VSK sodba PRp 49/2014

Pritožba obdolženega M.S. se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženi mora kot strošek pritožbenega postopka plačati sodno takso v znesku 273,00 EUR.

Okrajno sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je obdolženi M.S. odgovoren, v prvi točki izreka, za prekršek po petem odstavku 37. člena ZPrCP in mu zanj določilo globo 120,00 EUR, ter odgovoren, v drugi točki izreka, za prekršek po 4. točki petega odstavka 105. člena ZPrCP in mu zanj določilo globo 1.200,00 EUR in 18 kazenskih točk, za prekršek, storjen z motornim vozilom kategorije B. Nato mu je na podlagi 27. člena Zakona o prekrških (ZP-1) izreklo enotno globo 1.320,00 EUR in 18 kazenskih točk za prekršek storjen z motornim vozilom kategorije B. Obdolženca je ob tem poučilo, da v primeru, da ne bo napovedal in vložil pritožbe zoper sodbo, plača polovico globe določene v 1. točki izreka, torej 60,00 EUR, če jo plača v osmih dneh po pravnomočnosti sodbe. Obdolžencu je dovolilo plačati globo v desetih mesečnih obrokih ter mu na podlagi prvega odstavka 144. člena ZP-1 naložilo plačilo stroškov postopka in sicer sodno takso v znesku 182,00 EUR, ki jo mora plačati v 15 dneh po pravnomočnosti sodbe, sicer se prisilno izterja.

Zoper sodbo je pritožbo vložil obdolženi. Kot navaja, se pritožuje zoper sodbo v celoti in iz vseh pritožbenih razlogov, torej zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, posledično zmotne uporabe materialnega prava (ZP-1 in ZPrCP), bistvenih kršitev določb postopka o prekršku in zaradi odločitve o sankcijah. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da s sodbo postopek ustavi, oziroma podrejeno, sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, oziroma podrejeno sodbo spremeni tako, da pritožniku izreče milejšo sankcijo.

Pritožba ni utemeljena.

Obdolženi sodišču prve stopnje očita, da je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 6. točke prvega odstavka 155. člena Zakona o prekrških (ZP-1), ker se sodba o prekršku opira na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin oziroma na dokaz na katerega se po določbah tega zakona ne more opirati. Odločitev, da je storil prekršek vožnje pod vplivom alkohola temelji na zapisniku o preizkusu alkoholiziranosti, ta dokaz pa je po mnenju pritožnika, policist, ki je obravnaval prekršek, pridobil tako, da je brez dovoljenja ali poziva lastnika ( za to pa tudi niso bili podani drugi razlogi iz katerih policija lahko vstopi v stanovanje (zasebno zemljišče) in opravi preiskavo ali druge policijske postopke) stopil na zasebno zemljišče (pred zasebni objekt na naslovu C. 1) na katerem je bil parkiran pritožnik s svojim osebnim vozilom in v katerem je ob prihodu policistov spal. Policisti so stopili na zasebno zemljišče na katerem nimajo pristojnosti izvajati svojih pooblastil iz Zakona o pravilih cestnega prometa, za tak vstop pa tudi niso imeli druge zakonske podlage (niso sledili pritožniku po domnevno storjenem prekršku, niso imeli dovoljenja lastnika, nihče ni klical na pomoč …). S tem so policisti presegli svoja zakonska pooblastila ter s tem tudi nedovoljeno posegli v zasebnost in zasebno lastnino pritožnika.

Očitek, da je bila na način, kot navaja obdolženi, zagrešena bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz 6. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1, ni utemeljen. Po prvem odstavku 51. člena ZP-1 prekrškovni organ po ugotovitvi pogojev za začetek postopka po uradni dolžnosti zbere dodatna obvestila in dokaze o prekršku. Takšno ravnanje nalaga policistom tudi določba 2. alineje prvega odstavka 4. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol; Uradni list RS št. 15/2013). Naloge policije, ki izhajajo iz njenih temeljnih dolžnosti so namreč med drugim tudi preprečevanje, odkrivanje in preiskovanje prekrškov ter odkrivanje in prijemanje storilcev prekrškov.

Kot je razvidno iz spisovnih podatkov, so policisti dne 13. decembra 2013 na OKC. prejeli klic anonimne osebe, ki je naznanila, da je v P. s ceste zletel neznani voznik osebnega avtomobila xx, ki kaže znake opitosti od alkohola. Policijska patrulja, ki je odšla na kraj, je ugotovila, da je voznik po trčenju v betonski cestni robnik na nasprotnem smernem vozišču osebni avtomobil parkiral na bližnje parkirišče na naslovu C.. Identiteta voznika je bila ugotovljena na podlagi policijskih evidenc, saj voznik vozniškega dovoljenja oziroma osebnih dokumentov pri sebi ni imel, ker pa je med postopkom kazal močne znake alkoholiziranosti (močan zadah po alkoholu, zatikajoč se govor in opotekajoča hoja), mu je bil odrejen preizkus alkoholiziranosti, ki ga je obdolženi opravil po navodilih proizvajalca, rezultat preizkusa pa je pokazal prisotnost 0,67 miligrama alkohola na liter izdihanega zraka, ob upoštevanju odstopanja naprave torej 0,62 miligrama alkohola na liter izdihanega zraka. Na podlagi navedenih ugotovljenih okoliščin je bilo torej očitno, da je bil obdolženi udeleženec cestnega prometa kot voznik osebnega avtomobila, zato so bili policisti upravičeni, da mu na podlagi suma vožnje pod vplivom alkohola, ki je izhajal iz prijave anonimnega prijavitelja in ugotovitev policistov na kraju postopka z obdolženim, odredijo preizkus alkoholiziranosti.

Po določbi prvega odstavka 107. člena ZPrCP sme policist zaradi ugotovitve, ali ima udeleženec cestnega prometa v organizmu alkohol ali več alkohola, kot je dovoljeno, izvesti preizkus s sredstvi ali napravami za ugotavljanje alkohola. Neposrednemu udeležencu prometne nesreče pa policist odredi preizkus s sredstvi ali napravami za ugotavljanje alkohola. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je bil podan sum, da je obdolženi vozil pod vplivom alkohola, ko je storil prekršek iz petega odstavka 37. člena ZPrCP, saj je z vozilom zapeljal na nasprotno smerno vozišče preko prekinjene ločilne črte smernega vozišča in z levim kolesoma zapeljal oziroma trčil v betonski cestni robnik, ob tem pa je tako glede na prijavo anonimne osebe kazal znake opitosti od alkohola, enake znake pa so pri njem zaznali tudi policisti v postopku. Zaradi preiskovanja tega prekrška so bili policisti po prejemu anonimne prijave dolžni ugotoviti dejstva ter zbrati dokaze potrebne za odločitev o prekršku. Ker je bil podan tudi sum vožnje pod vplivom alkohola, so bili dolžni in upravičeni odrediti tudi preizkus alkoholiziranosti.

Dejstvo, da so obdolženca izsledili, ko je bil z vozilom že parkiran na parkirišču na naslovu C., dvomov v zakonitost ravnanja policistov ne vzbuja. Policisti namreč zaradi izvedbe postopka z obdolženim niso vstopili ne v stanovanje obdolženega, ta namreč stanuje povsem drugje (kar je razvidno iz navedb obdolženca o naslovu prebivališča, ki jih je dal sodišču ob zaslišanju-list. št. 24 spisa), prav tako obdolženi zgolj pavšalno navaja, da je tam, kjer je bil voden postopek zasebno zemljišče. Tudi če bi bilo to res, je treba izpostaviti lokalnemu prebivalstvu splošno znano dejstvo, da se na naslovu C. nahaja stavba z zobno in okulistično ambulanto, pred katero je vsakomur dostopno parkirišče. Zato policisti s tem, ko so pristopili do obdolženca, ki je bil s svojim vozilom parkiran na tem parkirišču, niso posegli v njegovo zasebnost in zasebno lastnino obdolženca. Zato predlog za izločitev navedenega dokaza ni utemeljen. Obdolženčevo vožnjo pod vplivom alkohola dokazuje tudi zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti (priloga A1 spisa) iz katerega je razvidno, da je bil obdolžencu preizkus odrejen kot vozniku osebnega avtomobila, iz zapisnika pa je tudi videti, da je bil preizkus opravljen v skladu z navodili proizvajalca in da je bila koncentracija alkohola v organizmu ugotovljena v prisotnosti preizkušanca, ki se je z rezultatom preizkusa strinjal ter zapisnik podpisal brez pripomb.

Pritožbeno sodišče prav tako nima pomislekov glede ugotovitve sodišča prve stopnje, da je obdolženi storil prekršek iz petega odstavka 37. člena ZPrCP. Res je sicer, da policisti glede na ugotovitve v zapisniku o ogledu kraja prometne nesreče, na kraju niso našli vidnih poškodb na obcestnem robniku niti sledov zaviranja ali drsenja, vendar pa zgolj takšna ugotovitev ob ostalih ugotovljenih dejstvih sodbe sodišča prve stopnje tudi v tem delu ne more omajati. Glede na čas posredovanega anonimnega sporočila policiji (iz zapisnika o ogledu kraja prometne nesreče je razvidno, da je bilo to ob 02,45 uri) s katerim so bili policisti obveščeni o prometni nesreči, opitosti voznika in tudi registrski oznaki vozila, po presoji pritožbenega sodišča ni videti prav nikakršnega razumnega razloga za to, da bi kdo prijavil takšno prometno nesrečo, če se le ta ne bi dejansko pripetila ter ob tem navedel kot opitega voznika povzročitelja za katerega se je potem tudi s preizkusom alkoholiziranosti potrdilo, da je bil pod vplivom alkohola. Pravilnost zaključkov sodišča prve stopnje potrjujejo tudi poškodbe na vozilu obdolženca (iz zapisnika ogledu kraja prometne nesreče je razvidno, da sta bili na vozilu podrsani platišči in sicer prednje levo in zadnje levo platišče), obdolženi pa v svojem zagovoru tudi ni trdil, da bi navedene poškodbe nastale ob kakšni drugi priliki. Obdolženi je namreč v zagovoru potrdil pitje alkoholnih pijač pred vožnjo, čeprav je v nadaljevanju zagovora navedel, da se od pitja alkoholnih pijač dalje slabše spominja. Tako se tudi ne spominja same vožnje po cesti v P., niti tega, da bi trčil s kolesoma v levi robnik, spominja pa se, kot je navedel, da je potem, ko je že parkiral na parkirišču na naslovu C., do njega pripeljala patrulja policije. Nikakršnega dvoma torej ni, da je bil obdolženec pred parkiranjem vozila na parkirišču na naslovu C. kot voznik osebnega avtomobila udeležen v cestnem prometu, njegov zagovor pa tudi očitno kaže, da so poškodbe na vozilu (pokrovu koles na levi strani) nastale prav pri vožnji v obravnavani zadevi in ne kdaj prej. Sam je namreč v zagovoru tudi navedel, da je videl, da ima okrušen pokrov kolesa na levi strani in da so mu policisti povedali, da naj bi trčil, sam pa se tega ni spomnil. Glede na vse navedeno pritožbeno sodišče ne dvomi, da je obdolženi storil tudi prekršek, ki se mu očita v 1. točki izreka izpodbijane sodbe.

Preizkus izpodbijane sodbe je tudi pokazal, da sodba sodišča prve stopnje nima pomanjkljivosti glede odločitve o sankciji. Obdolžencu sta bili namreč za prekrška določeni globi in za prekršek iz druge točke izreka sodbe stranska sankcija kazenskih točk , ki sta z zakonom predpisani, pravilno pa je sodišče prve stopnje uporabilo tudi določbo 27. člena ZP-1 pri izreku enotne globe in stranske sankcije kazenskih točk. Glede na to, da je sodišče prve stopnje dovolilo obdolžencu, da globo plača v desetih mesečnih obrokih, je primerno upoštevalo tudi obdolženčeve premoženjske razmere, kot jih je navedel v zagovoru. Posebne olajševalne okoliščine, ki bi narekovale omilitev katere od sankcij pod mejo predpisane niso podane, zato v takšno odločitev pritožbeno sodišče ni posegalo. Dosedanja nekaznovanost obdolženca, ki jo izpostavlja zagovornik, je namreč zgolj splošna olajševalna okoliščina, izrečeno število desetih kazenskih točk pa je za obdolženca stranska sankcija opominjevalne narave, ki sama zase nima za posledico sankcije prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Ta sankcija se namreč izreče, glede na to, da ne gre za voznika začetnika, ob doseženem številu 18 kazenskih točk v cestnem prometu.

Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče, ob ugotovitvi, da v postopku tudi ni bila zagrešena nobena od kršitev na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (159. člen ZP-1), pritožbo obdolženčevega zagovornika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

Ker obdolženi s pritožbo ni uspel, mu je višje sodišče na podlagi prvega odstavka 147. člena v zvezi s prvim odstavkom 144. člena ZP-1 kot strošek pritožbenega postopka naložilo plačilo sodne takse v znesku 273,00 EUR (tarifna številka 8111, 8114 in 8132 ZST-1).