VSL sodba I Cpg 752/2012

I. Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki plačati znesek 16.143,62 EUR z zamudnimi obrestmi od 29.10.2004 do plačila (I. točka izreka). Tožbeni zahtevek je v presežku (za 16.143,62 EUR spp) zavrnilo (2. točka izreka). Toženi stranki je še naložilo, da je dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v višini 1.828,22 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2Zoper navedeno sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki, vsaka zoper del, s katerim v postopku ni uspela. Pritožbo vlagata iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP ter predlagata pritožbenemu sodišču, da njunima pritožbama ugodi v skladu s pritožbenim predlogom. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo nasprotovala pritožbenim razlogom in predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo tožene stranke zavrne. Obe stranki sta priglasili pritožbene stroške.

3Pritožbi nista utemeljeni.

V zvezi s pritožbo tožene stranke

4Ne drži, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo zaključka, da je določba točke V. (9) splošnih pogojev ZBS, ki izključuje odškodninsko odgovornost banke za izvršitev ponarejenega plačilnega naloga, nepravična in pretirano stroga, oziroma da pri tej oceni ni upoštevalo dejanskih okoliščin primera, v katerih je prišlo do škodnega dogodka. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo vse relevantne konkretne okoliščine primera, ki utemeljujejo gornji zaključek; da je bila med strankama dne 5.12.2003 sklenjena pogodba o odprtju in vodenju transakcijskega računa tipska pogodba, katere vsebino je določila tožena stranka; da tožeča stranka ni imela dejanskega vpliva na njeno vsebino; da so splošne pogoje poslovanja določile banke in da so komitenti morali sprejeti s strani bank postavljene pogoje. Pritožba pripisuje pretiran pomen okoliščini, da je prokurist tožeče stranke pogodbo podpisal, ne da bi jo prebral, saj je takšno ravnanje prokurista v zgoraj ugotovljenih razmerah kvečjemu posledica dejanske nezmožnosti strank vplivati na vsebino pogodbe. Sicer pa nasprotnega tožena stranka niti ni zatrjevala niti ni v spis predložila (istovrstnih) pogodb, ki bi izkazovale, da so se (bolj skrbni in pazljivi) komitenti uspeli izpogajati za drugačno vsebino, kot jo izkazuje sporna tipska pogodba oz. obravnavani splošni pogoji.

5Zgoraj navedene okoliščine, kot jih je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, povsem zadostujejo za zaključek, da se je s predmetno pogodbo med strankama vzpostavilo neenakopravno razmerje, v katerem je imela tožena stranka zaradi svojega močnejšega monopolnega položaja možnost, da drugi stranki vsili pogoje, na katere ta sicer ne bi pristala. Na zaključek o pretirano strogem in nepravičnem določilu splošnih pogojev nima prav nobenega vpliva v pritožbi zatrjevana okoliščina, da je tožeča stranka že pred navedenim škodnim dogodkom vedela, da je v pravnem prometu leasing pogodba s ponarejenim podpisom njenega zastopnika in ponarejenim žigom. Navedeno dejstvo ne more predstavlja podlage oz. razloga za drugačno oceno strogosti in pravičnosti abstraktnega določila splošnih pogojev.

6Prav tako ne drži pritožbena trditev, da prvostopno sodišče ni pojasnilo, v čem se je v konkretnem primeru izkazovala kršitev pogodbene obveznosti tožene stranke. Obveznost banke, da ne sme izvrševati ponarejenih plačilnih nalogov, se sicer razume sama po sebi in ne potrebuje posebne utemeljitve. Banka za škodo, ki je nastala tožeči stranki v posledici izvršitve ponarejenih plačilnih nalogov, odgovarja objektivno, po načelu profesionalnega rizika. Ker je profesionalna oseba, se predpostavlja, da ima strokovna znanja, ki so potrebna ne samo za pravilno opravljanje teh storitev, pač pa tudi za obvladovanje vseh rizikov v zvezi z opravljanjem teh storitev. Odgovornosti se zato lahko razbremeni le, če dokaže, da je bil vzrok za škodni dogodek izven njene sfere, da so ga povzročili dogodki oziroma ravnanja drugih oseb, ki jih ni bilo mogoče predvideti, se jim izogniti, ali preprečiti njihovih negativnih posledic (240. člen OZ). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožena stranka navedenih ekskulpacijskih razlogov ni izkazala. Nasprotno, ugotovilo je, da je bila tožena stranka premalo skrbna, kar celo kaže na blažjo obliko krivde. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvami prvostopnega sodišča, da so bili podpisi na vseh treh predloženih nalogih enaki, ker so bili natisnjeni; da se je ponarejeni podpis in žig na nalogih razlikoval od tistega na podpisnem kartonu, in da bi bančni uslužbenec oboje pri dovolj skrbnem pregledu lahko opazil. Na pritožbeni očitek, da sodišče ni navedlo razlogov, zakaj ocenjuje, da sta podpisa (na nalogu in podpisnem kartonu) v tolikšni meri različna, da bi jih oseba, od katere se zahteva večja skrbnost, morala prepoznati, pritožbeno sodišče odgovarja, da tudi ni jasno, na čem temelji pritožba svoje stališče, da navedena podpisa nista različna. Prvostopnemu sodišču gotovo ni mogoče očitati, da je zavzelo prestrog kriterij, saj je zapisalo, da razlike med podpisoma niso drastične. Vendar je treba posebej poudariti, da se toženi stranki očita pomanjkanje dolžne skrbnosti v kontekstu celovite presoje njenega ravnanja ob sprejemanju in izvrševanju spornih plačilnih nalogov in ne zgolj enega samega ravnanja oz. opustitve, ki morda samo po sebi, iztrgano iz celotnega konteksta, ne bi zadostovalo za utemeljitev očitka o premajhni skrbnosti. Sodišče prve stopnje je opravilo prav takšno celovito presojo vseh relevantnih okoliščin (predložitev treh plačilnih nalogov z razmeroma visokimi zneski malo pred uro, ko se ustavi plačilni promet, natisnjeni enaki podpisi na vseh treh predloženih nalogih, ki se razlikuje od tistega na podpisnem kartonu, razlika med žigi na nalogih in žigi na podpisnem kartonu), ki vse skupaj in ne vsaka posamično zadostujejo za zaključek o nezadostni skrbnosti tožene stranke. Zato so pritožbeni očitki, da sodišče prve stopnje dokazne ocene ni sprejelo v skladu z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP, neutemeljeni. Tožena stranka bi lahko, če bi s profesionalno skrbnostjo izvedla postopek preveritve podpisov ter žiga, škodni dogodek preprečila. Vsekakor pa je profesionalna pravna oseba, v katere sferi je obvladovanje vseh tveganj pri izvrševanju storitev plačilnega prometa, kamor sodi tudi rizik morebitne ponareditve plačilnih nalogov, saj ima (v primerjavi s komitenti) na voljo znatnejša in učinkovitejša kadrovska, organizacijska, tehnološka in tehnična sredstva za preprečevanje tovrstnih škodnih dogodkov. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z oceno prvostopnega sodišča, da sta k škodnemu dogodku in posledičnemu nastanku škode v enaki meri prispevali obe pravdni stranki, oziroma, da bi ga ob ustrezno skrbnem ravnanju obe pravdni stranki v enaki meri lahko preprečili, kot po podrobneje pojasnjeno ob obravnavanju pritožbe tožeče stranke, zato je bila odločitev prvostopnega sodišča o razmerju udeležbe pravdnih strank v nastali škodi povsem pravilna.

O pritožbi tožeče stranke

7Pritožba ima sicer prav, da nekateri izmed razlogov, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo odločitev o soprispevku tožeče stranke k nastali škodi, ne vzdržijo pritožbenega preizkusa. Tako v postopku (ne)ugotovljena dejstva v zvezi z okoliščinami nastanka škodnega dogodka ne podpirajo zaključka, da je tožeča stranka z opustitvijo varovanja in nadzora nad svojimi žigi in z neustrezno presojo zanesljivosti oseb, ki so imela dostop do njene dokumentacije in žigov, storilcu kaznivega dejanja omogočila, da so proizvedli ponaredke najrazličnejših dokumentov tožeče stranke. Pritožba ima prav, da sodišče prve stopnje dejstev v navedeni smeri (kdo je imel dostop do žigov tožeče stranke, kako se je presojala njihova zanesljivost, kako se je izvajal nadzor nad žigi), niti ni ugotavljalo. Tudi sicer so glede na trditveno podlago strank in podatke v spisu povsem neznane okoliščine, v katerih je prišlo do storitve tega kaznivega dejanja. Ni bilo zatrjevano in še manj ugotovljeno, da se na ponarejenih plačilnih nalogih nahaja odtis originalnega žiga tožeče stranke oziroma žiga, za katerega ponareditev bi storilec sploh potreboval originalni žig tožeče stranke, kar bi edino lahko impliciralo zaključek, da je tožeča stranka storilcu kaznivega dejanja (z dostopom do žiga) omogočila njegovo izvršitev. Pritožba torej utemeljeno opozarja, da je možnost, da je bil odtis žiga na ponarejenih plačilnih nalogih izdelan na podlagi odtisa na kakem računu ali drugem dokumentu tožeče stranke, s katerim tožeča stranka komunicira z zunanjim svetom, povsem odprta. Zaradi tega tudi ni izkazane vzročne zveze med v sodbi očitanimi opustitvami tožeče stranke (v zvezi z nadzorom nad žigi in osebami, ki so z njimi rokovale) in nastalo škodo. Pritožbeno sodišče se nadalje strinja s pritožbo, da je v okoliščinah, da so na banko plačilne naloge prinašali različni zaposleni pri tožeči stranki in da je uslužbenka tožeče stranke z dopusta poslala dopis, ki je bil opremljen z žigom tožeče stranke, težko najti oporne točke za zaključek o neskrbnem ravnanju tožeče stranke. Dopisu E.K. (B9) pač ni mogoče pridati večjega pomena, kot ga sam izkazuje, ta pa je le v tem, da je navedeni dopis napisala, podpisala in žigosala oseba, ki je imela pri tožeči stranki vsa pooblastila za navedeno ravnanje. Običajna pravila skrbnosti, ki se zahtevajo od tožeče stranke kot dobrega gospodarstvenika, tudi ne terjajo, da bi morale plačilne naloge pri pravni osebi v banko prinašati natančno določene, bančnim uslužbencem poznane osebe. Očitek, ki smiselno veje iz obravnavanih razlogov prvostopenjske sodbe, da je tožeča stranka kakorkoli pripomogla k izvedbi ponaredkov, je zato res brez vsake osnove.

8To pa ne velja za zaključek prvostopnega sodišča, da je tožeča stranka ravnala v nasprotju s skrbnostjo, kakršno mora kazati dober gospodarstvenik v lastnih zadevah, po tem, ko je zvedela, da se je v pravnem prometu pojavila pogodba s ponarejenim podpisom njenega zastopnika in ponarejenim žigom. Nima prav pritožba, da v postopku ni bilo ugotovljeno, za kakšno pogodbo gre, kdaj je bila sklenjena in da je sploh obstajala. Gre za dejstvo, na katerega je opozorila tožena stranka že v odgovoru na tožbo in za katerega je tožena stranka zvedela iz dokaza, ki ga je v spis predložila tožeča stranka (glej zapisnik o sprejemu ustne ovadbe z dne 2.11.2004 - A2). Načelo korektnosti sodnega postopka sicer terja, da zatrjevanih dejstev ni dovoljeno dokazovati z dokazi nasprotne stranke, vendar v navedeni procesni situaciji ne gre za takšen primer. Gre za situacijo, ko je tožena stranka iz dokaza, ki ga je predlagala tožeča stranka, zvedela za dejstvo, ki se ji je zdelo pravno pomembno, in nanj posebej opozorila. Takšne situacije niso nedopustne in tudi pritožba zmotno meni, da sodišče dejstva, ki ga stranke niso zatrjevale, pa je zanj zvedelo med izvajanjem dokaznega postopka (bodisi iz listin bodisi iz izpovedb prič) ne sme upoštevati, oz. da ga mora celo ignorirati. Drži, da na takšno dejstvo ne sme opreti sodne odločbe, če ga ni obravnavalo. Takšna sodba bi bila za stranki sodba presenečenja. Zato mora sodišče v okviru materialnoprocesnega vodstva na takšno (nezatrjevano) dejstvo, ki se zdi sodišču pravno pomembno, stranke posebej opozoriti in zahtevati od njih, da se o njem izjavijo. V konkretnem primeru je na dejstvo, da se je že pred škodnim dogodkom ponarejen podpis in žig tožeče stranke pojavil na pogodbi za najem leasinga pri podjetju P. z dne 2.9.2004, med postopkom večkrat opozorila tožena stranka in ga posebej izpostavila (odgovor na tožbo, list. št. 15, druga pripravljalna vloga list. št. 53). Ker tožeča stranka tega dejstva ni prerekala, oz. se o njem ni izjavila, se v skladu z drugim odstavkom 214. člena ZPP takšno dejstvo šteje za priznano in ga zaradi tega toženi stranki ni treba dokazovati.

9Moti se nadalje pritožba, da tožeča stranka po tem, ko je že zvedela, da se je v pravnem prometu pojavila pogodba s ponarejenim žigom in podpisom, ni bila dolžna obveščati tožene stranke in da bi bila tovrstna zahteva utemeljena zgolj v primeru, če bi šlo za na banko se nanašajoč pojav ponarejanja. Temu stališču ni mogoče pritrditi. Prvostopno sodišče je pravilno ocenilo, da bi morala biti tožeča stranka po tem, ko je bila že seznanjena s tem, da nekdo ponareja njen žig in podpis njenega pooblaščenca, bistveno bolj pozorna in je bila dolžna sprejemati strožje varnostne in preventivne ukrepe za preprečitev ponovitve tovrstnih ravnanj. Od trenutka, ko je za ponarejanje zvedela, možnost ponareditve njenega žiga in podpisa, ni bila več hipotetična, kot je v običajni situaciji, pač pa povsem stvarna, kar pomeni, da je terjala od tožeče stranke sprejem izrednih ukrepov. O tej okoliščini je bila nedvomno dolžna obvestiti svoje stalne poslovne partnerje, zlasti tiste, pri katerih lahko zaradi narave in vsebine razmerja z njimi, ponareditev podpisa in žiga povzroči razmeroma veliko škodo. Tožena stranka kot izvajalka plačilnega prometa za tožečo stranko je nedvomno sodila med takšne partnerje, ki bi morali biti o ponarejanju žigov in podpisov posebej obveščeni. Že samo obvestilo banki o tem dogodku bi zadostovalo merilom pričakovane skrbnosti dobrega gospodarstvenika, banka pa bi bila izrecno opozorjena, da mora pri izvajanju plačilnega prometa za tožečo stranko še posebej previdna in pozorna.

10Pritožbeno sodišče še pripominja, da da gre v predmetnem sporu gre bolj za vprašanje primerne in pravične porazdelitve rizikov med udeležencema tega škodnega dogodka, katerega povzročitelj in dejanski krivec je neznan, oz. je nezmožen povrniti škodo, kot pa za ugotavljanje njune odgovornosti za škodni dogodek. Prispevek oz odgovornost obeh pravdnih strank v tem škodnem dogodku je v primerjavi s prispevkom (odgovornostjo) storilca zanemarljiva ali celo nikakršna, zato se zdi tudi kakršnakoli škoda, ki sta jo v posledici njegovega ravnanja prisiljeni trpeti, za obe stranki v enaki meri nepravična. Višina nastale škode je v vsakem primeru nesorazmerna teži obema pravdnima strankama očitanih ravnanj oz. opustitev. Drugačna porazdelitev bremena nastale škode med pogodbeni stranki, kot jo je ocenilo sodišče prve stopnje, bi bila tudi iz tega razloga za stranki lahko samo še bolj nepravična.

11Ker tudi niso podani razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), je pritožbeno sodišče obe pritožbi zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP). Ker s pritožbo nista uspeli, je dolžna vsaka stranka nositi svoje pritožbene stroške.