69. člen ZDen

Toženka je pravilno pri višini odškodnine, ki jo je tožnik dolžan izplačati denacionalizacijskemu upravičencu, upoštevala le deleže tistih pravnih naslednikov, ki naj ne bi pridobili pravic iz zadevnega sporazuma. Utemeljen je tožnikov ugovor, da bi morala toženka pri zavezi tožnika za izplačilo odškodnine upoštevati tudi že izplačano odškodnino. Kot s sporazumom je bil tudi s tem zneskom že izplačane odškodnine po pravnomočni odločbi denacionalizacijski upravičenec že odškodovan. Toženka bi zato morala pri zavezi tožnika ta znesek upoštevati in določeno odškodnino zmanjšati.

Iz 69. člena ZDen izhaja, da mora na to, da poravnava ni sklenjena v nasprotju s prisilnimi določbami zakona, paziti denacionalizacijski organ. Slednji je zato tisti, ki bi moral paziti na to, da nepremičnina parc. št. 511/2 k. o. X ne bi bila vključena v poravnavo, če drži, da na njej stoji objekt, ki je bil zgrajen po podržavljenju (32. člen ZDen). V kolikor tega ni storil (zaradi pomanjkljivo ugotovljenega dejanskega stanja ali zaradi spregleda te postopkovne dolžnosti) oziroma je bila morebiti presoja napačna (zmotna uporaba materialnega prava), gre za napako, ki bi jo morala tožnica uveljavljati s pravnimi sredstvi v postopku denacionalizacije.

Četudi bi bila v predmetni zadevi poravnava sklenjena z napačnim zavezancem za vračilo obravnavanih nepremičnin, to ne bi pomenilo, da so s tem nastopili pogoji za ponovno vračilo že vrnjenih nepremičnin po ZDen (v obliki nadomestnih nepremičnin).

S sklenitvijo sporazuma, na podlagi katerega je bila v zameno za plačilo odškodnine umaknjena tožba v postopku zavarovanje po ZLPP, je bilo omogočeno lastninjenje nepremičnine po določbah predpisov o lastninskem preoblikovanju podjetij. Stranke sporazuma so se zato z umikom tožbe odpovedale pravici do vračila premoženja v naravi, ki bi jim šla kot pravnim naslednicam denacionalizacijskega upravičenca. Odškodnina, ki so jo za tako razpolaganje prejele, ne more pomeniti drugega kot v odškodnini izraženo nadomestno obliko vračanja za vrnitev v naravi. Stranke sporazuma so tako na račun svojih upravičenj kot pravne naslednice denacionalizacijskega upravičenca za obravnavano nepremičnino že prejele odškodnino. Če je tako, pa v obsegu vračanja, ki odpade nanje kot morebitne pravne naslednice upravičenca, denacionalizacijska zahteva ne more biti utemeljena. Drugačna razlaga učinkov umika navedene tožbe in v zameno prejete odškodnine bi bila v nasprotju z namenom in načeli denacionalizacije, saj bi imela namesto poprave krivic, ki je temeljno vodilo ZDen, na račun denacionalizacijskih postopkov mogoča obogatitev.

Revizija se dopusti glede vprašanja ali lahko denacionalizacijski zavezanec za vrnitev stvari iz prvega odstavka 51. člena ZDen, ki je v okviru denacionalizacijskega postopka na podlagi poravnave iz 69. člena ZDen v zvezi s prvim in tretjim odstavkom 42. člena ZDen, da je upravičen do odškodnine v obveznicah po 73. členu ZDen (ker ni bilo dolžnosti vrnitve v naravi), uspešno uveljavlja povračilo plačanega od tožene stranke po splošnih obligacijskih pravilih neupravičene obogatitve, natančneje po 218. členu ZOR (oziroma sedaj 197. členu OZ).

Tožeča stranka v konkretnem primeru ni bila zavezanec po materialnem pravu (ker vrnitev v naravi ni bila mogoča, odškodnino za takšno premoženje pa je upravičenec izrecno zahteval od tožene stranke) in tega položaja tudi s sklenitvijo pravnega posla (poravnave) ni mogla pridobiti. Okoliščina, v kakšni obliki je tožeča stranka izpolnila toženkino obveznost za odločitev ni relevantna. Prav tako za odločitev ni pravno pomembno, ali je bila za obveznost tožene stranke izdana upravna odločba, saj 218. člen ZOR zahteva le, da tožeča stranka izpolni, kar bi bila tožena stranka dolžna storiti po zakonu (in ne npr. na podlagi odločbe). V predmetni zadevi ne gre za zahtevek iz naslova denacionalizacije, temveč za obogatitveni zahtevek, ki se v skladu s 6. členom ZDen (glede na to, da situacija, ko subjekt, ki ni denacionalizacijski zavezanec, namesto dejanskega zavezanca izpolni njegovo obveznost, v ZDen ni urejena) presoja po splošnih pravilih obligacijskega prava. Slednja pa omejitev, kot veljajo v ZDen in na katere se sklicuje pritožnica, ne vsebujejo.

Po presoji Vrhovnega sodišča ni mogoče uveljavljati ničnosti (iz 279. člena ZUP) denacionalizacijske odločbe, izdane na podlagi poravnave iz 69. člena ZDen, če se razlogi nanašajo na napake volje pri sklenitvi poravnave. Na podlagi tretjega odstavka 69. člena ZDen je poravnava (iz prvega odstavka tega člena) vključena v odločbo o denacionalizaciji, kar pa ne pomeni, da je zato mogoče uveljavljati ničnost denacionalizacijske odločbe zaradi domnevnih napak volje (ali drugih vsebinskih napak) pri sklenitvi poravnave. Poravnava iz 69. člena ZDen je samostojen pravni posel.

Ni mogoča razlaga, da so na podlagi poravnave ali na podlagi samega zakona na tožečo stranko (torej primarnega denacionalizacijskega zavezanca) prešle vse pravice, ki so jih v zvezi z denacionalizacijo imele upravičenke. Z njo bi namreč obšli bolj specifične določbe, ki jih za prav takšno situacijo predvideva ZDen – torej, da ima takšen zavezanec pravico do odškodnine, a le v primeru, da so izpolnjeni pogoji iz 73. člena ZDen. Celo v primeru, ko bi upravičenke na tožečo stranko dejansko prenesle svoj denacionalizacijski zahtevek po plačilu odškodnine ali če bi ta nanjo prišel na podlagi zakonske subrogacije po 300. členu ZOR in bi tožeča stranka slednjo uveljavljala na tej podlagi, sodna pristojnost za odločanje o zahtevku ne bi bila podana. Skladno s 1. točko 1. odstavka 54. člena ZDen bi namreč o takšnem (denacionalizacijskem) zahtevku morala odločiti upravna enota po pravilih splošnega upravnega postopka.

Ker je treba pravne naslednike istega denacionalizacijskega upravičenca šteti za enotne sospornike, procesna dejanja enega od njih - umik tožbe ter sklenitev sporazuma - učinkujejo tudi za ostale pravne naslednike tega denacionalizacijskega upravičenca. Ob upoštevanju obeh temeljnih načel ZDen (načelo o popravi krivic in načelo, da se s popravljanjem krivic ne smejo delati nove krivice), je po presoji sodišča treba odškodnino, izplačano enemu pravnemu nasledniku denacionalizacijskega upravičenca, šteti kot znesek, izplačan z namenom poprave krivic na podlagi ZDen.

Iz 3. točke odločbe z dne 22. 11. 2012 je razvidno, da so parcele 96/4, 96/11 in 96/3 predmet poravnave. Tožbeni ugovor, da vsebuje poravnava zgolj parcelo 96/8 v izmeri 5355 m2, v denacionalizacijskem postopku zato ne more biti upoštevan.

Za plačilo odškodnine po 73. členu ZDen ni pravne podlage, če po ZDen ni bilo obveznosti vrnitve nepremičnin v naravi.

Kljub morebitnemu drugačnemu namenu pogodbenih strank izvenupravne poravnave, izplačilo odškodnine ne predstavlja „izvršitve denacionalizacije“, saj do le-te lahko pride le pod pogoji in na način, ki jih določa zakon.

Vlagatelji, ki so sami izbrali vračilo predmetne nepremičnine v naravi na podlagi poravnave (ki mora biti celovita) ter se dogovorili o plačilu odškodnine iz naslova večvrednosti vrnjenega premoženja v času vračanja izven denacionalizacijskega postopka, s predmetnim zahtevkom po presoji Vrhovnega sodišča ne morejo terjati popravka izven denacionalizacijskega postopka dogovorjene odškodnine z utemeljitvijo, da so bili zaradi izbire načina in pogojev vračanja nepremičnine, ki je bila v njihovi prosti izbiri, oškodovani.

Iz določb ZDen ne izhaja, da upravni organ v postopku denacionalizacije odloča tudi o morebitnih bodočih civilnopravnih oziroma stvarnopravnih pravicah oziroma razmerjih med strankami, ki nastanejo po tem, ko je o sami zahtevi za denacionalizacijo že odločeno, razen v kolikor gre za ex lege izbris hipotekarnih bremen, ki so nastala po podržavljenju, oziroma za ex lege oživitev služnosti, o čemer se odloči s samo odločbo o denacionalizaciji (določba 33. člena ZDen), za kar pa v obravnavanem primeru – kot izhaja iz podatkov spisa - ne gre.

Ker je bilo z obema upravnima odločbama urejeno isto pravno vprašanje (to je vprašanje vračila oz. lastništva nepremičnin), je po ZUP podan razlog za odpravo kasneje izdane odločbe po nadzorstveni pravici.

Namen začasnih odredb je bil omogočiti sočasen potek postopkov lastninjenja podjetij in denacionalizacije. Začasne odredbe so imele smisel le v primeru, ko je bil postopek denacionalizacije med lastninskim preoblikovanjem podjetja še v teku. V primeru, ko se je denacionalizacijski postopek med lastninskim preoblikovanjem podjetja že končal, se je lahko prenos delnic opravil še na podlagi odločbe organa, ki je odločal o denacionalizacijskem zahtevku. Denacionalizacijski upravičenec lahko v postopku lastninskega preoblikovanja pridobi največ toliko delnic, kolikor bi jih moralo biti za zavarovanje njegovega zahtevka prenešenih na Sklad, pri čemer lahko od Sklada terja le toliko delnic, kolikor jih je bilo na Sklad za zavarovanje njegovega zahtevka tudi dejansko prenešenih.

Poravnavo, sklenjeno v denacionalizacijskem postopku je torej treba vključiti v odločbo o denacionalizaciji, saj šele z izvršljivostjo te odločbe postane izvršljiva tudi vsebina poravnave. Poravnavi, sklenjeni v denacionalizacijskem postopku postali izvršljivi šele z odločbo o denacionalizaciji in to po določilih Zakona o upravnem postopku - ZUP. Ker pa izvršljivost takšnih poravnav ureja poseben zakon in je zato predpisan upravni postopek, je očitno, da teh poravnav ni mogoče uporabiti kot pravne podlage za zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine v pravdnem postopku, saj tovrstna odločitev sploh ne spada v sodno pristojnost.

Ob nesporni ugotovitvi, da je premoženje podržavljenega podjetja prešlo v premoženje pravnega prednika tožeče stranke, ki je z denacionalizacijskim upravičencem oziroma z njegovimi pravnimi nasledniki v postopku lastninskega preoblikovanja sklenila sporazum zaradi zavarovanja denacionalizacijskega zahtevka, se tožeča stranka ne more izogniti pasivni legitimaciji v postopku denacionalizacije.

S sporazumom, ki temelji na 68. členu ZDen ter 15. členu ZLPP, tožeča stranka ni dogovorila v kakšnem obsegu naj bi ji bilo podržavljeno premoženje vrnjeno, ampak v kakšnem obsegu bo varovan njen zahtevek, o katerem se bo odločalo v postopku denacionalizacije. Zato upravni organ ni imel pravne podlage, da bi omenjeni sporazum upošteval kot poravnavo v smislu 69. člena ZDen.

Katero premoženje bo dano upravičencu kot nadomestno za podržavljeno, je stvar dogovora med strankami.