne odredbe ter istočasno eden od njegovih možnih posledic, zaradi dejstva, da imajo možnost tožbo zoper odločbo Ministrstva za gospodarstvo umakniti osebe, ki so tožbo vložile. Niso pa stranke dogovora sklenile v obliki predpisani v 69. členu ZDen in niso upoštevale vseh pravnih naslednikov po upravičencu. Po določbah prvega odstavka 6. člena ZDen se splošni premoženjski oz. odškodninski predpisi glede zadev, ki jih ureja ta zakon, uporabljajo le, če niso v nasprotju s tem zakonom. Če premoženja v naravi ni mogoče vrniti, je predmet vrnitve premoženja v odškodnini v obliki obveznic SOD v vrednosti, ugotovljeni na podlagi določb 44. člena ZDen in Navodila za ocenjevanje vrednostni podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oz. premoženja. Ob načelu poprave krivic in vrnitve protipravno odvzetega premoženja, z upoštevanjem splošnih načel odškodninskega prava, je smisel ZDen in predmetnega upravnega postopka namreč le vrnitev podržavljenega premoženja in samo v višini njegove podržavljene vrednosti, brez možnosti obogatitve na njegovi podlagi. Odločanje o vloženi zahtevi za izdajo začasne odredbe pa je del denacionalizacijskega postopka. Stranke sklenjenega dogovora so glede na vse opisano s svojim ravnanjem delno torej že poskrbele za popravo krivic upravičencu po določbah ZDen v obliki gotovine že leta 2004. Iz vseh opisanih razlogov je upravni organ druge stopnje že izplačani denarni znesek upošteval in za preostanek v predmetnem postopku ugotovljene vrednosti podržavljene parcele (po cenitvi izvedenca F.F. je ugotovljena vrednost nepremičnine 1,494.262,00 DEM, kar po fiksnem menjalnem razmerju DEM/EUR 1,95583 znaša 764.004,02 EUR), upravičencu določil odškodnino v obveznicah SOD samo v višini razlike med zneskoma 764.004,02 EUR in 600.000,00 EUR, ki je že bil izplačan.

Tožniki se z izpodbijano odločitvijo ne strinjajo in v vloženih tožbah, iz vseh tožbenih razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), povzemajo dosedanji potek upravnega in sodnega postopka v zvezi z zahtevo za denacionalizacijo spornega premoženja.

Tožniki soglašajo z ugotovitvijo upravnega organa, da pogojev za vračilo nepremičnine v naravi ni in da je bilo potrebno v postopku ugotoviti višino odškodnine, zavezanec za plačilo te odškodnine pa je SOD. Ugovarjajo pa stališču tožene stranke, da je bila vložena tožba zoper odločbo o začasni odredbi vložena v korist vseh vlagateljev oz. pravnih naslednikov in ne soglašajo z odločitvijo, da je SOD dolžna izplačati odškodnino le v višini 164.004,02 EUR. Citirani sporazum je pogodba civilno pravne narave, ki ni bil sklenjen med denacionalizacijskim upravičencem in denacionalizacijskim zavezancem. Višina odškodnine je bila ugotovljena na podlagi izvedenskega menja izvedenca F.F. v višini 1,491.484,80 DEM oz. 764.004,02 EUR, zato je stališče upravnega organa, ki je upošteval izplačilo na podlagi sporazuma št. SV 352/04 z dne 24. 3. 2004 s B. kot odškodnino za podržavljeno premoženje in v izpodbijani odločbi ugodil zahtevku glede odškodnine le v višini 164.004,02 EUR, napačno. Tudi tožniki ugovarjajo stališču tožene stranke, ki je izplačilo na podlagi sporazuma št. SV 352/04 z dne 24. 3. 2004 s B. upoštevala kot odškodnino za podržavljeno premoženje. Prav tako ne soglašajo z zavrnitvijo zahteve za vrnitev premoženja z vzpostavitvijo lastniškega deleža na osnovnem kapitalu podjetja B. Predlagajo, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo tako spremeni, da je zavezanka SOD dolžna skrbniku za posebne primere, ki je postavljen pokojnemu denacionalizacijskemu upravičencu A.A., izročiti celotno odškodnino za podržavljeno nepremičnino v obliki obveznic SOD oz. podredno, da se izpodbijana odločba odpravi in zadeva vrne drugostopnemu organu v ponovno odločanje. Tožniki pa poleg navedenega predlagajo v tožbi tudi vrnitev sporne nepremičnine v last in posest oz. podrejeno vrnitev premoženja v lastniškem deležu na osnovnem kapitalu, kot ga predstavlja po ocenjeni vrednosti ustrezno število rednih delnic MERL. Zahtevajo tudi povračilo stroškov postopka.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa poslala upravne spise.

SOD v odgovoru na tožbe tožečih strank navaja, da je izpodbijan odločitev tožene stranke pravilna in v skladu s stališči sodbe Upravnega sodišča RS št. U 1215/2008-17 z dne 14. 10. 2008.

B. se kot stranski udeleženec v odgovoru na tožbo opredeljuje do navedb, ki so povezane s sporazumom med njim in E.E., ki je bil podlaga za izpodbijano odločitev glede višine odškodnine. Navaja, da pogodbeno dogovorjeni znesek ni bil izplačan E.E. kot denacionalizacijski upravičenki ali zanjo kateri drugi osebi kot denacionalizacijskemu upravičencu, pač pa izključno kot nadomestilo za umik tožbe in odpoved pravici do pritožbe v postopku pred Upravnim sodiščem RS v zadevi št. U 212/2003. Stranski udeleženec namreč v denacionalizacijskem postopku ni zavezanec za vračilo v naravi, saj za to niso nikoli obstajali zakonski pogoji skladno z ZDen, kar so nenazadnje že večkrat z vmesnimi odločbami potrdili tudi upravni organi in sodišča, vključno z Vrhovnim sodiščem RS. Sporazum ima vse elemente civilno pravnega sporazuma in nima vpliva na denacionalizacijski postopek. Zavezanec za plačilo odškodnine za nacionalizirano premoženje je lahko le SOD in ne stranski udeleženec, zato kakršen koli sporazum in na njegovi podlagi izvedeno plačilo ne moreta predstavljati odškodnine za nacionalizirano premoženje oz. se vštevati v znesek odškodnine, ki bi ga bila dolžna plačati SOD. Stranki sporazuma nista pravni osebi javnega prava in nimata nobenih javnih pooblastil, zato njuna zasebna civilna razpolaganja ne morejo imeti nobenih oblastvenih učinkov ali se raztezati na pravice tretjih oseb. Sporazum je veljavno sklenjen in ni ničen, saj ne nasprotuje nobenim moralnim načelom.

SOD v odgovoru z dne 27. 2. 2012, v zvezi z navedbami B., da znesek, izplačan E.E. nima nobene zveze s postopkom denacionalizacije in premoženjem (parc. št. 32/3 k.o. ...), ki je bilo podržavljena upravičencu A.A., navaja, da je bil omenjeni denarni znesek izplačan na podlagi sporazuma z dne 24. 3. 2004, iz katerega je razvidno, da je ena od pravnih naslednic upravičenca E.E. umaknila tožbo vloženo pri upravnem sodišču zoper odločbo Ministrstva za gospodarstvo z dne 20. 6. 2000 glede začasne odredbe o zavarovanju zahtevka v postopku lastninskega preoblikovanja podjetja. B. pa ji je v zameno plačal denarni znesek v višini 600.000,00 EUR. V sporazumu je jasno in nedvoumno navedeno, da pri Upravni enoti Ljubljana poteka postopek denacionalizacije zgoraj navedenega podržavljenega premoženja, prav tako je bilo ugotovljeno, da je bila v zadevi vložena začasna odredba, o kateri pa še ni pravnomočno odločeno. Iz navedenega je tako razvidno, da se sporazum vsebinsko nanaša na predmetni postopek denacionalizacije in v njem predlagano zahtevo za začasno odredbo. Stranki sta sporazum sklenili, ker sta utemeljeno pričakovali, da denacionalizacijski postopek še nekaj let ne bo pravnomočno končan, interes strank pa je bil, da se zadeva čim prej konča. Glede na navedeno zato SOD meni, da se vsebina sporazuma in po njem izplačani denarni znesek nanaša na premoženje, ki je predmet tega denacionalizacijskega postopka, zato je tožena stranka pravilno upoštevala že izplačan denarni znesek pri odmeri višine odškodnine.

V pripravljalnih vlogah z dne 8.8.2013 in 30.10.2013 tožniki nasprotujejo stališču upravnega organa in sodišča (v razveljavljeni sodbi), po katerem je pravočasno vložena zahteva enega od upravičencev v korist vseh upravičencev, ki pridejo v poštev za uveljavljanje pravic, na katere se zahteva nanaša. Kadar upravičenci do denacionalizacije niso istočasno tudi vlagatelji zahteve za denacionalizacijo, po presoji tožnikov namreč upravičencev do denacionalizacije ni možno enačiti z vlagatelji zahteve za denacionalizacijo. Zahteva enega vlagatelja ne more biti vložena v korist vseh vlagateljev, brez da bi ga ostali vlagatelji pooblastili za vložitev zahteve. Iz navedenega izhaja tudi, da zahteva E.E. B.-ju za sklenitev sporazuma, ni bila vložena po pooblastilu vseh vlagateljev in zato sporazum s B. ne more bit v korist vseh vlagateljev, ki jih E.E. sploh ne zastopa in ki ji sploh niso dali pooblastila za zastopanje. Po mnenju tožnikov materialno pravo ni bilo pravilno uporabljeno. V tej konkretni zadevi je bil prehod premoženja v višini 600.000,00 EUR izvršen od B. na vlagatelje, ki jih zastopa E.E. B. ne uveljavlja prikrajšanja, zato tudi ne more obstajati neupravičena obogatitev. V tej zadevi je bila neupravičeno obogatena SOD za 600.000,00 EUR, ker jih ni potrebno izplačati denacionalizacijskemu upravičencu A.A. z izgovorom, da je upravičencu izplačal že B. Predlagajo, da je glede na tako ugotovljeno dejansko stanje in dejstvo, da E.E. za sklepanje sporazuma ni imela pooblastila kot zastopnica drugih potomcev, sodišče razpiše glavno obravnavo in na podlagi dejstev ugotovljenih na obravnavi izda pravilno in zakonito odločbo. Zatrjujejo tudi, da bi moral upravni organ v primeru, če bi štel ta sporazum kot poravnavo v smislu 69. člena ZDen razčistiti to vprašanje še pred izdajo izpodbijane odločbe. V kolikor bi ugotovil, da sporazum predstavlja poravnavo v smislu 69. člena ZDen, bi jo bilo potrebno skleniti pred organom prve stopnje ter nato vključiti v odločbo o denacionalizaciji. V kolikor pa bi upravni organ ugotovil, da predmetni sporazum ni poravnava v smislu 69. člena ZDen, ga ne bo vključil v odločbo o denacionalizaciji in bo štel, kot da sporazuma ni, oz. da je potrebno upravičencem vrniti celotno podržavljeno premoženje v višini 764.004,02 EUR. Ker se pred upravni organom ni ravnalo po zgoraj navedenih pravilih denacionalizacijskega postopka, in je to vplivalo na izpodbijano odločbo tako, da je zaradi te bistvene opustitve nezakonita. Dodajajo tudi, da so po vpogledu v celotno zadevo ugotovili, da med upravnimi spisi ni najti originalnega vpisa spornega zneska 600.000,00 EUR. Edini dokument, ki izkazuje navedeni znesek je dopis B., ki navaja, da naj bi v citiranem sporazumu bil naveden znesek 600.000,00 EUR. Takšnega sporazuma pa upravni organ ne bi smel vključiti v svojo odločbo, temveč bi moral postopati po zavezujočem navodilu sodišča izraženem v sodbi ter si pribaviti vsaj kopijo originalnega sporazuma, če že ni pridobil samega originala. V zvezi s 3. točko izpodbijane odločbe navajajo, da je sporna ugotovitev upravnega organa, da je bil preostanek v višini 600.000,00 EUR izplačan pravnim naslednikom pokojnega C.C., brata upravičenca A.A. Navedena ugotovitev je sporna glede na to, da izpodbijana odločba ne daje jasnega pravno relevantnega odgovora ali 600.000,00 EUR pripada upravičencu A.A., ali pa samo delu pravnih naslednikov po pokojnem Francu Hedžetu. Citirana izpodbijana odločitev je dejansko sporna tudi iz razloga, ker tožniki v tej zadevi sodijo v vejo pokojnega brata C.C. in da od 600.000,00 EUR še niso prejeli niti centa. Predlagajo, da se, glede na to, da se v postopku pred izdajo izpodbijanega upravnega akta ni ravnalo po pravilih postopka, to je pa vplivalo na zakonitost oz. pravilnost odločitve in ker dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno, zaradi česar je bilo nepravilno uporabljeno tudi materialno pravo, tožbi ugodi, izpodbijana odločba odpravi ter da sodišče samo odloči o stvari tako, da upravičencu A.A. prisodi še 600.000,00 EUR odškodnine v obliki obveznic SOD ali podrejeno, da se izpodbijana odločba odpravi ter zadeva vrne upravnemu organu prve ali druge stopnje v ponovni postopek.

V pripravljalni vlogi z dne 20.1.2014 tožnici G.G. in H.H. ugovarjata zakonitosti in pravilnosti izpodbijane odločbe v delu, v katerem je pri določitvi višine odškodnine upoštevan notarski zapis sporazuma št. SV 352/04 z dne 24. 3. 2004. Po presoji tožnic navedenega sporazuma ni mogoče šteti kot poravnavo med upravičenci in zavezancem kot stranko z interesom zaradi tega, ker ni bil vključen v izrek odločbe o denacionalizaciji, kot to določa četrti odstavek 69. člena ZDen. Poudarjajo, da tožeči stranki upravičenost do zahteve za vračanje podržavljenega premoženja utemeljujeta na oporoki upravičenca A.A., po kateri dedujeta celotno premoženje vrnjeno iz naslova Modne hiše. Temu tožnica E.E. in ostali dediči po pok. C.C. nasprotujejo in uveljavljajo zakonito dedovanje po pokojnem A.A. Vsekakor bo o tem odločalo sodišče v zapuščinskem postopku, do takrat pa so vsi zakoniti dediči potencialni upravičenci do izročitve odškodnine, ki pa pripada zgolj in samo zapuščini upravičenca A.A. Iz navedenih razlogov bi torej morala biti poravnava, če naj jo upravni organ upošteva, sklenjena med vsemi strankami denacionalizacijskega postopka, torej med upravičenci na eni strani in na drugi strani SOD kot zavezano stranko ter B. kot stranko z interesom, ki je bila zaradi domnevnega interesa, da se s končanjem denacionalizacijskega postopka omogoči zaključek lastninjenja, pripravljena plačati pretežni del odškodnine in jo je tudi izplačala, vendar zgolj E.E. Kolikor bi bila poravnava sklenjena na navedeni način, bi dediči po pokojnih vlagateljicah vztrajali, da se poravnava vključi v odločbo o denacionalizaciji tako, da se odškodnina izplača na račun skrbnika za poseben primer, do odločitve zapuščinskega postopka. Zaradi sporne odločitve pa sedaj zapuščinsko maso predstavlja le znesek 164.004,02 EUR in zgolj toliko je bilo vrnjeno upravičencu A.A. Nobena določba ZDen ne omogoča v primeru smrti upravičenca vrnitve premoženja neposredno njegovemu pravnemu nasledniku. Nobena določba ZDen in ZUP tudi ne dopušča možnosti, da bi že upravni organ nalagal upravičencu, da v pravdi pred pristojnim sodiščem uveljavlja svoje dedne pravice, kar pa je z ugotovitveno 3. točko izreka izpodbijane odločbe dejansko povzročeno. Ugotovitev, da je E.E. v svojem imenu in imenu naslednikov po pokojnem C.C. prejela 600.000,00 EUR namreč pomeni, da zapuščinsko sodišče v zapuščinskem postopku po pokojnem A.A. o tem ne bo odločalo. Prikrajšani dediči bodo morali svoje pravice uveljavljati v pravdi zoper E.E., ki glede na obstoječo oporoko upravičenca, najverjetneje ne bo dedovala po pokojnem A.A. V tem delu je zato odločitev upravnega organa odločitev izključno sodne pristojnosti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev ZUP in pravnega reda RS. Tudi če bi šteli, da so udeležene stranke spornega sporazuma s sporazumom izrazile svojo dedno voljo, da so svoje dedne izjave vključile v sporni sporazum, bi bile take dedne izjave po določbi prvega odstavka 80. člena ZDen brez pravnega učinka glede premoženja, ki pripada upravičencu. Posledično so tudi vnaprejšnja razpolaganja s tem premoženjem brez pravnega učinka. Zato ugovor tožene stranke in upravnega sodišča, da je sporni sporazum imel učinek na denacionalizacijski postopek (seveda pravni, ne zgolj dejanski, ker tega je nedvomno imel), na zdrži pravne presoje. Napačna je tudi argumentacija tožene stranke, da je upravni organ po načelu proste presoje dokazov prišel do jasne in nedvoumne ugotovitve, da je bila odškodnina izplačana v korist vseh vlagateljev in predstavlja del odškodnine, do katere je upravičen A.A. Argumentacija tožene stranke je v popolnem nasprotju s citiranim notarskim zapisom in vsebino samega sporazuma, iz katerega je mogoče zaključiti samo eno: stranke spornega sporazuma so ocenile, da ima tožba možnost za uspeh, zato bodo tožniki tožbo umaknili, s čimer bo dokončna odločitev o zavrnitvi začasne odredbe postala tudi pravnomočna, ker zoper njo ni več mogoče sodno varstvo. Umik tožbe je bil pogojen z nagrado, od katere so imeli koristi zgolj nekateri. Tožba zatorej ni bila vložena, niti umaknjena v korist vseh, prav tako ne sporni sporazum, ampak zgolj v korist in interes potomcev po pokojnem C.C. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in odloči, da se upravičencu A.A. prizna odškodnina za podržavljeno premoženje v znesku 764.004,02 EUR v obliki obveznic SOD, podrejeno, da se izpodbijana odločba odpravi in zadeva vrne upravnemu organu prve ali druge stopnje v ponovno odločanje.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče uvodoma pojasnjuje, da je s sodbo in sklepom opr. št. II U 482/2011 z dne 11. 7. 2012 v skupno obravnavo in odločanje združilo zadeve tožečih strank obravnavane v II U 482/2011, II U 481/2011, II U 483/2011, II U 484/2011, I U 2072/2011 in IV U 253/2011 tako, da se zadeva naprej vodi kot II U 482/2011 (I. točka izreka sodbe in sklepa); na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo njihove tožbe zoper odločbo tožene stranke št. 4904-3/2008/71 z dne 18. 10. 2011, v zvezi z odločbo Upravne enote Ljubljana št. 301d-13/94-329 z dne 31. 7. 2009 (II. točka izreka sodbe in sklepa) ter odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (III. točke izreka sodbe in sklepa). Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sklepom X Ips 347/2012 z dne 13. 2. 2013 revizijam zoper II. in III. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru II U 482/2011-35 z dne 11. 7. 2012 ugodilo in v tem delu izpodbijano sodbo in sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje z utemeljitvijo, da sodišče peto in šesto tožniku ter sedmi in osmi tožnici, ki sta za zastopanje v upravnem sporu pooblastili odvetnika, ni vročilo tožbe, odgovore na tožbo ter druge vloge strank in strank z interesom, ki so jih te vložile v tem upravnem sporu, s čimer jim je bila odvzeta možnost, da se z navedbami v teh vlogah pravočasno seznanijo in posledično o njih izjavijo.

V ponovljenem postopku je sodišče navedene procesne pomanjkljivosti odpravilo in v tem upravnem sporu ponovno presojalo zakonitost odločbe tožene stranke št. 4904-3/2008/71 z dne 18. 10. 2011 v zvezi z odločbo Upravne enote Ljubljana št. 301d-13/94-329 z dne 31. 7. 2009, izdane v ponovljenem postopku, na podlagi sodbe Upravnega sodišča RS, št. U 1215/2008 z dne 14. 10. 2008. S citirano sodbo je bilo upravnemu organu naloženo, da priskrbi sporazum sklenjen med E.E. in B. ter presodi, komu je vsebina sporazuma v škodo in komu v korist, še posebej z vidika SOD.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, vsebuje jasne in nedvoumne razloge za sprejeto odločitev, da odškodnina, izplačana na podlagi sporazuma SV 352/04 z dne 24. 3. 2004, predstavlja del odškodnine, do katere je upravičen A.A. za podržavljeno premoženje na podlagi določb ZDen. Sodišče se zato v skladu s pooblastilom iz drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) nanje tudi izrecno sklicuje in jih ponovno ne navaja. V zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja:

V zadevi gre za denacionalizacijo podržavljenega premoženja in sicer skladišča na parc. št. 32/3 k.o. ..., ki ga v času vračanja predstavlja trgovski objekt Modna hiša v Ljubljani. Citirana nepremičnina je bila podržavljena A.A. kot fizični osebi, ki ni bil poročen in ni zapustil potomcev, imel pa je sestro I.I. ter brate J.J., K.K. in C.C. Zato se kot pravni nasledniki denacionalizacijskega upravičenca pojavljajo dediči drugega dednega reda, torej upravičenčevi nečaki in pranečaki oz. njihovi dediči. V postopku za denacionalizacijo, ki se je začel na zahtevo L.L. in M.M. denacionalizacijskega upravičenca, ki sta zahtevo vložili kot univerzalni dedinji na podlagi oporoke po A.A.) 4. 3. 1993, sta namreč vlagateljici zahtevka umrli in kot stranke v denacionalizacijskem postopku so se pojavili pravni nasledniki po pokojnih vlagateljicah, ki sta bili pravni naslednici K.K. in J.J. ter pravni nasledniki po pokojnem C.C. Iz listin upravnega spisa izhaja, da je podjetje B., h kateremu je bilo od leta 1997 pripojeno podjetje N. (zavezanec za vračilo na podlagi denacionalizacijskega zahtevka), lahko v skladu z odobrenim programom lastninskega preoblikovanja vključilo navedeno nepremičnino v premoženje, ki je bilo predmet lastninjenja. Z odločbo Ministrstva za gospodarske dejavnosti, št. 455-69/96-P-IJK z dne 20. 6. 2000 je bila namreč zavrnjena zahteva za izdajo začasne odredbe po Zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP), zavrnjena pa je bila tudi zahteva za vračilo v obliki vzpostavitve kapitalskega deleža na zavezanem podjetju, glede na to, da ustrezen predlog (to je predlog za vzpostavitev kapitalskega deleža na podjetju) nesporno ni bil vložen do 7. 6. 1993. S potrditvijo zavrnitve izdaje začasne odredbe je Vrhovno sodišče RS zavzelo pravno stališče, po katerem obsežna investicijska vlaganja povzročijo take spremembe, da objekta ni mogoče vrniti v izključno last, ker bi se upravičencu vrnila stvar, kakršna mu ni bila podržavljena. Sodišče tako ugotavlja, da začasna odredba v postopku po določbi 41. člena ZDen ni bila izdana, zaradi česar je glede na določbe drugega poglavja ZLPP možno vračilo podržavljenega premoženja le v obliki odškodnine.

Po določbi 42. člena ZDen pripada upravičencu, če nepremičnine ni mogoče vrniti v last in posest, oz. glede nje vzpostaviti lastninske pravice ali lastninskega deleža, odškodnina z vzpostavitvijo lastninskega deleža na pravni osebi ali v delnicah, ki jih ima Republika Slovenija ali na njegovo zahtevo v obveznicah, izdanih v ta namen. Po določbah prvega odstavka 6. člena ZDen se splošni premoženjski oz. odškodninski predpisi glede zadev, ki jih ureja ta zakon, uporabljajo le, če niso v nasprotju s tem zakonom. Če premoženja v naravi ni mogoče vrniti, je predmet vrnitve premoženja v odškodnini v obliki obveznic SOD v vrednosti, ugotovljeni na podlagi določb 44. člena ZDen in Navodila za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oz. premoženja. Temeljno načelo ZDen je, naj se krivice popravijo tako, da se upravičencem vrne podržavljeno premoženje v naravi, le če to ni mogoče, pripada upravičencem odškodnina v obliki nadomestnega premoženja, vrednostnih papirjev ali v denarju. Naslednje načelo ZDen je, da se s popravljanjem krivic ne smejo delati nove (odločba Ustavnega sodišča RS, št. U-I-341/94 z dne 13. 11. 1997). Ob načelu poprave krivic in vrnitve protipravno odvzetega premoženja, je torej smisel ZDen in predmetnega upravnega postopka le vrnitev podržavljenega premoženja in samo v višini njegove podržavljene vrednosti brez možnosti obogatitve na njegovi podlagi, saj se splošna načela odškodninskega prava uporabljajo le, če niso v nasprotju z namenom ZDen.

Po določbah ZDen in ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča (npr. I Up 103/2008 z dne 20. 3. 2008 in II Ips 133/2009 z dne 3. 9. 2009) se v sodnih postopkih zaradi denacionalizacije kot enotni sosporniki po naravi pravnega razmerja (ker se odločba v skladu s 67. členom ZDen glasi na ime upravičenca) štejejo vsi pravni nasledniki istega denacionalizacijskega upravičenca. To pomeni, da procesna dejanja pravnih naslednikov po določenemu upravičencu učinkujejo tudi za ostale pravne naslednike istega upravičenca, saj je mogoče sporno razmerje rešiti samo na enak način za vse sospornike.

V okviru navedenega pravnega stanja zadeve je tako potrebno presojati tudi sklenitev sporazuma, ki ga je s B. sklenila E.E. dne 24. 3. 2004 v obliki notarskega zapisa. V skladu z napotilom Upravnega sodišča RS v sodbi št. U 1215/2008 z dne 14. 10. 2008 je namreč tožena stranka ugotovila, da je B. na podlagi citiranega sporazuma izplačal E.E. 600.000,00 EUR. Res je, da je citirani sporazum bil sklenjen brez sodelovanja upravnega organa in da ne gre za sporazum po drugem odstavku 69. člena ZDen. Vendar pa je po presoji sodišča opisani sporazum bil sklenjen v okoliščinah iz določbe 69. člena ZDen. V obravnavanem primeru iz pisnih podatkov izhaja, da so se vlagatelji oz. pravni nasledniki denacionalizacijskega upravičenca vse do leta 2000 pogajali za obliko denacionalizacije in da je B. predlagal celo izvensodno poravnavo v obliki denarne odškodnine. V času sklenitve spornega sporazuma tudi še ni bilo pravnomočne odločitve o tem, da B. ni zavezanec za vračilo podržavljene nepremičnine, v teku pa je bil tudi postopek njegovega lastninskega preoblikovanja, ki se je z umikom tožbe (zoper odločbo Ministrstva za gospodarstvo z dne 20. 6. 2000 glede začasne odredbe o zavarovanju zahtevka v postopku lastninskega preoblikovanja družbe pri Upravnem sodišču pod opr. št. U 212/2003) lahko nadaljeval. Ob dejstvu, da je potrebno vse stranke predmetnega denacionalizacijskega postopka šteti za enotne sospornike (gre za pravne naslednike istega denacionalizacijskega upravičenca), zato procesna dejanja enega od njih ( to je umik tožbe ter sklenitev sporazuma samo z E.E.) učinkujejo tudi za ostale pravne naslednike tega denacionalizacijskega upravičenca. Ob upoštevanju obeh temeljnih načel ZDen (poprave krivic in da se s popravljanjem krivic ne smejo delati nove), je zato tudi po presoji sodišča potrebno izplačano odškodnino v višini 600.000,00 EUR šteti kot znesek izplačan z namenom poprave krivic na podlagi ZDen. Zaradi izkazanega interesa za nadaljevanje postopka lastninjenja, je B. svojo pobudo, da izplača denarni znesek, ki se je v višini približal ocenjeni vrednosti podržavljenega premoženja, po presoji sodišča kot denacionalizacijski zavezanec v smislu prvega odstavka 51. člena ZDen v denarni obliki izpolnil svojo obveznost, ki je v trenutku sklenitve sporazuma in izplačila še obstajala. Okoliščina, da je bil ta znesek izplačan le nekaterim pravnim naslednikom denacionalizacijskega upravičenca, v spornem denacionalizacijskem postopku ni upoštevna, glede na že prej navedeno stališče, da so vsi pravni nasledniki istega denacionalizacijskega upravičenca enotni sosporniki. Ker med udeleženci tega postopka ni spora glede vrednosti podržavljenega premoženja oz. višine odškodnine, kot izhaja iz izvedeniškega poročila izvedenca F.F. in njegovih korekcij v višini 1,494.262,00 DEM (oz. 764.004,02 EUR) je torej pravilna odločitev tožene stranke, da je SOD dolžna skrbniku za poseben primer za upravičenca A.A. izročiti le še razliko (znesek 164.004,02 EUR), ki predstavlja del odškodnine, do katere je še upravičen A.A. kot poplačilo za podržavljeno premoženje na podlagi določb ZDen.

Po povedanem zato sodišče kot neutemeljene zavrača tožbene ugovore, da navedena odškodnina ne predstavlja odškodnine v smislu vračila podržavljenega premoženja in da jo je potrebno presojati kot civilno pravno razpolaganje E.E. v zvezi z umikom tožbe. Nadalje so zato, ob upoštevanju razlogov, s katerimi je sodišče utemeljilo svojo odločitev, neutemeljeni tožbeni ugovori glede neupravičene obogatitve SOD oziroma prikrajšanja zapuščinske mase po pokojnem denacionalizacijskem upravičencu. Sodišče tudi ni sledilo predlogu pete, šeste, sedme in osme tožeče stranke da opravi glavno obravnavo, ker je ocenilo, da za to niso izpolnjeni pogoji po 59. členu ZUS-1. Upoštevaje pravno in dejansko stanje glede možne oblike vračila premoženja ugotovljeno v predmetnem denacionalizacijskem postopku, so neutemeljeni tudi tožbeni ugovori v zvezi z utemeljenostjo vračila podržavljene nepremičnine v last oz. z vzpostavitvijo lastninskega deleža v obliki določenega števila rednih delnic z oznako MERL.

Sodišče je zato tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je glede na na načelo uspeha tožečim strankam priznalo stroške revizijskega postopka, ki jih je ocenilo za potrebne (154. in 155. člen ZPP) in sicer nagrado za postopek z izrednim pravnim sredstvom po tar. št. 3300 Odvetniške tarife - OT od zneska 600.000,00 EUR, katerega izplačilo v obliki obveznic SOD še uveljavljajo, v višini 4.350,00 EUR (višina nagrade po tabeli 2.175,00 EUR x količnik 2,0), priglašene pavšalne materialne stroške v višini 20,00 EUR in DDV na odvetniške storitve za odvetnike, ki so zavezanci za DDV.

Sodišče je zavrnilo zahtevek za povračilo stroškov revizijskega postopka PSM ker je ocenilo, da izid revizijskega postopka ni vplival na njegov pravni položaj v tem sporu. Prav tako sodišče, upoštevaje četrti odstavek 25. člena ZUS-1 tožečim strankam ni priznalo povračila stroškov v upravnem sporu. Glede na to, da je tožbo zavrnilo, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.