VSK sodba PRp 4/2014

Pritožbi obdolženčevega zagovornika se deloma ugodi in izpodbijana sodba spremeni, v pravni opredelitvi prekrška tako, da je obdolženi odgovoren za prekršek po 5. točki petega odstavka 46. člena ZPrCP-A (Uradni list RS, št. 57/2012 z dne 27.7.2012), v odločitvi o sankciji pa tako, da se obdolženemu B.F. stranska sankcija prepovedi vožnje motornega vozila ne izreče.

Sicer se pritožba kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Okrajno sodišče v Idriji je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je obdolženi B.F. odgovoren za prekršek po 4. točki petega odstavka 46. člena ZPrCP in mu na podlagi navedene zakonske določbe izreklo globo 1.000,00 EUR in stransko sankcijo devet kazenskih točk zaradi prekrška z motornim vozilom B kategorije. Stransko sankcijo prepoved vožnje motornega vozila mu je na podlagi četrtega odstavka 23. člena Zakona o prekrških (ZP-1), odpustilo. Obdolžencu je dovolilo, da globo plača v desetih mesečnih obrokih po 100,00 EUR ter ga na podlagi petega odstavka 144. člena ZP-1 oprostilo plačila stroškov postopka – sodne takse.

Zoper sodbo je pritožbo vložil zagovornik obdolženega zaradi bistvene kršitve določb postopka o prekršku, zaradi kršitve materialnega prava in zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, zniža višino izrečene globe in stranske sankcije, pri čemer predlaga, da se obdolženemu zaradi nezmožnosti plačila globe v denarju slednja nadomesti z opravo določenih nalog v splošno korist ali v korist samoupravne lokalne skupnosti. Podrejeno obdolženi predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno obravnavo in odločanje sodišču prve stopnje.

Pritožba je deloma utemeljena.

Višje sodišče je po pregledu in presoji zadeve, ki jo je opravilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti na podlagi 159. člena ZP-1, ugotovilo, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje glede obdolžencu očitanega prekrška pravilno ugotovilo, napačno pa je uporabilo zakon. Kršilo je torej določbo 4. točke 156. člena ZP-1. V času storitve obdolžencu očitanega prekrška (29. decembra 2012) je namreč že veljala novela Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP-A, ki se uporablja od 1. septembra 2012), ki v primeru prekoračitve dovoljene hitrosti v naselju za več kot 30 do 50 km/h predpisuje izrek globe v znesku 1.000,00 EUR in stranske sankcije devetih kazenskih točk. ZPrCP-A torej ne predpisuje več stranske sankcije prepovedi vožnje motornega vozila, kot jo je predpisoval ZPrCP (Uradni list RS, št. 109/2010 z dne 30. decembra 2010), prav tako je višina globe določena in ne več predpisana v razponu od najmanj 1.000,00 EUR kot jo je predpisovala določba prej veljavne 4. točke petega odstavka 46. člena ZPrCP. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je obdolženi kot voznik začetnik z osebnim avtomobilom vozil po regionalni cesti iz smeri centra V. proti P. s hitrostjo 93 km/h, torej s skoraj še enkrat večjo hitrostjo od dovoljene. Glede na obdolženčev zagovor, ki ga je sodišče prve stopnje sprejelo kot jasno in popolno priznanje v smislu določbe 118. člena ZP-1 (obdolženi je kot razlog za tako hitro vožnjo navedel, da se mu je mudilo), bi bila tudi po presoji pritožbenega sodišča povsem odveč kakršnokoli dodatna obrazložitev obdolženčeve odgovornosti. Glede na obdolženčev zagovor je namreč očitno, da je prekršek storil naklepno, ob tem pa se tudi ni moč strinjati, da iz spisovnega gradiva ne izhaja, da bi obdolženi v svojem zagovoru očitani prekršek priznal. Uvodoma zapisana navedba v zagovoru: „Navedbe v obdolžilnem predlogu priznavam kot točne, saj sem res prekoračil dovoljeno hitrost vožnje, tako kot mi je očitano.“, ob tem, da iz obdolžilnega predloga prekrškovnega organa izhaja očitek, da je vozil obdolženi s hitrostjo najmanj 93 km/h, je nedvoumna in zato pritožba v tej smeri neutemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je obdolžencu izrečena sankcija, globa 1.000,00 EUR in stranska sankcija devetih kazenskih točk, primerna glede na težo prekrška in obdolženčevo odgovornost zanj. Zagovornik v pritožbi ne navaja nobene konkretne okoliščine, ki bi narekovala omilitev sankcije pod mejo predpisane, ob tem pa tudi ni nikakršnega dvoma, da vožnja v naselju s tolikšno hitrostjo predstavlja povsem konkretno nevarnost za druge udeležence v prometu, predvsem šibkejše, kot so pešci, kolesarji ipd., saj se pot ustavljanja vozila v primeru nepričakovane ovire na cesti več kot podvoji, kar je znano vsakomur, ki pridobi vozniško dovoljenje. Glede na vse navedeno, je po presoji pritožbenega sodišča obdolžencu izrečena sankcija povsem primerna, primerno pa je sodišče prve stopnje upoštevalo tudi njegove premoženjske razmere, glede na to, da mu je dovolilo obročno plačilo globe v roku, ki je blizu najdaljšega roka, ki ga zakon dovoljuje.

Glede na navedeno se tako izkaže, da je obdolženčeva pritožba utemeljena le kolikor očita sodišču prve stopnje napačno uporabo zakonske določbe in je zato pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo glede pravne opredelitve prekrška tako, da je obdolženi odgovoren za prekršek po 5. točki petega odstavka 46. člena ZPrCP-A, v odločitvi glede sankcije pa tako, da se obdolžencu stranska sankcije prepovedi vožnje motornega vozila ne izreče, saj te sankcije za obdolžencu očitani prekršek ni mogoče izreči in torej tudi ne odpustiti, kar je storilo sodišče prve stopnje. Ker pritožba sicer ni utemeljena, jo je višje sodišče zavrnilo in v preostalem nespremenjenem a izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (deveti odstavek 163. člena ZP-1).

Ker je bilo s sodbo višjega sodišča deloma odločeno v obdolženčevo korist, se sodna taksa za pritožbo ne določi (drugi odstavek 147. člena ZP-1).

Pritožbeno sodišče ob odločanju o pritožbi zoper sodbo ni odločalo o obdolženčevemu predlogu, da se mu zaradi nemožnosti plačila globe v denarju slednja nadomesti z opravo določenih nalog v splošno korist ali korist samoupravne lokalne skupnosti, pač pa bo o njem v smislu določbe 202.c člena ZP-1 moralo odločiti sodišče prve stopnje.