158. člen ZP-1

V okviru zahteve za varstvo zakonitosti je dovoljeno prekrškovno sankcijo izpodbijati iz razloga po 5. točki 156. člena ZP-1, torej v primeru, ko je kršitev povezana s prekoračitvijo pravice, ki jo ima sodišče po zakonu. Poleg tega je ob upoštevanju prvega odstavka 169. člena ZP-1, s sklicevanjem na drugi odstavek 158. člena ZP-1 dovoljeno izpodbijati sankcijo tudi, če so bila pri njenem izreku prekršena določila ZP-1. Vendar je ob tem treba poudariti, da zgolj presoja obteževalnih ali olajševalnih okoliščin ter njihovo tehtanje samo po sebi, še ne pomeni tudi kršitve zakona.

Kršitev po 5. točki 156. člena ZP-1 ne bo podana, ko sodišče ne bo pravilno ovrednotilo pravnorelevantnih dejstev posameznega primera in bo zmotno presodilo primernost izrečene prekrškovne sankcije (158. člen ZP-1). Tudi takšna presoja pa bo lahko izjemoma prerasla v kršitev materialnih določb zakona, in sicer v primerih, ko bo odločitev sodišča tako očitno napačna in brez stvarno razumnih razlogov, da bo mogoče sklepati, da sodišče ni odločalo na podlagi zakona, temveč na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev - torej samovoljno (arbitrarno).

Prekrškovni organ oziroma sodišče, ki v postopku zaradi več prekrškov, storilca ne spoznata za odgovornega vseh očitanih prekrškov, morata v sodbi oziroma sklepu (če je to mogoče) izločiti tiste stroške, ki so nastali v zvezi s prekrškom, za katerega je bil postopek ustavljen, saj ti stroški bremenijo proračun.

V obravnavanem primeru sodišče v obrazložitvi sodbe ni navedlo okoliščin ali spleta okoliščin objektivne narave ob sami storitvi prekrška, ki bi zmanjševale pomen kršitve predpisov v danih razmerah. Sodišče sicer izpostavlja, da je šlo za začasno opravljanje dela, vendar ta okoliščina ne utemeljuje izreka sankcije opominjevalne narave; okoliščina, da je storilka zapisnik o inšpekcijskem pregledu in plačilni nalog podpisala brez pripomb, pa v ničemer ne zmanjšuje teže obravnavanega prekrška. Kot pravilno opozorja vrhovni državni tožilec, so ostale okoliščine, izkazane v konkretnem primeru, subjektivne narave (da storilka ni imela namena zaslužiti ali pridobiti koristi, da je mati samohranilka enega otroka, da je nezaposlena in da ne gre za večkratno storilko). Vrhovni državni tožilec prav tako pravilno opozarja, da delodajalci z zaposlovanjem na črno izigravajo predpise o davkih in prispevkih ne le v škodo delavcev, temveč tudi v škodo celotne skupnosti, kar kaže na to, da stopnja ogrožanja varovane dobrine v obravnavanem primeru ni zanemarljiva. Upoštevaje navedene okoliščine Vrhovno sodišče zaključuje, da zgolj začasno opravljanje dela ter okoliščine na strani storilke ne uprav

Izrekanje opomina ni utemeljeno že z obstojem katerihkoli olajševalnih okoliščin, temveč mora biti prekršek storjen v okoliščinah, ki so očitno olajševalne in jim organ pripiše posebno težo. Izrekanja opomina torej ne utemeljujejo take okoliščine, ki nastanejo bolj ali manj redno pri storitvah prekrškov. Predvsem pridejo v poštev okoliščine ali splet okoliščin objektivne narave ob sami storitvi prekrška, ki zmanjšujejo pomen kršitve predpisov v danih razmerah (npr. provociranost storilca, ovire za pravilno delovanje, razmere, ko je meja med pravilno uporabo prava in kršitvijo predpisa težko prepoznavna itd.), upravičeno pa je upoštevati tudi okoliščine na strani storilca (stopnja odgovornosti za prekršek, nagibi storilca, storilčevo prejšnje življenje ipd.).

Izrekanje opomina po prvem odstavku 21. člena ZP-1 ni utemeljeno že z obstojem katerih koli olajševalnih okoliščin, temveč mora biti prekršek storjen v okoliščinah, ki jim je mogoče pripisati posebno težo. Pri tem prekrškovni organ oziroma sodišče prvenstveno upošteva objektivne okoliščine v času storitve prekrška (stopnja ogrožanja oziroma kršitve zavarovane dobrine, kraj, čas, način storitve), upoštevati pa je tudi okoliščine na strani storilca (stopnja odgovornosti za prekršek, nagibi storilca, njegovo prejšnje življenje ipd.). V primeru prekrškov, pri katerih gre za višjo stopnjo ogrožanja oziroma kršitve zavarovane dobrine, mora biti izrek opomina še toliko bolj izjemen oziroma omejen na primere, v katerih so podane posebej tehtne olajševalne okoliščine. Zaključek sodišča, da zgolj odmaknjenost dogodka ter nekaznovanost pravne osebe v obravnavanem primeru utemeljujeta izrek opomina po prvem odstavku 21. člena ZP-1, je materialnopravno napačen.