VSK sodba PRp 41/2014

Pritožba prekrškovnega organa se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stroški pritožbenega postopka obremenjujejo proračun.

Okrajno sodišče v Novi Gorici je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je obdolžena R.G. odgovorna za prekrška, v 1. točki izreka, po osmem odstavku 50. člena ZVoz, v 2. točki izreka pa po 1. točki tretjega odstavka 105. člena ZPrCP in ji po osmem odstavku 50. člena ZVoz ob uporabi šestega odstavka 26. člena Zakona o prekrških (ZP-1) določilo za prekršek pod točko 1 izreka globo 100,00 EUR ter na podlagi 1. točke tretjega odstavka 105. člena ZPrCP, ob uporabi 21. člena ZP-1 določilo za prekršek pod 2. točko izreka opomin in nato ob uporabi 27. člena ZP-1 izreklo globo 100,00 EUR in opomin. Obdolženko je oprostilo plačila sodne takse, mora pa plačati stroške postopka – stroške hrambe in zasega vozila v znesku 411,21 EUR v 15 dneh po pravnomočnosti sodbe, sicer se prisilno izterjajo.

Zoper takšno sodbo je pritožbo vložil prekrškovni organ, kot navaja, iz razloga 4. točke prvega odstavka 154. člena in z njim povezanim določilom 158. člena ZP-1. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in prvostopenjsko sodbo razveljavi ali spremeni.

Na pritožbo prekrškovnega organa je odgovorila obdolženka. Iz njenih navedb je razumeti, da predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba prekrškovnega organa ni utemeljena.

Višje sodišče je po pregledu in presoji zadeve, ki jo je opravilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti na podlagi 159. člena Zakona o prekrških (ZP-1) ugotovilo, da je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje ob ustrezni uporabi materialnih predpisov utemeljeno razsodilo, kot je razvidno iz izreka izpodbijane sodbe. Dokazno oceno je sprejelo v skladu z določbo drugega odstavka 133. člena ZP-1 ter za zaključke navedlo prepričljive in razumne razloge, ki jih pritožbena izvajanja prekrškovnega organa niso mogla omajati. K temu, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe v bistvu ni kaj dodati. Tudi pritožbeno sodišče se povsem strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da ne gre enačiti nevarnosti, ki jo predstavlja oseba v cestnem prometu, ki vozniškega izpita ni opravila, od te, ki je sicer opravila vozniški izpit, ni pa ji upravna enota še izdala vozniškega dovoljenja, pač pa ima o opravljenem izpitu zgolj potrdilo. Navedena okoliščina tudi po presoji pritožbenega sodišča predstavlja takšno olajševalno okoliščino, da narekuje omilitev globe pod mejo predpisane. Prav tako se pritožbeno sodišče v celoti strinja s presojo teže prekrška, ki ga je storila obdolženka s tem, ko je vozila v cestnem prometu motorno vozilo in pri tem imela v organizmu 0,03 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka. Iz obdolžilnega predloga predlagateljice postopka o prekršku namreč ne izhaja, da bi policisti pred zaustavitvijo v vožnji obdolžene zaznali kakršnekoli nepravilnosti, ki bi bile posledica zaužitega alkohola. Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje povsem primerno presodilo okoliščine, ki so pomembne za odločitev o sankciji in pritožba v kateri prekrškovni organ izraža nasprotno mnenje, ni utemeljena. Iz navedenih razlogov je višje sodišče, ob ugotovitvi, da v postopku tudi ni bila zagrešena nobena od kršitev na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, pritožbo prekrškovnega organa kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (tretji odstavke 163. člena ZP-1).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 147. člena v zvezi s četrtim odstavkom 144. člena ZP-1.